Finančna kriza in potrošniki

Kriza na finančnih trgih je skupaj z recesijo med potrošnike vnesla veliko negotovost, hkrati pa povzročila dolgoročno škodo: rastoče dolgove, nihanja na nepremičninskih trgih in zmanjšanje donosov iz dolgoročnih naložb. Poleg tega imajo potrošniki opraviti z zaostrenim finančnim izključevanjem, ko si banke prizadevajo spet poslovati z dobičkom in postajajo pretirano previdne. Vlade so se na krizo hitro odzvale z obsežnimi gospodarskimi spodbudami in vložile milijarde davkoplačevalskega denarja v finančne institucije, ki so prevelike, da bi propadle. Ukrepi za ublažitev oškodovanja potrošnikov in preprečevanje podobnih scenarijev v prihodnosti pa so šele na stopnji dogovarjanja. O tem, kaj smo se iz krize naučili in kako ukrepati v prihodnje, smo se pogovarjali z dr. Udom Reifnerjem, direktorjem neodvisnega Inštituta za finančne storitve in profesorjem gospodarskega prava na Univerzi v Hamburgu.

Finančna kriza ima precejšnje posledice za potrošnike, saj so ti ostali brez službe, stanovanja in prihrankov, hkrati pa je razkrila resne pomanjkljivosti na trgu finančnih storitev. Je bilo sprejetih dovolj ukrepov za omilitev posledic in izboljšanje razmer na trgu? Kaj bi še morali narediti?

> Pomembno je ugotoviti, koga in kako je prizadela finančna kriza. Zaradi ameriške banke Lehman Brothers in islandske banke Kaupthing so imeli nekateri neposredno izgubo, še veliko več potrošnikov pa je zaradi splošne pocenitve vrednostnih papirjev izgubilo precej prihrankov. Takšne izgube niso sporne, če zgolj odražajo dotedanji špekulativni dobiček. A v številnih primerih so veliki vlagatelji, ki so bili hkrati tudi finančni svetovalci in posredniki, realizirali špekulativni dobiček, preden so lahko izgube prenesli na male varčevalce. Takšne krivice bi lahko preprečili le z odgovornostjo ponudnikov za napačne nasvete in zavajajoče oglaševanje. Resnični poraženci te krize so navadni ljudje, ki nimajo večjih sredstev za vlaganje, temveč v najboljšem primeru nekaj prihrankov, mala podjetja, ki zaslužijo le za pokritje stroškov poslovanja, in država, saj ta pobere vse manj davkov, ki jih potrebuje, da bi lahko ublažila diskriminatorne družbene posledice tržnega gospodarstva. Bajni dobički, ki so jih banke imele zadnjih 20 let, izvirajo predvsem od dolžnikov, ki so plačevali zelo visoke obresti, provizije in druge pristojbine. Banke so jim naložile visoke stroške, čeprav jih niso mogli poravnati. Njihova prezadolženost je ostala nevidna zaradi nezdravega podaljševanja roka odplačevanja posojil, žongliranja s številkami, umetno napihnjene vrednosti nepremičnin in prikrivanja izgub. Drugič, prihranke pri javni porabi so države porabile za reševanje bank, zato zdaj ni denarja za vzdrževanje socialne pravičnosti. In tretjič, potrošniki so se morali sprijazniti z nižjimi plačami, slabšimi delovnimi razmerami in slabšimi možnostmi za preživetje svojih delodajalcev, ki so v stiski zaradi previsokih pričakovanj glede dobička v finančnem sektorju. Napihnjena vrednost denarja pred krizo ni več predstavljala realnih vrednosti v gospodarstvu in jo je bilo treba vnovič določiti, seveda navzdol.

Najhujše posledice občutijo ameriški potrošniki. Kakšna pa je po vašem škoda v Evropi? Kateri so glavni razlogi, da so med evropskimi državami takšne razlike?

