1. 7. 2010 | Mladina 26 | Svet
Dolg je mamilo!
Državljane v svetu z nižjimi dolgovi čakajo višji davki in zmanjšanje pravic, zato si ne bodo mogli več privoščiti velikega trošenja in življenja prek svojih zmožnosti
Dolg je tako močno mamilo kot alkohol in nikotin. V času gospodarske rasti so si ga potrošniki na Zahodu privoščili za izboljšanje življenjske ravni, podjetja so ga uporabljala za širitev poslov, investitorji pa za povečanje dobička. Dolgo je zadolževanje v bogatem svetu raslo hitreje od prihodkov. Ni rasla le zadolženost držav, ampak tudi dolgovi zasebnikov, ugotavlja britanski tednik Economist. V ZDA se je zadolženost zasebnega sektorja od leta 1950 povečala s 50 odstotkov BDP na 300 odstotkov BDP. Če pogledamo še dlje v zgodovino, se je močno spremenilo tudi mnenje o dolžnikih. V 19. stoletju so dolžnike, ki niso mogli poravnati obveznosti, poslali v zapor. Generacija, ki je živela v času velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja, se je naučila varčevati. Uvedba kreditne kartice v 60. letih prejšnjega stoletja pa je pomagala ustvariti družbo »kupi zdaj, plačaj kasneje«. Odlaganje plačila je postalo del načina življenja. Kritik so bili vse pogosteje deležni previdni posojilodajalci, ne več toliko dolžniki, ki niso poravnavali dolgov. Pomembno je postalo čim več trošiti, ne varčevati, denarja je bilo na trgu na voljo vse več, zaradi nizkih obrestnih mer se ni splačalo varčevati, splačalo se je najemati posojila in zapravljati.
To se je samo stopnjevalo s kupovanjem delnic družb s sposojenim denarjem, nastali so investicijske banke, hedge skladi in drugi zasebni skladi, katerih lastniki so s špekulacijami na hitro postali milijarderji. Novinarji Economista pravijo, da je bila pot do bogastva enostavna: kupi delnice s sposojenim denarjem, zlekni se in glej, kako se njihova vrednost povečuje. Vse to so spodbujale tudi oblasti. Za poslovanje bank in finančnih institucij so odpravile regulacijo in nadzor ter finančne posle povsem prepustile trgu, ki v skladu z liberalistično ekonomijo »kot nevidna roka poskrbi, da se ponudba in povpraševanje uredita«. Čim se je pojavila grožnja, da se bo gospodarska rast zmanjšala, so centralne banke znižale obrestno mero, s tem so pocenile denar za najemanje novih posojil, ljudje so naprej trošili, podjetja investirala, tečaji delnic in dobički so se še naprej povečevali. Bolj ko je obrestna mera lezla proti nič odstotkom, bolj so se napihovali tudi baloni. Ti so sicer vmes celo pokali, a veliki pok smo doživeli leta 2007 in 2008 s pokom ameriškega nepremičninskega balona in z bankrotom ameriške investicijske banke Lehman Brothers, s katerim je finančna kriza prišla tudi v Evropo. Največje evropske banke so namreč na veliko kupovale gnile ameriške vrednostne papirje, vrednostni papirji banke Lehman Brothers so imeli v njihovih bilancah pomembne deleže.
Bankirji so kmalu morali priznati, da so se banke iz ustanov z rekordnimi dobički naenkrat prelevile v ustanove pred bankrotom. V njihovih bilancah je mrgolelo papirjev, katerih vrednost je še včeraj naraščala po rekordnih stopnjah, danes pa so bili ničvreden papir. Ti bankirji so hitro prepričali politike, da potrebujejo pomoč države, ker so banke preveč pomembne, da bi jih smeli pustiti propasti. Politiki so banke reševali z davkoplačevalskim denarjem oziroma z zadolževanjem države. Špekulirali pa niso le bankirji in skladi, ampak tudi države. Ko jim je v proračunu zmanjkalo denarja, so izdale nove obveznice in špekulanti so jih na veliko kupovali in preprodajali. Zaradi reševanja bank in življenja na (pre)veliki nogi so zdaj v finančnih težavah tako rekoč vse razvite države. V EU evropska komisija postopka zaradi prevelikega proračunskega primanjkljaja ni uvedla le proti trem državam članicam.
Economist zato sprašuje, ali obstaja življenje po dolgu. Razvite države so si sposojale od prihodnosti, poplačilo teh računov bo težko, enako kot življenje v varčnejšem svetu, je njegov odgovor. Ves ta dolg bo treba refinancirati, znebiti se ga bo težko, ker bo gospodarska rast majhna, dolžniki bodo težko servisirali svoj dolg, saj je večina zasebnega dolga zavarovana s premoženjem, katerega vrednost lahko pade, vrednost dolga pa seveda ne. Marsikateri dolžnik bo najbrž prisiljen svoje premoženje prodati. Da bi stare obveznosti lahko poravnali z novimi posojili, ni verjetno.
Bogati svet z nižjimi dolgovi bo bistveno drugačen od sedanjega. Državljane čakajo višji davki in zmanjšanje pravic, zato si ne bodo več mogli privoščiti velikega trošenja in življenja prek svojih zmožnosti. Namesto za zadolževanje za nove avtomobile in druge dobrine bodo ljudje v prihodnosti morali več sami prihraniti za pokojnine, čeprav se ne bodo mogli upokojiti, ko bodo dopolnili 50 let. Nepremičnine bodo spet streha nad glavo, ne več predmet špekulacij. Težje bo dobiti kapital za ustanovitev podjetij.
Odvajanje bogatih držav od odvisnosti od zadolževanja ne bo preprosto in bo imelo stanske učinke. Volivci bodo svojo jezo stresali na politike in seveda tudi na tujce, priseljence in nasploh šibke v družbi. Bati se je torej, da bo še več nestrpnosti, rasizma, sovraštva. Ni pa nujno, kajti več ko bo revežev, večjo moč bodo imeli, bolj solidarni bodo prisiljeni biti drug z drugim, saj bodo razmere le skupaj lahko spremenili na bolje.
Dokler gospodarski rasti ni bilo videti konca, trošenje, večje od prihodka, ni povzročalo revščine. V svetu prihodnosti z nizkimi dolgovi bodo tisti, ki se bodo zadolžili bolj, kot jim bo dovoljevala denarnica, tako kaže, spet končali v revščini. Skratka, vrnili se bodo časi razuma, ko bo najprej treba ustvariti, šele nato zapravljati. Kdor mora tisto, kar porabi, najprej ustvariti, zna tisto, kar ima, tudi ustrezno ceniti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.