Bogdan Benigar: "Ljubljanski grad ni vedno najvišji hrib v Sloveniji"

Razvoj jazzovske glasbe je imel pomembno vlogo pri uveljavljanju drugih popularnoglasbenih praks na Slovenskem in v nekdanji Jugoslaviji, navsezadnje se je prvi jugoslovanski in eden izmed najstarejših evropskih jazzovskih festivalov razvil ravno v Sloveniji. Jazz festival Ljubljana je lani praznoval zavidanja vredno 50-letnico obstoja, kar se je poznalo tudi v njegovi razširjeni programski ponudbi, ki je vključevala najrazličnejše zvrsti improviziranih godb in nastope odličnih glasbenikov. Letošnji program festivala nadaljuje dolgoletno tradicijo, ob vsem tem pa se postavljajo vprašanja, koliko je jazz zares priljubljen med slovenskimi obiskovalci glasbenih dogodkov, kakšne so njihove glasbene preference, kako država podpira obetavne domače mlade glasbenike, ki sodijo v sam vrh svetovnega jazza, in kakšne zmogljivosti imamo v prestolnici in drugod po Sloveniji za uveljavitev kakovostne jazzovske scene in drugih popularnoglasbenih žanrov ter izvedbo nastopov. Zadnje čase se v medijih pojavljajo zapisi, ki opozarjajo na skrb zbujajoče stanje v slovenski koncertni ponudbi, številni nastopi pa se zaradi premalo prodanih vstopnic odpovedujejo. So razmere res skrb zbujajoče? Resnično stanje slovenske koncertne ponudbe, težave, želje in prizadevanja za boljši jutri nam je predstavil Bogdan Benigar, umetniški vodja Jazz festivala Ljubljana in vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu.

Pravkar poteka 51. Jazz festival Ljubljana. Kakšno mesto ima jazz v zavesti širših množic v Sloveniji - je res marginaliziran, kot pravi Jure Potokar v Pogledih, ali gre zgolj za neutemeljeno naštevanje posameznih vtisov, ki smo jih vajeni iz prispevkov, objavljenih v različnih slovenskih medijih?

> Katera glasba, ki ni pop, vštevši klasiko od 19. stoletja in navzdol, pa ni marginalizirana? Govorimo o manjšinski godbi, širše gledano o kulturi manjšin, brez katere pa ni temelja za kakršno koli razmišljanje o obstoju, razvoju in navsezadnje o tako opevani gospodarski rasti. Ena izdana knjiga gotovo pomeni več kot ena patria. Človek ali narod lahko preživi le s kulturo, orožje je zgolj kratkoročno orodje politike.

Kako se osrednji slovenski mediji (Delo, RTV, Dnevnik itd.) odzivajo na takšne dogodke v Sloveniji? Iz svojih izkušenj vem, da je ljubljanskim dogodkom namenjene veliko več pozornosti kot tistim iz »province«. Zakaj je tako?

> Ne bi se strinjal. Dogodkov v Ljubljani je več, zato imamo vtis, da jim je namenjene več pozornosti. Če bi brali časopis Večer ali regionalne časopise ter poslušali regionalne in lokalne radijske postaje, bi imeli takoj drugačen vtis. Pogled iz Ljubljane je včasih vzvišen, vendar Ljubljanski grad ni vedno najvišji hrib v Sloveniji.

Kakšna se vam zdi slovenska publika? Kaj je tisto, kar jo najbolj prepriča pri obisku kakega koncerta? Katere jazzovske (pod)zvrsti jo najbolj pritegnejo in zakaj?

> Slovenska publika nenehno preseneča. Ko se zdi, da se nanjo lahko zaneseš, se kaj hitro zgodi, da je tvoja kariera pokopana. Pri jazzu je pa sploh hudič. Kako lahko človek sploh naredi pametno računico, če jazzovske pevke, kakršni sta Dianne Reeves in Dee Dee Bridgewater, ne prinesejo več kot 800 prodanih vstopnic. Bolje, da vam sploh ne povem, koliko vstopnic je bilo prodanih za Cassandro Wilson, preden je bil koncert odpovedan zaradi vulkanskega prahu. Še najbolje znese klubski sceni. Predvsem zato, ker glasbeniki, ki nastopajo v klubih, ne nastopajo najprej za denar, in tudi zato, ker ta scena ponuja najboljše ta trenutek. Spomnite se, kako so začele največje jazzovske legende. Te se zaradi družbenih okoliščin in predvsem medijev ne rojevajo več, to pa ne pomeni, da je današnja glasba kaj manj vznemirljiva, kot je bila včasih.

Kako je z infrastrukturo za izvajanje popularnoglasbenih koncertov pri nas, še posebej v Ljubljani? Kateri klubi in institucije so, poleg Cankarjevega doma, zaslužni za promocijo jazza in drugih popularnoglasbenih zvrsti v Sloveniji?