> Krizo v ZDA so pravilno poimenovali kriza zaradi slabih posojil, kar dejansko pomeni krizo zaradi oderuških posojil. Ko so ameriški upniki hipotekarna posojila in dolgove na kreditnih karticah, ki jih dolžniki dejansko niso mogli odplačati, začeli prodajati vlagateljem, se je kriza zaradi slabih posojil razmahnila v krizo vlagateljev in končno v krizo držav. V Evropi bi države lahko razdelili v dve skupini. V prvi so tiste, ki so imele »divji« bančni sistem, v katerem so se zaradi pogosto norih transakcij ob pomoči države in evropske komisije, v kateri imajo te države glavno besedo, kopičili ogromni dobički. To so zlasti Velika Britanija, pa tudi Irska, Nizozemska in Nemčija. V drugi skupini so države kot Francija, ki se jih kriza zaradi še vedno pomembnega vpliva države na bančni sistem skoraj ni dotaknila. V Evropi so glavne razlike med bančnim sektorjem, ki je pod strogim nadzorom države, in državnim sektorjem, ki je pod »nadzorom« bank.

Finančni svetovalci pri ponudnikih in njihovih posrednikih tako rekoč niso nič drugega kot prodajalci finančnih produktov, ki so osredotočeni na svoj dobiček, le redko pa jih zanimajo dejanske potrebe potrošnika. Kako bi to lahko spremenili?

> Investicijske banke so se namesto na posojanje denarja, ki je ključni razlog za njihov obstoj, osredotočile na ponudbo različnih možnosti sekuritizacije kreditov in na borzno posredništvo. Nekatere banke so s provizijami, pristojbinami, z zlorabo notranjih informacij in s stavami s certifikati tvegale manj in zaslužile več kot s posojanjem denarja. Na monopolističnih trgih, kjer posrednik zasluži več od lastnika, so se pojavljale hude motnje, tako da lahko en sam hedge sklad razpolaga s sto milijardami evrov. Na njegov napad lahko odgovori le nekdo s podobnim premoženjem, to pa so banke. Majhna in srednje velika podjetja, potrošniki in država se tako spoprijemajo s kartelom tistih, ki ponujajo svojo »pomoč«. Tako so bile mogoče provizije v višini 30 odstotkov. En sam človek iz Citibanke je na primer na leto zaslužil 400 milijonov dolarjev, a to je bila le tretjina zneska, ki so ga takšne transakcije navrgle sami banki. Omejiti je treba dobiček pri borznem posredovanju in doseči, da bo posojanje denarja v pravem pomenu besede znova zanimivo. Agent bi moral biti plačan s premijo, ki je ne bi smel niti prodati niti pobrati v obdobju, ko še obstaja velika verjetnost za upad vrednosti posla, to so na primer štiri leta za kratkoročne in deset let za dolgoročne vrednostne papirje. Vsa tveganja, na primer pravno tveganje tožb, tržno tveganje razvrednotenja, bi tako ostala povezana z agentom. Če potrebuje denar za porabo, lahko svoje premije uporabi kot zavarovanje navadnega lombardnega posojila. To bi bil pregleden in preprosto uresničljiv sistem za njegove delodajalce. Kar drži za agenta, bi moralo držati tudi za banko. Premij in vrednostnih papirjev v prej omenjenem časovnem obdobju ne bi smele unovčiti oziroma prodati. Bankam bi bilo zato do tega, da bi imele produktivne terjatve iz kreditov, tudi v obliki vrednostnih papirjev. Varno posojilo upniku omogoča odplačevanje. Banke bi uvidele, da je edini produktivni dejavnik v denarnem sistemu vedno dolžnik, ki doda resnično vrednost čisti vrednosti denarja.

Pri finančnih storitvah je v navadi, da je po podpisu pogodbe potrošnik odgovoren za vse, kar bi lahko šlo narobe, velike obljube iz oglasov pa se pogosto izkažejo za prazne. Kaj je po vašem dolžnost posojilodajalca, potem ko je pogodba podpisana?

> Pri izdelkih morajo proizvajalci oziroma prodajalci zagotoviti tri leta garancije. Odškodnino je mogoče iztožiti tudi zaradi zavajajočega oglaševanja. Pri storitvah, zlasti finančnih, in predvsem pri kreditih se težave večinoma pojavijo šele po podpisu pogodbe. Banka je dolžna odgovorno posojati denar, to pa pomeni, da spremlja potrošnika pri odplačevanju posojila in mu ponudi rešitve, če se njegove okoliščine spremenijo. Pomembno za izpolnitev cilja posojila je, da banke potrošnikom pomagajo pri morebitnih težavah, namesto da uničujejo družine in majhna podjetja z neodgovornimi pogoji in oderuškim izkoriščanjem ljudi, ki se znajdejo v težavah.

