“Bobinac, preseli se še ti v Srbijo!”

Zaradi težkih časov in solidarnosti pa je še več za družine v Gorenju storila država, kot vemo. Podjetju je pomagala pri prestrukturiranju, predvsem z namenom, da zaradi kriznega šoka ne bi prišlo do odpuščanja delavcev. S tem so davkoplačevalci tudi Gorenjevim menedžerjem kupili čas za razmislek, kako naprej v globalni konkurenčni tekmi. Pa ne samo poroštva, jamstva in pomoč delavcem. Kot ena najprodornejših slovenskih multinacionalk, od katere je odvisno na stotine podizvajalcev, je dobilo celo posel s finsko Patrio.

Polka v Tikiju

V sredo, 23. junija, se je ob štirih popoldne začela nogometna tekma med Slovenijo in Anglijo. Mnogo zaposlenih je bilo predčasno odpuščenih pred televizorje, uredniki so vedeli, kaj bo naslednji dan na naslovnicah. In v tistem trenutku, uro pred spopadom reprezentanc, verjetno po naključju, je približno 300 delavcev Gorenja Tiki, podjetja ki sledi t. i. načelu POLKA (Poštenost, Odprtost, Lojalnost, Kreativnost in Ambicioznost), izvedelo manj prijetno novico. In sicer, da bodo ostali na cesti. Ker so predragi. Jeseni, jim je sporočilo vodstvo, bodo proizvodnjo grelnikov vode, bojlerjev, preselili v Srbijo.
Direktor podjetja Dušan Goršak je v sporočilu za javnost navedel, da Gorenje zapira proizvodnjo v Ljubljani zaradi povečevanja izgube, ki se kopiči »že od lani«, in nasploh zaradi negativnega trenda, »ki mu kljub številnim ukrepom za izboljšanje poslovanja tudi v prihodnje ne kaže preobrata«. Trg grelnikov vode, ki so glavni proizvodni program Tikija, si zaradi gospodarske krize »še vedno ni opomogel«, obseg prodaje letos še dodatno pada, stvari ni mogoče rešiti. Potem pa se je v Sloveniji dvignila še minimalna plača. V Sloveniji torej, so poudarili v Gorenju, kjer je obremenitev plač in poslovanja »med najvišjimi na svetu«. Zato gredo v Staro Pazovo, kjer so stroški proizvodnje nižji. In kjer jim Srbija daje še več drugih spodbud.
Ti razlogi so seveda razumljivi. Če ne gre, pač ne gre. V vrsti drugih primerov, ko predvsem gradbena podjetja na pol legalno ustanavljajo slamnate družbe, nanje prenašajo delavce, ki se jih potem brez odpravnin rešijo, je takšna odločitev Gorenja celo vzorna. Podjetje je res družbeno odgovorno, skrbi za družine zaposlenih. Pol leta vnaprej sporočajo, da bodo ukinili proizvodnjo, delavcem bodo do konca izplačali vse dodatke, regres in še odpravnine. Kljub temu pa nekatera vprašanja še zmeraj ostajajo nerazjasnjena. Poglejmo od daleč: med letoma 2005 in 2008 je bilo podjetje Gorenje Tiki pravi ljubljanski tiger. Celotni prihodki so se z 28 milijonov evrov dvignili na 44 milijonov, rasel je tudi dobiček. Leta 2009 pa - cak - trg grelnikov vode izgine in podjetje se zapira. Je res tako hudo?
