Odprta oblačila

Pred dvema tednoma je šesto nadstropje ljubljanske Naravoslovnotehniške fakultete (NTF), kjer ima prostore katedra za oblikovanje tekstilij in oblačil, zasedla skupina osmih modnih oblikovalcev. Na delavnico so pripotovali iz različnih evropskih držav in v petih dneh, kolikor so jih preživeli skupaj, so veliko krojili, rezali, šivali, likali in pomerjali, predvsem pa so se veliko pogovarjali, dopolnjevali drug drugega ter med seboj in skupaj z njihovimi mentorji tudi polemizirali. Nekatere ideje so prinesli s seboj, večina se jih je rojevala sproti, medtem pa je pod njihovimi prsti nastajala kolekcija zelo netipičnih oblačil. In v petek, zadnji dan njihovega druženja, je ta pokazala prve realne obrise svoje končne podobe.
Že prvi pogled na pisani rezultat, ki je krasil bele lutke, je dal slutiti, da se ne obeta še ena kolekcija, ki bi jo lahko zaradi pregrešno visokih cen in morda tudi pretirane ekstravagance, pri kateri je nosljivost drugotnega pomena, občudovali le na modnih stezah. In obratno - ni kazalo, da bi se obetala še ena kolekcija, ki bi jo bilo mogoče po bistveno dostopnejših cenah kupiti v praktično vsaki trgovini. Oblikovalci so izdelali denimo prototip copatov, ki si jih z nekaj preprostimi potezami narediš sam. Ali pa prototip jakne, ki jo je mogoče nositi kot hlače. Ali pa prototip dolge črne obleke, ki se z nekaj hitrimi manevri spremeni v kratko oblekico ali majico. Še ena domislica je enakostranični štirikotnik iz blaga, ki je lahko v osnovi ruta ali šal, z nekaj premiki pa ga je mogoče preoblikovati v številne druge kose oblačil, od krila do majice.
»V bistvu nismo naredili osem kosov oblačil, temveč osem zgodb, ki se lahko berejo na različne načine,« je kolekcijo, ki jo za zdaj sicer predstavlja šele osem prototipnih oblačil, v kontekst postavila Tjaša Bavcon iz oblikovalske skupine Oloop, ki je bila na delavnico povabljena kot ena od dveh slovenskih modnih oblikovalcev. »Lahko bi rekli, da smo naredili pet parov čevljev, eno večerno obleko, sedem t-shirtov, dvojne hlače, eno pelerino ... Izdelkov je, kolikor hočeš. Ampak površno bi bilo, če bi jih predstavili tako, enodimenzionalno,« je dodal drugi domači modni oblikovalec Jure Purgaj. Kolekcija torej za osnovo jemlje večnamenskost, praktičnost, pa univerzalne velikosti, tudi recikliranje, večinoma pa tudi uniseks ponudbo. Imenovala se bo Openwear.
Openwear bi lahko v slovenščino prevedli kot »odprta oblačila«. Ime ni naključno, saj blagovna znamka ne bo forsirala kakšnega posameznega oblikovalskega imena, kot se to pogosto zgodi pri najprestižnejših znamkah, temveč bo promovirala skupno delo. Prav tako ne bo forsirala svoje originalnosti, ravno nasprotno. Ker je v modnem oblikovanju že tako ali tako veliko kopiranja, bo stavila na odprto kodo, kar pomeni, da uporabnikov ne bo spodbujala le, da nosijo njena oblačila, temveč da jih z malce spretnosti po svoje nadgradijo ali predelajo v povsem nova oblačila, na katerih pa naj vseeno ostane Openwearov logotip.