> V Ljubljani bomo naenkrat dobili stadion in veliko dvorano, vprašanje pa je, koliko je na tem planetu umetnikov, ki lahko za koncert v Ljubljani prodajo več kot deset tisoč vstopnic. Izkušnje so slabe. Tudi dvorana Katedrala v Šiški je (prevečkrat) prevelika, pa za to seveda ni kriv njihov program. Naš problem je, da so cene v glasbeni industriji postale previsoke. Če ne bo občutnega znižanja stroškov na lokalni ravni (najemi in uporaba dvoran, ozvočenje, varovanje itd.), bodo lahko koncerte delali samo še tisti, ki imajo svojo oziroma od države ali mesta zagotovljeno infrastrukturo in pokrite stroške vzdrževanja.
Jazzovska scena s festivali in klubi po vseh koncih Slovenije je danes dobro razvita, solidno tudi finančno podprta, vendar so vsi izvajalci jazzovskih programov v Sloveniji v primerjavi z jazz klubom Gajo palčki, ki v bližnjem gozdu nabirajo treske, da ponoči ne bi zmrznili. Škoda, da ta država ne prepozna potenciala v mladih jazzovskih glasbenikih. Jure Pukl, Lenart Krečič, Kaja Draksler - to so nekatera izmed imen, ki so v svojih generacijah svetovna klasa. Kdor je pred kratkim videl Igorja Lumperta z Nasheetom Waitsom, pa hitro spozna, česa je fant sposoben. Da o diskografijah in turnejah Šalamona in Atanasovskega sploh ne govorim. Tu pa so seveda še drugi.

Mislite, da ima Ljubljana (poleg festivala jazza) dovolj jazzovskih dogodkov vse leto, ki bi lahko zadovoljili okus ljubiteljev improviziranih godb?

> Ponudbe sredinskega jazza je premalo, a tudi dobrega sredinskega jazza je premalo in je predrag za sedanjo infrastrukturo. Prostora za improvizirane godbe v ožjem pomenu pa se mi zdi dovolj.

Kako država podpira popularnoglasbene dogodke v Sloveniji? Zanima me predvsem odnos med popularno in klasično glasbo, za katero se zdi, da ji država namenja precej večji delež finančnih sredstev. Kako je s tem v Cankarjevem domu?

> No, dvorane v Cankarjevem domu niso ravno pogodu vsem vrstam popularne glasbe, čeprav se Gallusova dvorana dobro obnese. Za domače koncerte, ki so v tej dvorani vključeni v javno službo, država prispeva stroške dvorane in plače delavcev, ki sodelujejo pri projektu. Ti koncerti so zelo pomembni zato, da lahko »preživim« s Cankarjevimi torki in še s čim. Tega se zavedata tudi Vlado Kreslin in Zoran Predin, ki s temi koncerti posredno pomagata tudi pri razvoju klubskega programa, in tega bi se morali zavedati vsi, ki si želijo novih in drznih godb. Program resne glasbe v Cankarjevem domu pa je programski steber, brez katerega si ni mogoče zamišljati kulturno-umetniškega programa v obsegu in z vsebino, kakršno ponuja recimo zadnjih deset let. Po mojem problem sofinanciranja ni v tem, da klasična glasba dobi več od jazza ali rocka, problem je v javnih zavodih, saj ti dobesedno z eno žlico požrejo 90 odstotkov kulturne torte, ki je na razpolago. Reforma javnih zavodov zamuja. Bojim se, da bodo mnogi izvajalci programov in projektov na področju kulture, ki izkazujejo izjemen potencial, v zaostrenih finančnih razmerah in zaradi obveznosti države do financiranja sedanjega stanja v javnih zavodih enostavno izginili. Dobili bomo izbrisane v kulturi.

V zadnjem času se je v Sloveniji pojavilo opazno število kakovostnih domačih (mlajših) jazzovskih glasbenikov, ki so se izkazali tudi kot občasni člani priznanih mednarodnih zasedb. Kaj je, po vašem, vplivalo na ta pojav?

> Pogledali so čez planke, ki so prevečkrat segale samo do Gradca. Nekateri so dobili štipendije od države za študij v New Yorku (Krečič, Lumpert ...). Drugi so vadili dan in noč (Šalamon ...) itn.

Kakšna je prihodnost jazza v Sloveniji - mislite, da se bo v prihodnje (kot pravi Potokar) še bolj marginaliziral ali bo zgolj ostal v domeni ljubiteljev dobrih godb?

> Tisti, ki imajo vpliv in znanje, bi morali delovati konstruktivno. Kritike so dobrodošle, vendar je še dovolj prostora, da nove muzike z jazzom vred dobijo več prostora v medijih, predvsem pa ob pravem času. A najprej sledi boj za tisto, kar smo že imeli, da bomo sploh lahko nadgrajevali. Obupavanje nad razmerami ne bo nič spremenilo. Spletna revija Nova muska je gotovo korak v pravi smeri, toda potrebujemo tudi radio in TV ali vsaj kakšen malo boljši kabel. Skratka, za vsako dobro in lepo stvar se je treba zelo potruditi. Slabe in grde se zgodijo same od sebe.