Življenje in smrt porno bande

Če ne moreš biti najboljši, potem bodi vsaj najslabši, magari najslabši na svetu. Rekli boste: To se ne izplača! To je nesmiselno! To je samomorilsko! To je avtodestruktivno! Ne, ravno obratno, to se izplača - pri filmih. Če ne moreš posneti najboljšega filma vseh časov, potem posnemi vsaj najslabšega. Pri filmih za drugo mesto ni točk. Koga briga, kateri film je drugi najboljši? Ali pa, kateri je sedmi najboljši? Vas je kdo kdaj vprašal, hej, kateri je zate enajsti najboljši film vseh časov? Ali pa: kateri je zate osmi najboljši film vseh časov? Nihče. Vas pa stalno sprašujejo, hej, kateri je zate najboljši film vseh časov? Ali pa: kateri je zate najslabši film vseh časov? Ne brez razloga: trg najslabših filmov vseh časov je velik. In prostran. In dinamičen. Konkurenca je huda. Bitka za titulo najslabšega filma vseh časov je ostra, divja in neizprosna. Spet ne brez razloga: najslabšemu filmu vseh časov se izplača, da je najslabši film vseh časov. To je dobro za biznis. Filmi komaj čakajo, da se jih oprime oznaka »najslabši film vseh časov«. Kajti oznaka »najslabši film vseh časov« je priznanje, žig kakovosti, znak izjemnosti in izvrstnosti. Najslabši film vseh časov ni sramota, ampak dosežek. Če za ta ali oni film rečeš, da je najslabši film vseh časov, je to tako, kot bi rekel: To morate nujno videti! Ali pa: Česa takega še nisem videl! Ali pa: Nepozabno! Jasno, to rečete le še za najboljši film vseh časov. Vidite.
Kot veste, je za najslabši film vseh časov dolgo veljal Plan 9 from Outer Space, sci-fi šoker, ki ga je leta 1959 posnel Ed Wood, jr., mali, naivni, nepomembni, evforični, entuziastični outsider, ki je hotel le eno: snemati filme. Hotel je doživeti svoj h''woodski trenutek. Ed Wood je bil sveto prepričan, da snema pravi epos, najpomembnejši film, mojstrovino groze & terorja, ni pa se zavedal, da je to, kar počne, neumno, absurdno in smešno, tako da je bila diskrepanca med resnobnostjo intence in komičnostjo rezultata preprosto prehuda. Njegova nesposobnost, da bi film posnel v skladu s pričakovanji in standardi filmske akademije, je sicer komična, toda obenem genialno etična - ker je sistematična in konsistentna. Ker se ji ne odreče. Ironično, leta 1959 ni nihče niti trznil. Smet. Zakaj bi se mučili s smetmi? Film je šel mimo, kot da ga ni bilo. Še bolj ironično: pozornost je pritegnil šele leta 1980, ko ga je ameriški filmski kritik Michael Medved razglasil za najslabši film vseh časov. To je treba nujno videti! In res, Plan 9 from Outer Space - preslab, da bi ga lahko ignorirali - je na lepem čudežno oživel in potem tudi bajno zaživel, tako na videu in dvd-ju, se prelevil v kultni fetiš, filmsko referenco, gledališko predstavo, mjuzikl in videoigrico, o njem so posneli dokumentarec, Tim Burton je posnel biografijo Eda Wooda, izdali so kolorirano verzijo originala, pripravljajo pa tudi rimejk in celo 3D-verzijo originala. Ergo: Plan 9 from Outer Space je definitivno doživel svoj h''woodski trenutek. Postal je slaven - Ed Wood ni postal nikoli. In tudi živi bistveno bolje, kot je živel Ed Wood, ki je umrl leta 1978 - v revščini.
