Skrajševanje postopkov pred kakovostjo odločanja

Za jesen napovedane spremembe zakona o kazenskem postopku prinašajo veliko novost - pogajanja med tožilstvom in obrambo o višini kazni, če obdolženec prizna krivdo. Nekako po ameriškem zgledu bo krivi storilec lahko dobil nižjo kazen za kaznivo dejanje, ki ga je storil, če bo dejanje priznal. Po istem zgledu bo lahko nedolžni, ki mu dokazi ne bodo v prid, priznal dejanje, ki ga ni storil, in ušel kazni, predvideni za očitano mu kaznivo dejanje. Gre za novost, v katero evropske kazenskopravne sisteme silijo sodni zaostanki. O tem smo se pogovarjali z odvetnikom iz odvetniške družbe Čeferin, ki je bil nekoč zaposlen na kazenskopravni katedri Pravne fakultete v Ljubljani.

Predlog sprememb zakona o kazenskem postopku omogoča obdolžencu oziroma obtožencu, da se izreče za krivega in zaradi tega dobi nižjo kazen. Gre za bistven premik.

> To je res bistvena novost v predlaganih zakonskih spremembah, ki se v naš sistem prenaša iz države z anglo-ameriško pravno tradicijo. Gre za dokaj radikalen prenos, sam sem mislil, da bo manj radikalen. Tako kot je zdaj predlagano, bi se lahko tožilci z obrambo pogajali glede vseh kaznivih dejanj, teoretično bi se bilo mogoče pogoditi tudi za genocid, če nekoliko karikiram. Poleg tega ni nobene omejitve glede dogovora o višini kazni. Zakon recimo predvideva omejitve, koliko lahko sodnik omili kazen, ki jo zakon predpisuje. Takšne omejitve v teh pogajanjih ni, tožilec in zagovornik oziroma obdolženec lahko skleneta kakršenkoli sporazum. Načeloma bi bilo dopustno, da se za neko zelo hudo kaznivo dejanje dogovorita za pogojno kazen. Sodišče mora ta dogovor nujno upoštevati in ne sme izreči višje kazni od dogovorjene.

Uvedbo instituta priznanja sicer priporoča celo Svet Evrope, ki je skupaj z Evropskim sodiščem za človekove pravice nekakšen krovni varuh človekovih pravic v Evropi.

> To je res. Moramo pa vedeti, da ta institut izhaja iz držav, ki imajo večstoletno tradicijo postopkov takšnega tipa in v katerih je spoštovanje človekovih pravic nekakšno ideološko izhodišče. To pomeni, da je kazenski postopek nastal v družbi, ki res spoštuje temeljne človekove pravice. V teh družbah ta institut ni nastal zato, da bi skrajševali postopke, ampak ker izhajajo iz tega, da je kazenski postopek zgolj spor med državo in posameznikom. In če na kazenski postopek gledamo tako, potem moramo pustiti strankam, da se dogovorijo kot v vseh drugih sodnih postopkih, na primer civilnih.

Takšna pogajanja sicer uvajajo tudi številne druge evropske države. Je razlog za uvedbo, torej krajšanje predolgih kazenskih postopkov, upravičen?

> Težava je v tem, da se uvaja pravi institut iz napačnega razloga. Tudi naše ministrstvo za pravosodje to uvaja z namenom skrajševanja postopkov. To je nesporno in to se dogaja na vseh ravneh sodstva, zahteva se samo še čim hitrejša odločitev. Kako je s tem, se dobro vidi tudi pri ustavnem sodišču, tudi tam se je zakon spremenil tako, da bi se čim prej odpravilo 90 odstotkov ustavnih pritožb oziroma pobud in zahtev za presojo ustavnosti. Nasploh je že kar skrb zbujajoče, koliko se poudarja samo to, da se postopki čim prej zaključijo na vseh ravneh, kakovost odločanja pa je, žal, res na zadnjem mestu. Nekaj zadnjih odločitev, ki smo jih prejeli z ustavnega sodišča, recimo primer Steklarske nove in primer nepravilno obračunanih plač učiteljev, je bilo odločenih na hitro in zadev sploh niso sprejeli v obravnavo, čeprav je šlo za množico ljudi in za zelo konkretne kršitve človekovih pravic oziroma svoboščin. Bojim se, da bo ta novela na kazenskem področju negativno vplivala na spoštovanje pravic obdolžencev v kazenskih postopkih. Neuka stranka s slabim odvetnikom se bo recimo lahko celo odločila, da prizna kaj, česar ni storila, ker bo konkretna ponudba ugodnejša od tveganja s postopkom pred sodiščem.

