Uničevalci Preventa

Na Koroškem, kjer je pretekli teden zaradi Preventovega stečaja na cesti ostalo 1300 delavk in delavcev, kroži šala o slovenskem in ruskem tajkunu. Gre nekako takole. Pride najprej slovenski tajkun na obisk k ruskemu. Pijeta kavo v njegovi ogromni hiši, pred njo velik bazen. In vpraša Slovenec diplomatsko: »Gospod, a ste si vse to zaslužili s prihodki iz vaše redne dejavnosti?« »Vidite tisti most tam?« ga vpraša Rus. »No, 3 odstotki so tukaj,« in pokaže na svoj žep. Čez čas tujec vrne obisk in pride v Slovenj Gradec, na Koroško. Razgleda se po premoženju slovenskega tajkuna, ogromna hiša, ne bazen - jezero, dve zasebni letali in vpraša: »Kolega, a ste si vse to prislužili s prihodki iz vaše redne dejavnosti?« Slovenec mu odgovori: »Ali vidite tisti most tam?« »Ne,« pravi Rus. »Seveda ne, ker je tukaj,« mu odgovori in se udari po žepu.

V žep

Omenjeno šalo nam je namesto komentarja o zadnjem razvoju dogodkov v Preventu povedal eden od bivših Preventovih predsednikov uprav, Ivan Majcen. V vsaki šali je nekaj resnice, tudi v tej. V zadnjih letih so bile rakrana slovenske tranzicije tajkunske zgodbe tipa Pivovarna Laško ali Istrabenz. A pomislimo: Boško Šrot in Igor Bavčar sta se morala za prevzem podjetij zadolžiti. Pri privatizaciji Preventa, pri odkupu bivše državne firme, ki so jo na Koroškem ustanovili leta 1954, pa ni videti, da bi se kdorkoli zadolžil. Ravno nasprotno, glavni akterji po polomu Preventa ostajajo precej premožni. Nijaz Hastor danes velja za najbogatejšega Bosanca, njegov cilj naj bi bil zaslužiti milijardo evrov. Janez Zakeršnik je v preteklih letih iz svojega podjetja Eurocity, poslovno povezanega s Preventom, na leto zaslužil okrog 3,5 milijona evrov. Gorazd Fale je danes uspešen gradbenik, uspešna in premožna poslovneža pa sta tudi preostala dva iz prvega vala privatizacije Preventa, Damir Popovič ali Vladimir Vesel. Enako je tudi z Jožetom Kozmusom, dolgoletnim direktorjem Preventa, ki ni bankrotiral. Še pravočasno, menda za 12 milijonov evrov, za toliko naj bi prodal svoj delež v podjetju, se mu je uspelo rešiti s potapljajoče se ladje. Kolateralna škoda propada koroškega podjetja pa so odpuščeni delavci in banke.
Očitno nekateri »neumni,« nepremišljeni ali nesrečni Preventovi posli le niso bili tako nespametni. Vzemimo za primer enega izmed bolj znanih - posel z laserskimi karticami. Praviloma bi moralo neko normalno podjetje tak posel skleniti neposredno s podjetjem Lasercard Corporation v ZDA. V Preventu pa so se tega lotili prek davčnih oaz, oddaljenih celin in zapletenih mrežnih povezav, spletenih po Pacifiku.
Kako je posel torej potekal? V času, ko je Prevent Global vodil Jože Kozmus, leta 2004 in 2005, je podjetje novozelandskemu podjetju Global Investments Group (GIG) nakazalo več kot 25 milijonov evrov. Prek Avstralije, Cipra, Rusije, podjetij, ki nimajo niti poštnega nabiralnika, in off shore oaze Vanuatu je nato do cilja prišlo le kakšnih 15 milijonov. 10 milijonov naj bi porabili za »marketing« neobstoječega produkta. Za povrh vsega je Prevent že vnaprej poleg strojev odkupil licenčnino za izdelavo kartic za pet let vnaprej. Praviloma se licenčnina plačuje od vsake natisnjene kartice. Za teh izgubljenih 25 milijonov bi sedaj lahko Prevent rešili.
Toda luknje v poslovanju so bile še večje. Po nekaterih ocenah so samo zavoženi gradbeniški posli Preventu odnesli 50 milijonov. Vzemimo za ilustracijo primer gradnje znanega steklenega dvorca ob Dunajski cesti v Ljubljani, v katerem je sedaj banka Hypo Alpe Adria. Za gradnjo tega dvorca je bilo ustanovljeno podjetje, v katerem je bil polovični lastnik Prevent, 25 odstotkov je imel v lasti nekdanji Preventov finančnik in direktor Preventa Gradnje Go-razd Fale, 25 odstotkov pa Kranjska investicijska družba, katere lastnik je Jože Anderlič z družino. Stroški gradnje dvorca so za nekajkrat prekoračili predvideno investicijsko ceno. Prevent je nato svoj delež investicijskega podjetja tik pred dokončanjem po nizki nominalni ceni prodal Kranjski investicijski družbi. Ta družba pa je nato stolpnico prodala naprej po višji, tržni ceni. In kdo jo je kupil? Sliši se neverjetno, a prvi kupec dela poslovnih prostorov po višji ceni je bil prav Prevent. Bivši Preventov direktor Fale in Anderlič sta torej odlično zaslužila - tudi na račun Preventa. Je Prevent ravnal neumno? Morda pa kdo v njem precej zvito?
Med letoma 2004 in 2008 je vrednost kapitala v Preventu padla z 32 milijonov evrov na vsega 9,7 milijona. Logično vprašanje je, kakšen interes so delničarji sploh še imeli. A poglejmo si še en primer, ki morda odgovori na to vprašanje. Jože Kozmus ima sina, ime mu je Matjaž Kozmus. Ta ima računalniško podjetje KCI, ki je, medtem ko je Jože Kozmus vodil Prevent, skrbelo za t. i. vzdrževanje informacijske tehnologije. V približno desetih letih, kar je odkrila ena od revizij, je podjetje prejelo kar 11 milijonov evrov. Ker je Prevent računalnike in storitve kupovalo nekajkrat dražje, je novo vodstvo proti očetu Kozmusu tudi vložilo odškodninsko tožbo zaradi zlorabe položaja in pravic. Sinu je za storitve nehal plačevati Borut Meh, ki je verjetno tudi odkril, da je pogodbo s sinom Kozmusom podpisal oče Kozmus.
Tragika Preventa je seveda tudi v tem, da so za zgodbo o izčrpavanju podjetja vedeli mnogi. Eden izmed najbolj znanih načinov, kako se lahko znotraj multinacionalk ali mreže podjetij denar ilegalno pretaka iz enega konca v drugega, denimo iz podjetja v kakšno zasebno firmo, so transferne cene. To so notranje cene med posameznimi enotami. Prevent je primer tovarne, ki temelji na mreži. Ima vrsto podjetij in tovarn. V nekaterih šivajo, kot v tovarni v Slovenj Gradcu, v drugih nabavljajo material. Med njimi pa so vozili tovornjaki Eurocity skupine, ki je prek Nemčije v lasti Janeza Zakeršnika. Da so se v Preventu pri izčrpavanju podjetja poigravali s cenami, dokazujejo že bilance. V Preventu, ki ima fiksne stroške z delavci, elektriko ipd., bi vsaj teoretično morala obstajati premočrtna povezava med prometom in dobičkom iz poslovanja (EBIT). A medtem ko je promet od leta 2004 do 2008 premočrtno padel s 500 na 143 milijonov, je dobiček poskakoval precej poljubno. In res, po naših informacijah v Preventu še zmeraj nimajo pravilnika o transfernih cenah, ki bi ga morali imeti že zaradi davkarije.