Mnogi filmi so se v vseh teh letih zaganjali v Plan 9 from Outer Space. Mnogi so mu hoteli vzeti titulo. Mnogi so hoteli njegovo slavo, njegovo življenje, njegov denar. Toda ostali so v vrsti ... ee, v boju za drugo in tretje mesto med najslabšimi filmi vseh časov. Pred časom - ne tako daleč nazaj, pred kakima dvema letoma - pa je primat filma Plan 9 from Outer Space nepričakovano ogrozila Soba (The Room), hudo resnobna melodrama o ljubezenskem trikotniku (fant, njegova zaročenka & njegov prijatelj), polna napak, asinhronosti, pretiranih replik, povsem neseksi seksa, likov, ki brez pojasnila izginjajo, likov, ki se brez razloga pojavljajo, digresij in podzgodb, ki ne peljejo nikamor, brezidejnih detajlov, nesmiselnih informacij, apatičnih simbolov, amaterskih digitalnih efektov, fatalnih bolezni, ki so v trenutku pozabljene, govorjenja o svečah, ki da gorijo, a jih ni nikjer, in totalne, neopisljive šlamparije. Nemara najbolj famozno: »Pojdiva domov,« dahne eden izmed likov drugemu, pa četudi sta že doma. In to potem ponovi še enkrat.
Sobo je leta 2003 posnel Tommy Wiseau, mali, naivni, anonimni outsider, ki se je preživljal z uvažanjem korejskih jaken, v resnici pa hotel le eno: da bi postal igralec. Hotel je doživeti svoj h''woodski trenutek. Zato v filmu ni podpisan le kot režiser, scenarist in igralec, ampak tudi kot producent in izvršni producent. Zato se je dal na premiero pripeljati v limuzini. Zato si je dal nastaviti žaromete. Zato si je dal razprostreti rdečo preprogo. Zato je v Los Angelesu najel billboard, na katerem je Sobo oglaševal do leta 2008. Zato je svoj epos primerjal z dramami Tennesseeja Williamsa, pri čemer je celo Tennessee napisal narobe - Tennesee. In zato ga je prijavil za oskarje. Toda film, ki je stal 6 milijonov dolarjev (plus milijon za marketing), je v ameriških dvoranah pridelal le 1900 dolarjev. Kritiki so ga ignorirali, tisti, ki so ga videli, pa so ga razglasili za enega izmed najslabših filmov vseh časov. Tommyju Wiseauju se ni v življenju zgodilo nič večjega in pomembnejšega.
Točno, diskrepanca med resnobnostjo intence in komičnostjo rezultata je bila tako huda in obenem tako magična kot pri filmu Plan 9 from Outer Space. In točno, Soba je na lepem - po obveznem časovnem zamiku - čudežno oživela. Dobila je novo, kultno, bogato življenje. Sobi se izplača, da je slaba in najslabša - če bi bila dobra, bi že davno umrla. Težko je posneti najslabši film vseh časov - to zahteva talent, ambicijo, obsedenost, predanost, vizijo, cinefilski drive, necenzurirano preobilje narcizma in klinične grandomanije, celo genialnost. Najslabših filmov vseh časov ne snemajo ciniki - ciniki v njih le uživajo. Če bi hoteli namerno posneti tako slab film, kot je Soba, vam ne bi uspelo - to bi uspelo kvečjemu Boratu. Ali pa Frediju Milerju. Ne pozabite: njegov spletni video Vedno si sanjala njega je vžgal prav zaradi prehude diskrepance med resnobnostjo intence in komičnostjo rezultata. In njegovi aficionadosi so se šemili vanj, tako kot se aficionadosi Sobe na polnočnih projekcijah šemijo v like iz Sobe. Če bi si radi predstavljali, kako izgleda Soba, potem si predstavljajte Fredija Milerja, ki imitira Jamesa Deana ali pa, še bolje, Marlona Branda: »Stellaaaaaa!!!«

Besnenje

Tommyja Wiseauja ni nihče pozval, naj neha snemati filme, kaj šele da bi kdo proti njemu sprožil peticijo. Tudi proti Edu Woodu je niso, pa je posnel trumo filmov - če ne bi posnel filma Plan 9 from Outer Space, bi lahko vsak izmed njih kandidiral za najslabši film vseh časov. Toda leta 2008, ko je Soba ravno dobivala novo življenje, se je na spletni strani bert@lith.com pojavila peticija, ki je pozvala Uweja Bolla, naj neha snemati filme.
