Ko se Korporacija maskira v Usodo

Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja je začela televizija močno ogrožati kino - filmarji so jo ostro zavračali ter se ji posmehovali, Alfred Hitchcock pa jo je strastno objel in lansiral serijo Alfred Hitchcock predstavlja, antologijsko kolekcijo suspenza, ironije in lucidnih obratov. Sam je režiral le nekaj epizod, ena izmed najboljših - Zlom - pa je šla takole. Joseph Cotten je gospod Callew, brezdušni in brezčutni poslovnež, ki ne kaže nobenih emocij - emocije so zanj le znak šibkosti. Človeku, ki kaže emocije, ne moreš zaupati. Taki ljudje so manjvredni in mrtvi, obsojeni na propad. Potem pa na poti v New York doživi hudo prometno nesrečo, ki ga butne v tako globoko komo, da mislijo, da je mrtev. Sam se sicer zaveda, da je še živ, toda problem je v tem, da je povsem paraliziran, tako da ne more pokazati niti najmanjšega znaka življenja. Ker so vsi prepričani, da je mrtev, ga pošljejo v mrtvašnico, kjer tudi mrliški oglednik ugotovi, da je mrtev. Gospod Callew je torej na tem, da ga živega pokopljejo. In tu pride lucidni obrat, ultimativni filmski trenutek: pred tem, da bi bil živ pokopan, ga reši to, da v zadnjem trenutku potoči solzo - to je kakopak signal, da je živ. »Glejte! To so solze! Živ je!«
Tak filmski trenutek smo doživeli tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Natanko to - »Glejte! To so solze! Živ je!« - smo si namreč rekli, ko so Nemci mleli Argentince, jim dajali gol za golom, jih gazili in poniževali in smešili in ubijali. Vsi ti nemški goli so Maradono, sicer zelo živega, energičnega, temperamentnega, spazmatičnega argentinskega selektorja, povsem paralizirali, tako da ni kazal več nobenih znakov življenja - izgledalo je, da je mrtev. Potem pa se mu je v očeh nenadoma zasvetila solza: signal, da je še živ. Edini znak življenja. Če se ne bi prikazala tista solza, bi mislili, da je klinično mrtev. Odpeljali bi ga v mrtvašnico - in potem bi ga živega pokopali. Vsekakor, mnogi Argentinci bi ga zdaj najraje živega pokopali. In ironično, v nekem smislu se mu je zgodilo prav to. Za začetek, tisto njegovo solzo je mogoče razumeti kot signal mrtveca, da je še živ, obenem pa jo je treba razumeti tudi kot izraz nemoči pred Usodo. Kaj so stalno govorili Maradoni? Da ni pravi. Da mu ne bo uspelo. Da ne more. Da je obsojen na neuspeh. Da te reprezentance ne more pripeljati do konca, finala ali pa svetovnega prvaka. In kaj se je potem zgodilo? Tekma z Nemčijo je to - da ne more, da je obsojen na neuspeh in tako dalje - divje, brutalno, sadistično, tako rekoč apokaliptično potrdila. Ko je Maradona v roki stiskal rožni venec, ni izgledal kot človek, ki ne ve, kaj se dogaja, ampak kot človek, ki ve, kaj se dogaja.
Sporočilo je bilo jasno: Nič ne moreš! Svoji Usodi se ne moreš izmakniti! To zveni metafizično. Kar pa ni čudno: nogomet je zelo metafizičen, poln krščanskih pogledov v nebo in poganskih vraževernosti. Toda nobena Usoda ni tako metafizična ali mistična, da ne bi bila prevedljiva v jezik, ki je razumljiv tudi najbolj antimetafizičnemu navijaču. Najprej se vprašajte: kaj je počela FIFA na tem svetovnem prvenstvu? Točno: povsem mirno, hladno, stoično je stala in gledala, kako so sodniki priznavali gole, ki jih ni bilo, in razveljavljali gole, ki so bili. Tudi ob golih, doseženih iz ofsajda, ni trznila. Ergo: FIFI je bilo vseeno. In zdaj si rečete: okej, če je bilo FIFI vseeno, zakaj potem Maradone - in Argentine - ni spustila naprej, do konca, do finala, magari do titule svetovnega prvaka? Mar ni Maradona globalni nogometni trademark? Mar ni globalni nogometni logo? Mar ni ultimativna globalna nogometna ikona? Glede na sojenje na tem prvenstvu bi lahko FIFA sodniku, ki je sodil tekmo med Argentino in Nemčijo, mirno, hladno in stoično namignila: Hej, mimogrede - če boš Argentini priznal kak gol, ki ga ni bilo, ali pa kak gol, ki bo dosežen iz ofsajda, ne bomo niti trznili! Gledalci pred TV-ekrani bodo sicer videli, da gola ni bilo ali pa da je bil neregularen, toda zdaj so že navajeni, tako da ne bodo težili! Plus: kaj nam pa morejo!? Kar je res: FIFE ne moreš tožiti, še najmanj zaradi kake krivice, ki se ti je zgodila na tekmi. FIFA povzroča krivice, a je ne moreš tožiti. In dežele iz tretjega sveta dobro vedo, da je podobno s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom - oba povzročata krivice, a ju ne moreš tožiti. Krivice, ki ju povzročata, lahko posnameš in jih vrtiš v slow-motionu, pa to ničesar ne spremeni.
