Kam je šla pamet?

To bo verjetno najdražji blok v Sloveniji. Blok številka šest, cena 1,2 milijarde evrov. Afera TEŠ je izbruhnila leto ali dve prepozno. Morda zgolj zaradi spopada znotraj Zaresa, ko je Gregor Golobič odhajajočemu Mateju Lahovniku očital, da ni ničesar ukrenil zoper negospodarno izgubo denarja v termoelektrarni. Obmetavanje z očitki se je nadaljevalo pretekli teden, ko je državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Janez Kopač direktorju TEŠ Urošu Rotniku očital »nesporno« oškodovanje države pri vodenju podjetja za več kot 200 milijonov evrov, kot je zapisal v pismu predsedniku vlade. Toda vsi po vrsti so dodali, da so »neoptimalnosti«, prosto po Borutu Pahorju, še večje. Verjetno tam okrog 500 milijonov evrov. Našo največjo energetsko investicijo v 40 letih so pošteno zavozili. Vsi.

Tisti veseli časi

Ko je socialistično ljudstvo še vedelo, koliko štejejo tri tone velenjskega lignita, po možnosti kupljenega na kupone, je bilo navdušenje nad dosežki šoštanjske termoelektrarne nepredstavljivo. Svojo zlato kolajno je elektrarna dobila leta 1983, ko je proizvedla »11 odstotkov nad planom«, smo lahko prebrali v sredstvih javnega obveščanja delovnega ljudstva. Politična nomenklatura jo je tedaj, na 25-letnico obstoja, slavila kot »enega največjih in najsodobnejših tovrstnih objektov ne le pri nas, marveč tudi v Evropi«, ki se je kot delovna organizacija v zgolj četrt stoletja razvila iz elektrarne s 60 megavati moči »do pravega energetskega velikana s 755 megavati moči, ki daje dobro polovico vse slovenske električne energije«.
Sredi osemdesetih je bil TEŠ ponos naroda. Ob sprehodu skozi hale, kjer so svoj pečat pustili bivši socialistični mastodonti, od Metalne do »Braće Kavurić« ali »Tvornice kotlova Beograd«, naju s fotografom preseneti bobneč pok, ki udari skozi mlin za premog. »Ah,« nama pojasnijo delavci, »samo kos železa se je nekje odtrgal.« Nihče, samo TEŠ je lahko nekoč po žicah pognal 751 milijona kilovatnih ur elektrike na leto, samo TEŠ je lahko pridelal 224 milijonov kilovatnih ur toplotne energije in samo TEŠ je znal zažgati skoraj 5 milijonov ton lignita v enem letu. Še danes je TEŠ čudo industrijske robustnosti. Toda danes seveda vemo še nekaj drugega: da nihče drug ni znal samo enem letu v zrak spustiti 123 tisoč ton žveplovega dioksida. Tudi zato je TEŠ po osamosvojitvi izginil s časopisnih naslovnic kot »eden najsodobnejših tovrstnih objektov ne le pri nas, marveč tudi v Evropi«. In četudi so v Šoštanju sredi devetdesetih instalirali najrazličnejše filtre in znižali izpust žveplovega dioksida na vsega 7000 ton letno, si tistega pravega ugleda v novi t. i. brezogljični družbi elektrarna nikoli ni povrnila.
A kljub popularnim sončnim celicam, biomasi, hidrocentralam in vetrnicam elektrarna ostaja najpomembnejši člen v slovenskem energetskem sistemu, pravijo v Šoštanju. Ne samo zato, ker kakšno tretjino naše energije še vedno dobimo iz velenjskega lignita, ampak predvsem zato, ker zna TEŠ nuditi t. i. trapezno energijo. Povedano po domače: zjutraj, ko gredo Slovenci v službe, znajo v TEŠ zakuriti bolj kot zvečer, ko poraba elektrike pade. Tega krška nuklearka, denimo, ne zmore. Ko tam obrnejo ključ, je treba počakati nekaj tednov, da doseže para idealno temperaturo in pritisk. In tudi v hidroelektrarnah, vetrnih elektrarnah in drugih tovrstnih objektih so bolj kot ne odvisni od vremena. Za povrh vsega - umazan ali čist - pa ta šaleški velikan zaposluje v dolini skoraj 4000 ljudi v elektrarni in rudniku. Pa je zato zanj vredno odšteti 1,2 milijarde evrov?

