Franc Mazi, upokojeni vrhovni državni tožilec

Franc Mazi je tožilec, ki je želel postati zdravnik. Je tožilec, ki je služboval pod Antonom Drobničem, Zdenko Cerar in Barbaro Brezigar, v času osamosvajanja Slovenije je sodišču predlagal zaplembo dveh številk Mladine in pri notranjem tožilskem nadzoru v zadevi Depala vas našel več strokovnih napak kot pravilnih odločitev. Je tudi tožilec, ki v zadnjih petih letih ni stopil v pisarno sedanje generalne državne tožilke, podprl pa je odločitev, da se Igor Bavčar obtoži mimo preiskave.

Pred dnevi ste se upokojili. Ste že pospravili mizo na vrhovnem tožilstvu?

Da, mizo sem pospravil, računalnik sem ugasnil in z neko otožnostjo odšel po 46 letih službe.

V mladosti ste želeli postati zdravnik. Zakaj ste se potem odločili za kariero v tožilstvu?

Leta 1959 sem se prijavil za študij medicine. Medicinska fakulteta je takrat imela sprejemni izpit iz splošne razgledanosti, kot so to imenovali. Tam so me vprašali, kaj menim o potovanjih predsednika Tita v Indijo in Burmo, s katerih se je takrat ravno vrnil. Jaz pa sem odgovoril, osemnajstletni fantič pač, da bi bilo po mojem bolje, če bi se povezovali z razvitimi sosedi, ne pa z oddaljenimi državami, ki so še revnejše od nas. Ker je moja mama Gorenjka, sem še dodal, da so ta potovanja tudi preveč razkošna. In nisem bil sprejet. Potem sem se brez veliko razmišljanja vpisal na pravno fakulteto, kjer ni bilo sprejemnih izpitov, Slovenija pa je bila prikrajšana za enega podeželskega zdravnika.

Po študiju ste bili najprej inšpektor v Postojni?

Tam sem tri leta služboval na občini, ker sem imel štipendijo. Vodil sem medobčinski inšpektorat in oddelek za upravno-pravne zadeve, vendar me to delo ni navdušilo, saj je bilo enolično, pravnega dela pa je bilo zelo malo. Zato sem šel potem za pripravnika na občinsko sodišče v Postojni, ko pa sem opravil pravosodni izpit, se je v Postojni ravno izpraznilo mesto občinskega tožilca in sem postal občinski tožilec. Da bom kdaj tožilec, dotlej nisem nikoli niti pomislil, mislim pa, da bi bil boljši podeželski zdravnik, kot sem pravnik.

Zakaj?

Nekako se mi zdi, da bi bil s tem, ko bi pomagal ljudem, bolj zadovoljen in uspešnejši kot pa pri delu, ki sem ga opravljal.

Kako ste preživljali zadnja leta, ko je Brezigarjeva mučila javnost s svojimi resnicami in jih vztrajno predstavljala kot stališče vrhovnega državnega tožilstva?

O svojih izjavah za javnost se z vrhovnimi državnimi tožilci ni tako rekoč nikoli posvetovala. Z menoj recimo nikoli. Tako da te njene izjave nikakor niso izražale mojega mnenja, pa tudi mnenja številnih drugih vrhovnih tožilcev ne.

Ste bili torej med tistimi, ki niso bili del »njene ekipe«?

Vrhovno državno tožilstvo ima več oddelkov, ključni oddelek mora vedno biti kazenski oddelek, katerega del sem bil tudi sam. Vendar zadnja leta kazenski oddelek nekako ni bil v ospredju pozornosti vrha tožilstva. Bili smo, po številu in po tem, koliko smo bili pritegnjeni k sodelovanju in posvetovanjem o problematiki tožilstva, manj prisotni.

Delali ste pod številnimi generalnimi državnimi tožilci. Kako bi opisali stil vodenja in razpoloženje pod Drobničem, Cerarjevo in Brezigarjevo?

Anton Drobnič je bil izvrsten pravnik in skrajno korekten do sodelavcev. Njegova politična usmeritev se pri delu tožilstva ni poznala, tako da imam na to obdobje lepe spomine. V času Zdenke Cerar sem bil njen namestnik, delo je bilo drugačno, vendar mislim, da smo se tedaj vsi počutili sproščeno, vladal je neki optimizem, delitve na ene ali druge ni bilo.

Pozabili ste na Barbaro Brezigar ...

Nisem pozabil. Na to obdobje nimam lepih spominov, ker se je od vsega začetka tožilstvo delilo na tiste, ki so imeli enake politične poglede kot ona, in na druge. Tisti prvi so vsak dan bližje generalni državni tožilki in takšno razpoloženje ne more biti koristno za dobro delo organa.

S tožilstva, tudi z vrhovnega, se že dalj časa potihoma slišijo kritike o poraznih medčloveških odnosih, o strahu ... Kako ste to občutili vi?

Sam strahu nisem nikoli čutil, navsezadnje je tožilec samostojen, s trajnim mandatom in z določeno imuniteto pri svojem delu in ne bi smel čutiti strahu pred nobenim predstojnikom. Tudi pri drugih nisem zasledil kakega omembe vrednega strahu ali pa ga meni niso izrazili. Vsekakor pa razpoloženje ni tako, da bi tožilci čutili, da so enako obravnavani in da se uspešnost tudi na verbalni ravni vsem enako priznava.

Je generalna državna tožilka v uradu in nasploh na vrhovnem tožilstvu res ustvarila svoj zaupni krog in se »strategije« kujejo povsem konspirativno v tem ozkem krogu?

Ljudi, s katerimi se generalna državna tožilka posvetuje oziroma pogovarja, je res malo. Z mano se ni nikoli posvetovala in tudi njenega kabineta od znotraj v vseh teh letih nisem videl, tako da o tem pravzaprav ne morem kaj dosti povedati.

V zadnjem času se kaže, da imajo tega dovolj tudi tožilci. Navadno skrajno zadržano tožilsko društvo je večkrat neposredno nasprotovalo mnenjem Brezigarjeve o pristojnostih tožilcev in njihovih šefov.

Barbara Brezigar je kmalu po nastopu sedanje vlade začela vojno z ministrom za pravosodje. Vsak ministrov ukrep je bil deležen ostre kritike, vedno izražene v javnosti. Tako je iz problemov, ki to sploh niso, ustvarjala razpoloženje, ki naj bi javnost prepričalo, da sta ta vlada in njen minister za pravosodje pravzaprav tista, ki ovirata delo tožilstva pri pregonu zlasti gospodarskega kriminala, in da je ta vojna motivirana s političnim ciljem. Generalna tožilka sicer vedno trdi, da brani samostojnost tožilcev, vendar gre za politično frazo. Državni tožilci ne potrebujejo nobene obrambe samostojnosti. Še nikoli noben minister ni posegel v njihovo samostojnost. Pravzaprav je bil edini primer posega v to samostojnost, za katerega vem, poseganje prav generalne tožilke v zadevi bulmastifi, ko je mimo pristojne tožilke peljala predkazenski postopek.

Ampak v tej zadevi je samo pomagala pri iskanju resnice ...

Lahko je tako rekla, ampak Branka Zobec Hrastar, ki je, mimogrede, med najboljšimi tožilci, je ta postopek vodila samostojno in povsem korektno, tako da je bilo posredovanje generalne tožilke, celo brez vednosti Hrastarjeve, popolnoma napačno. Sicer pa, kot veste, na Oražnovi ulici sploh ni bilo nobenega kaznivega dejanja. Celo če je bilo kakšno mučenje živali, je bil storilec že mrtev. V takem primeru ne policija ne tožilstvo ne izvajata preiskave. Če je bilo kaj kaznivega, se je to zgodilo na ministrstvu za kmetijstvo, tako da delo tožilca pri tej zadevi v zvezi z dogodki na Oražnovi sploh ni potrebovalo dodatne angažiranosti kogar koli drugega.

Minister Zalar je poseg Brezigarjeve v delo tožilke označil za protizakonit in celo protiustaven.

