26. 8. 2010 | Mladina 34 | Kultura
Hihitajoči skokec Čez planke
O družabnem vinarju in sladki Mojci
Mojca Mavec otroško-mladinsko Čez planke.
© Borut Peterlin
Konec avgusta mineva v znamenju pričakovanj. Septembra se nam namreč končno obeta novi spektakel Uroša Slaka in Bojana Travna, ki ga te dni pridno oglašujejo na nacionalki, pompozno, z orkestrom. Obljubljajo nam tudi živahno novo televizijo Pop Brio, ki pa je za zdaj živahna zgolj zaradi resnično nerodne izbire imena.
Avgust je tako čas za bolj lahkotne, turistične teme. Tako je bil ime prejšnjega tedna na Pop TV Aleš Kristančič, najbolj znan slovenski vinar, čigar steklenice lahko kupujejo tudi v newyorških restavracijah. Tako so nam povedali na Popu, kjer so ob spremljavi Zucchera pozabili povedati bistvo. Kristančičev je v Brdih namreč malo morje, kar nekaj je tudi vinarjev. Če že kažejo poročne fotografije in zaslišujejo Aleševe prijatelje o njegovem družabnem življenju, bi morda vseeno lahko pokazali kakšno steklenico njegovega vina ali pa omenili, da se njegovemu vinu reče Movia. Bodimo malce drzni: lahko bi morda pokazali spektakularno odpiranje njegovega penečega vina Puro, ki ga vešči odpirajo pod vodo. Vendar ne, Poptevejevi Mateji Poljšak se zdi bolj pomembno, da vemo, da je Aleš družaben, karizmatičen in da zna igrati kitaro. Četudi nam pokažejo njegovega najboljšega prijatelja, zamolčijo ime njegove restavracije na dvorcu Zemono. Vmes so rajši navrgli nekaj besed o biodinamiki, pa vprašanje o tem, koliko dela je potrebnega, da te prodajajo v ZDA. Vino in ime blagovne znamke pa so raje zamolčali.
Turistično so razpoloženi tudi na nacionalki, kjer zadnje tri tedne Mojca Mavec redno nastopa v svoji že skoraj tradicionalni oddaji Čez planke. Čeprav Mavčeva zadnje čase potuje bolj po vzhodni Evropi, se od njenih prvih potopisnih prispevkov ni spremenilo veliko. Še vedno je tista stara pocukrana Mojca, ki nas ob vsaki turistični znamenitosti skuša prepričati, da gre za nekaj skrajno srčkanega. Tudi če gre za židovski geto v Krakovu, iz katerega je večina prebivalcev pristala v koncentracijskem taborišču. Mojca vam bo to razložila v enakem tonu kot to, kako Poljaki pripravljajo svoj značilni kozji sir, takoj po tem, ko bo iz lesene skodelice srknila malo kozjega mleka in se pri tem punčkasto zahihitala, ko si bo obliznila zgornjo ustnico. Povabila vas bo tudi v poljski pragozd, ki je zanjo najlepši del šengenske meje, potem pa svojemu vodiču Janušu navdušeno vzkliknila, da je našla svežo sled bizona.
Celo uro se tako nismo mogli znebiti občutka, da je oddaja namenjena mlajšim gledalcem, še posebej ko se je Mojca v židovskem getu priključila vodenemu ogledu za otroke, ki so morali potem na vodičkino pobudo ugotavljati, kaj je narobe z vrati sinagoge, medtem ko smo mi ugotavljali, kaj bi bilo narobe z oddajo Čez planke, ki ne bi imela tovrstnih otroško-mladinskih izpadov. Prav nič.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.