Prevelika zadolženost gospodinjstev se je v letih cvetočega gospodarstva korenito povečala, skladne s tem so tudi posledice krize. Bi učinkovitejše varstvo prezadolženih potrošnikov lahko preprečilo škodo, kakršni smo priča danes? Kaj bi morali narediti?

> V približno 70 odstotkih primerov je nezmožnost odplačevanja dolga povezana z objektivnimi in statistično predvidljivimi življenjskimi okoliščinami potrošnika. Čeprav so ti dejavniki vse očitnejši in pogostejši, na primer dolgotrajna brezposelnost, znižanje dohodka, ločitev, dodatni stroški za zdravljenje, upniki še vedno nočejo ponuditi primernih produktov, ki bi upoštevali, da je zahteva po konstantnih kreditnih obrokih v nasprotju s svetom, kjer se na skoraj vseh področjih zahteva vse večja prožnost. Takšnih produktov pa banke ne ponujajo, ker je nezmožnost odplačila posojila velika priložnost za pogoltne vlagatelje. Grčija je popoln primer: upnik zdaj dobiva 16 odstotkov na leto namesto štirih le zato, ker se je poslabšala ocena kreditne sposobnosti države. Namesto da bi ji v stiski pomagali, jo izkoriščajo. Če bi hoteli kaj spremeniti, bi morali pri posojilih in dolgovih doseči, da plačilna nesposobnost ne bi več pomenila donosne poslovne priložnosti, poskrbeti za učinkovit sistem osebnega stečaja, kot ga poznajo v Franciji, na Nizozemskem, v Belgiji in kot ga predvideva osnutek novega grškega zakona, sprejeti ustrezne zakone, po katerih bi bilo treba posojila prilagajati življenjskim razmeram dolžnika, in določiti enotno mejo oderuških obresti v EU. Pri tej meji bi upoštevali vse stroške posojila, zlasti z njim povezane zavarovalne storitve, to pa bi onemogočilo kovanje dobičkov iz stečaja potrošnikov.

V sodobni družbi, ki temelji predvsem na zasebni pobudi, je zadolževanje za večino gospodinjstev edini način za financiranje velikih naložb. Hkrati hitra oziroma enostavna posojila ogrožajo njihovo finančno varnost. Bi lahko kako zagotovili, da bi bila posojila produktivna in hkrati ne preveč tvegana?

> V okviru svetovne koalicije za odgovorno kreditiranje smo pripravili sedem načel, s katerimi bi lahko omogočili, da bi bila posojila produktivnejša, kot so danes. Da bi učinkovitejša in strožja zakonodaja škodila ranljivemu potrošniku, saj tako ne bi več imel dostopa do posojil, je zgolj priročna laž. Nasprotno, države, kot so Velika Britanija in ZDA, z malo zaščite potrošnikov ali sploh brez nje, imajo največjo stopnjo finančne izključenosti, v državah, kot so Francija, Švedska in Nemčija, pa je skoraj ne poznajo. Ponudniki bi morali doumeti, da pri potrošniku, ki ve, da upniku ni vseeno za njegovo prihodnost, zbudijo zaupanje in s tem odgovornejše vedenje, to pa najbolj pripomore k zmanjševanju stroškov in tveganj pri kreditiranju. Potrošniki, ki poslušajo nenehne grožnje, da bodo izkoriščani, se pogosteje odločajo za najbolj tvegane in nepotrebne kredite.

Katastrofalna potrošnja in poslovne prakse ameriških ponudnikov posojilnih kartic so rahlo okužile tudi Veliko Britanijo, preostali Evropi pa niso škodile. Lahko v prihodnje tudi pri nas pričakujemo težave s posojilnimi karticami? Bi lahko ukrepali proti tveganim finančnim storitvam, ki se širijo po vsem svetu?