»Ustavite dr. Uweja Bolla! Mi, spodaj podpisani, z vsem dolžnim spoštovanjem naprošamo, da usliši skupnost fanov videoiger, grozljivk in sploh filmov in neha režirati, producirati ali pa kakorkoli drugače sodelovati pri ustvarjanju filmov. Njegovega neokusnega obravnavanja sižejev in njegovega pomanjkanja samokritičnosti preprosto ni več mogoče prenašati. Gospod Boll stalno izkazuje popolno nerazumevanje videoiger in grozljivk, ki jih je bučno zvlekel na velika platna, tako da je zapečatil možnosti vseh tistih, ki bi skušali ekranizirati videoigre.«
Uwe Boll, nemški sturm-und-dranger, avtor trume pompoznih, solidno budžetiranih akcijskih B-filmov, posejanih z na pol znanimi ali pa odmrlimi igralci, prestreljenih z arterijskimi šprici, tevtonskim humorjem in poetično nekoherentnostjo ter fonetično posnetih po videoigricah (House of the Dead, Alone in the Dark, BloodRayne, In the Name of the King, Postal ipd.), doktor literature in sodobne eksploatacije, hiperaktivni mojster propagandnih blitzkriegov, nesojeni Marlon Brando in spletna pop ikona, ki z impersonacijami h''woodskih filmov doživlja svoj h''woodski trenutek, grandomanski in stahanovski, a slabo razumljeni brat Rennyja Harlina, Michaela Baya in drugih, ki so MTV-jevsko estetiko spremenili v epileptični ringelšpil, in ultimativni dedič evropopa iz šestdesetih in sedemdesetih, je takoj besno odgovoril, jasno, z džonom, v sliki in besedi, in se razglasil za »edinega genija v jebenem filmskem biznisu«. In za edinega, ki lahko nažge Spielberga. Filme Georgea Clooneyja je razglasil za »družbeno-kritično sranje«, Michaela Baya in Elija Rotha pa za »jebena retardiranca«. In seveda, obenem ju je - vključno s Tarantinom - pozval na boksarski dvoboj. 12 rund. Nista se odzvala. Filmske kritike - predvsem internetne - je na boksarski dvoboj pozval že dve leti prej. Javilo se jih je pet - in raging Boll je vse zmlel. Rekli so, da je goljufal - da jim je rekel, da bodo boksali le za hec, da bodo torej udarce le hlinili, potem jih je pa zares zmlatil. Hej, kaj so pa pričakovali? Filmi so iluzionizem, ne - hec, ki izgleda resno.
Ni kaj, dr. Boll grozljivke, šokerje in videoigrice pripoveduje kot vice, toda svoje vice razume. Zato je tudi rekel: okej, če boste zbrali milijon podpisov, bom nehal snemati filme! Še dobro, da ni rekel 100.000 - ali pa 250.000. Kajti antibollovci so do danes zbrali 357.965 podpisov. In ob podpisovanju peticije so renčali: Odrežite mu jajca! Ubijte ga! Tip je bolan! Nor! Kužen! Sramota in katastrofa za filmsko industrijo! Žalitev za našo inteligenco! Mučitelj! Posiljevalec! Ustavite ga - v imenu človeštva! Naj se cvre v peklu! Rodil se je iz materine riti! Razstrelite ga! To niso filmi, ampak abortusi! Od tega si ne bomo nikoli opomogli! Dovolj je dovolj! Težko boste našli režiserja, ki bi ga internet tako sovražil - tako preziral - tako zasmehoval - in tako zaničeval. Glede na število raket, ki so obrnjene proti njemu, bi potreboval celo vojsko telesnih stražarjev. In kar je najbolj neverjetno: antibollovci so z dr. Bollom bolj obsedeni kot fani s svojimi idoli.
