Življenje in smrt porno bande

Zakaj bo šesti Grossmannov filmski festival, ki se začenja prihodnji teden, največji slovenski popkulturni dogodek letošnjega leta

Če ne moreš biti najboljši, potem bodi vsaj najslabši, magari najslabši na svetu. Rekli boste: To se ne izplača! To je nesmiselno! To je samomorilsko! To je avtodestruktivno! Ne, ravno obratno, to se izplača - pri filmih. Če ne moreš posneti najboljšega filma vseh časov, potem posnemi vsaj najslabšega. Pri filmih za drugo mesto ni točk. Koga briga, kateri film je drugi najboljši? Ali pa, kateri je sedmi najboljši? Vas je kdo kdaj vprašal, hej, kateri je zate enajsti najboljši film vseh časov? Ali pa: kateri je zate osmi najboljši film vseh časov? Nihče. Vas pa stalno sprašujejo, hej, kateri je zate najboljši film vseh časov? Ali pa: kateri je zate najslabši film vseh časov? Ne brez razloga: trg najslabših filmov vseh časov je velik. In prostran. In dinamičen. Konkurenca je huda. Bitka za titulo najslabšega filma vseh časov je ostra, divja in neizprosna. Spet ne brez razloga: najslabšemu filmu vseh časov se izplača, da je najslabši film vseh časov. To je dobro za biznis. Filmi komaj čakajo, da se jih oprime oznaka »najslabši film vseh časov«. Kajti oznaka »najslabši film vseh časov« je priznanje, žig kakovosti, znak izjemnosti in izvrstnosti. Najslabši film vseh časov ni sramota, ampak dosežek. Če za ta ali oni film rečeš, da je najslabši film vseh časov, je to tako, kot bi rekel: To morate nujno videti! Ali pa: Česa takega še nisem videl! Ali pa: Nepozabno! Jasno, to rečete le še za najboljši film vseh časov. Vidite.
Kot veste, je za najslabši film vseh časov dolgo veljal Plan 9 from Outer Space, sci-fi šoker, ki ga je leta 1959 posnel Ed Wood, jr., mali, naivni, nepomembni, evforični, entuziastični outsider, ki je hotel le eno: snemati filme. Hotel je doživeti svoj h''woodski trenutek. Ed Wood je bil sveto prepričan, da snema pravi epos, najpomembnejši film, mojstrovino groze & terorja, ni pa se zavedal, da je to, kar počne, neumno, absurdno in smešno, tako da je bila diskrepanca med resnobnostjo intence in komičnostjo rezultata preprosto prehuda. Njegova nesposobnost, da bi film posnel v skladu s pričakovanji in standardi filmske akademije, je sicer komična, toda obenem genialno etična - ker je sistematična in konsistentna. Ker se ji ne odreče. Ironično, leta 1959 ni nihče niti trznil. Smet. Zakaj bi se mučili s smetmi? Film je šel mimo, kot da ga ni bilo. Še bolj ironično: pozornost je pritegnil šele leta 1980, ko ga je ameriški filmski kritik Michael Medved razglasil za najslabši film vseh časov. To je treba nujno videti! In res, Plan 9 from Outer Space - preslab, da bi ga lahko ignorirali - je na lepem čudežno oživel in potem tudi bajno zaživel, tako na videu in dvd-ju, se prelevil v kultni fetiš, filmsko referenco, gledališko predstavo, mjuzikl in videoigrico, o njem so posneli dokumentarec, Tim Burton je posnel biografijo Eda Wooda, izdali so kolorirano verzijo originala, pripravljajo pa tudi rimejk in celo 3D-verzijo originala. Ergo: Plan 9 from Outer Space je definitivno doživel svoj h''woodski trenutek. Postal je slaven - Ed Wood ni postal nikoli. In tudi živi bistveno bolje, kot je živel Ed Wood, ki je umrl leta 1978 - v revščini.