Vsekakor je šlo za ravnanje v nasprotju z zakonom. Državni tožilec je v zadevi, ki jo obravnava, povsem samostojen in nihče ne sme v nobenem pogledu posegati v odločanje o konkretni zadevi, tudi generalna tožilka ne. Zato se z ministrom strinjam, da je bila ta njena poteza protizakonita. Sama je obrazložila svoje ravnanje s tem, da je šlo za razvpito zadevo, to pa seveda ni pravni argument. Tudi med pristojnostmi generalnega državnega tožilca zakon ne omenja nobenega ukrepanja v kateri koli konkretni zadevi, ki jo obravnava posamezni tožilec. Pooblastila za takšno ukrepanje tudi v zakonu ni imela.

Prej ste dejali, da je Brezigarjeva začela vojno z ministrom za pravosodje. Vi ministrovih predlogov za spremembe v tožilstvu niste videli kot posege v tožilstvo?

Nikakor ne. Vse ukrepe, ki jih je minister pripravil, je naravnal v izboljšanje že zastarelega zakona o državnem tožilstvu in državnotožilskega reda. Lahko bi rekli, da posamezna rešitev ni bila najboljša, a vsako potezo ministra pričakati s takšnim zapornim ognjem ni utemeljeno. Naj ponovim, da gre samo za ustvarjanje vtisa, da se minister in z njim celotna vlada skušata vtikati v uspešnost dela tožilstva. Gledano z vidika posameznega tožilca, ki se vsak dan ukvarja s konkretnimi zadevami, pa je vse skupaj le pravda »al'' prav se piše kaša ali kasha«.

Poleg vojne z ministrom je začela tudi vojno s policijo.

Barbara Brezigar je večkrat javno poudarjala, da mora biti odnos tožilcev do policije vedno malo »napet«. Sam mislim ravno nasprotno. Policija je desna roka tožilstva in brez složnega, tvornega vsakodnevnega sodelovanja ne more biti pravega uspeha. Sploh ne razumem, zakaj bi morali biti ti odnosi malo napeti, eni in drugi vedo za natančno določena pooblastila, ki jih imajo v predkazenskem postopku, in sedaj gre le za to, da vsak izpolnjuje svoja pooblastila. Vsako sumničenje ene strani, da druga ne dela zakonito, pa je pregonu le v škodo.

Pod ministrom Lovrom Šturmom pa je večkrat dejala, da ima njegovo podporo za pregon gospodarskega kriminala.

Res je in to je nasprotje samo v sebi. Govorila je, da ima politično podporo ministra za pravosodje in vlade za pregon gospodarskega kriminala. To je narobe svet. Italijanski tožilec Antonio di Pietro je pripovedoval, da je ob odkritju prvih primerov korupcije v tedanji vladi rekel svojim sodelavcem, da bodo morali hitro teči, ker jih bodo kmalu ustavili. In so jih res, a jim je z akcijo Čiste roke vendarle uspelo začeti pregon v tolikšnem obsegu, da je desetletna vladavina demokristjanov na naslednjih volitvah padla. Ali so imeli politično podporo oblasti, da jo preganjajo? Nasprotno, ker je korupcija vedno pri oblasti, ne pri opoziciji, tožilci pri pregonu te logično nimajo podpore oblasti, ampak se morajo samostojno spoprijeti z njo. Od oblasti lahko pričakujejo le vsemogoče težave in ovire. Gre za velike stvari in ogrožena oblast lahko tudi ne izbira sredstev, da pregon onemogoči. Saj veste, vsaka oblast je bolj ali manj korumpirana, absolutna pa absolutno.

Življenjepis Brezigarjeve poznamo. A kdo je v resnici Barbara Brezigar, velika pravna strokovnjakinja, politični vojščak ali kaj vmes?

O njeni strokovnosti ne bom sodil, da je pri svojem ravnanju politično motivirana, pa mislim, da je očitno.

Se strinjate, da je imeti »svojega« človeka na položaju vodje tožilstva skoraj tako pomembno kot imeti »svojega« človeka za predsednika vlade?

Po svoje to drži. Tožilec je v verigi od policije do tožilstva na neki način najpomembnejši organ. Nič ne pomaga odlično delo policije in odlično delo sodišča, če je vmes tožilec, ki zadeve sortira in prepušča skozi le tisto, kar po političnih merilih presodi, da je politično opurtuno. Tožilec namreč nima velike oblasti tedaj, ko se odloči za obtožbo, ampak ima res veliko oblast tedaj, ko se odloči, da nečesa ne bo izročil sodišču. V številnih primerih je ta odločitev tožilca dokončna in v tisti zadevi sojenja nikoli ne bo.