Dr. Boll, eden izmed največjih spletnih fenomenov, ki je na krvoločno zaničevanje kritiške in spletne javnosti odgovoril že s filmom Seed (2007), s katerim je hotel pri publiki z ekscesnim križarskim pohodom grizlijevskega serijskega morilca, ki v šestih letih pobije 666 ljudi, poroditi mučno nelagodje in občutek krivde, je na peticijo in na apokaliptično besnjenje spletne javnosti odgovoril s svojim najboljšim filmom - Besnenjem (Rampage, 2009), v katerem si besni, stresni, frustrirani, maščevalni outsider (Brendan Fletcher) natakne oklep, opasa avtomatsko orožje in krene na strelski pohod, na apokaliptično orgijo, ki je posneta tako radikalno, tako realistično in tako nihilistično, da izgleda kot Bollov statement, kot jed, ki najbolj tekne hladna, kot katarzični antihumanistični odgovor na spletni antihumanizem. Prizor v igralnici binga je mala mojstrovina suspenza in cinizma - v posmeh vsem tistim, ki trdijo, da doktor nima pojma.

Državljan Kane balkanskega filma

In zdaj vesela novica: Besnenje bodo prihodnji teden zavrteli v Ljutomeru, kjer se bo začel šesti Grossmannov filmski festival, največji slovenski slavilec žanra in filmov, ki so za dober okus, humanizem in politično korektnost to, kar so morski psi za kraje, ki živijo od turizma. In še bolj vesela novica: v paketu z Besnenjem bo v Ljutomer pribesnel tudi pobesneli bik, dr. Uwe Boll osebno, ki bo na voljo tudi za boks. Na voljo bodo tudi režiserji vseh ostalih filmov, kajti Grossmannov festival je res unikat: edini filmski festival v Sloveniji, na katerega pridejo vsi avtorji. Jasno, doktorjevo Besnenje bo tekmovalo za Hudega mačka, ki ga dobi najboljši celovečerni film. Lepota - in unikatnost - Grossmannovega festivala je kakopak tudi v tem, da v tekmovalnem sporedu ne brenči z dvajsetimi ali tridesetimi filmi, ampak le s petimi, tako da bodo ob doktorjevi revoluciji na voljo še:
* Poročevalci (Newsmakers), intenzivni akcijski stampedo, sicer rusko-švedski rimejk hongkonškega hita Breaking News (s korekturami Mannove Vročine)...
* Utelešenje zla (Encarnação do Demônio), mračni, sarkastični, morbidni brazilski šoker o grobarju z imenom Zé do Caixão, alias Coffin Joe, ničejanskem obsedencu s popolno žensko, blasfemijo in torturo, ki ga že vse tja od šestdesetih igra njegov auteur, kultni in karizmatični José Mojica Marins (Ob polnoči ti bom vzel dušo, To noč se bom polastil tvojega telesa), in ki mora ubijati, da bi sploh imel delo (toliko o brazilskem ekonomskem »čudežu«!) ...
* Človeška stonoga (The Human Centipede), pikantni nizozemski torture porn, v katerem sadistični doktor, Frankenstein-cum-Mengele, svojih žrtev - Japonca in dveh ameriških turistk - ne pobije a la Saw, ampak jih zašije skupaj, v stonogo, usta na rit, tako da Američanki potem žreta japonsko sranje (toliko o ameriškem strahu pred ameriškim dampingom!) ...
* in Življenje in smrt porno bande (Život i smrt porno bande), ultimativni srbski road-movie, ki je tako unikatno ekstremen in tako originalno brezkompromisen, kot da so ga izrezali iz muzeja detabuiziranih tabujev ali pa kot da bi ga posnel kak srbski vojni veteran, ki ga je posttravmatični stres tako zjebal, da mora zdaj ves tisti neprebavljeni gnus - vse tiste srbske vojne, vse tiste srbske klavnice, vse tiste eksekucije Škorpijonov, vse tiste politične atentate, ves tisti srbski kaos, vse tisto srbsko samoponiževanje, vso tisto srbsko grandomansko avtodestruktivnost - ritualno in katarzično izbruhati, pa četudi si pri tem z žiletko prereže svoje cinefilsko grlo, tako da ven špricne tudi kontrakulturna surovost nekdanjega »črnega vala«, kanalizirana skozi Žilnikova jugoslovanska Zgodnja dela in Žilnikovo postjugoslovansko Rit iz marmorja.