Šaleški žafran

Pravo ceno termoelektrarne je seveda izredno težko določiti. Toda jasno je vsaj nekaj, kar nam je priznal tudi vodja projekta TEŠ 6 Bojan Brešar: da je po letu 2003, ko so v Šoštanju začeli pripravljati projekt, pa do junija 2008, ko so pogodbo o nakupu 600-megavatnega bloka podpisali s francoskim Alstomom, cena gradnje lignitnih termoelektrarn skokovito zrasla. In sicer, merjeno z investicijskimi stroški, s približno 1000 na 1900 evrov za kilovatno uro, kolikor je na koncu stala slovenska TEŠ, še preden je prišlo do ponovnih pogajanj z Alstomom. Tako, čez palec, se je torej novi blok slovenske termoelektrarne, investicije, do katere pride vsakih 40 let, v nekaj letih podražil za kakšnih 500 ali 600 milijonov evrov. »Zagotovo ni nepravilnosti, absolutno pa ne morejo iti v milijone. Logično pa je, da nobenega projekta ne moreš delati 10 let idealno, gledano iz današnje perspektive,« odgovarja direktor elektrarne Uroš Rotnik, ki še vedno trdi, da je bila cena objekta »konkurenčna v vsakem trenutku glede na dano situacijo«.
Morda res, toda Rotnik, gledano iz današnje perspektive, je imel res hudičevo smolo. Iz indeksa družbe IHS, ki spremlja cene grajenja elektrarn po svetu, sledi, da je Rotnik podpisal pogodbo ravno v tistem delu leta 2008, ko je cena elektrarn v Evropi dosegla zgodovinski plafon. Nikoli prej elektrarne niso bile tako drage kot tistega junija leta 2008, ko je Rotnik podpisal sprva več kot 1,3 milijarde evrov vredno pogodbo z Alstomom. Razlogi za takšen skok cen so bili jasni tudi v TEŠ: »V tistem času se je večina zahodne Evrope odločala za obnovo starih in gradnjo novih elektrarn zaradi višjih izkoristkov, novih materialov, ki dopuščajo višje pritiske. Interes za Slovenijo je bil, jasno, manjši, kot denimo za Južno Afriko, kjer se je Alstom potegoval za osem 800-megavatnih elektrarn,« pojasnjuje Brešar. Nove elektrarne je tedaj naročala Kitajska, pa Indija. Predvsem podizvajalcev, dobaviteljev ključnih komponent, denimo posebnih parovodov, ki jih izdeluje le eno podjetje v Nemčiji in drugo na Japonskem, napajalnih črpalk, kotlovskih cevi praktično ni bilo mogoče dobiti.
Danes je jasno, da bi morala Slovenija tedaj pogajanja prekiniti. Dovolj bi bilo, če bi s podpisom pogodbe počakali leto ali dve. Že danes so namreč povprečne cene tam, kjer so bile leta 2006, družba IHS pa predvideva, da bo cena elektrarn zaradi finančne krize in velikega upada potreb po elektriki padala še vsaj naslednja tri leta. Ker so junija 2008 nekatere cene elektrarn dosegle astronomske vrhunce, se je mnogo držav odločilo, da pogodbe odpove in da torej ne gre v nove projekte, pa čeprav je bilo to povezano z izgubo že vplačanih jamstev. Toda v Šoštanju so kljub razgretemu trgu investicijo nadaljevali. Na vprašanje, ali se niso zavedali, da je trg pregret, da cene zaradi zasedenih zmogljivosti ponudnikov, Alstoma denimo, ki je bil še pred leti skoraj tik pred bankrotom, tvegajo visoko ceno, so nam v TEŠ odgovorili, češ da so o vsem obveščali lastnika, nadzorne svete in da so zaradi tega, ko so videli, da cene rastejo, poskušali čim prej skleniti pogodbo.

