8. 7. 2010 | Mladina 27 | Svet
Ljubezni ni več
Nemčija, dolga leta »denarnica Evrope«, si išče nov položaj znotraj Evrope. Na koncu bo ta položaj morda zelo neevropski.
Sedanja kriza, zlasti reševanje Grčije pred bankrotom in sveženj v višini 750 milijard evrov za pomoč drugim članicam, ki imajo evro, če bi se znašle v enakih težavah kot Grčija, je odprla vprašanje vloge Nemčije kot »denarnice EU«, pa tudi nadaljnjega obstoja evra kot skupne evropske valute in EU. Ali bo Nemčija glede na lastno zadolženost in glede na predvidene reforme svojo vodilno vlogo v EU še lahko kupovala z denarjem? Brez prispevka Nemčije ne bi bilo ne reševanja Grčije ne svežnja za reševanje drugih članic. Kanclerka Angela Merkel je rabila kar 15 mesecev, preden je privolila, da bo Nemčija sodelovala pri reševanju prezadolženih članic. Prejšnji finančni minister Peer Steinbruck je možnost za reševanje drugih držav članic, ki imajo evro, napovedal že februarja lani, Merklova pa je šele v začetku maja letos dala zeleno luč za to pomoč.
Wolfgang Preussl, dopisnik časopisa Financial Times Deutschland v Bruslju, v eseju za inštitut Bruegel navaja, da je bila Nemčija pripravljena igrati vlogo »benevolentnega hegemona«, ker ji je uvedba evropske monetarne unije pomagala, da so druge članice, zlasti Francija, lažje sprejele njeno združitev, evro pa je pomagal njenemu izvozno usmerjenemu gospodarstvu, ki večino izvoza ustvari v državah z evrom. Zdaj so se razmere spremenile, saj za nemško gospodarstvo postajajo vse bolj pomembni trgi hitro rastočih držav. Splošna slika kaže, da se je ljubezen med Nemčijo in Evropo končala.
Čeprav ima EU več predsednikov - predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa, predsednika evropskega sveta Hermana van Rompuya, predsednika evropske centralne banke Jeana-Clauda Tricheta in predsednika evroskupine Jeana-Clauda Junckerja, so se predsedniki, diplomati in drugi pomembni ljudje po svetu ves čas krize obračali le na eno državo in eno osebo: Nemčijo in Angelo Merkel, kot da bi bila ona predsednica EU in evroobmočja.
Dokler so finančni trgi cveteli, investitorjev ni skrbelo, da so se nekatere članice evroobmočja pospešeno zadolževale, da je njihovo gospodarstvo vse manj ustvarjalo in so vse več uvažale, skratka, da so živele na preveliki nogi. Čim pa je izbruhnila finančna kriza, je investitorje začelo skrbeti, da prezadolžene članice EU svojih dolgov morebiti ne bodo zmogle poplačati. Za nakup obveznic, ki so jih izdajale Grčija, Portugalska, Italija, Španija in Irska, so zato začeli zahtevati posebno premijo. Njihovo zadolževanje se je tako postopno dražilo, dokler Grki v začetku letošnjega leta niso bili prisiljeni priznati, da je zanje postalo predrago. Članice EU bi Grčiji pomagale že februarja, če bi se s tem strinjala Merklova. Ona pa tega soglasja ni dala, ker je čakala na volitve v največji zvezni deželi Severnem Porenju - Vestfaliji. To, da z EU v Nemčiji ni več mogoče nabirati političnih točk, je eno od pomembnih dejstev za prekinitev ljubezni med EU in Nemčijo.
Drugi pomembni razlog je, da se je Nemčija pod vodstvom Angele Merkel odločila spoštovati določbe pakta stabilnosti in rasti o proračunskem primanjkljaju, potem ko se je njen predhodnik Gerhard Schröder skupaj s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom in predsednikom italijanske vlade Silviom Berlusconijem leta 2003 na te omejitve požvižgal. Zdaj ima kanclerka Merklova največ skrbi zaradi pritiskov Francije, ki hoče za vsako ceno doseči ustanovitev evropske vlade, ki bi pomenila uvedbo sekretariata, predsednika in redna zasedanja voditeljev članic evroobmočja. Na junijskem vrhu EU je Merklova sicer dosegla, da ta predlog ni bil sprejet, je pa privolila v kompromis, da se bodo voditelji članic, ki imajo evro, po potrebi vendarle sestajali.
Nemčija evropski vladi odločno nasprotuje, ker se boji, da bi z njo omajali neodvisnost Evropske centralne banke (ECB), za katero je že zamižala na eno oko, saj je dovolila, da ECB odkupuje obveznice prezadolženih držav in tako rešuje banke, ki so s temi obveznicami včasih na veliko služile, zdaj pa so postale tako rekoč nič vreden papir in breme za njihove bilance.
Če bi bil francoski predlog o evropski vladi sprejet, o monetarni politiki v evroobmočju ne bi več odločali izvedenci, ampak politiki. Nemški finančni minister Wolfgang Scheuble sicer pravi, da je ena od lekcij grške krize vsekakor potreba po večjem usklajevanju gospodarskih politik v evroobmočju. A Nemci se bojijo, da bi Francozi dejansko radi dosegli zmanjšanje konkurenčnosti nemškega gospodarstva, torej zmanjšanje izvoza Nemčije v druge članice evroobmočja in več prostora za svoje nacionalne šampione.
Merklova zato vztraja, da večje gospodarsko usklajevanje lahko pokriva le področja, ki niso v pristojnosti EU (plačna politika, investicije v znanost in raziskave, socialno področje in podobno), področje konkurenčnosti, notranjega trga, pa mora ostati v izključni pristojnosti EU, ki vključuje evropsko komisijo, svet EU in evropski parlament. S tem si Merklova zagotavlja, da ima na svoji strani tiste članice, ki se zavzemajo za konkurenco in odprti trg, to sta zlasti Velika Britanija in Poljska, ki nista članici evroobmočja. Poleg tega da se zavzema za bolj protekcionistično politiko in manj za popolnoma odprto gospodarstvo, je Francija bistveno manj kot Nemčija zavezana proračunski disciplini.
Nekateri politiki, ki Merklovo dobro poznajo, pravijo, da nikakor ne morejo ugotoviti, kakšna je njena vizija za EU in za Nemčijo v EU, čeprav »je zelo dobra, ko je treba najti pragmatične rešitve za probleme, ko so na mizi«. Guy Verhofstadt, ki je z njo sodeloval, ko je bil predsednik belgijske vlade, pravi, da »ima rada postopne korake, nima pa vizije za EU«. Tudi eden od ministrov v prejšnji vladi ugotavlja podobno: »Čeprav sem štiri leta sedel v vladi, ki jo je vodila, nisem nikoli razumel, kaj je hotela doseči za Nemčijo in EU.«
Wolfgang Preussl ugotavlja, da ima njena dvoumnost globlji pomen. Snovalci EU, ki so zagovarjali tesnejše povezovanje, so v začetku 90. let prejšnjega stoletja umrli. Predlog nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla za oblikovanje EU kot politične unije je pred 20 leti, ko so se pogajali o Maastrichtski pogodbi, s katero je bila uvedena evropska monetarna unija in je podlaga za uvedbo evra, izpodbila Francija. Ta predlog so spet oživili leta 2000 z evropsko ustavo, a so jo zavrnili volivci na referendumu v Franciji in Nizozemskem leta 2005. Obstajajo pa tudi nemški razlogi, zakaj Merklova za EU nima vizije. Nemčija je zadovoljna z lizbonsko pogodbo, saj ji prinaša največ glasov pri sprejemanju odločitev v evropskem parlamentu, ki je dobil bistveno več pristojnosti, okrepil se je tudi njen položaj pri odločanju v svetu EU, ki med evropskimi institucijami zastopa države članice. Država je združena, za njeno izvozno usmerjeno gospodarstvo je pomembno, da je EU skupni trg, ima skupno valuto in je odprta za širitev. Zaradi tega je za Merklovo najbolj pragmatična rešitev, da si prizadeva ohraniti status quo.