Kaj se je potem zgodilo, veste: Argentina je res dosegla gol - iz ofsajda. Sodnik ga kakopak ni priznal. Ker očitno ni imel podpore FIFE. Imel pa je ni zato, ker je hotela FIFA zasenčiti Maradono in pokazati, da je FIFA večji logo in večji trademark od Maradone. Maradona je z vsem, kar je počel, izkazoval, da hoče igrati in delati po svoje (iracionalen, lunatičen, nepredvidljiv, ekscentričen, kokainski, prosindikalen, procastrovski, prochejevski, antineoliberalističen ipd.), da hoče biti torej logo zase, večji od FIFE - to pa ne gre. In to je ta Usoda. Realnost je pač bolj kompleksna in kontroverzna od Usode. Figurativno rečeno: Maradono - in Argentino - je zlomila FIFA, preoblečena v Usodo. Še bolje rečeno: Maradono - in Argentino - je zlomila Korporacija, maskirana v Usodo. FIFA je namreč prav to: ultimativna, idealna Korporacija, najbolj globalna Korporacija na svetu, utelešenje neoliberalnega sna. Je kak trademark globalnejši od Fifinega? Coca-Cola? Nike? McDonald''s? Levi''s? Nehajte - ti trademarki so resda globalni, celo pojem globalnosti, toda niso povsod, v vsaki državi. FIFA pa je povsod, v vsaki državi. Na vsakem otočku. Ali Coca-Colo točijo v Severni Koreji? Ne. FIFO pač. FIFA ne izgleda le kot pojem globalnosti in neoliberalnega sna, ampak kot izumiteljica in stvariteljica globalnosti in neoliberalne filozofije. Samo pomislite: prvič, FIFA ima povsod svoje trge (navijače, publiko), v vsaki državi, drugič, povsod ima svoje delavce (nogometaše), v vsaki državi, in tretjič, povsod ima svoje tovarne (nogometne reprezentance), v vsaki državi. Si lahko korporacija želi več? Ne. Lahko korporacija doseže več? Ne. Lahko korporacija pride dlje? Ne. Coca-Cola, Nike in McDonald''s le sanjajo, da so FIFA.

Korporacija, ki kaznuje države

FIFA je reinkarnacija Miltona Friedmana, utemeljitelja neoliberalizma? Čakajte, kaj že pravijo neoliberalci? Da mora biti trg prost in dereguliran, da je treba vse privatizirati, da je treba javni sektor omejiti in da se mora politika/država umakniti iz gospodarstva. FIFE brez teh postavk ne bi bilo. Stoji in pade s prostim trgom - s prostim pretokom delovne sile (nogometašev), prostim pretokom kapitala, prostim pretokom marketinga, prostim pretokom totalne, brezobzirne, deregulirane globalizacije. Če hočeš prirediti svetovno prvenstvo, moraš sam ustvariti infrastrukturo, pa četudi te to stane 4 milijarde dolarjev, kolikor naj bi Južno Afriko stala organizacija svetovnega prvenstva - dobiček od vstopnic, sponzorjev in TV-pravic pa pobere FIFA. Izgube so tvoje, dobiček pa njen: dobiček se privatizira, izgube se podružbljajo. FIFA nastopa kot investicijski sklad, kot finančna korporacija - prireditelji tekem in svetovnih prvenstev so le njeni podizvajalci. Še več, FIFA je pri organizaciji svetovnega prvenstva angažirala 15.000 prostovoljcev, ki so se v Južno Afriko zlili s celega sveta, kar je seveda ironično, a tipično, pač v skladu z neoliberalno filozofijo: FIFA, korporacija, ki bo s svetovnim prvenstvom zaslužila več kot 3 milijarde dolarjev, je »najela« prostovoljce, ultimativno fleksibilno delovno silo, ideal sodobnega globalnega kapitalizma. Prostovoljci so delali prostovoljno, veseli, da so bili lahko zraven - sodobni nomadski, fleksibilni delavci delajo za drobiž, veseli, da sploh imajo delo.