Horuk pogajanja

To je prvi del fiaska TEŠ 6. Ali lahko vodstvu TEŠ to megalomansko napako oprostimo, če vemo, da so že vse leto 2008 ekonomisti v Sloveniji napovedovali zlom trgov, krizo in padec gospodarske rasti? Cene
elektrike in cene grajenja elektrarn so namreč skoraj premosorazmerno povezane z rastjo BDP-ja. Če ne drugače, bi se teh razsežnosti lahko zavedali pred majem 2010, ko so Alstomu plačali 150 milijonov evrov. Drugi del fiaska pri projektu TEŠ 6 pa je povezan z načinom, kako so se v TEŠ lotili projekta. Ko se je nedavno Makedonija lotila podobnega podviga, je v ta namen najela pogajalce iz Švice. V Šoštanju so resda sodelovali z nemško konzultantsko hišo STEAG, toda pogajali so se sami, Nemce pa so uporabljali predvsem zato, da so dobili občutek za cene.
Tako je tudi v poročilu o TEŠ 6, ki ga je napisala finska družbe Pöyry za Evropsko banko za obnovo in razvoj, zapisano, da je »postopek nabave za projekt, kot so ga izbrali v TEŠ, temeljil na zelo omejeni konkurenci«. Poenostavljeno povedano so v Šoštanju že v postopku razpisa dosegli, da sta od sprva 16 prijavljenih družb na koncu ostali le še dve, to sta bili Siemens-Hitachi in Alstom. V Šoštanju so nato, kar ravno tako omenja poročilo Evropske banke za obnovo in razvoj s klicajem, naredili napako: mislili so, da so cene, ki sta jih ponudila Siemens in Alstom, že fiksne. Torej najvišje, plafonske. Zato so tudi privolili v zahtevo Alstoma po vplačilu 25 milijonov evrov varščine, da bi se dogovorili še o podrobnostih. A ker je bila cena zgolj indikativna, torej približna, se je pri detajlih cena seveda skokovito dvignila še za približno 30 odstotkov, s 654 milijonov na skoraj 800.
Državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Janez Kopač je še bolj kritičen. Pravi, da v Šoštanju nikakor niso dosegli »optimalne« cene, saj naj bi bil postopek pogajanj z podjetjem Alstom povsem zgrešen. Kot pravi, je vodstvo TEŠ dobavitelja najprej izbralo za prednostnega ponudnika (prefered bidder), potem plačalo 25 mio EUR rezervacije za njihovo pripravljenost, da sploh pripravijo ponudbo, šele potem pa se je začelo pogajati o ceni. »Z vnaprejšnjim odrekanjem konkurenci so sami sebe postavili v povsem neenakovreden položaj, kjer so bili povsem odvisni od dobre volje in milosti dobavitelja opreme. Tako je cena zrasla s prvotnih 654 milijonov evrov skupaj z montažo na 798 milijonov evrov brez montaže (ta stane še dodatnih 89 mio EUR).« Za povrh vsega so v TEŠ pristali še na t. i. dodatno eskalacijo cene, ki bi temeljila na javno nedostopnih indeksih, kjer bi bil TEŠ res povsem odvisen od dobre volje Alstoma. Tako je cena rasla iz meseca v mesec, tako rekoč avtomatsko.
Čeprav naj bi novo vodstvo HSE, pravi Kopač, ki je zahtevalo nov krog pogajanj, ceno znižalo za 9,8 odstotka, »povsem zgrešenega pogajalskega pristopa ob že podpisani pogodbi ni moglo v temelju popraviti«. Še vedno pa naj bi bilo okrog 85 odstotkov pogodbene cene vezane na različne »eskalacije, ki bodo še občutne«. Od podpisa pogodbe do sedaj je zaradi njih cena že zrasla za več kot 30 milijonov evrov, trdi Kopač na podlagi 120-stranskega poročila HSE o nepravilnostih pri nakupu TEŠ 6. In kot dokazuje to poročilo, konkurence niso znižale samo tržne razmere, ampak ves postopek, ki so ga vodili v Šoštanju.
V predinvesticijski študiji iz leta 2005, ki jo je naredilo podjetje CEE, d. o. o., so denimo pri pregledu štirih razpoložljivih premogovnih tehnologij vnaprej odločili, da mora biti minimalna izhodna moč 500 megavatov, s čimer so vnaprej izločili tri tehnologije. Ker so se torej odločili za en več kot 500- ali celo več kot 600-megavatni blok, ne pa za en 400-megavatni ali dva 300-megavatna, je v igri ostala le »močna« tehnologija t. i. »prašne kurjave premoga z nadkritičnimi parametri pare«. Morda je res, kot trdi vodstvo TEŠ na podlagi konzultacij s slovenskimi energetskimi strokovnjaki, da le 600-megavatni blok omogoča največji izkoristek. Vendar tega ne bomo nikoli izvedeli, saj druga podjetja niso dobila priložnosti, da bi predstavila svoje produkte.
In kot smo še izvedeli, je bila razpisna dokumentacija napisana tako podrobno, kot da je v ozadju stal neki izvrsten poznavalec kotlovske opreme. Na koncu je bil izbran Alstom, razpisno in investicijsko dokumentacijo pa je ves čas pripravljala družba CEE, d. o. o., katere lastnik je Peter Kotar. Njegovi trije uslužbenci so sodelovali tudi pri postopku izbire dobavitelja. In kot je že bilo objavljeno v slovenskih medijih, Peter Kotar je tudi lastnik podjetja SOL International, ki je poslovno sodelovalo z Alstomom. Kotar je seveda takšna namigovanja označil za »neutemeljena in žaljiva«.