> Že leta opozarjamo, da bodo posojilne kartice ogrozile tudi evropske potrošnike. A zaradi neodgovornega lobiranja v Bruslju pri sprejemanju direktive o potrošniških kreditih leta 2008 ni niti enega učinkovitega ukrepa, ki bi omejil tveganja posojilnih kartic. V Veliki Britaniji je že opaziti težave, v drugih državah pa za zdaj obstajajo le integrirane, učinkovite in prožne oblike izrednih limitov, pri katerih potrošnik ves čas vidi skupno stanje svojega dolga in zaradi maksimalnega limita dolga ne more kopičiti. Z novo zakonodajo o potrošniških posojilih pa so se stvari spremenile. Prekoračitev dovoljenega stanja na bančnem računu zdaj ne bo več veljala za plačilno nesposobnost, temveč bo to postala nova pogodba, s katero se bodo lahko pobirale višje obresti. Zato številne banke že ponujajo posojila za revne: limit na kreditni kartici, ki je ločen od siceršnjega limita na bančnem računu. Obrestna mera v Nemčiji pri tem zdaj znaša skoraj 20 odstotkov, potrošniki, ki jim banka odobri limit na bančnem računu, pa plačujejo 10 odstotkov ali manj. Zgodovinsko v pravu poznamo dve učinkoviti načeli, ki so ju nadgradili s stotinami pravil in sta del naše pravne kulture: prepoved oderuštva (prepoved izkoriščanja ljudi v stiski, sprejemljiva minimalna plača, najvišja dovoljena obrestna mera in najemnina, odškodnina za neodgovorno kreditiranje in zavajanje) in prepoved hazardiranje, s katero je inkriminirano zlasti hazardiranje s tujim denarjem. Večino teh zaščit so odpravili v zadnjih 20 letih zaradi svobodnega notranjega trga. Seveda bi jih bilo treba posodobiti, ne bi pa jih bilo treba odpraviti. Pomislite, kako čudovito glasbo nam je zapustil Bach s svojimi strogimi pravili kompozicije - vseeno pa danes nihče ne želi skladati glasbe po istih pravilih. A vsi dobri skladatelji jih poznajo in jih posodabljajo oziroma nadomeščajo z drugimi. Kultura današnje družbe je zelo odvisna od tega, ali so v finančni sistem vključena naša lastna kulturna pravila, ki presegajo načelo o preživetju najboljših.

EU je dala pobudo proti obsežnim špekulacijam na finančnih trgih, razpravlja se tudi o davku na finančne transakcije. Bi bila smiselna omejitev ponudbe ali celo popolna prepoved nekaterih finančnih proizvodov za potrošnike? Kako doseči pravo ravnovesje med inovacijami in varstvom potrošnikov pri finančnih storitvah?

> Kot že rečeno, so posledice krize različne: kratkoročne pri vlagateljih in dolgoročne pri dolžnikih. Ker je ves denar kredit in vsak kredit terjatev, katere vrednost je odvisna od zmožnosti dolžnika, da jo poplača in je produktiven, lahko zdravimo finančni sistem le tako, da se osredotočimo na dolžnika. EU in skupina G8 pa se ukvarjata predvsem z vlagatelji. Ne zanimata ju kakovost terjatev iz posojil, ki se nabirajo in na kapitalskem trgu potem uporabijo kot denar. Hočeta le otežiti prodajo teh posojil. A kadarkoli obstaja možnost, da se ustvari nominalna denarna vrednost brez realne podlage, obstajajo tudi ljudje, ki najdejo način, kako ogoljufati druge. Ponarejanje bankovcev je kaznivo dejanje, prigoljufan zasebni denar pa je le obdavčen, omejen ali pod nadzorom. EU želi nadzorovati hedge sklade. Tukaj nima možnosti. Poskrbeti bi morala za to, da denarja ne bi mogli več izrabljati za ropanje drugih: provizije za rop, ki so označene kot dobiček, hazardiranje s tujim denarjem, s katerim hedge skladi z visokimi vzvodi posojajo uradna sredstva za naložbe v zasebna sredstva. Nisem zagovornik državnih dovolilnic za finančne produkte, saj je zgodovina pokazala, da največji ponudniki lahko oblikujejo kartele, država pa se mora ukloniti njihovemu pritisku. Zdaj pri potrošniških kreditih ni videti ustvarjalnosti - ponudba je enaka kot pred pol stoletja. Potrebujemo inovativnost, ki bo posojila prilagodila tveganjem, s katerimi se spoprijema sodobni potrošnik. Hkrati vsako leto nastane več kot 200.000 naložbenih produktov, ki so odgovor na potrebe finančnega sveta in včasih tudi na potrebe realnega gospodarstva, da se zavaruje pred tveganji. Nihče ne ve, kateri izdelek ima kak namen in ali je učinkovit. Potrošnik ali investira ali pa si sposodi denar, kar je povezano z neko stopnjo tveganja. Če bi vsak zapleten izdelek oklestili na ta podatek, se potrošniku ne bi bilo treba izgubljati v terminologiji, ki je ne razume nihče zunaj finančnega sveta. Če bi ponudnik kazensko odgovarjal, ko bi finančni produkt prinesel drugačne rezultate od napovedanih, bi potrošniki začeli dobivati verodostojne informacije o njegovih značilnostih. Izdelek, ki je bil ustvarjen z namenom, da bi z njim goljufali potrošnike, bi hitro izginil s trga, če bi bilo zaradi nastale škode mogoče sprožiti ustrezne postopke.