Odprta koda, nov sistem

Ključni razlog, da se je osmerica modnih oblikovalcev, ki se do srečanja v Ljubljani niso poznali, ob pomoči mentorjev lotila oblikovanja teh nekonvencionalnih oblačil, ki želijo z videzom in izdelavo izstopiti iz prevladujočih okvirjev, tiči še bistveno globlje. Ne gre le za oblikovanje drugačnih, družbeno odgovornejših oblačil, ki danes postajajo vse bolj pogosta in tudi vse bolj zaželena, a so pogosto tudi navadna modna muha, ki ni tako zelo odgovorna do družbe in okolja, kot nas poskušajo prepričati proizvajalci in oglaševalci. Modna industrija je zaradi gojenja rastlin, iz katerih pridelujejo oblačila, velik onesnaževalec okolja, a tudi organsko pridelan bombaž, ki ga marsikdo vidi kot rešilno bilko, je lahko pri nadaljnji obdelavi podvržen škodljivim barvilom, pri transportu v druge dele sveta se porabijo ogromne količine goriva, v tekstilnih tovarnah pa izkorišča poceni delovna sila. Pri takšnih ugotovitvah se ni mogoče izogniti vprašanju, ali je v modni industriji možen obstoj kakšnega drugačnega, alternativnega sistema, ki bi bil vzpostavljen na drugačnih temeljih.
Nastajajoča blagovna znamka odprtokodnih oblačil Openwear je del projekta, ki si zastavlja prav takšna vprašanja. Njegovi ustvarjalci so ga poimenovali EDUFashion, gre pa za mednarodni projekt, ki ga je v sodelovanju z italijansko filozofinjo, vizualno umetnico in družbeno aktivistko Zoe Romano zasnoval ljubljanski studio za komuniciranje v javnem prostoru Studio Poper. Pri projektu kot partnerji sodelujejo tudi londonsko podjetje Ethical Economy, ki je znano po tem, da je razvilo metodologijo merjenja etičnosti blagovnih znamk, ter tri fakultete, poleg ljubljanske NTF še Fakulteta za politične vede iz Milana in poslovna šola iz Koebenhavna.
Da je slovenski sopobudnik projekta, ki želi pogledati v zobe takšnemu mastodontu, kot je modna industrija, Studio Poper, verjetno ni presenečenje. Že vse odkar sta ga pred štirimi leti z vizijo o učinkovitem, a družbeno odgovornem komuniciranju ustanovila Oliver Vodeb in Maja Hawlina, ga poznamo po številnih angažiranih akcijah. Ob 16. obletnici izbrisa so denimo v sodelovanju z Amnesty International in Mirovnim inštitutom pripravili projekt Izbrisan16let.si. S projektom Slovenija poživlja pa so opozarjali na nesmiselnost udeležbe slovenskih vojakov v Iraku. Ta projekt so letos ob objavi Mladinine peticije Ukinimo vojsko! nadgradili v pobudo I feel love, s katero so se spraševali, ali zna Slovenija ljubezen širiti še kako drugače kot z le udeležbo vojakov v vojaških operacijah v tujini.
Tokratni projekt je vseeno drugačen. Če je bilo pri dosedanjih Poprovih projektih bistveno, da so jih postavili v realni ali virtualni javni prostor in s tem ustvarili nekakšno obliko sodelovanja z javnostjo, jih tokrat zanimajo družbene spremembe na strukturni ravni. Čeprav se zavedajo, da gre za kapljo v morje, želijo preveriti, ali obstaja možnost, da v modni industriji zaživi nov tip ekonomije. V modi so trenutno uveljavljeni trije prevladujoči ekonomski modeli; prvi je visoka moda, ki vse stavi na blagovno znamko ali enega samega modnega oblikovalca ter izpostavlja ekskluzivnost, avtorstvo in visoke cene, drugi je fast fashion, hitra moda oblačilnih verig, ki prav tako stavi na blagovno znamko, a je cenovno dostopnejša, tretjo pot, ki je za zdaj morda najbolj negotova, pa so izbrali manjši modni oblikovalci, ki ustvarjajo oblačila v manjših, intimnejših, tudi bolj etičnih nakladah. Ustvarjalci projekta EDUFashion ne skrivajo, da so jim najbližje slednji, a tudi ti bi potrebovali premislek. »Moda je nekaj, kar deluje na ravni podobe in kar je generator potrošništva. Zanimalo nas je, ali je mogoče to kolo obrniti na glavo,« pojasnjuje Oliver. Maja dodaja, da je moda zaradi konstantnega iskanja trendov, pa tudi njihovega umetnega ustvarjanja in pospeševanja, res nadvse primeren poligon za proučevanje. Ima pa tudi drugo, svetlejšo plat. »Vseeno pa pri modi oblačenja največkrat ne gre več za samoizraz, za odraz kreativnosti, izvirnosti, upora, temveč gre za ustvarjanje kopije kopije. Modna industrija je ena najbolj škodljivih v ekološkem in duhovnem smislu, v smislu identitet, telesa. In nas ta vprašanja zanimajo.«
Ta vprašanja so si začeli zastavljati zaradi Oliverjevega poznanstva z Zoe, ki je članica aktivističnega modnega kolektiva Serpica Naro, ki se je lotil preizpraševanja družbenih vplivov modne industrije v Milanu, eni od svetovnih prestolnic mode. Skupino poznamo denimo po tem, da je leta 2005 na milanskem tednu mode provokativno opozarjala na vprašanje prekarnih delavcev v modni industriji, ki se z negotovostjo preživljajo od projekta do projekta, rednih zaposlitev zanje pa ni. Akcijo so izvedli tako, da so na to pomembno modno prireditev uspešno prijavili fiktivno japonsko modno oblikovalko z imenom Serpica Naro, ki je pravzaprav anagram svetnika San Preciara, zaščitnika prekarnih delavcev, s tem pa so se na modne steze in v medije pravzaprav prebili sami. Zoe pravi, da so se projekta EDUFashion zdaj lotili zato, da bi opozorili, da v modni industriji ne delajo le modni oblikovalci, temveč cela vrsta ustvarjalcev. Sami želijo te dobro usposobljene ljudi povezati v skupnost, kjer bi si delili znanje in izkušnje, obenem pa ne bi bili brezbrižni do trajnostnega razvoja na področju sociale, ekologije in gospodarstva.
Ker se Zoe tudi sicer zavzema za odprtokodna oblačila, je bila odločitev o tem, da bi zasnovali blagovno znamko, ki ne bi temeljila na ekskluzivni lastnini, temveč bi jo bilo mogoče solastiti in soupravljati, precej logična. »V modi se vse vrti okrog blagovnih znamk, čeprav je kopiranje nekaj konstantnega. Glede tega sicer obstaja pomanjkanje samorefleksije, vendar pa kopiranje ni nujno slabo. Kopiranje ni nujno dupliciranje. Kopiranje lahko vodi tudi v inspiracijo,« je prepričana Zoe. Tako so se odločili, da najprej zasnujejo blagovno znamko Openwear, potem pa s pomočjo delavnic, na katere so povabili izbrane modne oblikovalce, oblikujejo tudi modna oblačila. »Obenem že snujemo tudi internetno platformo, prek katere bodo tisti, ki bodo del naše skupnosti, lahko kupili oblačila ali pa bodo sami uporabili kroje, ki jih bo prispevala skupnost, ter jih nadgrajevali in spreminjali,« pravi Oliver.
In kakšni so prvi odzivi? Modni oblikovalci, ki so jih povabili k oblikovanju prototipne kolekcije oblačil, kjer sta nad njihovim delom bdeli profesorici z NTF Almira Sadar in Nataša Peršuh, ki ob zaključku delavnice nista skrivali zadovoljstva, so Ljubljano zapustili navdušeni, pa čeprav se zavedajo, da nikjer ne bodo navedeni kot soavtorji oblačil. Navdušenje je toliko bolj pomenljivo, ker oblikovalci prihajajo iz zelo različnih okolij. Izraelec Aviv Kruglanski, ki živi in deluje v Barceloni, je denimo modni oblikovalec in aktivist, ki ga poznamo po projektih proti globalnemu segrevanju in pozivih h končanju izraelsko-palestinskega konflikta, ima pa tudi precej radikalne poglede na modno industrijo. Jure po drugi strani sodi med tiste oblikovalce, ki kljub pomanjkljivostim verjamejo v obstoječi sistem, zato je med skupnim delom malce navihano, ne pa tudi nesramno zafrkaval tiste, ki mu nasprotujejo. Kljub temu je prepričan, da bo njihov skupni projekt na dolgi rok prispeval k nekemu resničnemu trajnostnemu razvoju. »Ena od pozitivnih lastnosti je že ta, da bomo potrošnikom končno omogočili izbiro. V trgovini lahko dejansko izbiraš samo med petimi različnimi izdelki, tukaj pa si boš lahko ogledal video o postopku izdelave oblačila, lahko boš prebral nasvete, iz kakšnih materialov bi jih bilo dobro oblikovati ... Na koncu boš morda dobil podoben izdelek kot v trgovini, a bo izdelan povsem drugače,« pravi Jure. Tjaša dodaja, da se o trajnostnem razvoju na področju mode danes zelo veliko govori, praktično nič pa se ne naredi: »Saj ni enostavno, a nekje je treba začeti. Ta projekt se mi zdi zanimiv prav zato, ker na praktičen način pokaže, kako je mogoče preseči neki vsakdanji pogled na modo.«