FIFA nastopa kot finančni inženir, kot finančni produkt, kot instrument finančnega, ponzijevskega, piramidnega kapitalizma: piramidna igra se začne v malih, lokalnih klubih in afriških kampih, nadaljuje najprej v tranzitnih klubih, kakršni so klubi ruskih oligarhov na vzhodu, in potem v velikih nogometnih korporacijah, kakršni so klubi ruskih oligarhov na zahodu, konča pa se v ligi prvakov in na svetovnem prvenstvu. Jasno, ta piramidna igra poteka tako, da ustvarja špekulativne, povsem fiktivne balone, fantomski kapital, precenjene vrednosti in precenjene delnice: lepo prosim, se vam zdi, da so McMessi, McRooney, McLampard, McGerrard, McEtuhu, McDrogba, McTorres, McKaka, McRibery in McRonaldo na svetovnem prvenstvu - na svetovnem trgu - upravičili svojo ceno, vrednost svojih delnic? Iskreno rečeno: v Južni Afriki so izgledali le kot finančni baloni, ki so počili. Dobra paralela nepremičninskim balonom, ki so počili pred dvema letoma in svet potegnili v finančno in gospodarsko krizo.
Toda tako kot se mora politika/država obvezno umakniti iz gospodarstva, se mora obvezno umakniti tudi iz nogometa, ali bolje rečeno - politika/država se v nogomet ne sme vmešavati. Ko je Francija katastrofalno in skrajno ponižujoče pogorela že v uvodnem, turnirskem delu svetovnega prvenstva, je francoski predsednik Nicolas Sarkozy besno napovedal preiskavo, ki naj bi jo vodil kar on sam in ki naj bi pokazala, kaj se je v Južni Afriki zgodilo s favorizirano francosko reprezentanco, je Sepp Blatter, predsednik FIFE, takoj zagrozil s sankcijami: če se bo država vmešala v nogomet (če nogometni trg ne bo več prost), bodo Francijo izključili z mednarodnih tekmovanj. Še več: z izključitvijo oz. suspenzom je zagrozil tudi nigerijski nogometni zvezi - nigerijski predsednik Goodluck Jonathan je namreč nigerijsko reprezentanco, ki se je v Južni Afriki prav tako hudo ponižala in osmešila, kar sam za dve leti izključil z mednarodnih tekmovanj. Tega pa politika/država ne more storiti: to lahko naredi le FIFA. Le Sepp Blatter. Le direktor Korporacije. Nič ne pomaga. Nigerijski predsednik je rekel, da je to, kar bodo storili, v interesu Nigerije. No way! O tem, kaj je v interesu Nigerije, ne odločajo Nigerijci, ampak Korporacija. Tudi sklicevanje na nacionalno suverenost ne pomaga: FIFA je bolj suverena od Nigerije. Korporacija je bolj suverena od države.
Naj bo torej enkrat za vselej jasno: korporacije so nad državami in politiko (in nad Maradono). Suverenost FIFE je nad nacionalno suverenostjo. Paradoks? Nekoč je bilo drugače: nogomet je bil prvi znak nacionalne suverenosti. Ko je alžirsko odporniško gibanje v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Tunisu - v izgnanstvu - formiralo svojo vlado, je najprej ustanovilo nogometno reprezentanco: prvi znak nacionalne suverenosti. Rachid Mekloufi in Mustapha Zitouni, ki sta tedaj igrala za Francijo, sta takoj zbežala iz Francije in se pridružila alžirski reprezentanci v izgnanstvu. No, ko so na Haitiju pred nekaj leti zrušili predsednika Jean-Bertranda Aristida, so takoj odigrali nogometno tekmo z Brazilijo - toda to ni bil več prvi znak nacionalne suverenosti, ampak znak, da se je Haiti vrnil v kremplje neoliberalnih predatorjev.
V resnici je še huje: korporacije so zdaj tiste, ki kaznujejo države, ne pa obratno. Korporacije so tiste, ki žugajo in grozijo državam, ne pa obratno. Korporacije so tiste, ki državam grozijo z izključitvijo, s sankcijami, ne pa obratno. Noro. Noro? Nehajte, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad to stalno počneta: deželam tretjega sveta, ki skrenejo z neoliberalnega kurza (zapiranje trga, reguliranje, nacionalizacije ipd.), vedno zagrozijo s sankcijami, z osamitvijo oz. izključitvijo z mednarodnega trga in mednarodnih tokov kapitala: Hej, če ne boste vpeljali strukturnih reform, ne boste več dobili kreditov in reprogramov! Z eno besedo: FIFA je Maradoni naredila to, kar Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad že ves čas počneta nikoli dovolj reformirani in vedno premalo neoliberalni Argentini.

So Afričani res nagnjeni k temu, da izgubljajo?

Kaj vedno Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad govorita deželam tretjega sveta? Tole: strukturne reforme bodo transformirale vašo deželo, ustvarile bodo nova delovna mesta, število turistov se bo povečalo! In kaj je Sepp Blatter, ki naj bi bil leta 1998 izvoljen z gotovino arabskih naftarjev, govoril Južni Afriki? Isto: svetovno prvenstvo bo transformiralo vašo deželo, ustvarilo bo nova delovna mesta, število turistov se bo povečalo! Šur. Morda začasno. Ne pa na dolgi rok. In kaj bodo Južnoafričani na dolgi rok počeli z vsemi tistimi orjaškimi deluxe štadioni, ki so jih zgradili za svetovno prvenstvo? Drži, nogometni štadioni že vse tja od prvega svetovnega prvenstva v Urugvaju, kjer so - sredi »velike depresije« - zgradili štadion Centenario za 100.000 gledalcev (Urugvajcev je bilo tedaj le petkrat več!) in kjer so Jugoslovanom v polfinalu razveljavili gol, tako da potem tekme za tretje mesto iz protesta niso hoteli igrati, veljajo za simbole modernosti, nacionalnega optimizma, napredka in prosperitete, pa vendar: štadion Green Point, ki je stal 600 milijonov dolarjev, ima 60.000 sedežev, toda nogometne tekme južnoafriške lige ne privabijo več kot 10.000 gledalcev, pravi ameriška reporterka Ann Talbot. Kaj se bo zgodilo s temi navideznimi, neoliberalnimi spomeniki modernosti, prosperiteti in nacionalnemu optimizmu? Bodo propadli - tako kot olimpijski objekti, ki so v Sarajevu in okolici zrasli za potrebe zimske olimpiade ''84? Ne pozabite, tudi sarajevski objekti so zrasli sredi hude finančne in gospodarske krize, ki je mučila Jugoslavijo. In seveda, Južna Afrika bo te Fifine »dolgove« še dolgo odplačevala.
Je pa res, da je FIFA s svetovnim prvenstvom transformirala Južno Afriko - po dobro znanem, utečenem in preverjenem neoliberalnem receptu. Južna Afrika je namreč izgledala kot tretjesvetovna dežela, v katero nenadoma pride monopolistična Korporacija/Svetovna banka/Mednarodni denarni sklad: trge in tržnice so porušili, da bi lahko postavili nakupovalne centre, mali, neodvisni ulični prodajalci niso smeli poslovati v bližini prizorišč svetovnega prvenstva, pred prizorišči svetovnega prvenstva so se lahko prodajali le uradni, licenčni, Fifini produkti, firme, povezane s FIFO, so imele davčne olajšave, prebivalstvo iz slumov, ki so bili v vidnem polju gostov svetovnega prvenstva, pa so razselili, pretežno v relokacijska taborišča - kontrast med razkošnimi stadioni in bednimi slumi, med neoliberalnim bliščem in katastrofalnostjo postkolonialnega nation-buildinga ni ravno fotogeničen, še manj telegeničen.