Vaša organizacija se v Bruslju in Berlinu zelo dejavno zavzema za potrošniške pravice pri finančnih storitvah. Je kriza vplivala na posluh države, ki je prej ravnala po željah močnih finančnih lobijev, za argumente šibkejših potrošniških organizacij? Potrošniške organizacije iz EU in ZDA so na Finančnem forumu, ki ga je v Ljubljani pripravila Zveza potrošnikov Slovenije, predstavile skupna prizadevanja in pobude za potrebne reforme. Kako naprej?

> S finančnimi storitvami se ukvarjam od leta 1986 in opozarjam na odpravo starih pravil, zaradi katerih se je trg vedel odgovorno. Opozicijske stranke so nas vedno spraševale za mnenje, nato pa pozabile na nas, ko so prišle v vlado. Tako je še danes. Država si izmišlja svojo realnost, v kateri so potrošniki izkoriščani le zaradi pomanjkanja informacij in časa za pametno odločitev, ne pa zaradi svojih potreb. Šele zdaj odkrivajo nadzor bank, potem ko je bilo že leta jasno, da je ta pomanjkljiv. Zdaj zagovarjajo obdavčitev slabih praks, to pa je pri cigaretah in viskiju povzročilo sklepanje nenavadnih zavezništev med ministrstvom za finance in najhujšimi škodljivci za človekovo zdravje.
Še vedno dobivamo poneverjena uradna poročila o prezadolženosti in prihodkih, seznanjajo nas z manipuliranimi bilančnimi podatki in kreditnimi ocenami, ki jih izračunavajo pri povezanih bonitetnih agencijah. Veliko ukrepov bo morda v prihodnosti prineslo rezultate, a nihče ne ve, kateri, saj vlade ne spodbujajo strokovnih razprav niti jih ne dovolijo. Bančniki sami ponujajo zdravila za bolezni, s katerimi so nas okužili. To ne more biti uspešno, kot se je v preteklosti že izkazalo za kemično industrijo. Država bi morala nameniti dovolj sredstev za ustanovitev neodvisnih organizacij, ki bi opozarjale na nepravilnosti na finančnih trgih. V njih bi morali delati strokovnjaki, ki bi bili zmožni predvideti posledice razvoja na finančnih trgih za realno gospodarstvo, življenjske razmere potrošnikov in kulturno življenje. Potrebujemo nepodkupljive agencije za ugotavljanje kreditne sposobnosti, ki bi preverjale dejansko vrednost terjatev, namesto da se opirajo ne nesmiselne zgodovinske podatke. V bančnem pravu bi morali zaposliti novo vrsto družbeno-gospodarsko izobraženih odvetnikov, ki denarja ne služijo z ustvarjanjem in upravičevanjem tveganih izdelkov in vedenja. Takšnih strokovnjakov za zdaj ni in vse, kar je povezano z denarjem, je popolnoma odvisno od bank.