Fantomski imperij

Dobro veste, kaj ameriška desnica očita Baracku Obami: da je prikriti socialist in komunist, ki skuša Ameriko odpeljati v socializem - ali pa celo v komunizem. Zdaj se je to tudi zares zgodilo, Amerika je uradno prešla v socializem. Še več, v komunizem. Kateri državi gresta Ameriki najbolj na živce? Kateri državi Amerika najbolj prezira? Kateri državi utelešata to, kar Amerika noče biti? Točno, Kuba in Severna Koreja. Toda Amerika se je zdaj prelevila prav v Kubo in Severno Korejo. In da bi bila ironija popolna, se v Kubo in Severno Korejo ni prelevila pod Obamo, ampak že pod malim Bushem - že pod desnico potemtakem. Ali bolje rečeno: Bush je na 11. september resda odgovoril z napadom na Afganistan in Irak, toda obenem je odgovoril tudi s tajno vpeljavo komunizma. Vsaj tako bi lahko sodili po seriji treh eksplozivnih člankov, ki jih je - pod naslovom Top Secret America - nedavno objavil Washington Post, časopis, ki je na začetku sedemdesetih let razkrinkal »Watergate«, Nixonovo zasebno, tajno, strogo zaupno državo-v-državi, podtalno, zarotniško, senčno, fantomsko, zelo razvejeno in zelo protiustavno mrežo vzporedne oblasti, s katero je skušal vse bolj paranoidni in vse bolj grandomanski Nixon nadzorovati svoje politične nasprotnike, disidente in civilno družbo.
Jasno, Nixonu je potem ta »tajni svet« zrasel čez glavo - in počil. Podobno je zdaj: Ameriki je njen »tajni svet« zrasel čez glavo, »onstran nadzora«, kot pravi Washington Post. »Strogo zaupni svet, ki ga je vlada ustvarila kot odgovor na teroristične napade 11. septembra 2001, je postal tako velik, tako neobvladljiv in tako skrivnosten, da nihče ne ve, koliko stane, koliko ljudi je v njem zaposlenih in koliko programov vsebuje oz. koliko agencij opravlja isto delo.« Ameriška vlada je devet let metala nepregledne in neomejene količine denarja v razraščanje masivnega sistema, strogo zaupnega kolosa, varnostno-obveščevalnega behemota, ki je povsem fantomski, skrit pred očmi javnosti ter po enormnosti podoben nekdanjemu sovjetskemu in zdajšnjemu severnokorejskemu varnostno-obveščevalnemu sistemu in naj bi Ameriko varoval pred vsemi nevarnostmi, pred teroristi in drugimi silami Zla. Toda ta strogo zaupni sistem je tako hobotniški, tako nepregleden in tako neobvladljiv, da je vprašanje, ali je sploh še učinkovit in ali sploh še lahko opravlja svojo funkcijo - varovanje Amerike. Očitno je res ravno nasprotno: strogo zaupni sistem, ki naj bi Ameriki jamčil absolutno varnost in ki je en passant ustvaril »alternativno geografijo Amerike«, je začel varnost same Amerike ogrožati.

Alternativna geografija Amerike

Washington Post je pokuril dve leti in ogromno denarja, da je izdelal sliko »alternativne geografije Amerike«. In slika tega fantomskega imperija je videti takole.
* V protiterorističnih, obveščevalnih in domovinskovarnostnih programih je angažiranih 1271 vladnih organizacij in 1931 zasebnih podjetij. Samo od 11. septembra 2001 do konca leta 2001 so ustanovili 24 novih varnostno-obveščevalnih organizacij, skupaj z Uradom za domovinsko varnost, ki je kasneje mutiral v ministrstvo. Leta 2002 so jih ustanovili še 37, naslednje leto še 36 in tako dalje - kot odgovor na 11. september je nastalo najmanj 263 novih varnostno-obveščevalnih agencij in organizacij, ki so požrle ogromne količine »izbrane« in »dobro preverjene« delovne sile in ogromne količine denarja. Kongres je devet dni po napadu na Ameriko za potrebe utrjevanja varnostno-obveščevalnega sektorja odobril 40 milijard dolarjev, leta 2002 dodatnih 36 milijard in leta 2003 še dodatnih 44 milijard - uradni budžet varnostno-obveščevalnih agencij danes znaša 75 milijard, skoraj trikrat več kot 10. septembra 2001. Koliko znaša neuradno, ni jasno. Že itak astronomski budžet Nacionalne varnostne agencije (NSA), največjega elektronskega »prisluškovalca« vseh časov, parkiranega v vojaškem oporišču Fort Meade, se je podvojil, FBI, ki je imel pred 11. septembrom 35 protiterorističnih agencij, pa jih ima zdaj 106.