Kozmusova dvojna igra

Več kot 1300 delavcev in delavk si zasluži vsaj pojasnilo, kaj je pokopalo njihovo podjetje. Je bila to gospodarska kriza? Ali ima prav Janez Janša, ki je na letnem taboru SDS v Lepeni dejal, da »težave Preventa niso posledica gospodarske krize, pač pa spora med lastniki«?
V zadnjem letu, ko so Preventova podjetja padala kot domine, so komentatorji med glavnimi razlogi resda omenjali znani spor med Zakeršnikom, Hastorjem in Kozmusom. Ta zgodba gre približno takole: Zakeršnik in Kozmus sta hotela svoj, večinski delež Preventa prodati ruskemu skladu SPIK Sankt Petersburg Investition Group. Zakeršnik je Kozmusu celo poplačal kredit, za katerega je ta zastavil svoje delnice podjetja pri Hastorju. A kljub poplačilu kredita Nijaz Hastor oz. njegovo podjetje Prevent Halog več mesecev ni dvignil blokade zastavljenih Kozmusovih delnic. Posel, dogovorjen v pismu o nameri, je zaradi tega splaval po vodi. Toda zanimanje ruskega investitorja je potem splahnelo, saj je spoznal resnico: da je nakup Preventa nesmiseln, ker Prevent nima v rokah svoje prodaje.
In tako pridemo do bistva vse zgodbe, ki ni v sporu med lastniki. Prvi in najmočnejši igralec te tragedije je namreč Nijaz Hastor. Hastor, ekonomist po izobrazbi, je svojo kariero začel kot komercialist v sarajevski tovarni avtomobilov (TAS), kjer so sestavljali golfe. V osemdesetih jih je še prodajal, tik pred izbruhom vojne pa je prišel na Koroško, v Prevent, h Kozmusu in mu ponudil svoje storitve. Tako so leta 1992 v Frei-burgu še z nekaterimi drugimi TAS-ovci ustanovili podjetje Prevent Handel, katerega naloga je bila predvsem nabava materiala za slovenjgraško tovarno. Ko je Prevent postal pomembnejši dobavitelj sedežnih prevlek za Volkswagen, pa se je pojavila potreba po ustanovitvi novega podjetja. Volkswagen namreč od svojih večjih dobaviteljev zahteva, da imajo v Wolfsburgu, kjer stoji njihova tovarna z več kot 55 tisoč zaposlenimi, pisarno, s katero lahko takoj rešuje probleme. Temu je bila namenjena ustanovitev podjetja Prevent Dev leta 1998, ki je bila v začetku v polovični lasti Hastorja in Preventa Globala. Na to podjetje je bilo prenesenih verjetno okrog 14 milijonov evrov sredstev bivše firme Prevent Handel. S tem je Prevent Dev dejansko postal srce Preventa, kajti s svojim sedežem pri Volkswagnu je nadziral nabavo in opravljal druge storitve v razmerju do Volkswagna. Toda njen ustanovni kapital je znašal zgolj 50 tisoč mark.
Ključno vprašanje tragedije Preventa je, kako je lahko to podjetje spolzelo h Hastorju, s čimer je Prevent izgubil nadzor nad nabavo. Pogled v dokumentacijo pove, da se je to zgodilo z dokapitalizacijo. Bili sta dve, ena leta 1999, druga leta 2001, ko je Hastor prevzel 84 odstotkov podjetja. In potem, končno leta 2007, ko je Hastor Preventu plačal okrog 3 milijone evrov za dokončen nakup. Mimogrede, Prevent leta 2007 ni napravil tudi nobene cenitve, kajti podjetja Prevent Dev ni imel niti vknjiženega v poslovnih knjigah. In ravno tako je vprašanje, ali je Hastor Preventu sploh plačal 3 milijone evrov ali pa mu je zgolj odstopil nerazporejen dobiček, ki se je nabral v Nemčiji od marž in drugih poslov.
Vrnimo se k bistvu. Zakaj je Prevent leta 2001 prevzem dovolil? Presenetljivo, slovenski Prevent o tem nikoli ni odločal in verjetno o tem nikoli ni bil obveščen. Prevent Dev je Slovencem leta 2001 spolzel iz rok, ne da bi se tega zavedali. Mimo razprave v nadzornem svetu ali skupščini.
Formalnopravno pa je to bilo mogoče zaradi še ene Preventove skrivnosti, ker je imel Prevent Dev poleg Hastorja še enega direktorja. To je bil Jože Kozmus. Kozmus je bil nekje do leta 2007 »dvojni« direktor, sedel je v Nemčiji in v Slovenj Gradcu. Dobival je tudi dve plači - tista v Nemčiji naj bi znašala okrog 15 tisoč evrov. Bistveno pa seveda je, da je lahko Hastorju na tem položaju le on dovolil prevzem Preventa Deva in s tem dolgoročni propad matičnega podjetja. Je bil Kozmus tako nespreten in neumen? Ali pa je bil le zvit in za to poplačan?

