Golobičev zagorski kolhoz

Ali je zloglasno podjetje Ultra dobilo državno pomoč? So mu pomagali? Odgovor na to najbolj vroče vprašanje tega trenutka je pritrdilen. Ni res, da Ultra ničesar ne dobi od države. Ni res, da je pomoč »nula«. Ultra je dobila državno pomoč. Nepovratna in neposredna sredstva, grant, neposredno iz državnega proračuna. In sicer v višini 25 tisoč dolarjev. Le da ta državna pomoč ni prišla iz slovenskega državnega proračuna, prišla je iz ZDA. Ultri je, kot visoko tehnološkemu podjetju, nepovratna sredstva lani nakazala država New Jersey, kjer ima to slovensko podjetje zaposlene delavce. Jasno, da je New Jersey tedaj vodil levičarsko usmerjeni demokratski guverner. A to še ni vse. Zagorska Ultra ni samo v New Jerseyju ali v sosednjem New Yorku. Ultra je tudi v Mehiki, Savdski Arabiji, v Dubaju, na Tajskem, v Maleziji, Braziliji, na Japonskem. Njena hobotnica je tako rekoč globalna. Njihov poštni nabiralnik je svetoven.

Od New Yorka do Tokia

Na sedežu slovenskega Telarga, podjetja v Ultrini skupini, blizu ljubljanskega BTC-ja, nam izvršni direktor Telarga in solastnik skupine Ultra Bogdan Pavlič pokaže nadzor avtobusov v Hongkongu, ki je podoben sistemu, nameščenem v ljubljanskih avtobusih. Njihovo čipovje, majhna hardverska škatlica, je vgrajena že v 100 hongkonških avtobusov. Sedaj so dobili naročilo za še 750 vozil, načrtovanih pa je še novih 750 enot. Položaj vozil in kitajske pismenke, prikazane na LED-zaslonih v avtobusih, spremljajo z Leskoškove ulice 9 E: »Naredimo mednarodni incident? Napišimo: Free Tibet!« se pošalimo pri avtobusu, ki ravnokar zapušča garažo. Toda šalo na stran: skupaj 1600 avtobusov je precej več od približno 200 avtobusov, po katerih Ultro poznamo v Sloveniji. Splošen vtis je, pravi Pavlič, da gre za navadno GPS-enoto, ki jo danes uporablja že vsak. Toda to mnenje naj bi bilo napačno: »Pokritost velikih mest z GPS-signalom je zelo slaba zaradi visokih stavb. Ponekod se celo odbija od steklenih površin. To še posebej velja za Hongkong.«
V Telargu si tako pri določanju položaja avtobusov pomagajo s signalom GPS, pa še z merilcem pospeškov, s pomočjo tako imenovane triangulacije GSM-signala in seveda z merjenjem smeri in hitrosti avtobusov. Le tako lahko s praktično natančnostjo napovedujejo prihode in odhode. Pri tem so, očitno, tudi poslovno precej uspešni. Telargu so se v letu 2008 prihodki povečali za 100 odstotkov, v kriznem letu 2009 pa kar za 70 odstotkov. Sicer so se njihovemu sistemu pred časom odpovedali v slovenskih državnih podjetjih, denimo v Mobitelu, Telekomu in na Pošti Slovenije, toda v tem času je postal popularen v tujini. »V trenutku, ko so na Telekomu dali našo opremo ven, smo mi dobili tri nove kliente, vključno z Deutsche Telekom, kjer smo opremili 1800 avtomobilov,« se pohvali Pavlič, ki namigne, da so v telekomih z njihovim sistemom zaradi bolje izkoriščenosti voznega parka učinkovitost povečali za 12 odstotkov.
Kaj Ultri pomeni Slovenija? In kaj za Slovenijo pomeni Ultra? O tem priča naslednji, zanimiv podatek iz kategorije poslovnih skrivnosti, ki se jih je Ultra v tem trenutku odločila razkriti: medtem ko imajo v Sloveniji opremljenih kakšnih 2500 avtomobilov z njihovim sistemom za sledenje - Miloš Urbanija, večinski, 60-odstotni lastnik, nam pove, da gre izključno za zasebna podjetja, večinoma transportna -, imajo v tujini več kot 15 tisoč opremljenih vozil. »V New Yorku imamo praktično monopol. Smo vodilno podjetje za optimizacijo prevozov,« doda Pavlič. Pice denimo, v New Yorku dobivajo z njihovo pomočjo. V Hongkongu njihove storitve uporablja FedEx. Imajo celo raziskovalni projekt z Mitsubishijem. Na Japonskem pravkar testirajo več omrežij za električne avtomobile. Eden izmed projektov temelji na zamenjavi baterij in ne na polnjenju akumulatorjev. S tem pa je povezana tudi navigacija, kjer svoje storitve ponuja Telargu. »Po domače povedano, s sugeriranjem poti želimo povečati uporabnost teh vozil. Zato da vsi avtomobili ne menjujejo baterij na istem mestu. Pri tem uporabljajo naš sistem,« pravi Pavlič.

