Reven kot cerkvena miš?

»Molimo. Bog, svojo Cerkev sredi viharjev sveta dobrotno krmariš in vodiš. To ladjo in vse, ki se nanjo vkrcajo, milostno varuj, da bodo pod tvojim vodstvom srečno pluli po morskem vodovju. Obilno jih obdari s svojimi darovi, da bodo nazadnje veselo prispeli v pristan večne sreče. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«
Molitev, zapisana v katoliškem molitveniku slovenskega vojaka in policista, ki jo je verjetno ob blagoslovitvi ladje Triglav ta mesec izrekel vojaški vikar Jože Plut v ruski ladjedelnici v Sankt Peterburgu, bi bila lahko namenjena tudi slovenski RKC. Vojaška ladja tipa Svetljak z dvema 14,5-milimetrskima mitraljezoma, 30-milimetrskim topom in 16 rampami za raketne izstrelke Igla namreč ne potrebuje toliko božjega varstva, kot ga ta trenutek potrebuje slovenska cerkev. Ta se utaplja v rdečih številkah. Nedavno objavljene bilance gospodarskega podjetja mariborske nadškofije kažejo, da je samo decembra 2008 njen minus znašal 13 milijonov evrov. Verniki so cerkvi obrnili hrbet. A k sreči je tukaj še država. Mariborska in ljubljanska nadškofija sta lani preživeli predvsem zaradi javnih subvencij in daril.

Konec zaupanja

Če drži, kar je nadškof Anton Stres trdil v intervjujih z začetka tega leta, da »naša cerkev živi od vernikov«, ki so »naše največje bogastvo«, in da dobi cerkev na Slovenskem kar 80 odstotkov prihodkov od verujočih, bi morala RKC že konec leta 2008 v stečaj. Ta mesec so namreč mariborska in ljubljanska nadškofija in škofije Celje, Novo mesto, Koper in Murska Sobota objavile finančna poročila za leto 2009. Iz njih je razvidno, koliko so verniki ob različnih nabirkah dali obema nadškofijama in škofijam. Primerjava s preteklim letom pokaže, da so se leta 2009 darovi vernikov skorajda prepolovili. Je to posledica finančne ali moralne krize? So za upad darov krivi mediji, kot večkrat poudarjajo slovenski cerkveni dostojanstveniki, ki naj bi bili krivično poročali o bogastvu cerkve?
Verujoči so še leta 2008 škofijam in nadškofijama namenili več kot 4,5 milijona evrov, lani pa so duhovniki s kvatrnimi nabirkami, prispevki za Vovkov sklad, z binacijami, evrskimi prispevki, nedeljniki in drugimi akcijami zbrali le še 2,6 milijona evrov. Ljubljančani so na primer svoji nadškofiji leta 2008 darovali 2,3 milijona evrov, lani pa le še 1,3 milijona. V Mariboru, kjer nadškofijo vodi Franc Kramberger, so verniki leta 2008 cerkvi namenili 650 tisoč evrov, lani le še 400 tisoč. V Kopru so se prispevki za cerkev prepolovili na približno 400 tisoč evrov. Novi murskosoboški škofiji, kjer ta trenutek poteka upor nekaterih faranov zaradi premestitev duhovnikov, pa so verniki zaupali kar 60 odstotkov manj denarja. Leta 2008 je škofija nabrala skoraj 460 tisoč evrov, lani le še 193 tisoč. Edini škofiji, ki jima je darove kolikor toliko uspelo ohraniti na isti ravni, sta novomeška in celjska škofija. Njun primer pa dokazuje, da za zmanjšanje prispevkov ni kriva le gospodarska kriza, temveč tudi kriza zaupanja.
A še bolj kot nezainteresiranost vernikov, da bi cerkvi pomagali reševati finančne težave, škofe verjetno skrbi gospodarsko poslovanje. Mariborska nadškofija je denimo lani od vernikov dobila 401.876 evrov darov, njeno cerkveno podjetje, imenovano Gospodarstvo rast, kot kažejo nedavno objavljene bilance, pa je leto 2009 končalo s kar 13,4 milijona evrov minusa. Kot je znano, predvsem zaradi špekulativnih naložb v hčerinskem holdingu Zvon ena, ki ga je RKC v preteklih letih prevzela z zadolževanjem in notranjim odkupom. Tako kot so to prej napravili v Pivovarni Laško ali Istrabenzu, je tudi RKC prek certifikatne privatizacije in notranjega odkupa zgradila nevzdržno finančno strukturo. Prejšnji teden je denimo Nova KBM holdingu Zvon ena ponovno blokirala račun. Marca, ko je holding objavil bilance za leto 2009, je postalo znano, da je leto končal s 56 milijoni evrov minusa, družba pa bankam dolguje že 491 milijonov evrov. Po decembru se je vrednost njenih delnic na ljubljanski borzi zmanjšala za vsaj desetkrat.

