8. 7. 2010 | Mladina 27
Ko se Korporacija maskira v Usodo
Zakaj Coca-Cola, Nike in McDonald's sanjajo, da so FIFA
Sepp Blatter, šef Fife, ultimativne, idealne Korporacije, utelešenja neoliberalnega sna.
Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja je začela televizija močno ogrožati kino - filmarji so jo ostro zavračali ter se ji posmehovali, Alfred Hitchcock pa jo je strastno objel in lansiral serijo Alfred Hitchcock predstavlja, antologijsko kolekcijo suspenza, ironije in lucidnih obratov. Sam je režiral le nekaj epizod, ena izmed najboljših - Zlom - pa je šla takole. Joseph Cotten je gospod Callew, brezdušni in brezčutni poslovnež, ki ne kaže nobenih emocij - emocije so zanj le znak šibkosti. Človeku, ki kaže emocije, ne moreš zaupati. Taki ljudje so manjvredni in mrtvi, obsojeni na propad. Potem pa na poti v New York doživi hudo prometno nesrečo, ki ga butne v tako globoko komo, da mislijo, da je mrtev. Sam se sicer zaveda, da je še živ, toda problem je v tem, da je povsem paraliziran, tako da ne more pokazati niti najmanjšega znaka življenja. Ker so vsi prepričani, da je mrtev, ga pošljejo v mrtvašnico, kjer tudi mrliški oglednik ugotovi, da je mrtev. Gospod Callew je torej na tem, da ga živega pokopljejo. In tu pride lucidni obrat, ultimativni filmski trenutek: pred tem, da bi bil živ pokopan, ga reši to, da v zadnjem trenutku potoči solzo - to je kakopak signal, da je živ. »Glejte! To so solze! Živ je!«
Tak filmski trenutek smo doživeli tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Natanko to - »Glejte! To so solze! Živ je!« - smo si namreč rekli, ko so Nemci mleli Argentince, jim dajali gol za golom, jih gazili in poniževali in smešili in ubijali. Vsi ti nemški goli so Maradono, sicer zelo živega, energičnega, temperamentnega, spazmatičnega argentinskega selektorja, povsem paralizirali, tako da ni kazal več nobenih znakov življenja - izgledalo je, da je mrtev. Potem pa se mu je v očeh nenadoma zasvetila solza: signal, da je še živ. Edini znak življenja. Če se ne bi prikazala tista solza, bi mislili, da je klinično mrtev. Odpeljali bi ga v mrtvašnico - in potem bi ga živega pokopali. Vsekakor, mnogi Argentinci bi ga zdaj najraje živega pokopali. In ironično, v nekem smislu se mu je zgodilo prav to. Za začetek, tisto njegovo solzo je mogoče razumeti kot signal mrtveca, da je še živ, obenem pa jo je treba razumeti tudi kot izraz nemoči pred Usodo. Kaj so stalno govorili Maradoni? Da ni pravi. Da mu ne bo uspelo. Da ne more. Da je obsojen na neuspeh. Da te reprezentance ne more pripeljati do konca, finala ali pa svetovnega prvaka. In kaj se je potem zgodilo? Tekma z Nemčijo je to - da ne more, da je obsojen na neuspeh in tako dalje - divje, brutalno, sadistično, tako rekoč apokaliptično potrdila. Ko je Maradona v roki stiskal rožni venec, ni izgledal kot človek, ki ne ve, kaj se dogaja, ampak kot človek, ki ve, kaj se dogaja.