Tedaj je tožilec sodnik.

Tako je. In kadar ni oškodovanca, ki bi morebiti v takem primeru prevzel pregon, pogosto pa ga ni, je z odločitvijo tožilca, da ustavi pregon, zadeva končana.

Ta velika oblast je včasih uživala precejšen ugled, zadnja leta pa je ugled tožilstva zelo upadel.

Razlogov za to je več. Tožilstvo je kadrovsko, kar se tiče števila, zadovoljivo zasedeno. Prihajajo mlade generacije tožilcev, ki bi potrebovale veliko več izobraževanja, ne samo o strokovnem delu, ampak tudi o etiki, da mladi tožilci ne bi, kar se tu in tam dogaja, postajali vedno bolj uradniki, ki policijske ovadbe zgolj pretvorijo v obtožne akte in jih pri tem najbolj skrbi, da ne bi imeli v predalu preveč nerešenih spisov. Ta uradniška mentaliteta je le še korak od tega, kar se dogaja zdravnikom, ki se vedno bolj obračajo od Hipokrata proti Kuštrinu. Sam sem imel veselje predavati tožilcem o etiki njihovega dela, o velikanski odgovornosti in tudi časti, ki jim jo je država namenila s tem, ko jim je dala trajni mandat in pooblastilo, da bodo vso delovno dobo odločali o usodah ljudi. Zadnja leta te možnosti nisem več imel. So pa, da ne bo napačne predstave, na tožilstvu tudi zelo dobri tožilci, že omenjena Branka Zobec Hrastar, Vlasta Nussdorfer in med mlajšimi Jože Kozina, ki se je recimo ravno pred dnevi pametno odločil glede pregona v zadevi Bavčar in drugi ...

Če prav razumem, ste pohvalili vložitev obtožnega akta zoper Igorja Bavčarja mimo preiskave, o čemer se je veliko pisalo kot o sporni potezi tožilstva?

Večina medijev je delo tožilca Jožeta Kozine označila za prenagljeno in je špekulirala, da za to hitrostjo nekaj tiči. Vendar menim, da je tožilec ravnal najbolje, kot je lahko. Ta kazniva dejanja, ki naj bi jih storili osumljenci, se dokazujejo v bistvu izključno s podatki o finančnih transakcijah ali, kot se reče, s sledenjem denarju. Če bo tožilcu uspelo prepričati sodišče, da je bila veriga transakcij motivirana tako, kot je zastavil v obtožbi, bo prišlo do obsodbe, sicer pa ne. Izjave prič ne bodo k temu prispevale tako rekoč nič. S tem, ko je preskočil preiskavo, je dosegel skrajšanje postopka za več let.

Za več let?

Prav gotovo. Ta mesec bo poteklo pet let, odkar sta šefa Kada in Soda pod mizo prodala delnice Mercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško, in zaradi tega dejanja je tožilec vložil zahtevo po preiskavi. Danes, po petih letih, je zadeva še vedno pri preiskovalnem sodniku.

Je pa sodišče tožilcu, ki ga hvalite, v tej zadevi vrnilo spis in zahtevalo, da ga uredi.

Sodišče je spis vrnilo tožilcu, češ da ni primerno urejen, kar ob veliki obsežnosti spisa tudi lahko domnevam in mislim, da je pravilno, da sedaj tožilec to napako popravi, uredi spis in ga vrne sodišču. Postopek bo potem tekel normalno naprej.

Lahko ta neurejenost spisa vpliva na odločitev sodišča, ali bo obtožbo sprejelo brez preiskave ali pa bo preiskavo vendarle zahtevalo?

Sama neurejenost spisa na to ne more vplivati, spis bo tožilec gotovo vrnil urejen. O tem, ali je treba zadevo vrniti v preiskavo ali pa se obtožba sprejme, pa bo odločilo sodišče glede na navedbe v obtožbi in glede na dokaze, na katere se obtožba sklicuje.

Ko sva ravno govorila o mladi generaciji tožilcev, zakaj so na razpisih za prosta tožilska mesta vedno najprej izbrani otroci tožilk in tožilcev, drugi kandidati pa zgolj za preostala mesta?