* Protiteroristično, obveščevalno in domovinskovarnostno delo poteka na 10.000 lokacijah širom po Ameriki (v tisoč mestih), to pomeni, da strogo zaupna država živi povsod, v totalnih vukojebinah a la Elkridge in Arnold in v Washingtonu, kjer je teh top secret lokacij največ - samo v Washingtonu in okolici je v zadnjih devetih letih zraslo 33 masivnih strogo zaupnih kompleksov, ki se raztezajo v velikosti treh Pentagonov oz. 22 Kapitolov. Nekateri deli te hobotnice se naslanjajo na šole, drugi na nakupovalne centre, tretji pa na poslovne komplekse a la National Business Park, parkiran v Fort Meadu. Vsi so bolj ali manj pod radarjem - in Google Maps nekaterih ne prepozna. V kompleksu Liberty Crossing, ki leži v McLeanu, dela okrog 1700 zveznih uslužbencev in okrog 1200 uslužbencev zasebnih podizvajalskih podjetij - jasno, Liberty Crossing je le partizansko ime za Urad direktorja nacionalne obveščevalne službe (ODNI), centralne agencije, ki naj bi ves ta varnostno-obveščevalni kompleks nadzorovala in ga nekako držala skupaj. In rastejo novi in novi varnostno-obveščevalni kompleksi: v Salt Lake Cityju, Tampi, Charlottesvillu, Anacostii, hej, celo nedaleč od Bele hiše. Vsi ti rekordno masivni kompleksi bodo »alternativno geografijo Amerike« le še utrdili.
* V tem fantomskem, strogo zaupnem svetu delo za utrjenimi, neprebojnimi stenami, elektromagnetnimi ključavnicami, bankami monitorjev, detektorji laži in retinalnimi kamerami združuje okrog 854.000 ljudi, skupaj s tistimi, ki skušajo menedžirati našo percepcijo ameriške zunanje politike in ameriških vojaških operacij - toliko jih je namreč pooblaščenih za delo s strogo zaupnimi varnostnimi podatki. Recimo: v Obrambno-varnostni agenciji (DIA), ki je parkirana v Pentagonu, je zaposlenih 16.500 ljudi - pred 11. septembrom jih je bilo več kot dvakrat manj.
In tu so problemi.
Prvič, številne varnostne in obveščevalne agencije opravljajo isto delo. Recimo: 51 zveznih agencij in vojaških poveljstev, ki delujejo v 15 ameriških mestih, sledi denarju, ki si ga podajajo teroristične mreže. To pomeni, da se po nepotrebnem podvajajo - in to hudo in čezmerno, da so odveč in da druga drugo le ovirajo.
