Karavana kiča

Nedavno končana 97. Dirka po Franciji je, kot vsako leto, minila v znamenju okroglih obletnic, le da se zdi, da se jih je letos nabralo več ali pa so za kanček zanimivejše kot druga leta. Čeprav so prvo dirko, za katero je zamisel prispeval novinar Géo Lefèvre, na pobudo njegovega sodelavca Henrija Desgrangea, urednika pri reviji L'Auto, izpeljali že leta 1903 in bi morala letos praznovati 107. obletnico, je v letih obeh vojn seveda niso organizirali, zato jo 100. obletnica čaka deset let pozneje, leta 2013. Na prvi dirki se je na 2428 kilometrov dolgi poti v le šestih etapah za zmago s povprečno hitrostjo 25,68 kilometra na uro, zavidanja vredno za makadamske oziroma tlakovane ceste in zmogljivost tedanjih koles, potegovalo 84 udeležencev, vsa tri odličja so pričakovano odnesli domačini, saj so na dirki poleg teh sodelovali le še štirje Švicarji, po dva tekmovalca iz Belgije in Nemčije in Italijan. Z obletnicami je pač tako, da nekatere zaznamujejo prijetnejše, druge pa bolj grenke dogodke: Francozi tako letos denimo ne prav zadovoljni zaznamujejo že 25. obletnico svoje zadnje zmage na dirki; leta 1985 jim jo je priboril Bernard Hinault, ki je, tako kot 20 let prej rojak Jacques Anquetil, zmagal kar petkrat. To je v zgodovini Toura uspelo le še trem: v začetku sedemdesetih let legendarnemu Eddyju Merckxu, v začetku devetdesetih Miguelu Indurainu, absolutni rekord pa ima kajpak Lance Armstrong, ki je ob začetku novega tisočletja zmagal kar sedemkrat zapored. Tako najpomembnejši cestni kolesarski spektakel na svetu, v katerem je več kot 10 tisoč tekmovalcev prevozilo že več kot 350 tisoč kilometrov, letos praznuje 105. obletnico odprave nočnih etap, 100. obletnico prve visokogorske etape s prelazom Tourmalet (2115 metrov nadmorske višine) v Pirenejih, 90. obletnico prve trikratne zmage na Touru (Belgijec Philippe Thys, leta 1913, 1914, 1920), 70. obletnico smrti ustanovitelja dirke Henrija Desgrangea, 60 let, odkar je znak za start dirke leta 1950 dal Orson Welles, 55. obletnico prve trikratne francoske zmage (Louison Bobet, leta 1953, 1954, 1955), 50 let, odkar se je ves peloton v domačem kraju tedanjega predsednika De Gaulla ustavil, da bi ga pozdravili, pa 40. obletnico uvedbe bele majice za najuspešnejšega mladega tekmovalca, 35. obletnico prvega cilja dirke na Elizejskih poljanah in uvedbe pikčaste majice in - še in še. Letos mineva tudi pet let od zadnje, rekordne sedme Armstrongove zmage in prav toliko časa, odkar je na dirki obvezna čelada na vseh etapah, a tudi 80 let, odkar si je dirka z imenitno zamislijo finančno opomogla in si za vekomaj zagotovila obstoj.

Metanje in lovljenje “darilc”

Čeprav je težko verjeti, da bi katerikoli od skoraj dveh milijonov gledalcev, kolikor jih vsako leto pride spodbujat svoje favorite ob ceste, kjer poteka dirka - gledalci od doma do izbranega mesta ogleda v povprečju prevozijo 130 kilometrov -, Tour de France prišel spremljat zaradi kakšnega drugega razloga kot zaradi privlačnosti dirke, ni tako. Kar 40 odstotkov jih pride zaradi sprevoda reklamne karavane, ki se po vsej trasi dirke pelje uro pred tekmovalci. To ni le 20-kilometrski sprevod najrazličnejših čudes na štirih kolesih, ki predstavljajo nekajkrat povečane izdelke proizvajalcev priljubljenih znamk, to je tradicionalni, 45-minutni festival kiča, v katerem z 200 reklamnih vozil kakšnih 600 hostes in voznikov med obiskovalce zmeče več kot 17 milijonov drobnih »darilc«, od bonbonov, vzorcev kakava, kave, klobas, napitkov, sončnih očal, kap, šalov, nalepk, kuponov za žrebanja, darilnih bonov, reklamnih letakov in druge, večinoma neuporabne šare, za katero ne velja le neverjetno zanimanje otrok, temveč obiskovalcev vseh starosti. Ko se je tedanji direktor dirke Henri Desgrange leta 1930 svojim sodelavcem, zaradi vse številnejših zlorab proizvajalcev koles in »sponzorjev«, ki so se Touru brez dovoljenja preprosto priključili in oglaševali svoje izdelke, pustil pregovoriti, naj takšno parado dovoli, je imel v mislih predvsem vir dohodka, ki ga je organizator dirke takrat potreboval bolj kot kadarkoli. Do leta 1930 so tekmovalci, tako kot danes, tekmovali za ekipe in ne za nacionalne barve. Zaradi omenjenih zlorab se je Desgrange odločil, da bodo ekipe nacionalne, zato je moral poskrbeti za nakup enakih koles in drage športne opreme za vsakega udeleženca dirke - s pozivom priznanim domačim podjetjem, naj se predstavijo v reklamni karavani pred dirko, mu ni uspelo zagotoviti le potrebnih sredstev, temveč je ustvaril svojevrsten način zabave, ki je postal obvezna sestavina kolesarskega spektakla. Nekaj izdelkov, denimo priljubljeni topljeni sir La vache qui rit (v Sloveniji je to sir Kiri), v sprevodu sodeluje že od prvega leta, današnji organizatorji pa se odlični zamisli ustanovitelja dirke lahko le zahvalijo, saj jim oglaševalci za sodelovanje v sprevodu vsako leto menda plačajo od 10 do 16 milijonov evrov.