Premalo premoga

Zanimiv pa je še drug vidik projekta TEŠ 6. Medtem ko obstoječa bloka TEŠ 4 in 5, ki sta sedaj stara 32 in 27 let, delujeta skorajda s polno močjo, naj bi moč novega, najnovejšega in najmodernejšega TEŠ 6 po 15 letih znižali, dokler ne bi po letu 2040 TEŠ 6 obratoval v povprečju z manj kot 70 odstotki moči. Torej v povprečju s 400 megavati. Zakaj v Šoštanju kupujejo 600-megavatno centralo, če je ne mislijo izkoriščati? Odgovor na vprašanje, zakaj naj bi bloku 6 po letu 2030 začela proizvodnja padati s 3500 GWh na 2400 GWh, ki smo ga dobili od Rotnika, je zanimivo nedorečen: Zato ker je »takšna strategija obratovanja bloka 6«, nam je dejal. In zato naj bi bil v Sloveniji po letu 2025 nujno potreben še en objekt tipa NEK. S tem je morda zadovoljil tiste kritike, ki si prizadevajo za grajenje nove nuklearke, nismo pa dobili odgovora na vprašanje, od kod takšna strategija.
Delno nam je na to vprašanje odgovoril prvi nadzornik TEŠ Franc Žerdin, ki pravi, da je razlog v proizvodni ceni. Odločitev o hendikepiranem obratovanju TEŠ 6 je očitno povezana z izkoriščanjem in z zalogami v premogovniku Velenje. TEŠ 6 je seveda smiseln le zato, ker ima Slovenija v Velenju lasten premogovnik, ki zagotavlja energetsko neodvisnost. Nesporno je v rudniku na voljo še približno 75 milijonov ton premoga, v rudniku pa poleg tega še dokazujejo, da je po njihovi oceni na voljo še dodatnih 49 milijonov ton premoga. Torej po optimističnem scenariju skupaj 124 milijonov ton. Lahko naredimo hiter izračun: bloka 4 in 5 sedaj porabita 4 milijone ton premoga na leto, blok 6 pa pri polni moči porabi 3 milijone. Če bi bloka 4 in 5 obratovala do leta 2020 oziroma 2025, tako kot je bilo predvideno, bi torej porabila še 60 milijonov ton premoga. In če bi še leta 2014 pognali blok 6, ki bi delal pri polnem izkoristku do leta 2054, bi elektrarna porabila 120 milijonov ton premoga. Skupaj pridemo do 210 milijonov ton premoga, ki jih Velenje nima.
Rešitev, za katero so se odločili v TEŠ, je enostavno v manjši proizvodnji. Po letu 2014, ko bi naj zgradili TEŠ 6, blokov 4 in 5 praktično ne bi več uporabljali, blok 4 bodo tedaj izklopili, blok 5 pa naj bi ostal do leta 2027 t. i. hladna rezerva, kar pomeni, da bi ga uporabljali po potrebi oziroma manj kot 40-odstotno. S takšno strategijo bi na koncu leta 2054 za delovanje TEŠ 6 morda zmanjkalo le 10 milijonov ton premoga, kot je omenjeno tudi v študiji EBRD. Po letu 2027 naj bi tudi pridobivanje še zadnjih ton premoga iz velenjskega rudnika postalo dražje, saj se bodo morala rudarska dela razkropiti po t. i. neizkoriščenih žepih, zaradi tega naj bi izkop premoga padel z današnjih 4 na le 2 milijona ton na leto. Takšna logika se seveda izide, a postavi se druga dilema: bloka 4 in 5, ki se jima bodo v TEŠ odpovedali, sta dejansko najsodobnejša bloka v Sloveniji. Sta tudi precej mlajša od blokov v Termoelektrarni Trbovlje ali v ljubljanski Termoelektrarni in toplarni. Ali ni to noro?
Samo za občutek: Trbovlje ima denimo premogovni blok moči 130 MW, ki bo letos star 47 let, obratoval pa naj bi še do leta 2025, ko bo star 57 let. V ta namen so prenovili turbino, kar jih je stalo okrog 5 milijona evrov, in zamenjali kotel, kar jih je stalo 39 milijonov evrov, s čimer so izkoriščenost dvignili z 31 na 37 odstotkov. Medtem pa nameravajo v Šoštanju praktično upokojiti bloka 4 in 5, ki sta stara »zgolj« 32 in 27 let. In kar še bolj zbode: prav ta dva bloka so v Šoštanju leta 2004 modernizirali s plinskimi turbinami in parnimi kotli za dodatno gretje vode, kar jih je stalo okrog 60 milijonov evrov. Turbini bi sicer po investicijskem programu - to omenja Kopač v svojem pismu Pahorju - obratovali do leta 2026, sedaj pa bosta ostali neizkoriščeni. Rotnik je Kopaču na ta očitek odgovoril, češ da plinske turbine ostajajo še naprej za rezervo, kot alternativni način ogrevanje vode za Šoštanj. V primeru seveda, da se pokvarita oba bloka, 5 in 6. Kar je neverjetno. Nihče pri zdravi pameti za takšno rezervo ne bi dal 60 milijonov evrov.