Drugič, ker je ta strogo zaupni behemot tako velik, vsako leto objavi okrog 50.000 obveščevalno-varnostnih poročil (CIA World Intelligence Review, Spot Intelligence Report, Daily Intelligence Summary, Weekly Intelligence Forecast, Weekly Warning Forecast, IC Terrorist Threat Assessments, NCTC Terrorism Dispatch, NCTC Spotlight, Intelligence Today ipd.). Z eno besedo: tako kot je sam strogo zaupni sistem prevelik, preveč birokratski, nepregleden in neobvladljiv, je tudi množica njegovih obveščevalno-varnostnih poročil prevelika, nepregledna, disonantna in neobvladljiva, le sama sebi namen - te kompleksne, neopisljive in nedoločno ogromne množice poročil preprosto ni mogoče mentalno sprocesirati. Niti logistično obvladovati. Recimo: Liberty Crossing vsak dan obdela 5000 varnostno-obveščevalnih podatkov, NSA pa vsak dan prestreže skoraj dve milijardi telefonskih klicev in elektronskih sporočil. To je kakopak absurdno: vsem tem občutljivim podatkom, od katerih sta odvisni varnost in usoda nacije, je nemogoče slediti. Človek bi moral imeti tisoč življenj, da bi lahko pokonzumiral in analiziral vse te informacije - in še tisoč življenj, da bi jih sinhroniziral. Fluks je pač preobilen. Rezultat: večino poročil vsi raje rutinsko ignorirajo. Plus: varnostno-obveščevalnih agencij je toliko, da druga drugo čutijo kot konkurenco in kot grožnjo, zato podatke druga pred drugo skrivajo (CIA recimo skriva top podatke pred Nacionalnim protiterorističnim centrom, parkiranim v Liberty Crossingu).
Tretjič, banke, ki so postale prevelike, da bi smele propasti, in finančni sektor, ki je postal prevelik, da bi ga bilo še mogoče menedžirati, so dobili tekmeca: strogo zaupni varnostno-obveščevalni kompleks, ki je prevelik, da bi smel propasti, in ki je obenem prevelik, da bi ga bilo še mogoče menedžirati. Od tod vprašanje, ki si ga postavljajo celo sami varnostno-obveščevalni insajderji: ali ta »tajni svet« Ameriki sploh še jamči varnost? Mar ni preveč disonanten, preveč amorfen in premalo precizen? Mar ni vse bolj neučinkovit? In mar ni pravzaprav tudi vse bolj nevaren? Navsezadnje, kako to, da ta varnostno-obveščevalni kompleks ni detektiral nakane ameriškega majorja Nidala Malika Hasana, ki je potem v vojaškem oporišču Fort Hood pobil 13 vojakov, in kako to, da ni detektiral onega Nigerijca, Umarja Farouka Abdulmutallaba, ki je skušal za božič nad Detroitom razstreliti ameriško potniško letalo? Kot se je izkazalo, so imeli vse podatke, toda zaradi preobilja varnostno-obveščevalnega junka niso znali povezati točk - kot 11. septembra.
Četrtič, ko gre za varnost, Američani radi pretiravajo, toda tokrat so zrušili rekord v pretiravanju. Ne le da so v strogo zaupni sistem zmetali rekordne, neizrekljive količine denarja in ne le da so pustili, da se je ta sistem hobotniško razrasel in da jim je zrasel čez glavo (in da je začel ogrožati njihove javne finance), ampak so za potrebe boja proti Osami bin Ladnu in Al Kajdi, razmeroma majhni in maloštevilni teroristični organizaciji, zgradili tako velik sistem, kot ga niso zgradili niti v času hladne vojne, ko so imeli proti sebi masivno, fanatično, bajno budžetirano Sovjetsko zvezo in njen »imperij zla« - in ko je predsednik Dwight D. Eisenhower ob koncu svojega drugega mandata svaril pred raz-raščanjem »vojaškoindustrijskega kompleksa«. Danes se zdi, kot da je svaril pred razraščanjem strogo zaupnega varnostno-obveščevalnega kompleksa, ki ga je lansiral Bush - in ki ga ni nihče izvolil. Ta varnostno-obveščevalni kompleks je tako abnormalno velik, da Al Kajda v primerjavi z njim izgleda fiktivno. In pomislite, Washington Post je sliko tega fantomskega imperija in »alternativne geografije Amerike« izdelal zgolj na podlagi podatkov, dokumentov, spletnih strani in pogodb, ki so javno dostopni - živo si lahko predstavljate, kaj bi šele bilo, če bi dobil tudi podatke, ki niso uradno dostopni.