Ljubljano rešujejo gozdovi

Poleg podjetja Gospodarstvo rast ima mariborska nadškofija v lasti še druga podjetja. Denimo podjetje Skalina, ustanovljeno za »poslovne storitve, informacijsko-komunikacijske dejavnosti, gostinstvo in druge storitve«, ali pa Slomškovo družbo za »trgovino, proizvodnjo, založništvo, tiskarstvo, kmetijstvo, gradbeništvo, posredništvo, storitve, najeme, svetovanje in raziskovanje«, ki izdaja knjige, tiska sveta pisma, molitvenike, prodaja nabožne in liturgične predmete.
A tudi pri teh dveh poslovnih modelih se lani nadškofiji ni izšlo. Skalina je pridelala 283 tisoč evrov minusa, Slomškova družba pa še dodatnih 43 tisoč evrov. Malce bolje - z dobičkom - je lani poslovalo ljubljansko nadškofijsko podjetje Metropolitana. Metropolitana je leto končala z 1,3 milijona evrov dobička, predvsem zaradi gospodarjenja z gozdovi. Leta 2006 je Metropolitana naredila odličen posel: po razmeroma ugodni ceni je prevzela blejsko gozdno gospodarstvo, ki ima 20-letno koncesijo za gospodarjenje z gozdovi na Gorenjskem. Deleže sta cerkvi nazadnje prodala tudi paradržavna sklada Kad in Sod. Lani je denimo blejsko gozdno gospodarstvo leto končalo s 600 tisoč evri dobička.
Toda odhodki mariborske in ljubljanske nadškofije so skupaj znašali okrog 5 milijonov evrov. Milijon 300 tisoč evrov, ki so ga v Ljubljani dobili z gospodarjenjem, predvsem s prodajo lesa, ne zadošča za pokritje vseh potreb. Tudi darovi vernikov niso v veliko pomoč. Od kod torej denar? Kot razberemo iz površno objavljenih finančnih poročil, je mariborsko in ljubljansko nadškofijo lani rešila denacionalizacija. Iz finančnega poročila ljubljanske nadškofije razberemo, da ji je »prejeto izplačilo denacionalizacijskih obveznic« prineslo približno dva milijona evrov, mariborski nadškofiji pa je bila izplačana odškodnina države zaradi nevračila nekega objekta v naravi, kar ji je skupaj z obrestmi prineslo »preko dva milijona evrov«. Če k temu prištejemo še nekatere druge državne subvencije ali dotacije, lahko sklenemo, da jima je »država« napolnila več kot polovico proračuna.

Državna pomoč

Stresova trditev, da so verniki največje cerkveno bogastvo, saj prispevajo več kot 80 odstotkov sredstev za delovanje RKC, pa je še smešnejša, če pogledamo širše. V prej povzetih finančnih poročilih so zapisani le prihodki in odhodki obeh nadškofij in štirih škofij, niso pa upoštevani številni drugi darovi države.
Naštejmo nekaj primerov iz lanskega leta: država sofinancira tudi zasebne zavode, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, katerih ustanoviteljica in lastnica je RKC. Ministrstvo za šolstvo jim je lani namenilo dobrih 8 milijonov evrov, za leto 2010 pa predvidevajo, da bo ta znesek še višji, in sicer okrog 8,5 milijona. Državni urad za verske skupnosti je lani plačal 2.364.799 evrov za prispevke duhovnikov, podobno kot tudi leta poprej. Za sofinanciranje sakralnih spomenikov je kulturno ministrstvo namenilo 2,2 milijona evrov. Obrambno ministrstvo za 13 zaposlenih v vikariatu na leto nameni več kot 600 tisoč evrov, Univerza v Ljubljani pa za teološko fakulteto, ki je tudi institucija katoliške cerkve, več kot 2 milijona evrov.
Vendar niti to še ni vse. V teh podatkih, denimo niso upoštevani darovi ali subvencije, ki jih dobijo posamezne župnije. Teh je približno 700. Prav tako ne različne občinske pomoči, ki jih prejema več kot 50 redov in še nekaj sto drugih zavodov in cerkvenih društev od skavtov do najrazličnejših inštitutov. Pod kategorijo »verske skupnosti in podobne verske organizacije« agencija za javnopravne evidence vodi skoraj 1200 različnih enot. Delni pregled je za leto 2008 naredilo Društvo za zaščito žrtev cerkve. Njegov sklep je: »Veliko občin je cerkvenim organizacijam izplačalo več kot 100 tisoč evrov, zelo redke pa so občine, ki cerkvi niso dale nobenih sredstev.«
Na podlagi odgovorov, ki jih je društvo prejelo od različnih državnih organov in lokalnih skupnosti, so izračunali, da je cerkev od države dobila okrog 7 milijonov evrov za cerkveno šolstvo, za cerkvene vrtce milijon, za vzdrževanje gozdov 180 tisoč evrov, za Karitas več kot 2 milijona evrov, za druge socialne projekte milijon evrov, za vzdrževanje cerkvenih arhivov 150 tisoč evrov, za katoliške misije po svetu milijon evrov, za katoliške medije, torej predvsem radio in tednike, skoraj 300 tisoč evrov ... Potem so tukaj še pomoči lokalnih skupnosti župnijam: Vrhnika je dala 300 tisoč evrov, Logatec 200 tisoč, Slovenska Bistrica 150 tisoč evrov ...
Občina Odranci je denimo namenila 36 tisoč evrov za obnovo cerkvenih zvonikov, občina Jezersko je s 1000 evri sofinancirala »Miklavževanje«, občina Slovenska Bistrica je skoraj 100 tisoč evrov namenila za sofinanciranje katoliškega vrtca, občina Šentrupert je financirala program »Zakonskega in družinskega inštituta Novo mesto« z naslovom »Ko odnosi bolijo«. Občina Loški Potok je župnijskemu uradu Draga za delovanje namenila pomoč 2500 evrov, zgradili pa so tudi kapelo, kar je kraj stalo 10 tisoč evrov. Občina Radlje ob Dravi je leta 2008 samo za normalno delovanje župnijskih uradov plačala 9000 evrov, poleg tega pa je še vzdrževala sakralne spomenike (20 tisoč evrov). Leta 2007 so župniku ob občinskem prazniku namenili 150 evrov. Materialni stroški, obnove oltarjev, vrat, fasad, podstrešij, obnove klopi, kapelic, grajenje kapelic, dotacije, obletnice ... Skupaj naj bi država in lokalne skupnosti RKC leta 2008 plačale okrog 20 milijonov evrov, so izračunali v Društvu za zaščito žrtev cerkve.