Selitev proizvodnje z lažmi

Vendar s tem Prevent še ni bil pokopan. Ko je bil Prevent Dev zunaj slovenskega nadzora, je začela nastajati vzporedna mreža tovarn. Ironično, celo s pomočjo Preventa. Sicer je selitev proizvodnje v kraje s cenejšo delovno silo lahko razumljiva, toda leta 2002 in leta 2005 je Prevent skupaj s Hastorjem ustanovil tovarni avtomobilskih prevlek v Sarajevu in usnjarno Prevent Leather, kjer je bil Prevent, ki je tovarni zgradil, zgolj manjšinski lastnik. V Sarajevu je imel sprva 25-odstotni delež, ki je med tem prek »dokapitalizacij« padel na zgolj nekaj odstotkov. Naslednji korak pri Hastorjevi dokončni ''osamosvojitvi'' od Preventa pa je bil lanski nakup Preventu konkurenčne družbe Eybl iz Avstrije in nato, končno, selitev proizvodnje iz »slovenskih« podjetij v njegova. Ne zaradi gospodarske krize. Ampak zato, ker so bili v Preventu neumni. Ali zviti?
Selitev proizvodnje je Preventu v zadnjih letih odsekala največ dobička, saj so sprva izgubili prav najbolj dobičkonosne posle. Toda selitev proizvodnje v druge kraje ali države ni bila mogoča brez privolitve Volkswagna. O tem Hastor, ne glede na znanje ali vpliv, ne more odločati sam. Postopek selitve namreč predpostavlja tudi skrben pregled nove lokacije in analize poslovanja novega obrata. Je bila selitev proizvodnje iz Slovenije na primer v Sarajevo tudi upravičena? Zaposleni v Preventu so seveda slišali, da se proizvodnja seli na zahtevo Volkswagna v kraje, kjer je delo cenejše. Toda elektronska sporočila, ki smo jih imeli priložnost videti, dokazujejo, da je Hastor Volkswagnu dajal zavajajoče podatke.
Ena izmed največjih skrivnosti Preventa so bile cene med Preventom in Preventom Devom. Medtem ko je imel Hastor popoln vpogled v Preventov informacijski sistem in izračune, pa podjetje Prevent ni imelo vpogleda v poslovanje Deva. Do okoli leta 2007 naj bi ga imel sicer dvojni direktor Kozmus, ki pa je očitno sedel na dveh stolih. Hastor je tako v Volkswagen pošiljal prikrojene podatke, prikrojene Preventove poslovne skrivnosti. Na tej podlagi je Volkswagen prepričeval, da je cena šivanja v Preventu za skoraj 50 odstotkov višja, kot je bila v resnici. Poleg tega je Volkswagnu sporočal, da je finančna situacija v Globalu nestabilna in da lahko pride do motenj v proizvodnji. Te motnje pa je povzročal prav on sam. Tako je Hastor dobil privolitev, da je del proizvodnje preselil k sebi v Lenart (Prevent Halog) ali v Sarajevo. Zaradi selitve v Sarajevo je izgubilo delo 300 zaposlenih že v začetku leta 2009, spomladi pa so zaprli še tovarno v Radljah. Medtem ko je Prevent propadal, pa se je dobiček Hastorjevemu Preventu Halog v »kriznem« letu 2009 dvignil z 2,6 milijona na 3,4 milijone evrov letno.

Turbokapitalizem

Glavni slovenski inšpektor za delo, Bojan Brezigar, pravi, da je njegov urad v letu 2010 v vsej Sloveniji naletel na še več »lumparij« kot leta 2009. Stanje v Sloveniji primerja s kakšno Madžarsko, morda Italijo. »Po mojem globokem prepričanju gre za dejstvo, da so imeli na zahodu 200 let premočrtnega razvoja družbenoekonomskega sistema, čemur so bili ves čas prilagojeni tudi predpisi,« razmišlja. Spomni se, da ko gre v Avstriji podjetje v stečaj, kriminalisti direktorja sprva tri dni zaslišujejo. Sedaj, ko je prišla kriza, pa se je pokazal pravi obraz slovenskega postsocialističnega družbenoekonomskega sistema: »Mi imamo bolezen začetnega kapitalizma. Vsi samo grebejo, skrivajo se na plečih najšibkejših. In tisti, ki se poskuša držati pravil, najslabše skozi pride,« pravi glavni inšpektor.
Tudi Prevent je zgodba o slovenskem turbokapitalizmu. Njegovi grobarji, ki so v zadnjem desetletju dobivali pomembna priznanja državnih politikov ali lokalne skupnosti, so delali predvsem zase. Kako daleč bo to še šlo? Očitno je še dovolj prostora: ta teden je nekatere šivilje v Slovenj Gradcu razveselil poziv, naj se vrnejo na delo. »Podjetje Prevent Halog iz Lenarta se je namreč s stečajnima upraviteljema Preventa Globala Borisom Kastivnikom in Preventa Avtomobilskih delov Grego Ermanom dogovoril za dokončanje del za Volkswagnov program Golf,« je poročala RTV Slovenija. Lastnik Preventa Haloga, Nijaz Hastor (v ozadju morda celo Kozmus?), krvnik Preventa, bo sedaj morda postal celo rešitelj. Morda bo celo on kupil pogorišče?
Za konec bi lahko zapisali, da so dogodki v Preventu podobni poslovanju v kakšni banana republiki v Latinski Ameriki. Toda Prevent ima tudi tovarno v Braziliji. A tam država ne dovoli, da s tem podjetjem ravnajo tako, kot so v Sloveniji.