Privatizacija nacionalne varnosti

To nas pripelje do vprašanja, kako to, da se je ta »tajni svet« tako razrasel, in kako to, da je postal večji kot v času hladne vojne. Še več, kako to, da je Amerika, ki ima proti sebi le nekaj alkajdistov in njihovih satelitov, zgradila tak kolosalen kompleks, kakršnega je v času hladne vojne zgradila Sovjetska zveza, ki je imela proti sebi Ameriko in njene satelite? To je približno tako, kot da bi vprašali, zakaj se je tako razrasel finančni sektor. Ali pa kot da bi vprašali, zakaj so banke postale prevelike, da bi smele propasti. Ključ je privatizacija. Tako kot so v finančnem sektorju privatni in javni interesi neločljivi, so privatni in javni interesi neločljivi tudi v varnostno-obveščevalnem sektorju. Abnormalno razraščanje varnostno-obveščevalnega sektorja je posledica privatizacije varnostno-obveščevalnega sektorja ali, natančneje, posledica privatizacije ameriške nacionalne varnosti.
Kot rečeno, v tem sektorju je angažiranih 854.000 ljudi - od tega jih je 265.000 zaposlenih pri zasebnih podizvajalskih podjetjih, ki počnejo različne reči. Nekatera so odgovorna za maping in imidžing, druga za rekrutiranje vohunov in podkupovanje Afganistancev, tretja za ugrabljanje, zasliševanje in pobijanje »teroristov«, četrta za prisluškovanje in zbiranje občutljivih podatkov. Nekatera podatke analizirajo, druga jih le prestrezajo. Nekatera razvijajo informacijsko tehnologijo, druga preganjajo hekerje. Nekatera zagotavljajo lingvistične, druga kriptološke storitve. Nekatera odločajo o tem, katere države morajo svoja stališča uskladiti z ameriškimi, druga o tem, katere grožnje so najbolj kritične, tretja pa o tem, koga je treba likvidirati. In tako dalje. Ergo: vse več zaposlenih v varnostno-obveščevalnem sektorju je odgovornih delničarjem, ne pa javnosti. Vse več zaposlenih v varnostno-obveščevalnem sektorju misli na dobiček, ne pa na javni interes. Vse več zaposlenih v varnostno-obveščevalnem sektorju misli na kapitalski donos svojega početja, ne pa na varnost. Korporacija General Dynamics, ki je podizvajalec 16 varnostno-obveščevalnih agencij, je lani zaslužila 32 milijard dolarjev - trikrat več kot leta 2000. Šef korporacije Salient Federal Solutions, ki je bila ustanovljena lani in ki je takoj dobila bogate podizvajalske pogodbe, je oznanil: »Naš cilj je v petih letih zaslužiti 500 milijonov dolarjev!«
Kako dramatična in lukrativna je privatizacija varnostno-obveščevalnega sektorja, pove že to, da se z iskanjem zanesljivih kadrov, ki bi jih lahko podizvajalci uporabili pri delu v varnostno-obveščevalnem sektorju, ukvarja kar 300 agencij! Nič, za potrebe nacionalne varnosti je bilo po 11. septembru toliko denarja, da je bila privatizacija neizbežna - tako neizbežna, kot je zdaj neizbežno vprašanje, ali je nacionalna varnost sploh še v rokah države. In dalje: ali ima država sploh še nadzor nad najobčutljivejšimi in najbolj kritičnimi varnostno-obveščevalnimi podatki? Privatni in javni interes sta se v varnostno-obveščevalnem sektorju tako sprijela, da sta zdaj nerazdružljiva, in to kljub vsem podizvajalskim škandalom v Afganistanu in Iraku, z Abu Grajbom in norostmi plačancev korporacije Blackwater vred. NSA ima 484 podizvajalcev, ministrstvo za domovinsko varnost pa jih ima 318 - od tega se jih kar 19 ukvarja z iskanjem novih podizvajalcev!
Privatizacija vsemogočnega varnostno-obveščevalnega sektorja, ki je itak onstran nadzora, je sam varnostno-obveščevalni sektor hudo podražila, ta podražitev pa je ustvarila potrebo po novih količinah javnega denarja, novih podizvajalcih, novih valovih privatizacije in novem razraščanju države nacionalne varnosti, tako da se je varnostno-obveščevalni sektor prelevil v orjaški prosti trg, na katerem je vse več zasebnikov, ki poznajo strogo-zaupne podatke, in na katerem je realen le javni denar, vse drugo pa je fikcija - le vse večji, vse bolj nepregledni, vse bolj neobvladljivi in vse bolj deregulirani balon, ki mu je skritost oz. skrivnostnost, v kateri deluje, pisana na kožo.