Legendarna harmonikarica

Dirka po Franciji je v letih svojega obstoja ustvarila nemalo legend, športnih, trenerskih, novinarskih in funkcionarskih: športni novinar Jacques Goddet, katerega 10. obletnice smrti pri 95 letih se organizatorji letos prav tako spominjajo, je bil direktor dirke kar 51 let. Ustvarila pa je tudi več maskot, ena najbolj priljubljenih je še vedno priletna Yvette Horner, harmonikarica, ki je na Touru sodelovala enajstkrat. Njen zdaj že pokojni mož René je tej virtuozinji srbskega rodu, v francoskem mestu Tarbes se je leta 1922 rodila z imenom Ivana Kuković, leta 1952, pri tridesetih, predlagal, naj na strehi njunega forda tekmovalcem na celotni dirki daje glasbeno spodbudo. In sta šla. On je pustil kariero poklicnega nogometaša, ona je julija odpovedala nastope, pod peklenskim soncem in v vsakem vremenu sta vztrajala s kolesarji, Yvette je vso pot v rokah držala 12-kilogramski instrument in igrala brez premora. Že prvo leto so jo opazili sponzorji in ji predlagali, naj v bodoče igra le na zabavah ob koncu posamezne etape, kar je v letih 1953 in 1954 sprejela. A mali ženički ni dalo miru, pogrešala je maratonsko igranje in sponzorji so jo ponovno prepričali, naj tokrat sede na streho višjega vozila, da bo bolj vidna in da jo bodo ljudje slišali dlje. Vsako leto do leta 1963 je z velikim slamnikom na glavi preigrala celotno dirko, prva leta ji na streho niso namestili niti vetrobranskega stekla, zato je na cilj vselej prišla povsem umazana od mrčesa, ožgana od neusmiljenega sonca in včasih prezebla do kosti, tako kot tekmovalci. Leta 1956, dvajset let po tem, ko je na Touru pod zastavo Kraljevine Jugoslavije nastopil prvi Slovenec, Franc Abulnar, tako trdijo na spletni strani Dirke po Franciji, je na reklamnem tovornjačku dobila vetrobransko steklo in zasilno senco. Vévette, kot so jo ljubkovalno imenovali »ta kmečki« rojaki, katerih srca je že takrat osvojila za vekomaj, so kljub bogati karieri in obsežnemu diskografskemu opusu v najlepšem spominu ostala prav leta na dirki. Tudi letos je reporterjem pripovedovala, da jo je pri enajstih letih, ko je s klavirjem, ki se ga je takrat učila na konservatoriju v Toulousu, že začela zmagovati na prvih tekmovanjih, materina odločitev, naj odslej igra harmoniko, globoko potrla. Dve leti kasneje pa je slišala nekega moža na harmoniko igrati tako težko skladbo, da je za glasbo spet dobila voljo in ni je izgubila vse do danes. Po zadnjem nastopu na Touru v šestdesetih letih je imela turneje po vsej državi, nastopala je na veselicah in na gala dogodkih, igrala je ljudsko glasbo in klasiko, ploščo je posnela celo v zibelki country glasbe, v Nashvillu. S takrat finančnim ministrom, kasnejšim francoskim predsednikom Valéryjem Giscardom d'Estaingom sta zaigrala v duetu. A za preboj čisto na vrh in osvojitev src »ta nobel« rojakov je morala počakati do osemdesetih let, ko je predsednik republike postal François Mitterrand. Najprej jo je na svojo željo v roke vzel takrat najbolj kontroverzni modni kreator Jean-Paul Gaultier in ji dal popolnoma nov, veličasten videz, ki ga je še poudarila z bujno pričesko korenčkove barve, nato je leta 1989 v Parizu nastopila z legendarnim Quincyjem Jonesom, sodelovala s koreografom Mauriceom Béjartom in postala nacionalna zvezda, ki jo še danes, pri 87 letih, vabijo na številne prireditve. Ko so jo organizatorji letošnje dirke povabili, naj se v zadnji etapi od Longjumeauja do Pariza v avtomobilu z enim od novinarjev nacionalne televizije ponovno zapelje s kolesarji, je povabilo sicer z navdušenjem sprejela, takoj pa jo je zaskrbelo, zakaj ji tega niso povedali prej, da bi s seboj vzela harmoniko.
Naslednje leto čakajo Dirko po Franciji nove okrogle obletnice; ali bo Alberto Contador dosegel četrto zmago ali Andy Schleck prvo, kajpak ni mogoče napovedati, prav tako ni mogoče napovedati, ali se bo takrat 88-letna Yvette spet zapeljala s kolesarji. Nobenega dvoma pa ni, da bo karavana kiča v vseh pogledih spet presegla letošnjo.