Hkrati ima Slovenija celo goro zadev na Evropskem sodišču za človekove pravice prav zaradi prepočasnih sodnih postopkov.

> Strinjam se, da je nekaj treba narediti. V kazenskih postopkih gredo spremembe v zadnjem času v pravilnejšo smer. Uvedbo instituta priznanja in pogajanj o kazni sem v preteklosti recimo že predlagal kot možno rešitev, tudi zdaj jo podpiram, morda je, kot rečeno, le nekoliko preveč radikalna. Poleg tega naj bi kmalu začeli snemati obravnave pred sodiščem, to pomeni, da bodo precej krajše kot sedaj, ko mora sodnik najprej poslušati, kaj stranke povejo, in potem to povzemati za zapisnik.

Bo naš kazenski postopek prenesel uvedbo takšne netipične novosti?

> Sam v mnenju, ki sem ga napisal, predlagam, da bi bilo, če uvajamo takšen institut, treba spremeniti še nekatere druge določbe zakona. Naš kazenski postopek je kontinentalni mešanega tipa in ga preveva načelo iskanja materialne resnice, to pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti razjasniti vse relevantne okoliščine in dejansko stanje, preden izda sodbo. To načelo se vleče skozi celoten kazenski postopek. To, da se obdolženec lahko dogovori s tožilcem in načeloma tudi prizna, česar sploh ni storil, povsem negira načelo iskanja materialne resnice.

Katere spremembe bi morale spremljati to novost?

> Potrebna bi bila sprememba instituta modifikacije obtožbe, česar predlog ne predvideva. Tožilec lahko skozi celoten kazenski postopek poljubno spreminja obtožbo, tudi na glavni obravnavi. Uvajamo pred-obravnavni narok, kjer je mogoč dogovor o višini kazni in glede krivde ali pa tudi ne. Če dogovor ni sklenjen, se določi, kateri dokazi se bodo izvedli in kateri izločili. Zato bi po tem naroku morala biti obtožba dokončna, na glavni obravnavi se ne bi smela več spreminjati.

V praksi naj bi se dogovarjanje izvajalo na dveh ravneh, takoj po obtožbi ali pa celo prej, s posebnim sporazumom med obdolžencem in tožilstvom.

> V postopkih pred okrajnim sodiščem sicer že zdaj obstajajo številne možnosti, da se postopek prej konča in sploh ne pride do glavne obravnave. Predlagane spremembe te možnosti še razširjajo. Pri postopkih pred okrožnim sodiščem pa teh možnosti ni in bodo pogajanja o kazni oziroma priznanju krivde edini način za skrajšanje postopka. Nov institut bo zato relevanten predvsem za hujša kazniva dejanja in pa glede gospodarske kriminalitete. Pri slednji gre za ljudi, ki nočejo biti javno izpostavljeni in se zato raje pogodijo. Tu še posebej pridejo v poštev denarne kazni, ki se po mojem predvsem pri premoženjskih deliktih premalo uporabljajo.

O čem vse se bosta tožilec in obdolženec lahko pogajala?

> Kdor bo koga ubil, bo vsekakor odgovarjal za umor in ne za blažjo obliko kaznivega dejanja. Glede kvalifikacije kaznivega dejanja ne bo pogajanj. Genocid bo na primer ostal genocid, ne umor. Vse pa je odprto pri pogajanjih o višini kazni za to kaznivo dejanje.

Bo pogajanja tožilcu lahko predlagal tudi odvetnik oziroma obdolženec?

> Zakon predvideva, da to lahko predlaga tudi obdolženec. Tožilca nič ne zavezuje, da obdolžencu predlaga pogajanja o kazni na podlagi priznanja. Sicer pa bi odvetnikovo zastopanje v tej fazi moralo biti obvezno in tistim, ki si tega ne morejo privoščiti, bi to morala kriti država. Gre za tako kritično vprašanje, da mora imeti obdolženec nujno zagovornika, to je temeljni pogoj, da je takšen institut lahko kolikor toliko pravičen.

Dokončno pa se bo moral odločiti obdolženec sam?

> Res je. Obdolžencu bo prepuščeno, da se vpraša, ali sprejme ponudbo ali pa gre v kazenski postopek z vsemi znanimi tveganji. To je že bolj vprašanje psihologije kot prava, a če smo se odločili, da ta institut uvedemo, se ne moremo izogniti temu, da bodo obsojeni tudi nedolžni. Ampak, da ne bo pomote, tudi zdaj so včasih obsojeni nedolžni ljudje. Sodne zmote so vedno bile in vedno bodo, zaradi instituta pogajanja o kazni jih po mojem ne bo nič več kot doslej.