To vsekakor ni higienično. Ne dvomim, da so postopki izbire kandidatov za tožilske pripravnike izpeljani korektno, vendar občutek nehigieničnosti ostane. Če bi bil malo ciničen, bi rekel, da bi ti tožilski otroci, če so mentalno tako superiorni nad stotinami drugih kandidatov, brez težav dobili tudi bolje plačane službe. Nadpovprečno sposobnih se nihče ne brani.

Leta 2004 ste bili kandidat za generalnega državnega tožilca. Zakaj ste takrat umaknili kandidaturo?

Vlada me je potrdila kot kandidata za ta položaj, vendar se je kasneje zamenjala oblast in seveda ni bilo nobene možnosti, da bi me državni zbor v novi sestavi izvolil. Če bi me postavil državni zbor v prejšnji sestavi, pa bi me kadrovski cunami hitro odnesel. Rezultat bi bil le neko obdobje destabilizacije tožilstva in nova menjava na vrhu, to pa ne bi koristilo nikomur.

Umaknili ste se Barbari Brezigar?

Ves čas se je vedelo, da je ta položaj rezerviran za Barbaro Brezigar, in tako se je potem tudi izkazalo.

Ob kandidaturi so vam očitali, da ste odredili zaplembo oziroma zadržanje izida Mladine. Za kaj je šlo, bi lahko takrat ravnali drugače?

To so bila osemdeseta leta, ko sem vodil ljubljansko tožilstvo. V moji pristojnosti je bila odločitev o zadržanju razpečevanja tiskane stvari, ki je bila po tisti zakonodaji takšna, da je bodisi širila lažne vesti ali sovražno propagando, tako se je temu takrat reklo. V dveh primerih sem zadržal izid Mladine in sodišče je potem tudi prepovedalo razpečevanje teh dveh številk. V obeh primerih je pravzaprav šlo za neke vrste zafrkavanje zveznih organov, to pa je šlo oblastnikom v Beogradu strahovito na živce in so pritiskali na slovenski politični vrh, češ da dopušča izpodkopavanje države. Naša politika je bila tedaj pod hudim pritiskom in zdelo se mi je prav, da v takšnih primerih, ko v resnici ni šlo za vprašanje svobode govora, zadržim te številke. No, škode pa s tem Mladina tudi ni pretrpela, saj je naslednje številke potem prodala v bistveno večjih nakladah, ker je bila to tedaj za Mladino sijajna reklama. Tudi z današnjo pametjo bi tedaj ravnal enako.

Je bila to vaša suverena odločitev ali so pritiskali tudi na vas?

V osemdesetih letih pritiskov na tožilstvo ni bilo v tem smislu, da moraš nekaj storiti, ampak v tem, da bi bilo za slovensko oblast nekaj dobro. Vedno je šlo za konflikt z zvezno oblastjo in potem smo na tožilstvu pač presodili, kdaj je to pravno možno in kdaj ne. Tista zakonodaja je dajala precej možnosti za takšen ukrep.

Janez Janša je ob vaši kandidaturi za generalnega državnega tožilca dejal, da ste strah in trepet svobode tiska.

Rekel je, da je predlog za moje imenovanje škandal brez primere. To pač jemljem kot predvolilno strelivo, ki je značilno za nekatere politike. Kako je sam ravnal z mediji in s svobodo tiska, pa se tako ve.

Ob 57. številke Nove revije ste ravnali drugače. Zahtevi, da preganjate avtorje te številke, ste se uprli.

Ko je izšla ta številka, na tožilstvu nismo razmišljali o ukrepih, ne o zadržanju razpečevanja ne o kazenskem pregonu avtorjev. A ko so čez nekaj dni v Beogradu prevedli te tekste, je prišla odločna zahteva, da je treba avtorje Bučarja, Urbančiča in Pučnika preganjati zaradi sovražne propagande, in to nemudoma. Sam sem menil, da je to čisto nekaj drugega, kot so bili članki v Mladini, saj je v tem primeru revija vsebovala slovenski nacionalni program. Nikoli v zgodovini naroda pa niso bili avtorji nacionalnega programa kazensko preganjani in jasno mi je bilo, da tega tudi sam ne bom storil. Beograd je še naprej pritiskal, slovenska oblast pa je odločitev prepustila tožilstvu. Zaradi te neposlušnosti sem bil potem odstavljen s položaja vodje ljubljanskega tožilstva.