Progresivni načrt

Projekt EDUFashion je za zdaj še v povojih, a stvari se premikajo. Najverjetneje se kmalu obeta še kakšna podobna delavnica, sicer pa si bodo ideje izmenjevali na daljavo in v prihodnjih mesecih prototipe oblačil izpopolnili do konca, medtem pa bodo zasnovali tudi oglasno kampanjo. Spletno platformo, kjer bodo imeli modni oblikovalci, stilisti, šivilje in krojači, fotografi, modeli, pa tudi šole in vsi ostali zainteresirani na voljo prostor za srečevanje in dostop do oblačil in orodij, trenutno šele vzpostavljajo, a naj bi zaživela do jeseni. Potem ima projekt še dobro leto časa, da skupnost zaživi vsaj do te mere, da bodo naprodaj vsaj odprtokodna oblačila. Zakaj ravno takrat? Ker mu preživetje do konca naslednjega leta omogoča EU, ki je sklenila projekt na veliko presenečenje njegovih ustvarjalcev na enem od razpisov za spodbujanje trajnostnega razvoja finančno podpreti s 400.000 evri finančne pomoči, pri čemer morajo njegovi ustvarjalci sami zagotoviti četrtino sredstev. »To je bilo res pozitivno presenečenje. Mislili smo, da se jim bo zdel projekt preveč progresiven,« se spomni Oliver.
Kako bo s financami po izteku evropskega sofinanciranja? Že zdaj se trudijo, da bi projektu zagotovili kakšne dodatne finančne spodbude, ali jim bodo investitorji naklonjeni ali ne, pa bo pokazal čas. A idej jim ne manjka. Glede na to, v kako slabem stanju je slovenska tekstilna industrija, morebitno priložnost za izdelavo odprtokodnih oblačil vidijo tudi v revitalizaciji velikih tekstilnih tovarn, kakršna je denimo Mura, in predvsem v iskanju novih možnosti za zaposlovanje njenih nekdanjih delavk.