Da se korporacije, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad obnašajo arogantno, vemo: FIFA se obnaša natanko tako. FIFA recimo hlini, da je edina globalna korporacija, v kateri imajo afriške države vpliv in moč. Zakaj potem pusti, da se afriški politiki in diktatorji stalno vmešavajo v afriški nogomet? Zakaj potem afriške države spodbuja, da za selektorje nacionalnih reprezentanc najemajo belce, pretežno Evropejce? Zakaj potem pusti, da Zahod neoliberalno in napol kolonialno eksploatira afriško naravno bogastvo - nogometaše? Zakaj potem noče, da bi Afrika uspela? In navsezadnje, zakaj potem ni zaščitila afriškega/malijskega sodnika Komana Coulibalyja, ki je razveljavil ameriški gol na tekmi s Slovenijo? Ostale sodnike je zaščitila, pa četudi so delali hujše napake. Zakaj ga je suspendirala in ponižala? Je hotela reči: saj veste, kakšni so Afričani - naivni in zabiti, tako da nogometa še vedno ne štekajo!? Kot pravi Jon Spurling, avtor knjige Death or Glory - The Dark History of the World Cup, smo tudi leta 1974, na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, mislili, da so Afričani naivni in zabiti in da nogometa še vedno ne štekajo, ko je zairski nogometaš Mwepu Ilunga na tekmi z Brazilijo pred brazilskim izvajanjem prostega strela žogo brcal stran, tako da se je zdelo, kot da Brazilcem ne dovoli, da bi izvedli prosti strel. Gledalci so se smejali. Brazilci tudi.
To so tedaj pokroviteljsko razglasili za »bizarni trenutek afriške nedolžnosti«, toda zairski nogometaši, prvi podsaharski Afričani, ki so se uvrstili na svetovno prvenstvo, so se dejansko le strašno bali, da bi pri rezultatu 3: 0 dobili še en gol, kajti brutalni, krvoločni, paranoidni zairski diktator Mobutu Sese Seko Kuku Ngbendu wa Za Banga, ki je pred svetovnim prvenstvom prepovedal vse prestope v tuje klube, jim je po katastrofalnem porazu z Jugoslavijo zagrozil, da se bo znesel nad njimi in da svojih družin ne bodo nikoli več videli, če z Brazilijo izgubijo z več kot tremi goli razlike. FIFA ni niti trznila, ampak se je le smehljala: Ah, ti Afričani! V resnici jim je življenje viselo na nitki - njihove družine so bile med tekmo Mobutujeve talke. Tekme na srečo niso izgubili z več kot tremi goli razlike, toda Mobutu jih je po vrnitvi domov kljub temu uničil - FIFA spet ni trznila.
Nič, Fifin slogan »Recite NE rasizmu«, ki krasi svetovno prvenstvo, je v direktnem nasprotju s Fifino neoliberalno eksploatacijo Južne Afrike. Sploh pa, FIFA je - tako kot druge neoliberalne institucije - prepričana, da so Afričani nagnjeni k temu, da izgubljajo. Da hočejo izgubiti. Hej, taka je njihova Usoda! In prav tekma med Gano in Urugvajem je bila popolna metafora te Usode: Ganci so najprej v zadnji sekundi drugega podaljška z enajstmetrovke zadeli vratnico, potem pa so zamočili še streljanje enajstmetrovk. Vidite, Afričani ne morejo uspeti! Lahko jim damo nove in nove priložnosti, pa ne pomaga! Ta tekma je izpolnila vse neoliberalne fantazije in prerokbe.
Prav tako zelo dobro vemo, da neoliberalizem, sicer slavilec prostega trga in konkurence, ustvarja hude konflikte interesov, klientelizem in korupcijo: FIFA je prestreljena z vsemi temi neoliberalnimi sindromi, ki jih je pred štirimi leti dramatično in insajdersko popisal britanski reporter Andrew Jennings (Foul! The Secret World of FIFA: Bribes, Vote Rigging and Ticket Scandals). Fifini podizvajalci so ponavadi mastno - prijateljsko, sorodstveno, poslovno ipd. - povezani s Fifinim vodstvom. Le aktualni zgled: Phillipe Blatter, Blatterjev nečak, je glavni delničar firme, ki je v Južni Afriki zakupila tretjino vseh nastanitvenih kapacitet. Jasno, cene je potem mastno dvignila - na veliko veselje delničarja in njegovega strica. Fair play?