Vlogo varovalke, da se to ne bi dogajalo, bo imelo sodišče, ki bo preverilo, ali je priznanje podprto z dokazi?

> Seveda bo moralo sodišče pregledati tak sporazum, tudi z vsebinskega vidika. Ampak morate se zavedati, kako bo to potekalo v praksi. Tako, da bo sodnik na hitro pogledal spis, ugotovil, da so dokazi nesporni, saj drugače se postopek sploh ne bi začel, in če res ne bo že na prvi pogled jasno, da priznanje ne stoji, bo zadevo potrdil. Navsezadnje bo tudi sodnik v tem primeru imel lažje delo, saj mu ne bo treba izpeljati celotnega postopka, ampak bo odločil le še o kazni. Sodniki bodo gotovo motivirani, da potrdijo sporazum. Čim bo sklenjen sporazum, bo nadaljnji postopek pred sodiščem zgolj formalnost. Sodišče bo razpisalo še en narok, na katerem bo izreklo kazen.

Kaj pa se zgodi, če obramba v vmesnem času pridobi pomemben dokaz v korist obdolženca?

> Načeloma bo dovoljeno izvesti nov dokaz, a bo treba dokazati, zakaj ga ni bilo mogoče izvesti oziroma predlagati že prej. Če je ta možnost bila, pa dokaz ni bil izveden, si je obramba sama kriva, če tega ni storila.

Če pa sodišče ugotovi, da priznanje ni podprto z dokazi in da sporazuma ni mogoče skleniti, to v bistvu za tožilca pomeni, da je primer padel, sodnik je nekako že odločil ...

> Ne nujno. Sodnik, ki bo odločil, da sporazum ni mogoč, v nadaljevanju ne bo več sodil v tej zadevi. Je pa res, da bo v tem primeru že obstajala ena sodna odločitev in bo šele praksa pokazala, kako bodo postopki tekli naprej.

Bo varovalka tudi to, da bo odvetnik zaslužil več, če obtoženi ne bo priznal krivde, ker bo primer trajal dlje?

> Navsezadnje bi to lahko pomenilo tudi manjši zaslužek. Ampak mislim, da bo s to novostjo zadovoljnih veliko odvetnikov, tudi jaz sam, saj imamo tudi mi navsezadnje ogromno dela. V nekaterih postopkih lahko vnaprej predvidiš, kako se bodo končali, in boš sebi in stranki prihranil čas in stroške ter neprijetnosti z dolgotrajnim postopkom. Če sem malo zloben, bo potem odvetnik pač imel več časa za nove stranke. Če špekuliram, lahko zdaj skrbiš za deset zapletenih primerov, potem boš lahko za 30, ker se jih bo 20 hitreje končalo.

Pred časom se je veliko govorilo o opustitvi faze preiskave, ki bi bila potem v domeni tožilcev, zdaj ta predlog ni več na mizi.

> Po mojem upajo, da bodo z novim institutom odpravili veliko glavnih obravnav. To je že obrabljena floskula, ampak v ZDA se 90 odstotkov zadev reši s takšnim dogovorom. Če bo pri nas tako rešenih 50 odstotkov zadev, bo to ogromna sprememba v smislu skrajševanja postopkov. Preiskava naj bi sicer pomenila podvajanje procesnih dejanj in s tem podaljševanje postopka, vendar bo zdaj mogoče še pomembnejša kot doslej in bo morala biti res kakovostno izvedena. V preiskavi se bodo namreč zbrali dokazi, ki bodo uporabljeni pri pogajanjih o krivdi in kazni.

Česa sedanje spremembe kazenske zakonodaje ne prinašajo, pa bi po vašem morale?

> Dati bi morali večjo možnost obrambi, da sama s svojimi sredstvi izvaja nekatera zaslišanja prič, oglede, izvedenstva ... Zdaj sodišče ni dolžno upoštevati izvedenskega mnenja, ki ga naroči zagovornik, čeprav gre za izvedenca, ki je vpisan v register pri ministrstvu za pravosodje. Sodišče je zdaj dolžno upoštevati samo tisto izvedensko mnenje, ki ga samo naroči. Treba bi bilo razširiti možnosti obrambe, da v preiskavi tudi sama izvaja vzporedno preiskavo, da bi torej bila večja enakost orožij na strani obrambe in države, kot je sedaj. Seveda bi to pomenilo, da bi obdolženci z več denarja imeli potem več možnosti, da dokažejo svoj prav. Ampak vsaj obstajala bi možnost, ki je sedaj ni.