1. 7. 2010 | Mladina 26
Buška ni le buška, grafit ni le grafit!
Z molotovkami in spreji nad istospolno usmerjene in sodnike
Grafit na hiši sodnice, ki je obsodila odgovorne za napad na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča
© Tjaša Zajc
V tednu Parade ponosa in tako ob obletnici napada na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča so se homofobi z molotovkami in spreji spravili nad do gejev prijazni ljubljanski lokal Cafe open in hišo sodnice, ki je obsodila Blažičeve napadalce.
Cafe open je v zadnjem času sploh pogosta tarča napadov, novost pa je napad na sodnico, v kratkem času že drugi. Pred dobrega pol leta je namreč pri neki drugi sodnici doma počila bomba, ki zgolj po srečnem naključju ni poškodovala članov njene družine. Pogostost napadov na istospolno skupnost bi nas morala skrbeti, ker gre za napade na eno najbolj ranljivih in marginaliziranih manjšin, skrb zbujajoči pa so tudi napadi na sodnike. Prvič zato, ker so vedno pogostejši, in drugič zato, ker je napad na sodnika hkrati tudi napad na sodstvo, napad na eno izmed treh vej oblasti, napad na sistem torej.
Italija, Srbija, Slovenija?
Bombe na domu sodnikov in grožnje na njihovih fasadah so metode, ki jih v tem delu sveta poznamo. Ne tako davno so to v Srbiji počeli s politiko prepleteni paravojaški klani, v sosednji Italiji pa mafija.
Čeprav so neznanci sodnici na pročelje domače hiše napisali zgolj grafit in čeprav »Buška je buška!« še ni grožnja s smrtjo, gre za obliko najbolj neposrednega pritiska na posameznika. Sodnici so namreč s tem pokazali, da vedo, kje živi, drugim sodnikom pa, da sodniško funkcijo jemljejo osebno. Kaj se bo iz tega naučilo vseh drugih na tisoče z odločitvami sodnikov nezadovoljnih strank, je samo vprašanje. Če lahko bomba na sodničinem oknu, očitno akcija organiziranega kriminala, k podobnim ravnanjem spodbudi male kriminalce, lahko grafit teh spodbudi še vse ostale, ki si želijo obračunati s sodnikom, pa si tega doslej niso upali. Predsednica sodniškega društva Janja Roblek opozarja, da napadov na sodnike ni več mogoče presojati kot posamezne primere, pač pa »gre za pojave širših razsežnosti, ki po mnenju društva terjajo poglobljeno obravnavo in ukrepe. Izkušnje nas učijo, da je takšna ravnanja treba zatreti v kali, in to takoj, kajti če se to razmahne, lahko zadeve uidejo izpod kontrole«. V zadnjih desetih letih so se namreč napadi na sodnike, v katerih so bili poškodovani ljudje ali premoženje, zgodili v Mariboru, Novem mestu, Kopru, Kranju ... Ustavni pravnik z Univerze na Primorskem dr. Andraž Teršek pa opozarja, da tovrstnih napadov nikakor ne smemo preprosto enačiti z vandalizmom, pač pa je treba napad na predstavnike sodne institucije »razumeti tudi kot napad na sodno vejo oblasti kot takšno. To je še toliko pomembnejše, ker gre hkrati za družbeno najpomembnejšo vejo oblasti«.
Za rešitev tovrstnih zadreg demokratičnih družb sta vedno na voljo dva načina. Eden je povečevanje represije, ki daje rezultate na kratki rok, na dolgi rok pa se običajno ne obnese. Drugi pa zahteva veliko več potrpljenja ter volje in želje vseh vpletenih in se začne z analizo vzrokov, nadaljuje pa z njihovo odpravo in krepitvijo vloge in pomena napadene vrednote, v našem primeru vladavine prava. In Teršek, podobno kot predsednica sodniškega društva, meni, da samo ukrepi za krepitev sodne veje ne bodo dovolj, predvsem pa ne bodo dovolj hitri: »Načeloma se zavzemam za uporabo represije kot poslednjega sredstva. A tu ni ne prostora ne časa za nerazumno omahovanje. Odziv javne oblasti, institucij zagotavljanja reda, miru in kaznovanja, mora biti v teh primerih takojšen, odločen in strog.«
(Ne)primerno ozračje
Kje sploh so razlogi za napade in kje so razlogi za to, da so si homofobni napadalci tokrat upali iti dlje, uporabiti molotovke in z grafitiranjem pročelja domače hiše vršiti pritisk tudi na sodnico? V Sloveniji deluje več civilnodružbenih organizacij, katerih cilj je izključno ali predvsem rušenje avtoritete tretje veje oblasti. To so Združenje žrtev pravosodnega nasilja, Civilno združenje za nadzor nad institucijami, Civilna družba za demokracijo in pravno državo in Združeni ob lipi sprave. Po njihovem mnenju si »slovensko pravosodje zasluži ime krivosodje«.