ZA 200 Slovenij

Sicer pa je Telargo na Japonskem dobro poznan. V skupno podjetje, v katerem ima Ultra 51-odstotni delež, je japonski telekomunikacijski gigant NTT Docomo pred približno petimi leti vložil kar 28 milijonov dolarjev, tretji največji proizvajalec tovornjakov na svetu po Volvu in Mercedesu, japonski Hino, pa sisteme Telargo po naročilu vgrajuje v svoja vozila. A tako imenovani Fleet management ali upravljanje z voznim parkom ni celotna zgodba o Ultrinem uspehu. Tukaj je še njihov sistem plačevanja z mobilnimi telefoni, pri nas poznan kot Moneta, ki ga trži Margento, podjetje v Ultrini skupini. Tudi s tega področja nam v Ultri postrežejo z zanimivo primerjavo, tako rekoč njihovim dokazom, zakaj jih v tujini bolje razumejo kot doma: po uporabi sistema Margenta je samo trg Savdske Arabije 200-krat večji od Slovenije. Ultra je praktično neodvisna od slovenske zaprtosti. Od kod takšen uspeh v svetu?
V svetu obstajata dve tehnologiji plačevanja, unovčevanja in vseh drugih transakcij na prodajnih mestih, ki jih je mogoče opravljati z mobilnimi telefoni, razloži direktor in solastnik skupine Ultre Gregor Breznik. Prvi način je tako imenovani sistem NFC (Near field Communication), ki temelji na brezžični, elektromagnetni komunikaciji in zahteva, da ima telefon vgrajena poseben čip in oddajnik. V ta projekt so se podali predvsem Japonci. Drug, Margentov sistem pa temelji enostavno na zvočni komunikaciji, na zvočniku, ki je že v telefonu. Tudi NFC je zanimiva tehnologija. »Toda kako boš menjal vse telefone v Indiji, kjer jih je 600 milijonov? Ni šans.« pravi Breznik. »Mi imamo svetovni patent. Naš sistem deluje na vseh telefonih po vsem svetu, brez vsakršne adaptacije, in je zaradi tega vse bolj popularen,« dodaja. Ne samo plačila, z vse večjo popularnostjo t. i. zbiranja pik začenjajo podjetja ta sistem uporabljati za zbiranje bonusov. Takšen klub, ki temelji na tehnologiji Margento, je denimo v Dubaju.
Zaradi enostavnosti tehnologije, komunikacije prek zvočnika v mobilnem telefonu, naj bi bile možnosti razvoja ogromne. »Če ti prenašaš podatke s pomočjo zvočnika v telefonu, lahko med seboj povežeš vse stroje, ki imajo v sebi neki inteligenten del. Vzemimo avto: v avtu zagori rdeča luč, da je nekaj narobe. Ti pokličeš 180 in prisloniš telefon k zvočniku. V tistem trenutku bodo vsi podatki iz avtomobila preneseni v servisni center, kjer ti bodo lahko svetovali, kako dalje. Da to deluje, ni treba ničesar vgrajevati. To je ljudsko uporabno,« opisuje Urbanija potenciale. Konec koncev bo to lahko enkrat tudi pralni stroj, vsaka naprava, ki ima v sebi neki inteligenten del, dodaja.
Če so s sistemom Telargo, ki ga sedaj razvijajo predvsem z japonskim telekomunikacijskim gigantom, odkrili zlato jamo, je tako tudi s sistemom Margento. V Sloveniji je Ultra javnost nehala obveščati o svojih poslih, tokrat pa nam razkrije, da so septembra 2009 ustanovili skupno podjetje z nemškim Bertelsmannom, ki ima 110 tisoč zaposlenih in 18 milijard evrov prihodkov. Skupina Bertelsmann namerava izkoriščati tehnologijo Margento. Zelo blizu pa naj bi bili tudi vstopu na indijski trg, kjer naj bi bili skorajda končani pogovori z enim od večjih mobilnih operaterjev. Več kot to nam Urbanija, Breznik in Pavlič ne želijo izdati. Izvemo pa še eno skrivnost: tudi finska Nokia namerava storitev mobilnega plačevanja razvijati skupaj z Margento. »Vsega ne moremo povedati, zaradi Nokie,« doda Breznik.