Ali pa še drugače: Če je podjetju leta 2005 z 28 milijoni evrov prihodka uspelo pridelati milijon evrov dobička, ob tem, da je zaposlovalo 270 ljudi, kako to, da danes teh 250 ljudi ne more več preživljati niti z 32 milijoni evrov prihodka? So tako drastično zrasle njihove plače? Malce resignirano in samokritično - češ da pač ni ekonomist po izobrazbi - se o tem sprašuje tudi predsednik sveta delavcev v Tikiju Dušan Gak. »Sicer pravijo, češ da bojlerji niso več tako aktualni, ampak saj toaletni papir tudi ni kaj bolj aktualen,« komentira. Toaletni papir se v Sloveniji splača proizvajati. Ima višjo dodano vrednost kot bojler? Zato tudi Gak ni najbolj prepričan, da je resnični vzrok za likvidacijo družbe in selitev proizvodnje v Srbijo v dragih delavcih. V podjetjem neljubem gospodarskem okolju. »Ti argumenti so na trhlih nogah,« dodaja bolj kot ne sramežljivo. Pred časom je zato zahteval tudi revizijo poslovanja družbe. A danes pravi, da revizorjem tako ali tako ne bi verjel.
Mi seveda nismo revizorji, toda nekaj stvari je res smešnih. Vemo, da je kriza že precej časa tu. Podjetja v Sloveniji jo čutijo vsaj že dve leti in pol. Pa je Gorenje, denimo, še marca letos sporočalo, da selitev dela proizvodnje v Srbijo na »zaposlene v Ljubljani ne bo vplivala, saj je njen namen predvsem zniževanje stroškov in povečanje dobičkonosnosti«. Marca torej niso govorili o tem, da je trg izginil, da je konec, da ni rešitve, da je treba ljudi postaviti na cesto, ker njihovih izdelkov nihče več ne kupuje, da so brezperspektivni. Ne, govorili so, da je trg super, da širijo proizvodnjo v Srbiji zgolj zaradi še večje dobičkonosnosti. In medtem ko v Gorenju Slovenija pravijo, da je trg izginil, pa, zanimivo, Gorenje v Srbiji pravi, da je trg živahen. Mirko Lešnik, tamkajšnji direktor Tikija, kjer so oktobra 2009 zaposlili novih 70 delavcev, načrtujejo pa zaposlitev do 500 delavcev, srbskim medijem razlaga, da je kriza v odhajanju.
Zato smo si dovolili malce nekonvencionalen novinarski pristop - anonimno smo poklicali zaposlene v slovenskem Tikiju, da nam anonimno razložijo, kako je torej z naročili in s trgom. Dobili smo približno takšen odgovor ali opis razmer: do nenadnega, celo sumljivega reza naročil je res prišlo konec leta 2009. Takrat, ko so zaposleni dobivali pomoč države. Toda sedaj naj bi tovornjaki iz slovenskega Tikija komajda dohajali naročila. Delavci v Ljubljani, ki jih domnevno ne potrebujejo več, ker njihovih izdelkov nihče več ne rabi, sedaj delajo kar v treh izmenah, smo izvedeli. Resda želijo s tem napolniti zaloge, zato da bo prehod na tovarno v Srbiji manj boleč, so nam uradno razložili v Gorenju. Toda ali to vendarle ne pomeni, da nekdo tikije vseeno kupuje? Da, so nam povedali zaposleni. Naročila prihajajo iz Hrvaške, največ tikijev pošiljajo v Turčijo, predvsem pa v Ukrajino, ki naj bi se vsaj pri bojlerjih zbudila. Sicer naj bi sprva v Srbiji podjetje ustanovili prav zaradi carin, zato da bi od tam tikije izvažali v Ukrajino. Toda naši anonimni viri iz režije v Gorenju so nam razložili, da Ukrajinci hočejo slovenske tikije, ki niso iz plastike, ampak so kovinski in kakovostnejši. In poleg tega naj bi slovensko podjetje Tiki prevzemalo del stroškov za tovarno v Srbiji - od tod obremenitve ...