Vsi ti seveda zgolj prikimavajo določeni politični opciji, predvsem SDS in njenim opozicijskim sopotnikom, ki so tako kot v opoziciji tudi v času vladanja ignorirali številne odločbe ustavnega sodišča. Da o tem, da sodnike v oportunem trenutku vedno znova brez sramu označijo za »lene in nesposobne«, niti ne govorimo. »Zagotovo mora dobršen del odgovornosti prevzeti država, ki je v določenem obdobju prezirala odločbe ustavnega sodišča in tudi odločbe rednih sodišč in tako dala signal tudi javnosti, da je to ravnanje sprejemljivo in dopustno,« pravi Roblekova. Teršek pa ugotavlja, da je tovrstno nasilje, ki je usmerjeno na sodstvo kot institucijo ali na posameznike, ki predstavljajo to institucijo, poseben kazalec družbene krize oziroma krize duha. Temeljno odgovornost za takšno stanje pa po njegovem mnenju »nosijo ljudje, ki ustvarjajo pravila ali predstavljajo institucije. Zato so tisti, ki se zatekajo k ekscesom nasilja, le odraz prvih«. Opozarja še, da že dolgo zamujamo z nujnim večanjem odgovornosti politikov in javnih funkcionarjev za besede ali ravnanja, s katerimi spodbujajo ekscese nasilja. O tem sicer razpravljajo celo v državnem zboru. Poslanca Zaresa Franco Juri in Alojz Posedel sta pred časom celo vložila predlog zakona, po katerem bi se odpravila tudi poslanska imuniteta za izrečene besede v državnem zboru. Da bi torej poslanci za obrekovanje, žaljenje ali podpihovanje nestrpnosti in nasilja odgovarjali tako kot vsi drugi državljani.
Ustvarjalci pravil in predstavniki institucij so pač največkrat politiki. V našem primeru politiki, ki ustvarjajo ozračje, v katerem napad na sodnika ni več nujno izključno zavržno dejanje. Vendar to ni spodbudilo piscev aktualnega grafita pri sodnici doma, drugače bi jih pisali že leta. Verjetno tudi sama obsodba ne bi bila dovolj, ker bi se verjetno oglasili, ko je ta postala javna. Tudi ni rečeno, da so jih spodbudile besede podpredsednika, v prejšnjem mandatu celo predsednika državnega zbora in člana stranke, pod katere vodstvom je Slovenija predsedovala Evropski uniji, Franceta Cukjatija. A bi prav lahko jih. Cukjati je s tega, dokaj visokega političnega položaja namreč prav pred kratkim dejal, da je »homoseksualnost psihična bolezen, ki jo je potrebno zdraviti«. Na Cafe open so prve molotovke priletele prejšnji torek ponoči. V četrtek zvečer se je Cukjati v govoru ob dnevu državnosti dotaknil »novih« pravic, ki naj bi jih homoseksualcem prinesel družinski zakonik, in se ob tem vprašal: »Ali je prav, če s sklicevanjem na pravice manjšin diskriminiramo večino?« Pozneje to noč so na Cafe open letele že nove molotovke, naslednjo noč so sledili še homofobni grafiti.
Na napade na gejevski lokal in hišo sodnice so se takoj odzvali določeni najvišji predstavniki oblasti, predsednik republike Danilo Türk, pravosodni minister Aleš Zalar, ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, koalicijske stranke in varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Vsem je bilo skupno, da so napade obsodili. Z nekajdnevno zamudo pa se je oglasila tudi SDS, ki ji pripada že omenjeni podpredsednik državnega zbora. Oziroma odzval se je predsednik stranke Janez Janša, in sicer šele na novinarsko vprašanje ali bo tudi SDS obsodila homofobne napade. Pojasnil je, da SDS seveda obsoja vse nestrpne napade, da pa ne vidi, čemu tako razburjenje, saj »v slovenskih cerkvah lahko recimo zadnja leta praktično vsak teden vidimo, tudi v samem centru Ljubljane, izjemno nestrpne grafite, pa jih ni nihče obsodil, še najmanj predsednik države. Doživljamo tudi kakšne hujše grožnje, pa se tudi predsednik vlade ni oglasil«. Ja, res, za vse bi bilo treba imeti enaka merila, za nekaj deset homoseksualcev in za najmočnejšo civilnodružbeno organizacijo v Sloveniji in širše. Problem je tudi v tem, ker ima slednja zaradi posebnih sporazumov s Slovenijo več pravic kot druge civilnodružbene organizacije, pripadniki gejevske skupnosti pa nekaj manj kot povprečni državljani. In seveda: pri Cafe open ni šlo za grafite, temveč za molotovke. Janša je v svojem stilu naredil kombinacijo iz različnih dogodkov; da je lahko naredil to, še vedno nespodobno primerjavo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.