Po Ameriki ugašajo luči

Če se bo tisto, kar se zdaj dogaja v ZDA, čez nekaj mesecev preselilo v Evropo - in doslej se v precejšnji meri je, prava kriza Evropejce in s tem tudi Slovence še čaka. To je kriza, ko so oblasti v mestih, občinah, državah zaradi bankrota prisiljene odklapljati ulično razsvetljavo, ko policisti ukrepajo samo še v najbolj nujnih primerih, enako velja za gasilce, ko je treba zaradi prazne blagajne zapirati šole, ceste so vse manj prevozne, ker ni denarja niti za najnujnejše krpanje lukenj, na javnih parkiriščih raste visoka trava, ker ni denarja za košnjo, zaradi pomanjkanja denarja je treba ukiniti mestni javni avtobusni promet ...
Tudi v Sloveniji je proračun vse bolj izsušen, ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs se s sindikati javnih uslužbencev zato ravnokar ostro pogaja o plačni reformi, ki naj bi prinesla prilagoditev plač v javnem sektorju razmeram v gospodarstvu, ki polni proračun. Minister za zdravje Dorjan Marušič pa se pogaja s sindikatom zdravnikov Fides o zmanjšanju dodatkov za nadurno delo. Da gospodarstvo prek prispevkov za zdravstveno zavarovanje vse težje financira zdravstvo, je spomladi že opozoril direktor zdravstvenega zavoda Samo Fakin. Ker je vlada z zadnjim rebalansom proračuna črtala tako rekoč vse investicije, ji kot naslednji korak ostane zmanjševanje števila javnih uslužbencev, vključno z učitelji. Že zdaj je v Sloveniji veliko učiteljev zaposlenih zgolj na podlagi enoletnih pogodb, ker ravnatelji niso nagrajeni glede na kakovost pouka, ampak glede na zmanjševanje stroškov. Če bo zmanjkalo denarja za zdravstvo, izobraževanje, policijo, javno upravo, za financiranje občin, ga bo zmanjkalo tudi za socialne pomoči, za nadomestila brezposelnim, še pred začetkom reforme ga tudi za pokojnine ne bo več dovolj. Tudi številne slovenske občine so visoko zadolžene, v zadnjih letih so izvajale investicije, ki se ne pokrivajo ...