In če pomislite, da je skritost oz. skrivnostnost pisana na kožo tudi finančnemu sektorju in politiki, glavnima motorjema ameriške družbe, potem lažje razumete, zakaj serija člankov Top Secret America, ki jih je objavil Washington Post, ni povzročila ravno cunamija. Pričakovali bi, da bo zgodba o tem nevidnem, fantomskem imperiju Ameriko tako naelektrila, tako šokirala in tako prestrašila kot drugo nevidno Zlo, recimo fantomska Al Kajda, fantomska Čarovnica iz Blaira ali fantomsko Paranormalno, toda zgodilo se je ravno nasprotno: članki, ki so bili burno pričakovani, dramatično napovedovani in zapakirani kot medijski dogodek (s podatkovnimi bazami, interaktivnimi mapami, grafikami, spremnimi besedami ipd.), so bili bolj ali manj prezrti, pa četudi je bila njihova koavtorica Dana Priest, famozna Pulitzerjeva nagrajenka, ki je razkrinkala »črne lokacije«, alias black sites, na katere je CIA lifrala ugrabljene »teroriste« in ki so jih po objavi njenih člankov zaprli. Ker so privatni dobički v javnem sektorju ogromni, ker politika dobro služi s privatnim sektorjem, ki dobro služi z javnim sektorjem, in ker si javni in privatni sektor podata toliko denarja (vi nam posle z javnim sektorjem, mi vam denar za predvolilne kampanje!), sta tako sprijeta, da je bilo zanju najbolje, da se delata, kot da se ni nič zgodilo.
Lahko rečete: le zakaj bi se politika odrekla temu svojemu fantomskemu imperiju, varnostno-obveščevalnemu kompleksu? Hej, če hoče ostati na oblasti in pri kapitalu, ga nujno potrebuje. Toda če bi to rekli, bi le podcenjevali varnostno-obveščevalni kompleks: politika se ga ne more več znebiti! Zrasel ji je čez glavo! Onstran nadzora! Nič mu ne more! Katero politično telo pa naj kontrolira tako razvejen kompleks? Ne, nobeno nima toliko časa. In ne pozabite na varnost, v imenu katere so ga zgradili. Varnostno-obveščevalni kompleks, sistem javnih del za zasebne korporacije, je tako brezmejen, kot je bila brezmejna apatija ob »alternativni geografiji Amerike«, ki jo je naslikal Washington Post. Vsem pač najbolj ustreza status quo. Vlade bodo prihajale in odhajale, toda fantomski imperij bo ostal - vedno na voljo vsakomur, magari komunistom à la Obama. A po drugi strani: če bi bil Obama res komunist, potem bi s tako masivnim varnostno-obveščevalnim aparatom vladal do smrti. In ko bi umrl, bi oblast prevzela njegova hči.