Se strinjate, da tožilstvo zadnja leta ni dovolj sledilo razvoju kazenskega odvetništva?

Lahko bi tako rekli. Zaostanek je precejšen, je pa razlogov za to več. Tožilstvo bi moralo vzpostaviti specializacije za posamezna področja gospodarskega kriminala, kot so davčne zatajitve, borzno poslovanje in zlorabe položaja, in stalno dodatno izobraževati te tožilce. Tako pa v deficitu tega prihajamo v položaj, ko se na obravnavi na eni strani znajdeta obdolženec in njegov zagovornik specialist, na drugi strani pa tožilec, ki je po naključju prejel tisto zadevo, lahko celo le kratek čas pred obravnavo. Neravnotežje je tu veliko. Specializirani tožilci bi morali biti tudi finančno stimulirani, hitreje bi morali napredovati. Virantova zakonodajna reforma pa je v bistvu pripeljala do tega, da bi tak tožilec pravzaprav moral dokazovati drugim, da več dela in da mu zato pripada nekaj več plačila.

To pa verjetno ni bil edini razlog, zakaj je zadnja leta tožilstvo zapustilo veliko najboljših kadrov?

Razlogi za odhod so pri posameznikih gotovo različni. Nekateri, ki so nadpovprečno sposobni, so videli večjo možnost zaslužka v odvetništvu, za nekatere pa sem slišal, da so odšli zaradi neprijaznega ozračja v svojem delovnem okolju. Vrhovna državna tožilka Alenka Mežnar, izvrstna strokovnjakinja, je odšla zaradi tega drugega razloga.

Veliko bi se dalo rešiti že s politiko pregona, a jo je Brezigarjeva povsem zanemarila.

Vrhovno tožilstvo se s temi vprašanji ni ukvarjalo. Praktiki na okrožnih tožilstvih potrebujejo več usmeritev glede tega, katere stvari so pomembnejše, na katerih področjih je treba zaostriti kaznovalno politiko, kaj je treba reševati prednostno. Vendar teh usmeritev dobijo zelo malo. Še posebej je težava v tem, da okrožni tožilec, ki bi želel dobiti strokovni nasvet in se kakor koli posvetovati s katerim izmed vrhovnih tožilcev, za to potrebuje soglasje vodje svojega tožilstva. To se mi zdi nerazumljivo. Samostojen je pri tem, ali bo vložil obtožbo ali ne, za mnenje o pravnih vprašanjih pa mora dobiti soglasje šefa. Mislim, da je tu šlo za izraz nezaupanja generalne tožilke do kazenskih tožilcev na vrhovnem tožilstvu. Zato se okrožni tožilci zdaj samo izjemoma obračajo na vrhovno tožilstvo. Na prste ene roke bi lahko preštel, kolikokrat se je to zgodilo v zadnjih letih. Sam sem se, ko sem bil mlad tožilec, večkrat obrnil na spoštovane vrhovne tožilske kolege in smo se usedli in pogovorili o vprašanjih, ki so se mi zdela nerešljiva. To, kar sem jaz tuhtal več ur, mi je vrhovni tožilec povedal v enem stavku. Včasih se je tožilec že prav odločil, a o svoji odločitvi ni prepričan in potrebuje samo potrditev.

Vi ste opravili notranji tožilski nadzor reševanja zadeve Depala vas, ki jo je reševala Brezigarjeva, in zavrženje ovadb označili za napačno.

Tako je. Tam je šlo za sum, da je nekaj vojaških oseb storilo tri kazniva dejanja, grdo ravnanje, protipravni odvzem prostosti in poškodovanje tuje stvari. Policija je zbrala vse potrebne dokaze in treba bi bilo brez vsakega omahovanja vložiti obtožni akt. Zadevo je imela Barbara Brezigar dve leti v predalu, potem pa jo je zavrgla, češ da ni utemeljenega suma, da so storili kazniva dejanja. Sama je javno razlagala, da ni hotela, da bi se spori med ministrstvom za notranje zadeve in ministrstvom za obrambo reševali na hrbtih tožilcev, to pa ni nikakršen pravni argument. Tožilcev spori med ministrstvi nimajo kaj zanimati.