Premalo denarja

V Grčiji, ki se je zaradi prevelike porabe v preteklih letih kot prva članica EU in evroobmočja znašla pred bankrotom in je morala zaprositi za pomoč druge članice evroobmočja, varčevalnim ukrepom najbolj ostro nasprotujejo javni uslužbenci. V Nemčiji, kjer je statistični urad v torek potrdil največjo gospodarsko rast v zadnjih 20 letih - v drugem četrtletju je v primerjavi s prvim četrtletjem dosegla 2,2 odstotka -, naglo raste zadolženost. Njen proračunski primanjkljaj je po podatkih nacionalnega statističnega urada v prvi polovici letošnjega leta dosegel 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda, novo zadolževanje nemškega gospodarstva pa je znašalo 42,8 milijarde evrov, kar je več kot dvakrat več kot v enakem obdobju lani. Številne občine v Nemčiji so zelo zadolžene, v nekaterih zveznih deželah napovedujejo bankrot, če bo vlada dosledno uveljavila omejitev zadolževanja, ki je bila potrjena v letu 2009.
Velike težave zaradi velike zadolženosti imajo številna mesta in občine v Italiji. Tudi v EU je zadolženost na lokalni ravni velik problem, a ta problem še ni tako žgoč kot v ZDA.
Po Ameriki ugašajo luči - dobesedno, je v svoji kolumni v New York Timesu pred približno mesecem dni napisal nobelovec Paul Krugman. V Coloradu Springs so zaradi pomanjkanja denarja ravno takrat izključili tretjino svetilk javne razsvetljave. A to ni osamljen primer, je napisal Krugman, saj se to dogaja po vsej državi od Philadelphie do Fresna. Krugman ugotavlja, da v državi, ki je včasih navduševala svet s svojimi vizionarskimi investicijami in transportom, zdaj številna mesta in lokalne oblasti ukinjajo ceste, ki jih ne morejo več vzdrževati. Ameriški narod, ki je včasih cenil izobraževanje, zdaj zaradi pomanjkanja denarja zmanjšuje število učiteljev in črta izobraževalne programe. Na Havajih so občutno skrajšali šolsko leto in vse kaže, da bodo potrebni še dodatni rezi. »Pravijo nam, da nimamo izbire, da si temeljne funkcije države - temeljne storitve, ki so bile zagotovljene generacijam -, ne moremo več privoščiti,« ugotavlja Krugman. Po oceni nekdanjega župana je pred bankrotom tudi metropola Los Angeles.
Podobno v svoji reportaži iz kalifornijskega mesta Vallejo, ki je maja 2008 razglasilo bankrot, piše nemški tednik Die Zeit. Mesto zdaj vodi stečajni upravitelj, ki skrbi, da se ne zruši povsem pod bremeni dolgov, hkrati pa od župana in mestnega sveta pričakuje, da bosta mestne finance spet spravila v red. Do konca leta morata oddati podroben sanacijski program.
Za Američane pomanjkanje denarja za javne storitve zaradi prezadolženosti niso več le novice, ki jih slišijo v poročilih na televiziji in o katerih berejo v časopisih. Oni to krizo zdaj že doživljajo. Vallejo je bil še leta 2004 med ameriškimi mesti, kjer so odprli največ novih delovnih mest. Vanj so se priseljevale predvsem družine iz San Francisca, kjer jim je življenje postalo preveč drago. Ko so v Valleju leta 1996 zaprli ladjedelnico, je 10 tisoč ljudi izgubilo zaposlitev, a to nikogar ni skrbelo, kajti to je bila stara industrija. Anita Hawkes, predsednica lokalne gospodarske zbornice, je za Die Zeit dejala, da so »imeli toliko idej za prihodnost«. Internet takrat ni obljubljal le izboljšanja komunikacij, ampak tudi veliko gospodarsko rast, zlasti v bližini Silicijeve doline v Kaliforniji. Namesto da bi zagotovil pričakovano rast, je konec 90. let prejšnjega stoletja internetni balon počil. Nadomestil ga je nepremičninski balon, ki pa je počil v jeseni leta 2007 in povzročil sedanjo finančno in gospodarsko krizo.
V Valleju je zabaviščni park na robu mesta zdaj največji davkoplačevalec, bolnišnice so največji delodajalec. Župan Osby Davis priznava, da so v Valleju živeli nad svojimi možnostmi in zdaj za to plačujejo ceno. V Die Zeitu tudi opozarjajo, da je za razumevanje krize javnih blagajn v ZDA treba vedeti, da so številne občine in mesta v času, ko je bila rast na vrhuncu, odločile, da morajo tudi javne službe imeti od te blaginje koristi. Sindikati javnih uslužbencev so v ZDA zelo močni in v času gospodarskega razcveta so temu ustrezno povečali svoje zahteve, zlasti za plačila v pokojninske sklade za javne uslužbence. Politiki so jim popustili, kajti tako so si zagotovili vnovično izvolitev. Tudi v Sloveniji so plačna nesorazmerja v javnem sektorju predvsem posledica popuščanja politikov.