Resnica o ameriško-slovenski vojni v Afganistanu
Da so bili ob šokantnem razkritju Washington Posta, ki proda manj kot 600.000 izvodov na dan, tako apatični drugi mediji, pa tudi ne preseneča. V času, ko časopisom padajo naklade, ko tonejo in propadajo in ko so drug drugemu pes, bi bilo res nesmiselno in celo kontraproduktivno delati reklamo konkurenčnemu časopisu. Toda medijska apatija je imela še dodaten twist, le da tega v času objave serije člankov Top Secret America še nismo vedeli. Trije famozni časopisi, ameriški New York Times, britanski Guardian in nemški Spiegel, niso imeli nobenega interesa, da bi napihovali zgodbo o fantomskem varnostno-obveščevalnem sektorju in »alternativni geografiji Amerike«, saj so bili tedaj - 19., 20. in 21. julija, ko je udaril Washington Post - tik pred lansiranjem svojega šoka, svojega medijskega dogodka. Štiri dni pozneje, 25. julija, so namreč vsi trije hkrati objavili strogo zaupno resnico o Afganistanu - epsko zgodbo o zakulisju afganistanske vojne, skompilirano iz strogo zaupnih vojaških dokumentov (92.000 dosjejev in terenskih poročil, 200.000 strani!), ki jih je malo prej - v nedeljo - razkrivaška, disidentska, protivojna organizacija WikiLeaks objavila na svoji spletni strani, kar je verjetno eden izmed najmasivnejših pobegov vojaških tajnosti v vojaški zgodovini Amerike, kot pravi Amy Goodman. Washington Post je resnico o varnostno-obveščevalnem kompleksu pakiral dve leti - WikiLeaks je resnico o afganistanski vojni pakiral šest let. Vse te dokumente je predhodno ponudil trem časopisom, vendar so morali obljubiti, da jih bodo objavili, povzeli in obdelali šele po objavi na spletni strani WikiLeaksa. Slika afganistanske vojne, ki jo je razkril ad hoc medijski konzorcij, je precej bolj mračna in precej manj abstraktna od lažne, optimistične, napol fiktivne, zavajajoče slike afganistanske vojne, ki jo predstavljajo Pentagon, Obama in ameriška propagandna mašina. Če pogledate »Afganistanske protokole«, tajne dokumente in dosjeje, ki so jih razkrili, nimate občutka, da Američani - okej, »zavezniki«, s Slovenci vred - vojno dobivajo. Ravno nasprotno: vse kaže, da jo izgubljajo in da je ne morejo dobiti. Vse gre v napačno smer:
* prvič, talibani so močnejši kot kadarkoli po letu 2001 (»Splošno prepričanje Afganistancev je, da je sedanja vlada slabša od talibanov,« piše v enem izmed dokumentov),
* drugič, afganistanske policijske in vojaške enote ne kažejo kake posebne lojalnosti do okupacijske, zavezniško-ameriške vojske, sami Afganistanci pa to vojno vidijo povsem drugače kot Američani,
* tretjič, Pakistan igra vedno bolj »dvojno igro«, saj pakistanska vojska in pakistanske tajne službe skrivaj kolaborirajo s talibani in z drugimi uporniki (skupaj celo kujejo načrte za napade na ameriško vojsko in afganistanske voditelje),
* četrtič, posebne enote, specializirane za likvidacije talibanov (Task Force 373), prepogosto zgrešijo svoje tarče, tako da likvidirajo nedolžne, napačne ljudi, pogosto otroke, kar okupacijske sile Afganistancem le še bolj priskuti, obenem pa svoje atentate izvajajo tajno, zunaj dosega radarja, brez kake pravne podlage,
* petič, tudi famozna letala drones - vohunska in morilska letala brez posadke - so precej manj učinkovita, kot trdi Pentagon (strmoglavljajo, se zaletavajo drugo v drugega ipd.),
* šestič, tempo vojne narekujejo talibani, ne pa Američani,
* sedmič, talibanom je uspelo ustrahovati, osvojiti in »šarmirati« afganistansko uradništvo in afganistansko vojsko/policijo, pa tudi afganistansko ljudstvo (bodisi z grožnjami, nasiljem, denarjem ali s populizmom, magari verskim),
* osmič, rivalstva in napetosti med afganistansko vojsko in afganistansko policijo so strašna in kontraproduktivna, tako kot rivalstva in napetosti med afganistanskim predsednikom Karzajem in poglavarji,
* devetič, ponovna izgradnja Afganistana - še zlasti na podeželju - ni uspela,
* in desetič, število civilnih žrtev stalno prirejajo in frizirajo, še bolj pa frizirajo situacije, v katerih so civilisti umrli - ne, civilne žrtve navadno niso samomorilci, koalicijske sile pa so v zadnjih šestih letih 144-krat zadele civiliste.