Prikrivanje premoženja

Seveda pa je to zgolj groba ocena. A vse te zmede ne bi bilo, če bi cerkev na Slovenskem enostavno objavila svoje bilance. Torej premoženjsko stanje nadškofij, škofij, župnij, njihove odhodke in prihodke, tako kot to počno številne druge organizacije. Čeprav je RKC po t. i. Šturmovem zakonu o verski svobodi zavezana, da obvešča javnost o svojem delovanju, objavlja le nekakšne povzetke finančnega stanja v tedniku Družina. Ta finančna poročila so pomanjkljiva in neuporabna. Cerkev iz leta v leto spreminja način poročanja, enkrat v prihodkih zajame darila za Karitas, drugič ne, potem med gospodarsko poslovanje vključi denacionalizacijske odškodnine, nato spet ne. Poleg tega cerkev ne objavlja finančnih podatkov posameznih župnij, čeprav z njimi zelo verjetno razpolaga. Kanon številka 1287 namreč veleva, da mora vsak upravitelj cerkvenega premoženja po uradni dolžnosti vsako leto predložiti krajevnemu ordinariju obračun gospodarjenja. Bi torej RKC morala javno in jasno, v skladu z računovodskimi standardi razkriti svoje premoženje? Ali to doslej v omejenem obsegu počne le iz dobre volje?
Kot pojasnjujejo na davčni upravi, v agenciji za javnopravne evidence in storitve in na finančnem ministrstvu, bi slovenska RKC svojo bilanco, torej vse svoje prihodke in odhodke ter premoženjsko stanje, morala pošiljati državi. Pri Ajpesu so pojasnili, da morajo po zakonu vse verske skupnosti voditi računovodstvo in sestavljati računovodska poročila skladno s slovenskimi računovodskimi standardi, tako kot to počno tudi druge nepridobitne organizacije. Z davčne uprave so odgovorili, da oni pri tem vztrajajo že od leta 2007. Večina verskih skupnosti ta pravila upošteva. V Sloveniji je pri uradu za verske skupnosti registriranih 43 cerkva in verskih skupnosti, ogromna večina je Ajpesu že leta 2008 prvič poslala poročila o svojem premoženju. Med tistimi, ki se pravil držijo, so denimo evangeličani. Leta 2008 so imeli 400 tisoč evrov prihodkov in 246 tisoč evrov odhodkov. Ali pa srbska pravoslavna cerkev, ki je imela 15 tisoč evrov prihodkov. Leta 2008 so največ prihodkov imele Jehovove priče, in sicer okrog 700 tisoč evrov.

Cerkvene miši

Lani le štiri verske skupnosti od 43 državi niso poročale o svojem premoženju. Med njimi tudi RKC. Verska skupnost, ki je od vseh največja in najbogatejša. Morda pa jo je sram, da njeni institucionalni voditelji državo in vernike prosijo za velikodušne darove, hkrati pa bi lahko javno objavljene finance pokazale, kakšen je resničen obraz »cerkvenih miši«? V sinodalnih dokumentih je zapisano, da bo cerkev tudi na finančnem področju delovala odprto in transparentno.