Roderick Liddell

Roderick Liddell je predstavnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki na sodišču opravlja delo enega izmed direktorjev, pred tem pa je bil dolga leta tiskovni predstavnik tega sodišča. Z njim smo se pogovarjali o stanju človekovih pravic v Evropi, o državah, kjer se človekove pravice najpogosteje in najbolj grobo kršijo, ter o tistih, s katerimi sodišče nima veliko dela. Pa tudi o težavah sodišča s sodnimi zaostanki, o reformi tega vrhovnega varuha človekovih pravic v vsej Evropi in seveda o slovenskih zadevah pred sodiščem, katerih jedro so prav sodni zaostanki.

Po številu odprtih zadev na prebivalca pred Evropskim sodiščem za človekove pravice je Slovenija že nekaj let v samem vrhu, čeprav nihče o njej ne govori kot o državi, ki resno krši človekove pravice ...

Če se ne motim, je Slovenija zdaj četrta po številu odprtih zadev na prebivalca. Pred njo sta zagotovo Gruzija in Liechtenstein. Seveda je treba vedeti, da ta podatek ne kaže nujno dejanskega stanja spoštovanja človekovih pravic v posamezni državi. Na številko vplivajo številni dejavniki. V Gruziji je recimo veliko primerov, ki se nanašajo na spor med Gruzijo in Rusijo, in to umetno napihuje skupno število zadev pred evropskim sodiščem. Umetno pravim zato, ker gre za specifičen problem, ki je vzrok za velik delež zadev v njihovem skupnem številu.

Kako resen problem je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, na katero se nanaša 99 odstotkov vseh zadev Slovenije pred evropskim sodiščem?

Slovenija ima res težavo predvsem s predolgimi sodnimi postopki. To je problem, ki smo ga zaznali v številnih državah pogodbenicah, starih in novih. Gre za problem organizacije pravosodnega sistema v demokratični družbi, ki ni posledica tega, da bi sodno odločanje ovirala država. Mislim, da v slovenskih zadevah in njihovi množičnosti ni nič posebnega. Seveda smo iz Slovenije dobili tudi primere kršitev tretjega člena, ki zajema najresnejše tipe kršitev, saj vsebuje prepoved mučenja, a zaradi kršitve tega člena so bile v preteklosti obsojene tudi Nemčija, Francija, Velika Britanija ... Normalno je, da iz države prihaja spekter zadev, ki očitajo različne kršitve konvencije. Skrbeti bi moralo tiste države, ki imajo v skupnem številu zadev veliko kršitev najosnovnejših, bistvenih členov, kot so drugi člen, ki govori o pravici do življenja, omenjeni tretji člen, peti člen, ki ureja pravico do svobode in varnosti. Ali pa kršitve desetega člena konvencije, torej pravice do svobode izražanja, ki se kot težava kažejo v kar nekaj državah. Pomembnost te pravice je v tem, da če mediji niso svobodni, se lahko dogajajo številne kršitve, ne da bi mi za to izvedeli. Če ni kršitev tega člena, je to dober znak zdrave demokracije.

Če iz Slovenije na evropsko sodišče ne bi prihajali primeri kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, bi bila ena izmed držav z najmanjšim številom zadev, tudi glede na število prebivalcev.

Točno tako, zato je toliko pomembneje, da se statistike analizirajo, treba je pogledati, kaj stoji za temi številkami. Če ima neka država veliko zadev pred sodiščem, vendar se tičejo tehničnih težav, ki spadajo pod pravico do poštenega sojenja, to preprosto ni isto, kot če bi država imela težave z izginotji ljudi, neutemeljenimi omejitvami svobode gibanja ali zunajsodnimi poboji. Seveda, ne da bi pri tem podcenjevali potrebo, da se sodni postopki končajo v razumnem roku. Stvari gredo včasih narobe pri upravljanju sodnega sistema tudi v demokratičnih družbah, v katerih vlada pravo. Naše sodišče je tu zato, da države pogodbenice na to opozarja.

Pa je kateri izmed držav s problemom predolgih sodnih postopkov v preteklosti dejansko uspelo pomembno zmanjšati sodne zaostanke?

Načina za rešitev te težave sta vedno dva. Eden je seveda ta, da v sodni sistem država vloži precej več sredstev, to pomeni več sodnikov, več sodišč, reformo sodnega sistema in s tem zmanjšanje sodnih zaostankov. Drugi je uzakonitev dodatnega pravnega sredstva, po katerem državljani lahko do kompenzacije zaradi predolgih postopkov pridejo doma. V obeh primerih se sčasoma logično zmanjša tudi število zadev pred evropskim sodiščem. In če se ne motim, zakon, ki ga je v ta namen sprejela Slovenija, vsebuje oba elementa. O tem, koliko so te države doma dejansko poskrbele za vprašanje sodnih zaostankov, bi težko govoril. Lahko pa rečem, da dobimo manj primerov, odkar ljudje odškodnino lahko zahtevajo doma. A če hkrati v sodni sistem niso preusmerili dodatnega denarja, se bo težava tako ali tako prej ali slej vrnila, kot se je v Italiji.

Tudi sicer število zadev pred sodiščem ni odvisno samo od števila kršitev konvencije.

Pomemben dejavnik je še, kako dobro je konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin znana v posamezni državi članici Sveta Evrope. Če so pravniki in odvetniki dobro seznanjeni s konvencijo, če se z njo ukvarjajo, če obstaja močna pravna skupnost, ki želi dosegati standarde, ki jih konvencija zagotavlja, potem iz te države prihaja na naše sodišče več tožb. Tako preprosto je to včasih. Kot rad rečem, je treba biti skoraj bolj pozoren na države, iz katerih tožbe ne prihajajo, kot pa na države, iz katerih jih pride kar nekaj. Gre seveda za pretiravanje, saj je pri tem treba preveriti celotno družbeno ozračje, a hkrati je treba statistike števila zadev na prebivalca jemati s previdnostjo, kot to navadno velja pri vsakršni statistiki.

Ste pri svojem delu zaznali države, iz katerih dobite malo zadev tudi zato, ker vlade s svojimi podsistemi tožnikom postavljajo takšne ali drugačne ovire?

Tega ne bi mogel reči, vsaj ne v velikem številu. Ne morem reči, da se to ni nikoli zgodilo, seveda se je, ampak trenutno nimamo podatkov o sistematičnem preprečevanju vlaganja tožb na sodišče v kateri izmed držav pogodbenic. Sodišče je nekajkrat prepoznalo kršitev 34. člena, ker se je med postopkom pojavilo oviranje tožnikov. Imeli pa smo primere, da so nekatere skupine tožnikov dejansko težko dostopale do sodišča. To so bili recimo zaporniki v nekaterih državah, saj njihova pošta ni prišla skozi sito v zaporu. Tudi nekateri tožniki so se seveda znašli pod pritiskom oblasti, a gre za razmeroma malo primerov. Že iz števila novih zadev, ki prispejo na evropsko sodišče, se vidi, da ljudem nazadnje vendarle uspe vložiti tožbo na sodišče.

Obstajajo tudi države, za katere sodišče upravičeno sumi, da je za skupnim številom zadev, ki pridejo pred sodišče, veliko sivo polje. Da je torej kršitev precej več, kot jih prispe na evropsko sodišče.

Veliko novih držav članic je v položaju, da imajo veliko strukturnih težav, ki se ne rešujejo uspešno. Recimo države, ki so bile članice Varšavskega pakta in še niso postale članice Evropske unije. Razlog je seveda tudi v tem, da človekove pravice stanejo. Če je država v slabem gospodarskem položaju, težko zagotovi sredstva, potrebna za zagotavljanje standardov, ki jih postavlja konvencija. Vzemimo Moldavijo ali Armenijo, ki imata šibko gospodarstvo; za takšne države je že vnaprej jasno, da bodo imele težave s spoštovanjem standardov iz konvencije. Lep primer so lahko razmere v zaporih. Če nimaš denarja za investicije v zaporski sistem, bodo zaporniki logično živeli v slabših razmerah. Enako je s sodnim sistemom, če vanj ne vložiš sredstev, ga ne moreš reformirati, če sodnikov ne plačuješ dovolj, dobiš korupcijo med njimi. Res pa sta za dosego stabilne ekonomije nujni stabilna demokracija in vladavina prava, ki se v praksi kaže skozi človekove pravice. Pot je zapletena.

Daleč največ k skupni masi zadev prispevajo Rusija, Ukrajina, Turčija in Romunija.

Te štiri države nam res dajejo največ primerov. Rusija je sicer po številu zadev na prebivalca nekje v povprečju. Lahko bi tudi rekli, da je pač ogromna država, ki ima zaradi tega ogromne težave. Imajo ogromne sistemske težave, število njihovih zadev pred našim sodiščem se povečuje, a verjamemo, da njihovo sodstvo in pravosodje v celoti počasi, toda vztrajno napreduje in da je vedno več spoštovanja načel in pravic, ki jih vsebuje konvencija. Tega ni mogoče izmeriti v dveh, treh ali petih letih. Pomembnost našega sodišča je v razvijanju in utrjevanju demokracije in vladavine prava vsepovsod po širši Evropi. To pa je zelo počasen proces; kot vsak zid se tudi ta gradi opeko za opeko in zid ni nujno vsak dan višji, včasih se kak del tudi podre in ga je treba ponovno postaviti. A če pogledate, kako danes delujejo sodišča v Turčiji ali Rusiji v primerjavi s tem, kako so delovala pred desetimi leti, boste opazili velike razlike.

Tudi v teh državah se torej kaže napredek?

V vseh državah se kaže napredek. Ne nujno z očitnim zmanjšanjem števila primerov pred sodiščem, ker to, da države bolje aplicirajo konvencijo, še ne prinese zmanjšanja števila primerov. Poglejte recimo državo, iz katere prihajam sam, Veliko Britanijo, ki je pred kratkim vključila konvencijo v nacionalno pravo tako, da nacionalna sodišča vzorno uporabljajo konvencijo. Državljani Velike Britanije se zdaj lahko zanašajo na konvencijo že doma. To pa pomeni, da na evropsko sodišče iz Velike Britanije dobimo manj dobro utemeljenih primerov, skupna številka primerov pa ni nižja, ampak celo višja, saj se vedno več ljudi zaveda konvencije in pravic, ki jih ta vsebuje.

Katera so področja človekovih pravic, kjer zaznavate največ kršitev?

Člen, na katerega so se od vsega začetka ljudje najbolj zanašali, je bil šesti člen, ki zagotavlja pravico do pravičnega sojenja, ta pa seveda vključuje tudi pravico do sojenja v razumnem roku in druge. Poleg tega je tradicionalno zelo izkoriščen peti člen, torej pridržanje. V sredini devetdesetih let sta bila to tudi drugi in tretji člen, pravica do življenja in prepoved mučenja in ponižujočega ravnanja ter sorodne pravice. Področje, ki se že nekaj časa razvija, je osmi člen, ki ureja pravico do zasebnosti, to je člen, posebej odprt za interpretacijo, kot mnogi drugi. Dodaten razvoj tega področja je seveda prinesel napredek tehnologije. Razumevanje pravice do zasebnosti je danes radikalno drugačno, kot je bilo pred 50 leti, ko je bila konvencija napisana. Prav tako se razvija področje varovanja okolja. Pa tudi razumevanje prvega člena, torej pravice do lastnine, je dobilo nove razsežnosti s pridružitvijo postkomunističnih držav zaradi vseh težav pri vzpostavitvi in obnovitvi nekdanjih pravic. To je v nekaterih državah precejšnja težava.

Je med 47 državami članicami Sveta Evrope tudi kakšna, s katero sodišče nima tako rekoč nobenega dela?

To so gotovo države, ki imajo pravice iz konvencije dobro urejene v svojih ustavah oziroma prek implementacije konvencije v notranje pravo in zato omogočajo državljanom, da jim te pravice zagotavljajo že nacionalna sodišča. Tako je recimo v Španiji in tudi v Nemčiji, iz slednje dobimo sicer precej primerov, a jih je malo dobro utemeljenih, upravičenih. Pa recimo Velika Britanija, ki je bila dolga leta vodilna po številu primerov, saj nima pisane ustave in so ljudje morali v Strasbourg, če so hoteli, da je sploh kdo odločil o njihovi pravici iz konvencije. Odkar je bila leta 2000 konvencija ponotranjena v notranje pravo, pa je vse drugače. Potem so to države, kjer odločitve sodišča bolj ali manj samodejno postanejo del domačega prava, kot recimo Nizozemska. Seveda imamo pred sodiščem tudi primere iz Nizozemske, ampak se tičejo v bistvu samo pravice do azila.

Je stopnja spoštovanja odločb evropskega sodišča v državah obsojenkah zadovoljiva?

Spoštovanje in uresničevanje sodb evropskega sodišča je seveda življenjskega pomena. Če se sodbe ne bi spoštovale, sistem sploh ne bi deloval in poleg tega tudi kršitve konvencije ne bi bile sankcionirane in težave, ki jih imajo države, ne bi bile rešene. Zaradi vsega tega bi se samo še povečalo število tožb pred sodiščem. Vendar ni sodišče tisto, ki lahko nadzira spoštovanje svojih odločitev, ampak svet ministrov, torej gre za politični proces. V celoti lahko rečemo, da gre za najučinkovitejši sistem uveljavljanja odločb do sedaj. Predvsem glede odločitev v individualnih primerih je zelo zelo malo težav s spoštovanjem odločb, skoraj bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Še posebej je malo težav, če vemo, da gre vendarle za mednarodno sodišče, ki obsoja suverene države. Stvari so bolj zapletene pri spoštovanju splošnih ukrepov. Pri teh sodišče odreja odstranitev vzrokov za posamezne kršitve. To je včasih zelo lahko rešljivo, pogosto pa ne, saj vključuje najmanj en zakonodajni postopek v državi. Leta 2003 je recimo sodišče ugotovilo kršitev tretjega člena konvencije glede zaporskih standardov v Rusiji. V tistem času so ruske oblasti ugovarjale, da razmere v tistem zaporu niso nič slabše kot v kateremkoli drugem ruskem zaporu. To je bilo skoraj zagotovo res, takrat pa je bilo v Rusiji okoli 900 tisoč zapornikov in pričakovati spoštovanje splošnega ukrepa, s katerim bi se zvišal standard v vseh ruskih zaporih, bi bilo tako rekoč nemogoče. Včasih so države glede splošnih ukrepov, ki jih odreja sodišče, tudi zadržane. V Veliki Britaniji je sodišče kršitev konvencije našlo v tem, da velja splošna prepoved sodelovanja na volitvah za vse zapornike. A postopek odprave kršitve se še ni začel, saj zdaj poteka razprava, koliko mora država spremeniti določbe o glasovanju zapornikov in kako. Včasih takšnim spremembam nasprotuje tudi javnost in to logično spet zavleče postopek, saj se mora oblast spoprijeti s tem, da bo delovala v nasprotju z javnim mnenjem, torej v nasprotju z večinskim mnenjem med volivci.

Bi v idealnem sistemu odločitve evropskega sodišča takoj postale del notranjega prava vseh držav članic Sveta Evrope?

Zavedati se je treba, da je evropsko sodišče mednarodno sodišče, ki odloča o ravnanju neodvisnih, suverenih in načeloma demokratičnih držav. Zato mora biti odnos med sodiščem in državami odnos, ki temelji na vzajemnem spoštovanju. In za ohranitev tega občutljivega ravnovesja je sedanji sistem, skupaj s svojimi napakami, najboljši v danih razmerah.

Je težava v tem, da druge države ne jemljejo odločitev sodišča tako resno kot države, ki so v posameznem primeru obsojene?

V idealnem svetu, v katerem pa ne živimo, bi se druge države na obsodbo posamezne države odzvale tako, da bi preverile, ali imajo morda tudi same takšno težavo. Nekatere države to sicer počnejo, kot rečeno Nizozemska, ki v notranjem pravu neposredno upošteva vse odločitve ustavnega sodišča. To počnejo že 30 let. Je pa to prej izjema kot pravilo. Pravilo, da odločitve sodišča v posameznih primerih ne bi veljale samo za obsojeno državo, pač pa za vse države, zveni kot dobra zamisel, a predvideva, da so razmere v državah primerljive, čeprav so zelo redko. Ta zamisel pri državah zato doslej ni bila priljubljena. Če jemlješ odločitve evropskega sodišča v dobri veri, si vsaj pomembnejše zagotovo ogledaš in preveriš razmere v svoji državi. V idealnem svetu bi to počele vse države, ampak v idealnem svetu bi vsi počeli točno to, kar morajo, in ne bi bilo potrebe po Evropskem sodišču za človekove pravice.

Kljub temu se zdi, da bi po poti Nizozemske lahko stopila vsaj še katera izmed 47 držav ...

Vse to je tudi vprašanje pravne kulture in privajanja dejstvu, da imamo mednarodno sodišče, ki ima svojo vlogo v pravnem sistemu. Veliko je seveda odvisno od nacionalnih sodišč. Ta pa so deloma zaščitniška do svojih pristojnosti in avtonomije, in to ne samo v razmerju do našega sodišča, ampak tudi do Sodišča evropskih skupnosti v Luksemburgu, katerega odločitve so neposredno izvršljive v domačem pravu. Visoko spoštovano nemško ustavno sodišče je recimo vedno zavračalo možnost, da bi sodišče v Luksemburgu lahko v končni fazi spremenilo kako njegovo odločitev, če bi bila v nasprotju z nemško ustavo. Naše sodišče pa mora še posebej previdno hoditi po svoji poti in spoštovati vlogo nacionalnih sodišč.