Ko se je Merklova prvič srečala s Sarkozyjem, mu je menda naravnost rekla, da se bo moral navaditi na to, da je počasna. Že nasploh nemški politični sistem ne omogoča hitrih odločitev, zdaj ko je koalicija v krizi, je ovir še več. Na drugi strani ima Francija predsedniški sistem, kar pomeni, da Sarkozy svoje odločitve lahko sprejema hitro. Po besedah poznavalcev ima Sarkozy ves čas vtis, da ga Merklova »prinaša okrog«, za nemško kanclerko pa je francoski predsednik »nevodena raketa«. Ker nemško-francoska naveza ne deluje, kot je delovala prej, je sprejemanje odločitev na ravni EU vse težje.
Angelo Merkel zdaj bolj kot EU skrbijo razmere doma. Potem ko je kandidat koalicije v parlamentu na volitvah za novega predsednika države dobil dovolj glasov šele v tretjem krogu, ko je dovolj navadna večina glasov, je podpora vladi padla na rekordno nizko raven. Unija CDU/CSU ima 31-odstotno podporo, liberalna FDP, ki je na volitvah dobila 15 odstotkov glasov, pa s sedanjo 4-odstotno podporo sploh ne bi prišla v parlament, saj je prag 5 odstotkov glasov. Koalicijo med socialdemokrati (SPD) in zelenimi, ki so v opoziciji, podpira 45 odstotkov vprašanih, od tega ima SPD 27-odstotno podporo, zeleni pa 18-odstotno.
Na roko pa za zdaj gredo Angeli Merkel in njeni vladi gospodarski kazalniki. Statistično je brez zaposlitve zdaj celo manj ljudi, kot jih je bilo tik pred začetkom finančne in gospodarske krize, gospodarstvo na račun konjunkture v Aziji in drugih hitro rastočih trgih dobiva nova naročila. Zlasti so z njimi zadovoljni v avtomobilski industriji, ki je ena od ključnih nemških industrijskih panog. Nemške avtomobile so pospešeno začeli naročati zlasti kupci v Aziji, med njimi prevladujejo Kitajci.
Toda to veselje je lahko precej kratko. Ameriški ekonomist, ki je pravočasno napovedal sedanjo krizo, Nouriel Roubini, v drugi polovici leta spet napoveduje padec gospodarstva na globalni ravni. Hkrati opozarja, da vladam zmanjkuje ukrepov, da bi upočasnitev rasti lahko zavrle. Možnost za dvig proračunskega primanjkljaja na 10 odstotkov BDP in znižanje obrestnih mer so že izkoristile. Hkrati vlade zlasti v Evropi nimajo več na voljo denarja, da bi lahko še enkrat reševale banke, ki so prevelike, da bi lahko padle. V skladu z odločitvijo voditeljev EU na junijskem vrhu morajo nadzorni organi najpozneje v sredini tega meseca objaviti rezultate obremenilnih testov, ki bodo pokazali, kako zdrave so evropske banke. Nemci se bojijo, da so zlasti nekatere deželne banke precej »šibkega zdravja«.
Ekonomist Kenneth Rogoff pa je v nedavnem pogovoru za Bloomberg napovedal, da utegne kmalu počiti kitajski nepremičninski balon, kar bo povzročilo krizo na Kitajskem, ki je eden od pomembnih trgov za nemško gospodarstvo. Da številni krediti, ki so jih banke dodelile za gradnjo nepremičnin, utegnejo postati problematični, je sredi junija opozoril že tudi kitajski nadzornik bank CBRC. Napovedi od Rogoffa in CBRC sta slabi tudi za slovensko gospodarstvo, saj je Nemčija največja gospodarska partnerica Slovenije. Uspešno nemško gospodarstvo zagotavlja naročila in boljše čase za slovenska podjetja.
Če bo do krize na trgih hitrorastočih držav, zlasti na Kitajskem, res prišlo, bo za nemško gospodarstvo spet bolj pomemben postal trg EU oziroma evroobmočja. Če bi Nemci dopustili, da bi nekatere članice, zlasti z južnega dela EU, morale evroobmočje zapustiti, bi prišlo do razkola na dva dela. Nekatere države bi se povezale z Nemčijo in nekatere s Francijo. Tak razkol evroobmočja bi povzročil probleme za celotno EU in bi imel nepredvidljive posledice za celotno EU, opozarja Preussl. Kljub temu bo po njegovem prepričanju obnova ljubezni med Nemčijo in EU zelo težka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.