V Nemčiji ja, v Sloveniji ne

Nizka dodana vrednost, previsoke plače, slovensko okolje, neprijazno do podjetništva, so postale že prave mantre in floskule. So tudi politično primerne v času, ko bodo v parlamentu zmanjševali delavske pravice. In morda res moramo verjeti poslovodstvu Tikija, da je Slovenija postala enostavno prebogata dežela, da bi v njej izdelovali bojlerje, saj pri bojlerjih neki hud razvojni preboj enostavno ni mogoč. Bojler Tiki s povezavo v svetovni splet? Bojler Tiki s kristali Swarovski? Pri hladilniku morda še, pri bojlerju manj verjetno. Toda vendarle. Ali lahko pričakujemo, da se bodo v Sloveniji, ki naj bi po vladnem programu postala Silicijeva dolina, nekega dne v visokotehnoloških podjetjih našla mesta za 100 tisoč brezposelnih? In če to ni verjetno, zakaj ne bi bili bojlerji neka vmesna rešitev, ki bi se dala dograjevati v eko duhu nove dobe, z različnimi solarnimi kombinacijami?
In četudi ne s solarnimi kombinacijami - če je v Sloveniji nemogoče izdelovati bojlerje, zakaj jih je mogoče v Nemčiji? Pa v Franciji? Celo v Ameriki, v državi z najvišjo dodano vrednostjo? Hiter in morda resda površen pregled globalnega trga pokaže, da grelnikov ne izdelujejo le na Kitajskem, v Turčiji ali Srbiji. Izdelujejo jih, na primer, v nemškem kraju Wetzlar. Kdo še ni slišal za Buderus? Resda tam izdelujejo plinske bojlerje, toda v Franciji, v mestu Saint Jean de la Ruelle, podjetje Thermor izdeluje točno takšne, kot jih Gorenje Tiki izdeluje na obrobju Ljubljane. Podjetje Ariston ima tovarno 30 kilometrov od Pariza. ZDA so polne tovarn bojlerjev. V ZDA ljubijo bojlerje: Sarasota (Florida), Evansville, Louisville ... Podjetje Vaillant, ki tudi izdeluje bojlerje, ima štiri petine zaposlenih v tovarnah po Nemčiji. Sicer pa v Veliki Britaniji, na Nizozemskem. V Sloveniji je minimalna plača 600 evrov, v omenjenih državah je višja od 1200 evrov, pa tam vseeno izdelujejo bojlerje. Zakaj se jih v Sloveniji sramujemo?
Upravičeno lahko torej dvomimo, da je resnični razlog za selitev in ukinitev 300 delovnih mest v Sloveniji povezan s previsokimi delavskimi pravicami in podjetjem neprijetnim okoljem. Konec koncev lahko izračunamo, da so podjetje ti delavci v letu 2009 stali zgolj 3,7 milijona evrov, malo v primerjavi z vsemi preostalimi materialnimi stroški, ki so znašali 25 milijonov evrov. Dejansko največji plačni strošek v podjetju Tiki pomenijo individualne pogodbe vodstvenih delavcev, katerih izplačila so se v kriznem letu za odtenek še povečala. Skupaj so zaposleni po individualnih pogodbah - koliko jih je, nam v Gorenju niso hoteli povedati, so pa v registru med vodilnimi vpisani štirje - lani prejeli skupaj pol milijona evrov. Štirje vodstveni delavci so torej stali približno toliko kot 50 delavcev. Ampak recimo, da je to populistični argument - vodilni v Buderusu, Vaillantu, Aristonu in v Saint Jean de la Ruelle dobijo gotovo še več.
Tako se seveda ne moremo izogniti sklepu, da v Gorenju zapirajo proizvodnjo v Sloveniji, 300 delovnih mest, ker so ugotovili, da bodo lahko dobički v Srbiji še višji. Kar poskušajo zapakirati v priročni argument krize. »Dobički, kot jih kapital zadnjih 10 ali 15 let zahteva od kovinske industrije, so nenormalno visoki. To so mogoče donosi, ki jih lahko prinese finančno veriženje, sama proizvodnja pa težko,« pravi Zlatko Hernčič iz sindikata kovinskopredelovalne industrije (SKEI). Ta tudi zavrača ponavljajoče se teze delodajalcev, da so plače v Sloveniji previsoke. V SKEI so izračunali, da so leta 2008 v industriji in v gradbeništvu stroški dela, vključno s plačami menedžerjev in vsemi njihovimi nagradami, znašali skupaj 15,4 odstotka vseh poslovnih odhodkov.