Poglejmo še proces odločanja na evropskem sodišču, kjer ima vsaka država enega sodnika. Koliko je ta proces političen, če vemo, da ima vsaka država svoje cilje in poglede?

Upam si reči, da ta proces ni nikoli političen. Res je, da imajo odločitve sodišča pogosto politične dimenzije. Tudi sodniki seveda v proces odločanja prinesejo svoje politične simpatije in občutljivost, a proces odločanja ni političen, ampak soden, saj se pri odločitvah uporablja pravo. Ko pa uporabljaš pravo, to seveda nikoli ni povsem objektiven proces, to nikoli ne more biti, a noben sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice ne bi nikoli stopil pred kolege in uporabil političnega argumenta v korist neke odločitve.

Ko govorimo o evropskem sodišču, ne moremo mimo njegovih težav s sodnimi zaostanki. Je veliko zadev, ki jih dobite, dokaz uspešnosti sodišča ali težav z učinkovitim procesiranjem zadev?

To je ta naš paradoks. Veliko se govori o tem, da je veliko tožb pred sodiščem dokaz tega, da je sodišče uspešno in ga ljudje dojemajo kot kredibilno in zaupanja vredno institucijo. In da je sodišče hkrati žrtev svojega uspeha. A resnični problem na ravni držav, torej nacionalnega prava, je v tem, da države same v postopkih ne zagotavljajo, da bi se tožniki lahko zanašali na to, da bodo pravice, ki jih vsebuje konvencija, spoštovane že pred domačimi, nacionalnimi sodišči. To je bistvo sistema, po katerem deluje evropsko sodišče; rečemo mu subsidiarni sistem. Če bi ta dobro deloval, tožnikom ne bi bilo treba v Strasbourg, saj bi tisto, kar jim zagotavlja konvencija, dobili že na domačih sodiščih. Tak je tudi glavni namen konvencije, da bi namreč domača sodišča na nacionalni ravni prepoznala kršitve konvencije in tožnikom zagotovila pravice po domačem pravu.

Bo protokol 14, ki je začel veljati ravno te dni, pomembno povečal učinkovitost sodišča, bo kup zadev, ki čakajo na odločitev, dejansko začel kopneti ali ne?

Zadnja reforma evropskega sodišča, ki jo prinaša protokol 14, je usmerjena predvsem v dva tipa zadev, ki so dokaj jasne in lahko rešljive. Na eni strani so to zadeve, ki jih spoznamo za nedopustne. O teh bo zdaj odločal sodnik posameznik. Druge so ponavljajoče se zadeve, ki so v bistvu enake kot nekatere zadeve, v katerih je sodišče že odločilo, in ne odpirajo nobenih novih vprašanj. O teh bo zdaj lahko odločal senat treh sodnikov in ne več senat sedmih kot do sedaj. Po mojem bo predvsem sprememba, ki razširja institut sodnika posameznika, vplivala na večjo hitrost reševanja zadev.

Zdi se, da gre bolj za gašenje požara kot za strukturne spremembe, ki bodo slej ko prej potrebne.

Vse to seveda dolgoročno ne bo rešilo problema. Sodišče ima tri velike težave. Prva je ogromna količina zadev, od katerih jih je okoli 90 odstotkov nedopustnih. Lani je sodišče sprejelo 31 tisoč odločitev o nedopustnosti. Druga težava so ponavljajoče se zadeve, v katerih je seveda nekje daleč posameznik s problemom, a ne koristijo pri odkrivanju težav v njegovi matični državi, saj so te že bile identificirane. Potem nam ostane še en, ne majhen kup zadev, ki ne sodijo v nobeno od teh dveh kategorij in je o njih treba odločiti v popolnem sodnem postopku. Teh zadnjih zadev se reforma sodišča, ki jo vsebuje protokol 14, ne dotika. Poleg tega bi moral protokol 14 začeti veljati leta 2006, pa se je to zgodilo šele štiri leta kasneje. Stvari so se odtlej seveda spremenile in kar smo razumeli kot rešitev problema tedaj, morda zdaj ni več najprimerneje. A ta reforma zagotovo prinaša napredek. Sodišče pa je bilo v preteklih letih tudi samo primorano v določanje prioritet. To seveda pomeni, da se bo sodišče osredotočalo predvsem na zadnjo kategorijo primerov, namesto na prvi dve. Protokol pa naj bi imel največ vpliva prav na prvi dve.

Sodišče se bo torej osredotočalo na pomembne primere, protokol 14 pa bo poskrbel, da se pri drugih zato zaostanki ne bodo povečevali, če se že zmanjševali ne bodo?

Težava je v tem, ker države zdaj pravijo, dobili ste svoj protokol 14, zdaj pa pokažite, kaj boste naredili z njim, kako se bo pokazal v statistikah. Vendar če se držimo prioritet, bo produktivnost sodišča zagotovo padla, saj se bomo osredotočali na bolj zapletene in zaradi tega dolgotrajnejše primere, primere, ki dejansko odkrivajo resnične težave in s tem preprečujejo novo generiranje številnih tožb. Tega ne bo ravno enostavno razložiti vladam držav, ki rade vidijo statistične podatke, ki kažejo, da se produktivnost sodišča povečuje, število primerov, ki prihajajo na sodišče pa zmanjšuje. Lahko bi čez noč povečali produktivnost tako, da bi se osredotočili na reševanje enostavnih primerov. A to ne bi prispevalo k poslanstvu sodišča, ki je vsaj po mojem v tem, da identificira težave, povezane s spoštovanjem človekovih pravic v državah članicah.

Slovensko ustavno sodišče utegne v kratkem dobiti diskrecijsko pravico, da povsem brez obveznosti samo izbira primere, o katerih bo odločalo. Bo takšen korak sčasoma nujen tudi na evropskem sodišču?

To je zamisel, o kateri se razpravlja že več kot deset let, da bi torej sodišče dobilo takšno ali drugačno diskrecijo pri izbiri zadev, o katerih bo odločalo. Predlog je bil, da bi sodišče lahko zavrnilo zadeve, ki ne odpirajo pomembnih ali novih vprašanj, a vlade držav članic so to zavrnile. Obstaja konsenz, da pravica posameznika, da evropsko sodišče pogleda njegovo zadevo, mora ostati. To ne pomeni, da so vsi deležni celotnega sodnega procesa, a pravica do dostopa do sodišča mora ostati, saj se le tako lahko odkrijejo problemi, o katerih sva govorila. Za zdaj torej takšna rešitev ne pride v poštev, morda pa bodo razmere kdaj v prihodnosti drugačne. Ugovori zoper takšno rešitev bi namreč odpadli šele, ko bi posamezniki v vseh 47 državah imeli možnost, da zahtevajo pravico iz konvencije pred svojimi domačimi sodišči. Dokler pa obstajajo države, v katerih ni nobenega jamstva, da se bo to zgodilo, bi bilo narobe, če bi šli v smer diskrecije evropskega sodišča.

Slovenija ima pred evropskim sodiščem odprto tudi tožbo izbrisanih. Lahko pred dnevi sprejeti zakon, ki jim omogoča povrnitev pred 18 leti nezakonito odvzetega statusa za stalno prebivanje, vpliva na odločitev sodišča?

Če se ne motim, je ta primer v postopku pred sodiščem že kar nekaj časa in se sodba obeta v kratkem, zato ni več možnosti, da sodišče ne bi sprejelo končne odločitve. Načeloma velja, da lahko novo domače pravno sredstvo vpliva na proces pred sodiščem samo, dokler sodišče ne odloči o tem, ali je primer dopusten.

Lahko se torej zgodi, da bo evropsko sodišče odločilo, da izbris ne pomeni kršitve konvencije, torej človekovih pravic, država pa je z novim zakonom rekla prav to?

To je povsem mogoče. Niso redke situacije, ko se v vladi zamenja politična opcija in si nova vlada želi, da bi evropsko sodišče ugotovilo kršitve človekovih pravic, ki so se dogajale pod prejšnjo vlado. Sicer pa konvencija o človekovih pravicah državam nikakor ne preprečuje, da poskrbijo za višje standarde človekovih pravic ali boljše pravno varstvo, prav nasprotno. Tudi odločitev sodišča, da konvencija ni bila kršena, zato nikakor ne pomeni, da v tej zadevi vlada sama ne more prepoznati problema in ga rešiti, kot se ji zdi primerno.