Jamie Lidell: Compass

Elektronski glasbeniki radi potarnajo nad (po njihovem mnenju) pretirano priljubljenostjo kreativcev, zbranih pod okriljem kultne britanske neodvisne založbe Warp. Že res, da so warpovci medijsko mnogo bolj izpostavljeni od svojih newarpovskih kolegov, vendar pa se za tem skriva povsem racionalen vzrok. Preprosto ustvarjajo zanimivo glasbo. Standarde elektronskih (in v zadnjih letih vse bolj tudi obelektronskih) muzik navsezadnje širijo že dvajset let. Res se vmes pojavi kakšna kreativna kriza, toda v zadnjem letu ali dveh Warp kot po tekočem traku povečuje apetite svojih privržencev. Najraje z raziskovalnim, pogosto ekscentričnim širjenjem pop forme, ki nagovarja mainstream in alternativo.

V tem okolju se izvrstno znajde tudi digitalni avant-funker Jamie Lidell, ki je z eno najbolj seksi-perverznih skladb Daddy's Car prvič rajcal na prelomu tisočletja. Z njo je osvetlil svoj potencial naslednika originalnih soulovskih veličin, še nekoliko negotov v svoje vokalne sposobnosti pa je preostanek prvenca Muddlin Gear (2000) zamešal v abstraktni elektronski vrtinec. Da ga bolj kot vrtenje gumbov zanima raztegovanje glasilk, je takrat že potrjeval v elektronski-funk navezi Super Collider s Cristianom Voglom, še bolj se je na izjemni vokal opiral na svojih legendarnih lasvegaško krojenih zabavljaških šovih, dokončen prestop v sodobno soul/funk/r'n'b strujo pa je zakoličil s ploščama Multiply (2005) in Jim (2008). Pa naj vas to ne zavede. Lidell je z zdravo mero britanskega cinizma in obenem iskrenosti, reflektirane skozi lastno izkušnjo, daleč stran od patetičnosti, ki jo v zadnjem desetletju narekuje MTV. Lidell ideje črpa neposredno iz čislane Motownove zapuščine in jih skozi svoj elektrončkarski (in v zadnjem času vse bolj tudi konvencionalen bendovski) besednjak spretno in domišljeno posodablja. Na novo zbrana ekipa glasbenikov, med katerimi izstopata Beck in Feist, s ploščo Compass Lidllu postavi trdno oporo v njegovi transformaciji iz seksi geeka v zrelega zapeljivca. Prikrito zrelega. Pod površjem Jamie tokrat še stopnjuje norost, zvedavost, nepredvidljivost, ekscentričnost in drugačnost, ki v njegovo glasbo (in pojavnost) pritiskajo izjemen avtorski pečat. Na eni strani v pocukranih, senzibilnih synth popevkah zganja romantiko, na drugi se s sošpilavci zabava v nafankiranih, ritmično razgibanih gruvih, spet drugje punkovsko cefra kitarske rife in elektronsko premetava sekvence. Vselej pa je v glavni vlogi njegov nenarejen, izjemno barvit glas, s katerim brez težav navigira nekje med Princeom, Alom Greenom, pa tudi okoli njiju. Potem ko se je ob izidu plošče Jim pojavil strah, da se Lidell utegne začeti ponavljati, (zgovorno naslovljeni?) album Compass predvsem s svojo navdušujočo zvočno podobo potrdi, da je spet našel novo pot naprej.