Globalizacija ustvarja revščino

Odločitev nekega zasebnega podjetja, da preseli tovarno iz Slovenije, je sicer legitimna. Toda tista teza o družbeni odgovornosti, ki jo tudi Gorenje nosi zapisano v svojih letnih poročilih, pomeni, da je v teh primerih treba izpadlo proizvodnjo izdelkov z nizko dodano vrednostjo nadomestiti z novimi izdelki, z višjo dodano vrednostjo. To je glavna naloga menedžerjev. In če menedžerji v zgoraj opisanem primeru niso opravili svoje osnovne naloge, lahko v njihovo opravičilo naštejemo še mnoga druga podjetja, ki so v zadnjem času ravno tako naredila podobno. Omenimo Prevent, Iskraemeco, Alpino, sedaj pa še Gorenje. Ekonomisti bi sicer na tem mestu dodali, da se ob selitvi programov z nizko dodano vrednostjo v Slovenijo kar same po sebi priseljujejo dejavnosti z višjo dodano vrednostjo. Vendar to drži zgolj teoretično.
Statistiko tujih neposrednih investicij vodi Banka Slovenije. Njena poročila kažejo, da se je leta 2009, ko je v Slovenijo prišla kriza, število tujih neposrednih investicij zmanjšalo za 350 milijonov evrov, medtem ko so slovenska podjetja v tujini povečala število investicij za 209 milijonov evrov. Ta »tiki« trend se nadaljuje tudi letos. Resda je v Slovenijo v letu 2010, do marca, prišlo za 19 milijonov tujih neposrednih investicij, toda v tem času je Slovenijo zapustilo 173 milijonov evrov investicij. A tudi če bi 100 milijonov slovenskih investicij »v Srbijo« zamenjali za 100 milijonov evrov investicij iz Nemčije, bi to šlo na račun delovnih mest, saj je za izdelke z višjo dodano vrednostjo potrebno manj zaposlenih.
O tem konec koncev pričajo tudi podatki na slovenskem zavodu za zaposlovanje. In če uspešnost investicij danes merimo le še s številom novih delovnih mest, ki postajajo vse pomembnejša, celo pomembnejša od samih dobrin - bojlerjev, je ta pot trnjeva. Ali po Mencingerjevo: včasih z birokracijo, z administrativnimi ovirami poskušamo izničiti učinke tehnološkega napredka, na splošno pa »globalizacija ustvarja revščino«. Izgubljenih zaposlitev ni več mogoče nadomestiti. Še huje. Pred nekaj dnevi je Eurostat objavil zbrane podatke iz EU o tujih neposrednih investicijah. Morda je kdo pričakoval, da bodo podjetja v zahodni Evropi, zaradi krize, začela proizvodnjo seliti proti vzhodu, kjer so plače nižje.
Toda v resnici so drugi najpomembnejši cilj naložb iz EU postala tako imenovana offshore finančna središča. Davčne oaze, kot so Liechtenstein, otoka Guernsey in Jersey v Rokavskem prelivu, otok Man v Irskem morju, Ferski otoki, Andora, Gibraltar, Panama, Bermuda, Bahami, Kajmanski in Deviški otoki, Bahrajn, Singapur in Filipini. Investicije v vzhodno Evropo so se zmanjšale za skorajda četrtino v primerjavi z letom prej, obseg naložb v davčne oaze pa se je v kriznem letu povečal za skoraj 54 odstotkov. »Skratka - enačba je brutalno enostavna - minimiziraj stroške dela z migracijo v JV Azijo, ali pač kakšno deželo bližje, maksimiziraj dobičke z migracijo kapitala v davčne oaze. Vmes pa naj socialne stroške negativnih učinkov dirke proti dnu prevzamejo nacionalna gospodarstva! In da si kdo ne bo mislil - trenutna gonja proti odpravninam in odpovednim rokom je prav učinek te enačbe!« pravi Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov.

Še 40 let

Stvar je pravzaprav zastrašujoča. »To, da bo kapitalizem obnovil svojo najbolj surovo obliko, tega v trenutku, ko je padel berlinski zid, res nihče ni pričakoval. Ker si nihče niti za trenutek ni mogel predstavljati, da je bila vsa zahodnoevropska zgodba o državi blaginje zgrajena zgolj zaradi strahu pred nasprotnim blokom, pred stalinizmom,« pravi z določeno mero presenečenja nad temi trendi filozof dr. Božidar Debenjak. Berlinski zid je padel, tranzicija se je res končala, namesto človekovih pravic in enakopravnosti pa se vrača najbolj surova oblika kapitalizma. »Tista, za katero smo mislili, da je že preživeta, iz 19. stoletja,« komentira Debenjak. »To je meni nepojmljivo pri tej zgodbi. Vsa ta prizadevanja za svobodo, za človekove pravice in tako naprej, sedaj padejo v svoje nasprotje. Sedaj, ko ni več strahu, lahko spet vsi delajo, karkoli pač hočejo.«
In koliko časa bo ta trend še trajal? Selitev delovnih mest pomeni namreč tudi nekakšen samomor kapitala, kdo pa bo kupoval produkte, če ne bo delovnih mest? »Selitev produkcije je možna toliko časa, dokler v svetu obstojita center in periferija. Razlika med centrom in periferijo pa se bo - je zapisal pred 10 leti Wallerstein - zaprla v petdesetih letih.« Če torej ta napoved drži, ostaja kapitalizmu, kot ga poznamo, še 40 let. Morda pa še manj. Današnji standard v zahodni Evropi je mogoč zato, ker iz dežel na periferiji dobivamo produkte po dumpinških cenah, še dodaja Debenjak. In v trenutku, ko teh dumpinških cen več ne bo - Kitajska se že obrača -, tisti trenutek bo tudi naša kupna moč izčrpana in krog bo prekinjen. Za začetek, kot nam je dejal eden od zaposlenih v Tikiju, pa: »Bobinac, preseli se še ti v Srbijo.«