Izgubljeno desetletje

Do poka nepremičninskega balona so se pokojninski skladi za javne uslužbence v ZDA kopali v denarju, zdaj so globoko v rdečih številkah. Te izgube morajo pokrivati občine in mesta iz proračuna, ki so se jim zaradi nepremičninske, finančne in gospodarske krize zmanjšali davčni prihodki. Časopis New York Times je pravkar napovedal nov razredni boj - med javnimi uslužbenci s svojimi pokojninami, in državljani, ki morajo te pokojnine financirati, čeprav so zaradi krize izgubili službe in svoje prihranke. Konservativni inštitut Manhattan Institute for Policy Research ocenjuje, da so nepokrite obveznosti ameriških zveznih držav za pokojninske sklade vredne med 2000 in 3000 milijard dolarjev. Na finančnih trgih že krožijo špekulacije, da zvezna država Illinois, iz katere prihaja predsednik ZDA Barack Obama, svoje obveznosti za bolnišnice oziroma univerze lahko pokriva samo s posojili, pred bankrotom pa jo lahko reši le finančna injekcija iz prestolnice Washington. Župan Valleja Osby Davis pa pravi, da je njegovo mesto samo korak pred drugimi, zato si je »pri nas mogoče ogledati prihodnost«.
Pred krizo so bili v Valleju med najbolj zapravljivimi. Načelnik policije je letno lahko zaslužil več kot 300 tisoč dolarjev, gasilec več kot 170 tisoč dolarjev. Upokojili so se lahko po 30 letih dela s pokojnino v višini 90 odstotkov zadnje plače. Za pokojnine in plače policistov in gasilcev so v Valleju porabili kar 80 odstotkov denarja iz proračuna. Bankrot so v Valleju pred dvema letoma morali razglasiti zaradi zahtev pokojninskega sklada Calpers, ki je od mesta zahteval 84 milijonov dolarjev za prispevke za pokojnine javnih uslužbencev in še 135 milijonov dolarjev za zdravstveno zavarovanje javnih uslužbencev, celoten proračun mesta pa je znašal 89 milijonov dolarjev.
V mestnem svetu v Valleju so se boji med javnimi uslužbenci in državljani, ki jih napoveduje New York Times, že začeli. Poslovnež James Moore je recimo na zasedanje v mestno hišo prinesel svežo svinjsko glavo, z njo je hotel povedati, da so policisti in gasilci mesto tako priklenili, kot mesar priklene prašiča, preden ga zakolje.
Paul Krugman pravi, da zvezna blagajna v ZDA ni brez denarja, zato bi občinam in mestom, ki jim grozi bankrot oziroma so že v bankrotu, morala pomagati ter tako zaščititi javno infrastrukturo in šole za otroke. Da bi to pomoč lahko zagotovila, bi zvezna administracija morala dvigniti davke, toda namesto da bi to storila in poskrbela, da bi 2 odstotkoma premožnih Američanov davke dvignila na raven iz časa predsedovanja Billa Clintona, demokrati in republikanci vztrajajo pri politiki zniževanja davkov, je kritičen Krugman.
Ekonomist Kenneth Rogoff pa v svojem članku v Project Syndicate ocenjuje, da ZDA in Evropo po zgledu Japonske čaka »izgubljeno desetletje«. Če to drži, bodo proračuni, iz katerih se financira javni sektor, še deset let presušeni. Manj ko imajo podjetja dela, manj lahko državi plačajo davkov in prispevkov. Oblast jih sicer lahko dvigne, uvaja nove takse in davke, kar vlada v Sloveniji že počne, a tudi to ne gre v nedogled. Vlade so ob dosedanjih ukrepih zoper krizo pozabile, da je osnova za dolgoročno gospodarsko rast povečanje produktivnosti, ne kratkoročno spodbujanje povpraševanja, opozarja Rogoff.
Tako v ZDA kot v Sloveniji je visoko produktivnost mogoče zagotoviti le z izobraževanimi, sposobnimi in inovativnimi ljudmi v gospodarskem okolju, ki tem ljudem omogoča, da svoje znanje in sposobnosti lahko pokažejo in razvijajo na dolgi rok. To je mogoče v gospodarskem okolju, kjer se bolj izplača delati kot biti socialni podpiranec in zlorabljati oziroma izigravati predpise. Dolgoročna gospodarska rast, ki temelji na visoki produktivnosti, je mogoča v gospodarskem okolju, kjer so znanje, sposobnosti in inovativnost bolje plačani od lumparij in goljufij, ki peščici omogočajo velike zaslužke čez noč.
Tako v ZDA kot v Evropi, tudi v Sloveniji, se politiki še vedno zelo otepajo dviga davkov za premožne, čeprav podatki kažejo, da so premožni tudi lani, kljub krizi, svoje premoženje povečali - seveda na račun revnih, katerih število se je tudi povečalo in jih je kriza bistveno bolj prizadela kot premožne.
ZDA, njihovih zveznih držav, mest in občin seveda ni mogoče neposredno primerjati z Evropo in Slovenijo, a vendarle ni nemogoče, da bi bankroti ogrozili »temeljne storitve, ki so bile zagotovljene generacijam«.