Borut, kaj pa ti?

Temeljni očitek vodstvu TEŠ in pogajalcem je, da so podpisali pogodbo z Alstomom v najbolj neprimernem trenutku in tako praktično podražili celoten projekt za 500 milijonov.
Še leta 2004 se je denimo v razvojnih dokumentih predvidevalo, da bo blok 6 stal 588 milijonov evrov, ne pa 1,2 milijarde evrov. Če bi bilo vse odvisno od sreče ali nesreče, pameti seveda ne bi potrebovali. Zaradi tega izgovori aktualnega vodstva TEŠ, češ da so imeli nesrečo z razmerami na mednarodnem trgu, ostajajo zgolj izgovori. Ravno tako kot njihova pojasnila, češ da so o vsem obveščali matični holding in ministrstvo za gospodarstvo, pomenijo zgolj prelaganje odgovornosti. A ravno tako, kot so odpovedali v Šoštanju, ravno tako je odpovedala politika.
Pahor je na neoptimalno vodenje projekta opozoril šele ta mesec, potem ko so v TEŠ maja Alstomu že plačali prvih 140 milijonov evrov. Dejal je, »da ga je presenetilo«, ko je HSE z novo upravo (Borut Meh) Alstomu plačal več kot 100 milijonov evrov dodatnega denarja. »Ne da bi bil pred tem vsaj obvestil vlado, saj je projekt tako postal še bolj nepovraten. Vlada nad projektom, v katerem nastopa v mnogih vlogah, saj je lastnica vseh vmešanih podjetij, predlagateljica garancij in podobno, očitno ni imela ustreznega vpogleda in nadzora.« Toda ravno Borut Pahor je sam opustil nadzor nad energetiko. Spomnimo se, da je v začetku ustanovil strateški svet za energetiko, ki ga je nameraval sam voditi, podpredsednik pa je postal tedanji člana SD Vlado Dimovski. A svet se je sestal samo enkrat. Zato ker ni bilo interesa, da bi pomembna vprašanja iz posameznih regij ali vrtičkov dvignili na raven vlade. Tako smo namesto državne strategije ostali pri energetskih lobijih, koalicijska zaveza o združitvi slovenskega energetskega sistema pod skupno streho pa se do danes ni realizirala.