Potem je pregon prevzel oškodovanec Milan Smolnikar.

Da, vložil je zahtevo po preiskavi in sodišče jo je, tako kot kasneje obtožbo, sprejelo, kar pomeni, da bi to morala storiti že tožilka, ki je ovadbo zavrgla. Ne vloži namreč tožilec obtožbe samo takrat, ko je stoodstotno prepričan, da bo osumljenec obsojen, ampak že takrat, ko je dovolj utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Sodišče pa potem odloči, ali je podana gotovost ali ne. Ko je sodišče sprejelo zahtevo po preiskavi, je tožilstvo logično ponovno prevzelo pregon.

Nazadnje pa ni bil obsojen nihče.

Vojaška policija lahko nekomu vzame prostost, vendar mora o tem takoj obvestiti policijo. Vse, kar se je dogajalo po tem, ko so z dvema džipoma blokirali pot Smolnikarju, je bilo nezakonito, razbijanje šipe, pretepanje in nato zadrževanje. Nihče pa ni bil obsojen zato, ker sta, potem ko je sojenje končno bilo, povsem nesporni kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari in grdo ravnanje že zastarali. Kar zadeva protipravni odvzem prostosti, je takrat tožilec, kakor prej oškodovanec, po mojem napačno kvalificiral to ravnanje kot odvzem prostosti na grozovit način. Sodišče je reklo, da ni dokazov za grozovitost pri odvzemu prostosti. Odvzem dejansko ni bil storjen na grozovit način. Grozovito mora biti trajanje, kot na primer, ko italijanska mafija koga ugrabi in ga ima več dni zaprtega kje v kleti. Sodnik je zato oprostil obtožence, a je hkrati v sodbi zapisal, da ravnanje obtožencev izpolnjuje znake temeljnega kaznivega dejanja, torej naveden odvzem prostosti, ki pa je že zastaralo, dokazov za grozovitost odvzema prostosti pa, kot rečeno, ni bilo.

Poleg nasilnežev pa niso bili obsojeni niti ponarejevalci dokumentov.

V zvezi z zadevo Depala vas je na tožilstvo prišla tudi ovadba zoper osebo, ki je prinesla Smolnikarju ponarejene vojaške dokumente. Barbara Brezigar je ovadbo zoper prinašalca zavrgla, češ da ne bi bilo pravično, če bi preganjali le njega, ki je bil zadnji v verigi, ne pa tudi izdelovalcev teh dokumentov, ki jih policija ni odkrila. Tega načela pravičnosti zakon o kazenskem postopku ne pozna. Tudi sicer je nepojmljivo, da bi se represivni organi ravnali po tem načelu, saj bi po tej logiki kar nehali preganjati trgovce z mamili. Vedno ujamemo le prevoznike in razpečevalce na drobno, nikoli pa grosista v Turčiji ali Kolumbiji.

Kaj pa se je zgodilo z zloglasnim pisalnim strojem Olympia, na katerega so se pisali ponarejeni dokumenti, kam je izginil?

Tega ne vem.

Iz vašega poročila izhaja, da so bile pri vodenju zadeve Depala vas storjene številne napake oziroma nepravilnosti, a zgodilo se ni nič. Čemu je bil ta nadzor sploh namenjen?

Generalni državni tožilec Anton Drobnič mi je naročil, naj pregledam delo posebne skupine pri vrhovnem tožilstvu, in ne vem, ali je potem moje ugotovitve za kaj uporabil ali ne.

To zadevo je Brezigarjeva prevzela iz rok pristojne tožilke Barbare Zobec Hrastar, podobno kot je pred časom na skrivaj, mimo nje, vodila tudi primer Baričevič.

Branka Zobec Hrastar je bila v času incidenta v Depali vasi dežurna tožilka in mislim, da si je s preiskovalnim sodnikom tudi ogledala kraj dogodka. Po ustaljenem pravilu za delo na tožilstvu je tožilec, ki je neko zadevo obravnaval v dežurni službi, kasneje to zadevo tudi reševal naprej. Zobec Hrastarjevi pa je bila zadeva odvzeta naslednji dan.