Vsi Fifini diktatorji

Joao Havelange, nekdanji predsednik FIFE, je rad predel o tem, kako zelo si želi nogometne tekme med Izraelci in Palestinci, ker da bi oboje gotovo zbližala ter prinesla mir in slogo. Nič ne bo. Lani so bili med izraelskim obstreljevanjem Gaze ubiti trije palestinski reprezentanti, Ajman al Kurd, Vadžih Muštahi in Šadi Sbakhe. Je FIFA izključila ali suspendirala Izrael? Ne. Ga je izključila ali suspendirala leta 2006, ko bi se Palestinci verjetno uvrstili na svetovno prvenstvo, če ne bi izraelske oblasti polovici palestinskih reprezentantov prepovedale potovanje na odločilni tekmi? Ne. Pa se je vmešal v nogomet, kar FIFA strogo prepoveduje in kaznuje. A po drugi strani - FIFA je tolerirala Mobutujevo vmešavanje v nogomet. Dalje, Čilu je v sedemdesetih tolerirala igranje na stadionu, na katerem je Pinochetov režim mučil, teroriziral in pobil 3000 političnih zapornikov - in seveda, Sovjetsko tekmo, ki kvalifikacijske tekme s Čilom na tem stadionu ni hotela igrati, je preprosto odpisala. Dalje, tolerirala je brazilsko vojaško hunto, ki je kontrolirala vsak korak Peleja in brazilske reprezentance - in seveda, tolerirala je, da je brazilsko reprezentanco, ki je zmagala leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Mehiki, pomagal sestavljati general Medici, vodja brazilske vojaške hunte. Dalje, tolerirala je haitskega diktatorja »Papa Doca« Duvaliera, ki je v sedemdesetih kupoval zmage haitske reprezentance. Dalje, tolerirala je argentinsko vojaško hunto, ki je mučila, terorizirala in pobijala svoje politične nasprotnike - leta 1978 ji je podelila organizacijo svetovnega prvenstva, ki ni bilo nič drugega kot zelo draga in dobro orkestrirana promocija brutalne diktature. Jasno, Argentina je morala zmagati! Hej, celo sodnika si je izbrala sama! FIFA je torej povsem mirno tolerirala režim generala Jorgeja Videle, ki so mu nekaj let kasneje sodili zaradi zločinov proti človeštvu - mnoge je zagrešil med svetovnim prvenstvom. Dalje, tolerirala je argentinsko hunto generala Galtierija, ki je leta 1982 - in to tik pred svetovnim prvenstvom v Španiji - napadel Falklande. Oh, in ne pozabite, da je leta 1934 organizacijo svetovnega prvenstva podelila Mussoliniju, ki je vedel, kako Italijo pripeljati do titule svetovnega prvaka - pred tekmami italijanske reprezentance je večerjal s sodniki, ki so potem sodili te tekme.
Toda Fifina navezanost na diktatorje ni naključna: to je namreč tipični neoliberalni sindrom. Tudi neoliberalne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ljubijo diktatorje. Iz povsem praktičnega razloga: z diktatorji se lažje zmeniš kot z demokratično izvoljenimi predsedniki ali parlamenti, ki so pri neoliberalnih reformah zelo previdni in zadržani, saj jih deregulacije trga in privatizacije državnega premoženja lahko stanejo mandata. Zato niti ni čudno, da FIFA tako arogantno nasprotuje vpeljavi kamer, ki bi sodnikom omogočile bolj pravično in bolj demokratično sojenje. Hej, s sodnikom se lažje zmeniš kot s kamero. Sodnikovo subjektivnost lažje kontroliraš kot subjektivnost kamere.
Nogomet ima socialdemokratske korenine. In kot ste opazili, FIFA hlini, da je še vedno tako: češ vsi lahko sodelujejo, vsi imajo enake možnosti, vsakdo lahko zmaga, vsakdo lahko pride do konca, vsakdo lahko premaga vsakogar. Neoliberalizem, ki je poskrbel za industrializacijo nogometa in ki je socialdemokratsko romantiko nogometa spremenil v antične ruševine, to postavlja na laž: kdo še verjame, da imajo vsi res enake možnosti? Kdo še verjame, da lahko vsakdo pride do konca? In kdo še verjame, da lahko vsakdo premaga vsakogar? Za brazilskega nogometaša Garrincho so rekli, da se je driblanja učil med bežanjem pred policijo. Vprašanje, pred čim beži Maradona, ki ga je pred leti famozno zastavil urugvajski pisatelj Eduardo Galeano, je zdaj le še retorično.