Propagandna slika afganistanske vojne kakopak vse to zamolči in prikrije, obenem pa prikriva tudi nekatere druge fatalne »detajle«, recimo, da so si talibani ustvarili prostrano mrežo vohunov, agentov, dvojnih agentov, informatorjev in kolaborantov, s katero stalno majejo koalicijske enote, da talibani pogosto napadajo v uniformah afganistanske vojske, da je afganistanska policija - zaradi brutalnosti, skorumpiranosti, izsiljevanja, ugrabitev ipd. - pri ljudeh zelo osovražena in da je kot zaveznica povsem nezanesljiva (afganistanski policisti sodelujejo s tihotapci in z banditi, plače nakazujejo fiktivnim policistom, na talibansko stran prebegnejo s tovornjaki in z džipi vred ipd.), da Afganistancev od ameriške vojske ne odvračajo le letalska bombardiranja, pri katerih namesto talibanov zadenejo množice civilistov, ampak tudi precej bolj minorni incidenti (recimo likvidacija gluhonemega civilista, ki ni slišal svarilnega krika »Stoj!«), tako da je razlogov za afganistanski resentiment veliko, da je med zavezniki bistveno več »prijateljskega ognja«, kot pravi Pentagon, da je CIA povečala število paravojaških operacij, ki so pokopale številne civiliste, da ameriške vojske prek talibanskih položajev ne vodijo pogum, junaštvo in deluxe orožje, ampak podkupnine, da Pentagon zasluge za posamične uspešne operacije stalno pripisuje afganistanski vojski, pa četudi za uspeh teh operacij navadno nima nobenih zaslug, da ameriški vojaki pravijo, da Pentagon premalo ceni njihova življenja, in - še posebej! - da talibani ameriških helikopterjev ne sestreljujejo s konvencionalnim orožjem, ampak s »toplotnimi« raketami zemlja-zrak, dedinjami stingerjev, s katerimi so mudžahedini nekoč sestreljevali sovjetske helikopterje in s katerimi so zlomili sovjetsko okupacijsko vojsko.
“Nekatere ljudi je zabavno ubijati!”
Američani so ta podatek sistematično prikrivali, ker niso hoteli izgledati kot Sovjeti, vnaprej obsojeni na neuspeh in propad, toda iz dokumentov, ki jih je razkril globalni medijski konzorcij, izgledajo natanko tako - kot sovjetski vojaki, obsojeni na neuspeh in propad, kot zadnji suckerji na »pokopališču imperijev« in kot lovke kvazisovjetske varnostno-obveščevalne hobotnice, ki se je razrasla v Ameriki. Da so Američani obupani, kaže tudi to, da so nedavno - po odstrelitvi generala Stanleyja McChrystala in premestitvi generala Davida Petraeusa v Afganistan - za poveljnika Ameriškega osrednjega poveljstva, ki nadzoruje Afganistan in Irak, imenovali generala Jamesa N. Mattisa, krvoločnega marinca, ki je leta 2005 - na javnem forumu v San Diegu - evforično dahnil: »Nekatere ljudi je zabavno streljati!« Svojim marincem je rad rekel: »Bodite vljudni, bodite profesionalni, toda načrtujte, da boste ubili vsakogar, ki ga srečate.« Ali pa še bolje: »Naloga vsakega marinca v tem bataljonu je, da svoji mami pošlje enega mrtvega Iračana.« Vzdevki a la »Kaos« in »Podivjani pes Mattis« se ga niso oprijeli brez razloga.
Ni kaj, časopisi so razkrili šokantne reči o ameriškem skrivnostnem varnostno-obveščevalnem imperiju in zablodah ameriške skrivnostne vojne v Afganistanu, toda ob tem se postavljata le dve vprašanji: prvič, kaj slovenska vojska še počne v Afganistanu (razkritja WikiLeaksa, ki je udaril z močjo slovitih »Pentagonskih dokumentov«, kronistov ameriških zablod v Vietnamu, so razlog za takojšen in brezpogojen umik iz Afganistana!), in drugič, kje so bili vsi ti časopisi prej? Kako to, da so vse to razkrili šele sedaj? In kako to, da jih je spet - vsaj pri Afganistanu - prehitel internet? Časopisi so naredili vse, da bi v svoji bitki za preživetje priredili dogodek, ki bi ljudi vrnil pred kioske, toda vojno je dobil WikiLeaks, novi medijski zvezdnik.