Kisovec R&D

V Sloveniji smo ob tajunski mrzlici podjetja razvrstili v dve kategoriji. Na tista, ki prek tajkunsko-političnih povezav na kriminalen način bogatijo na račun državljanov, prosto po vodji opozicije Janezu Janši. In na tista, ki so nastala organsko, v lastnem potu in na račun žuljavih rok. Če smo v prvi koš dali menedžersko odkupljeno Pivovarno Laško in Istrabenz, so v drugem košu pristali Pipistrel, Akrapovič, Tuš. Kje je Ultra na tem seznamu? Je Ultra rasla na račun države? »Vse, kar smo v življenju zaslužili, vse smo dali v naslednji korak,« se brani največji lastnik, Urbanija. »V Ultri v celotni zgodovini nikoli nismo izplačali enega evra dobička,« se brani Urbanija.
Urbanija je svojo kariero začel v rudniku. Kot elektroinštalater v rudniku Zagorje, ki ga je država v začetku devetdesetih začela zapirati. Zaradi tega so trije prijatelji, navdušenci nad elektroniko, pripoveduje, marca 1990 v Zagorju, v stari rudarski hiši v kraju Kisovec ustanovili podjetje Ultra. Ime izhaja iz njihovega prvega produkta, ultrazvočnega merilca razdalje, podobnega, kot ga danes vgrajujejo v parkirne senzorje v avtomobilih, le da je njihov imel domet 20 metrov, prodajali pa so ga predvsem težki industriji, rudnikom, cementarnam in gradbenim podjetjem. Iz tega je izviral njihov prvi zaslužek.
Po »ultra senzorju« so začeli razvijati še druge, podobne naprave. Ugotovili so, denimo, da slovenska težka industrija v Nemčiji kupuje izredno drage naprave za komuniciranje v hrupnih razmerah. In so razvili dvajsetkrat cenejšo »govorilno napravo za težko industrijo«. Nato so nastali senzorji za visoke temperature in potem njihovi natančni merilci nivoja tekočine, ki še danes veljajo kot njihova komercialna uspešnica, predvsem pri naftni industriji. Njihovo storitev je začel prvi uporabljati Petrol, Petrolu se je pozneje pridružil OMV, nato INA na Hrvaškem, pa naftna industrija Srbije itd. V tistem času, leta 2003, je v Ultro prišel Gregor Golobič. In tedaj je podjetje postalo v javnosti malce bolj poznano.
»Midva z Golobičem se poznava že dolgo časa, že iz 80. let, iz ZSMS,« razlaga Urbanija. »V ZSMS sem bil vodja projekta računalniškega opismenjevanja mladih na Kosovu v srednjih šolah. Projekt smo želeli izpeljati iz fonda za nerazvite,« se spominja. Ni bilo odločilnega trenutka, beseda je dala besedo, in leta 2003, pravi Urbanija, je Golobič postal 100. zaposleni. Tudi zato, ker ga je visoka tehnologija vedno zanimala. V podjetju je Golobič postal pristojen prav za t. i. mednarodne operacije. Bil naj bi denimo glavni pogajalec za sklenitev skupnega podjetja z NTT Docomo, pravi Urbanija, s čimer se je praktično začela mednarodna ekspanzija. Sprva so se namreč usmerili prav na Azijo, saj so ugotovili, da vzhodnoevropska podjetja v zahodni Evropi nimajo ugleda. Na tej podlagi je potem Golobič pri ustanavljanju Ultre na Nizozemskem postal 10-odstotni lastnik podjetja, za kar je odštel 2500 evrov.

Kam gre denar?

Z Lahovnikovim izstopom iz Zaresa in njegovim pismom Pahorju so se ponovno pojavili očitki, da je Ultra uspešna predvsem na račun države. Torej Slovenije. To je najbolj neposredno povedal predsednik Zbora za republiko Gregor Virant, ki je na RTV Slovenija dejal, da Ultra, »na veliko hara po javnem sektorju in vleče iz teh poslov stotisoče evrov ali pa milijone ... ta situacija je nevzdržna. In je zelo balkanska in je nespodobna za sodobno evropsko državo,« zato bi sam predsedniku vlade predlagal, naj se resno pogovori z Golobičem.
»Ne, nič ne delamo z nobenim državnim podjetjem v Sloveniji,« ponavlja Urbanija. »Na eni strani smo sinonim za to, kar si ta država želi. Predstavljamo razvoj, tehnologijo, prihajamo z ogroženega območja, kot je Zasavje, nikoli si nismo izplačevali dividend, nimamo jaht in ne vikendov. Na drugi strani pa smo neprestano na tapeti,« se pritožuje. Novinarji iz Slovenije so klicali celo podpredsednika Mitsubishija, saj jih je zanimalo, kaj počnejo z Ultro, podjetje na Nizozemskem, ki ima politiko, da se medijsko ne izpostavlja, pa naj bi z njimi prekinilo pogodbo. »Nekateri so izčrpani. Ampak mnogi imajo zaradi tega neizmerno motivacijo. Si vi predstavljate, da morate delati v takšnih razmerah šest let?« se sprašuje. Najprej v času Janše in zdaj, ko je Golobič minister.
Dejstvo je, da je podjetje Ultra eno najuspešnejših slovenskih visokotehnoloških podjetij. Samo za prijavo patentov in drugih intelektualnih pravic so doslej potrošili 1,5 milijona evrov. V ZDA so, poleg Kolektorja, ki ima tam proizvodnjo, verjetno edino slovensko raziskovalno podjetje. To naj bi vedel tudi aktualni zunanji minister Samuel Žbogar, ki je, ko je bil še veleposlanik v Washingtonu, odprl njihove 400 kvadratnih metov velike prostore blizu New Yorka. A Slovenija naj ne bi pomagala Ultri, pravzaprav naj bi bilo obratno, dokazuje njen direktor Breznik.
V zadnjih 10 letih naj bi skupina v raziskave in razvoj v Sloveniji vložila več kot 30 milijonov evrov. Samo v zadnjih treh letih so, po podpisu pogodbe z NTT Docomo, v Slovenijo vložili 12 milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni za razvoj. »Iskratelu, ki za nas proizvaja naprave, smo denimo v tem času plačali štiri milijone dolarjev,« pravi Breznik. Približno 120 ljudi, večinoma visoko izobraženih raziskovalcev, ki ta trenutek delajo v podjetjih skupine Ultra v Sloveniji, dodaja Urbanija, dobiva plačo skorajda izključno iz denarja, ki prihaja iz tujine. In četudi bi sešteli ves denar, ki ga je Ultra kadarkoli zaslužila v Sloveniji, naj bi bila vsota veliko manjša od denarja, ki ga je Ultra investirala v Slovenijo.

Etika in premoženje

Afera Ultra, ki škodi tudi podjetju, bi bila verjetno končana, če bi minister Golobič svoj delež v podjetju prodal. V tem primeru verjetno ne bi bilo toliko dvomov, ali enega pomembnejših slovenskih politikov skrbi predvsem javni interes ali tudi zasebni. Predsednica LDS Katarina Kresal je, kot je znano, vse svoje deleže v podjetjih prodala in denar naložila banki v upravljanje. A kot je znano, Golobič svojega deleža ne da. Pravi, da ga ne da zaradi javnega interesa. Ta, njegov zasebni delež ni naprodaj pod nobenimi pogoji, ker je neprecenljiv, trdi. Ker je to njegov upor proti stanju duha, proti vsem podležem in hinavcem, ki so mu zakuhali afero. Če kdo pričakuje, da bo Gregor Golobič delež prodal, bi bilo to isto, kot »če bi od Borisa Pahorja pričakoval, da govori italijansko, kjer ima pravico govoriti slovensko«, se je odzval na zadnji tiskovni konferenci.
Seveda, dodajmo, Golobič ima prav. Deleža mu ni treba prodati. Zakon tega od njega tudi ne zahteva. In če je to njegov boj za etiko in moralo, boj proti hinavcem, lahko priznamo tudi, da ima k sreči ta etika tudi solidno ekonomsko podlago: deleža Ultre se Golobiču ne splača prodati, ker ima podjetje kljub političnemu pogromu v Sloveniji velik potencial. Njegova vrednost bo zgolj še naraščala.