Sporočilo je bilo jasno: Nič ne moreš! Svoji Usodi se ne moreš izmakniti! To zveni metafizično. Kar pa ni čudno: nogomet je zelo metafizičen, poln krščanskih pogledov v nebo in poganskih vraževernosti. Toda nobena Usoda ni tako metafizična ali mistična, da ne bi bila prevedljiva v jezik, ki je razumljiv tudi najbolj antimetafizičnemu navijaču. Najprej se vprašajte: kaj je počela FIFA na tem svetovnem prvenstvu? Točno: povsem mirno, hladno, stoično je stala in gledala, kako so sodniki priznavali gole, ki jih ni bilo, in razveljavljali gole, ki so bili. Tudi ob golih, doseženih iz ofsajda, ni trznila. Ergo: FIFI je bilo vseeno. In zdaj si rečete: okej, če je bilo FIFI vseeno, zakaj potem Maradone - in Argentine - ni spustila naprej, do konca, do finala, magari do titule svetovnega prvaka? Mar ni Maradona globalni nogometni trademark? Mar ni globalni nogometni logo? Mar ni ultimativna globalna nogometna ikona? Glede na sojenje na tem prvenstvu bi lahko FIFA sodniku, ki je sodil tekmo med Argentino in Nemčijo, mirno, hladno in stoično namignila: Hej, mimogrede - če boš Argentini priznal kak gol, ki ga ni bilo, ali pa kak gol, ki bo dosežen iz ofsajda, ne bomo niti trznili! Gledalci pred TV-ekrani bodo sicer videli, da gola ni bilo ali pa da je bil neregularen, toda zdaj so že navajeni, tako da ne bodo težili! Plus: kaj nam pa morejo!? Kar je res: FIFE ne moreš tožiti, še najmanj zaradi kake krivice, ki se ti je zgodila na tekmi. FIFA povzroča krivice, a je ne moreš tožiti. In dežele iz tretjega sveta dobro vedo, da je podobno s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom - oba povzročata krivice, a ju ne moreš tožiti. Krivice, ki ju povzročata, lahko posnameš in jih vrtiš v slow-motionu, pa to ničesar ne spremeni.
Kaj se je potem zgodilo, veste: Argentina je res dosegla gol - iz ofsajda. Sodnik ga kakopak ni priznal. Ker očitno ni imel podpore FIFE. Imel pa je ni zato, ker je hotela FIFA zasenčiti Maradono in pokazati, da je FIFA večji logo in večji trademark od Maradone. Maradona je z vsem, kar je počel, izkazoval, da hoče igrati in delati po svoje (iracionalen, lunatičen, nepredvidljiv, ekscentričen, kokainski, prosindikalen, procastrovski, prochejevski, antineoliberalističen ipd.), da hoče biti torej logo zase, večji od FIFE - to pa ne gre. In to je ta Usoda. Realnost je pač bolj kompleksna in kontroverzna od Usode. Figurativno rečeno: Maradono - in Argentino - je zlomila FIFA, preoblečena v Usodo. Še bolje rečeno: Maradono - in Argentino - je zlomila Korporacija, maskirana v Usodo. FIFA je namreč prav to: ultimativna, idealna Korporacija, najbolj globalna Korporacija na svetu, utelešenje neoliberalnega sna. Je kak trademark globalnejši od Fifinega? Coca-Cola? Nike? McDonald''s? Levi''s? Nehajte - ti trademarki so resda globalni, celo pojem globalnosti, toda niso povsod, v vsaki državi. FIFA pa je povsod, v vsaki državi. Na vsakem otočku. Ali Coca-Colo točijo v Severni Koreji? Ne. FIFO pač. FIFA ne izgleda le kot pojem globalnosti in neoliberalnega sna, ampak kot izumiteljica in stvariteljica globalnosti in neoliberalne filozofije. Samo pomislite: prvič, FIFA ima povsod svoje trge (navijače, publiko), v vsaki državi, drugič, povsod ima svoje delavce (nogometaše), v vsaki državi, in tretjič, povsod ima svoje tovarne (nogometne reprezentance), v vsaki državi. Si lahko korporacija želi več? Ne. Lahko korporacija doseže več? Ne. Lahko korporacija pride dlje? Ne. Coca-Cola, Nike in McDonald''s le sanjajo, da so FIFA.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.