Problem je le v tem, da ga ni posnel srbski vojni veteran, ampak Mladen Đorđević, fant, čigar ime si dobro zapomnite: Življenje in smrt porno bande namreč ne izgleda le kot najboljši srbski ali najboljši balkanski film, ampak kot Državljan Kane balkanskega filma. Toda ironija ni le v tem, da slovenski filmi v primerjavi s tem filmom izgledajo kot ministranti, ampak v tem, da Življenje in smrt porno bande ni edini Državljan Kane balkanskega filma, ki ga bo zavrtel Grossmannov festival: zunaj tekmovalnega programa bo namreč prikazan Srbski film (Srpski film), ki ga je posnel Srđan Spasojević in za katerega bi lahko - da bi bila ironija še večja! - rekel natanko to, kar sem rekel za Življenje in smrt porno bande. Še toliko bolj, ker je med njima - da bi bila ironija res absolutno popolna! - kopica paralel: oba sta prežeta z zamorjenim postapokaliptičnim laissez-faire, oba sta filma-v-filmu, oba Srbijo prikazujeta kot deželo, v kateri miti in urbane legende prej ali slej postanejo resnica, da ne rečem meso ali kri, oba nimata več nobenih iluzij o srbski družini, vrednosti človeškega življenja, domačijski pravoslavnosti, eksotični nedolžnosti, normalnosti in povojnem idealizmu, oba tisti avdiciji, na kateri je vedno Srbija, pošiljata poljub smrti, oba demonstrirata moč filma in v obeh se prihodnost mladih junakov konča pri snuffu - v porničih, v katerih te na koncu ubijejo. Nekrofilija je utopija, ki nas čaka šele pred TV-kamerami, kjer se lahko dokončno pobijemo. Drugih garancij ni. Vse ostalo je hazard. Dodirni mi kolena! Če bi srbska filma posneli tujci, bi ju v Srbiji prepovedali.
V Življenju in smrti porno bande mladi režiser (Milhajlo Jovanović), ki lahko delo dobi le v porno industriji, zbere skupino outsiderjev (gejev, lezbijk, transvestitov, porno igralcev, džankijev ipd.), protagonistov prosvetiteljskega porno kabareta, s katerimi - v hipijevskem Magic Busu! - potuje po ruralni Srbiji, kjer jih potem pretepajo, mučijo, zaničujejo in brutalno posiljujejo (po posilstvu se režijo, najbolj ta, ki ima aids!) in kjer nabašejo na nemškega vojnega dopisnika, ki jih angažira za potrebe svojega novega biznisa, produciranja filmov, v katerih pobijajo outsiderje, tako obnemogle vojne zločince kot Srbe, ki si življenja ne morejo več privoščiti. V Srbskem filmu pa nekdanji porno zvezdnik (Srđan Todorović), talec socialne depresije, ki sanja o srečnem družinskem življenju, dobi bajno priložnost - nastop v porniču, pri katerem scenarija ne bo vnaprej poznal, kar ga potem pelje od ponižanja do ponižanja, od sperme do krvi, od mazohizma do sadizma, od dilda do macole in od malih twistov do finalnega twista, ki je tako šokanten, da vam bo možgane poslal na sever, in tako groteskno logičen, da si ga film res zasluži.
E, to je twist! Videli boste srečno srbsko družino. Srbski film komaj čaka na slovenski rimejk - Slovenski film. A po drugi strani - le zakaj bi se sploh trudili? Niti posneti ga ni treba - le sinhronizirajo naj ga v slovenščino. Sinhronizirajo ga lahko kar tisti, ki sinhronizirajo Disneyjeve animacije.