Mnogi filmi so se v vseh teh letih zaganjali v Plan 9 from Outer Space. Mnogi so mu hoteli vzeti titulo. Mnogi so hoteli njegovo slavo, njegovo življenje, njegov denar. Toda ostali so v vrsti ... ee, v boju za drugo in tretje mesto med najslabšimi filmi vseh časov. Pred časom - ne tako daleč nazaj, pred kakima dvema letoma - pa je primat filma Plan 9 from Outer Space nepričakovano ogrozila Soba (The Room), hudo resnobna melodrama o ljubezenskem trikotniku (fant, njegova zaročenka & njegov prijatelj), polna napak, asinhronosti, pretiranih replik, povsem neseksi seksa, likov, ki brez pojasnila izginjajo, likov, ki se brez razloga pojavljajo, digresij in podzgodb, ki ne peljejo nikamor, brezidejnih detajlov, nesmiselnih informacij, apatičnih simbolov, amaterskih digitalnih efektov, fatalnih bolezni, ki so v trenutku pozabljene, govorjenja o svečah, ki da gorijo, a jih ni nikjer, in totalne, neopisljive šlamparije. Nemara najbolj famozno: »Pojdiva domov,« dahne eden izmed likov drugemu, pa četudi sta že doma. In to potem ponovi še enkrat.
Sobo je leta 2003 posnel Tommy Wiseau, mali, naivni, anonimni outsider, ki se je preživljal z uvažanjem korejskih jaken, v resnici pa hotel le eno: da bi postal igralec. Hotel je doživeti svoj h''woodski trenutek. Zato v filmu ni podpisan le kot režiser, scenarist in igralec, ampak tudi kot producent in izvršni producent. Zato se je dal na premiero pripeljati v limuzini. Zato si je dal nastaviti žaromete. Zato si je dal razprostreti rdečo preprogo. Zato je v Los Angelesu najel billboard, na katerem je Sobo oglaševal do leta 2008. Zato je svoj epos primerjal z dramami Tennesseeja Williamsa, pri čemer je celo Tennessee napisal narobe - Tennesee. In zato ga je prijavil za oskarje. Toda film, ki je stal 6 milijonov dolarjev (plus milijon za marketing), je v ameriških dvoranah pridelal le 1900 dolarjev. Kritiki so ga ignorirali, tisti, ki so ga videli, pa so ga razglasili za enega izmed najslabših filmov vseh časov. Tommyju Wiseauju se ni v življenju zgodilo nič večjega in pomembnejšega.
Točno, diskrepanca med resnobnostjo intence in komičnostjo rezultata je bila tako huda in obenem tako magična kot pri filmu Plan 9 from Outer Space. In točno, Soba je na lepem - po obveznem časovnem zamiku - čudežno oživela. Dobila je novo, kultno, bogato življenje. Sobi se izplača, da je slaba in najslabša - če bi bila dobra, bi že davno umrla. Težko je posneti najslabši film vseh časov - to zahteva talent, ambicijo, obsedenost, predanost, vizijo, cinefilski drive, necenzurirano preobilje narcizma in klinične grandomanije, celo genialnost. Najslabših filmov vseh časov ne snemajo ciniki - ciniki v njih le uživajo. Če bi hoteli namerno posneti tako slab film, kot je Soba, vam ne bi uspelo - to bi uspelo kvečjemu Boratu. Ali pa Frediju Milerju. Ne pozabite: njegov spletni video Vedno si sanjala njega je vžgal prav zaradi prehude diskrepance med resnobnostjo intence in komičnostjo rezultata. In njegovi aficionadosi so se šemili vanj, tako kot se aficionadosi Sobe na polnočnih projekcijah šemijo v like iz Sobe. Če bi si radi predstavljali, kako izgleda Soba, potem si predstavljajte Fredija Milerja, ki imitira Jamesa Deana ali pa, še bolje, Marlona Branda: »Stellaaaaaa!!!«

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči