2. 9. 2010 | Mladina 35 | Svet
Disneyland v italijanski prestolnici
Medtem ko se je voditelj libijske revolucije v spremstvu varnostnikov brezskrbno sprehajal po Rimu, pustil natakarju sto evrov napitnine in od nezakonitega tunizijskega uličnega prodajalca kupil za tristo evrov cenenih prstanov, je opozicija Berlusconija obtoževala, da ni znal postaviti meje njegovim provokacijam
Veleposlanik Velike socialistične ljudske libijske arabske džamahirije v Italiji, Abdulhafed Gadur, in njegovi sodelavci z veleposlaništva v letošnjem muslimanskem postnem mesecu ramadanu skoraj niso zatisnili očesa, toliko so imeli opraviti s pripravo že četrtega uradnega obiska svojega nečimrnega šefa v italijanski prestolnici. Medtem ko so uslužbenci rimskega letališča Ciampino v nedeljo z brezovimi metlami še zadnjič pometali rdečo preprogo, karabinjerji paradirali po letališki stezi, pripadniki posebnih varnostnih organov s službenimi psi »ovohavali« vsak centimeter letališča, italijanski zunanji minister Franco Frattini pa je še zadnjič preveril zategnjenost vozla svoje kravate, se je proti dvema rimskima letališčema, poleg Ciampina še proti Fiumicinu, že začela spuščati prava flota libijskih letal. Poleg letala Airbus A340 letalske družbe Afriqiyah, ki je pripeljalo polkovnika ter še enega enakega letala z njegovim spremstvom, sta na Fiumicinu skoraj sočasno pristali posebni letali iz Tripolija s tridesetimi čistokrvnimi berberskimi konji, s katerimi si je večno skromni Moamer Gadafi namenil poglabljati prijateljske vezi z »zavezniško« državo. Potem ko so jih s tovornjaki italijanskih karabinjerjev za prevoz konjev prepeljali v hleve vojašnice Salvo d'Acquisto v rimski četrti Tor di Quinto ob Tiberi, so v ponedeljek zvečer pred osemsto izbranimi povabljenci ob italijanski konjenici nastopili na konjeniški prireditvi pred iftarjem, gala večerjo po postnem dnevu, ki jo je ob praznovanju druge obletnice italijansko-libijskega prijateljstva, sklenjenega 30. avgusta 2008 v libijskem Bengaziju, dragemu gostu priredil italijanski ministrski predsednik.
Veleposlanik Gadur in njegovi sodelavci so se morali tako ves mesec na tešče ukvarjati s posebej pomembnimi državnimi zadevami. Skupaj s sodelavci premierja Silvia Berlusconija in italijanskim državnim protokolom (!) so morali do minute natančno zrežirati burko, ki se je kajpak začela že v trenutku polkovnikovega izstopa z letala. Usklajevali so izbiro plačanih hostes rimske agencije Hostessweb, ki so prišle na »libijsko akademijo« v Rimu poslušat lekcije profesorja Gadafija o islamu in o popolni svobodi libijskih žensk. Organizirali so prihod in postavitev njegovega beduinskega šotora na vrtu veleposlanikove rezidence v ulici Cassia. V Rim so že pred dnevi prepeljali na desetine vozil in na stotine osebnih stražarjev z najrazličnejšo komunikacijsko opremo in Amazonk, pripadnic njegove osebne garde. Poskrbeli so za prevoz skoraj tisoč izvodov v usnje vezanega Korana in zelene knjižice postulatov libijske revolucije, organizirali posebej varovani kombi, s katerim so z letališča v šotor prepeljali vso polkovnikovo garderobo in še nekaj kombijev z njegovimi osebnimi predmeti, darili in hrano, do koraka natančno izdelali koreografijo tradicionalnih jezdecev na konjeniški prireditvi in postorili še marsikaj. V Libiji namreč ni nikakršne krize, šest milijonov Libijcev se utaplja v izobilju, še na boljše pa jim kaže sedaj, ko bo njihov vodja od Italijanov iztisnil milijarde evrov odškodnine za povzročeno škodo med trideset let trajajočo kolonizacijo. Tako bodo končno dobili nove železnice in soudeležbo pri dobičku dobro stoječih italijanskih podjetij, v katerih je libijsko »ljudstvo« že kupilo oziroma namerava kupiti znatne deleže: Fiata, banke Unicredit, nogometnega kluba Juventus in na desetine drugih. Od Libije in Libijcev naj ničesar ne bi imel le Berlusconi, saj naj ti iz higienskih razlogov ne bi vlagali v njegova podjetja. Zanesljivo.
Islam naj postane evropska vera
Čeprav so se nevladne organizacije, Berlusconijeva politična opozicija in celo nekateri vidni člani desnice, javne osebnosti in številni državljani vsak dan obiska libijskega voditelja vse bolj zgražali nad rimsko maškarado, ki so jo navsezadnje plačali iz lastnega žepa, se zdijo Italijani na splošno naklonjeni dobrim odnosom z Libijo, saj si od njih, kot mnoge druge države, veliko obetajo. Niso jih zmotili niti roji plačanih mladenk, ki so v veselje Njegove ekscelence Gadafija silile na »predavanja« v rimski »ljudski urad« velike libijske džamahirije; kako bi jih sploh lahko, če domačemu onemoglemu pavijanu kljub vsem aferam z mladimi dekleti še kar ne odrečejo podpore? Oporekali niso colonnellovom javnim pozivom Italijankam, naj se poročajo z libijskimi moškimi in prevzamejo islam kot svojo vero, niti njegovim grožnjam, naj evropske države Libiji letno zagotovijo pet milijard evrov za »učinkovito« preprečevanje dotoka ilegalnih priseljencev v EU z afriške celine, ki si kot izhodiščno točko, zaradi bližine najbolj južnih italijanskih otokov Lampedusa in Pantelleria, izberejo prav Libijo, saj »bo Evropa v nasprotnem primeru postala črna in muslimanska«. Berlusconi je medtem seveda modro molčal, saj iz prakse ve, da podpore med rojaki zlepa ne more zapraviti. Italijanski moški volivci, mladi in manj mladi, od nekvalificiranih delavcev prek uslužbencev do javnih uradnikov, funkcionarjev, samostojnih podjetnikov in tovarnarjev, so namreč zaslepljeni s fenomenom, imenovanim Berlusconi. Il Cavalliere v njihovih očeh uteleša gospodarja vsega, česar sami najbrž nikoli ne bodo mogli imeti, pa bi si to neskončno želeli: nogometnih klubov, medijev, bogastva, hitrih avtomobilov, lepih deklet, politične moči in vplivnih prijateljev dvomljivega slovesa. Tako zelo, da niti niso opazili, da je papi v letih svojega vladanja nekdanjo zibelko napredka, izumov, kulture, civilizacije in umetnosti, spremenil v okorelo državo, ki ji ne grozijo le demografska bomba in preživete »vrednote« njenih prebivalcev, temveč vse bolj tudi nezainteresiranost medijev in mladih za politiko, »staranje« institucij republike in zaostalost komunikacijskih tehnologij. Tej analizi v prid žal pričajo tudi razmeroma redke odmevne manifestacije in nezmožnost politične alternative, da bi naposled našla karizmatičnega voditelja, burkeža pa zapodila iz palače Chigi, zloščila patino z medeninastega okrasja državnih ustanov in se na oblasti več kot nekaj mesecev tudi obdržala. Italija je nekoč štrajkala pogosteje kot primerljive države, tako rekoč za vsako malenkost, danes pa je kot stara dementna gospa, ki se je sprijaznila z usodo in se, v bolečinah priklenjena na posteljo, nadeja le še nekaj prijetnih zadnjih dni.
Lepota pokrajine ali privlačnost napisa?
Ekscentrični severnoafriški samodržec kajpak ne zamudi nobene priložnosti, da Italije niti v najbolj svečanih trenutkih in na njenih najbolj svetih mestih, ne bi poučeval, kako veliko napako je naredila, ko je Libijo nameravala spremeniti v še eno obalo svoje države. Njegovih vse pogostejših obiskov se ne veselijo le nekaj tovarnarjev, prezadolžene pokrajinske in državna blagajna in na desetine tisoč delavcev, katerih podjetja bi lahko zaradi svežih naročil Libijcev to krizo proti pričakovanjem celo preživela, saj naj bi se v petih letih blagovna menjava med državama, ki zdaj znaša kakih 15 milijard evrov na leto, povečala za kar devetkrat. Berlusconi se je lani v Tripoliju udeležil obeleževanja 1. obletnice sporazuma in s seboj pripeljal znamenito letalsko enoto frecce tricolori. Ta je dva dni pozneje, 1. septembra, sodelovala na veliki vojaški paradi, ki si jo je polkovnik priredil ob 40. obletnici državnega udara, s katerim je leta 1969 vrgel kraljevino kralja Idrisa I. in v Libiji prevzel oblast. Berlusconi je takrat izjavil, da so prišli novi časi, ki bodo tiste, ki tega niso uvideli, izločili iz igre. Vso Italijo je prisilil, da se je poklonila štirideset let trajajočemu krvavemu in terorističnemu režimu, ki svoje politične nasprotnike še danes zapira in muči.
Med najbolj gorečimi navdušenci nad Gadafijem v Italiji je tudi 2800 prebivalcev hribovskega mesteca Antrodoco kakih 90 kilometrov od Rima, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja štelo več kot pet tisoč prebivalcev, zdaj pa je bilo obsojeno na smrt. Odkar se lani, ob srečanju skupine G8, ki je bilo zaradi potresa iz Maddalene prestavljeno v porušeno L'Aquilo, v Rim ni vračal po avtocesti, saj so njegovi obveščevalci menili, da je v več predorih mogoče pripraviti zasedo, je Libija za Antrodoco postala obljubljena dežela. Med vrnitvijo v Rim se je polkovnikov konvoj, domnevno zaradi lepote pokrajine, ustavil prav tu, in medtem ko je nad mestecem krožil helikopter, je voditelj izstopil iz blindiranega vozila, se razgledoval naokoli, fotografiral, spraševal navdušene prebivalce, kaj pomeni velik napis DVX (latinsko Dux - Duce) na 1800 metrov visokem Monte Gianu nad mestecem, se z njimi rokoval in nastavljal bliskavicam. Po kratkem postanku se je konvoj odpeljal, nekaj krajanov je od medijev prejelo nekaj denarja za fotografije z Gadafijem, o dogodku pa so še dolgo razpravljali v vaški gostilni. K županu Antrodoca se je čez kaka dva meseca pripeljal veleposlanik Gadur, mu podaril nekaj fotografij, ki jih je polkovnik sam posnel v njegovem kraju, in ga povprašal, kakšne težave pestijo njegove prebivalce. Župan Maurizio Faina je gostu hitel naštevati vse, kar bi potrebovali, veleposlanik pa je obljubil, da bo o razgovoru podrobno poročal Gadafiju osebno. V Antrodoco je v naslednjih mesecih prišlo še nekaj libijskih odprav. Župan je dobil navodilo, naj naroči izdelavo razvojnega načrta, ki ga je z delegacijo več zainteresiranih direktorjev in lastnikov podjetij ves teden pred letošnjim občinskim praznikom, 26. julijem, v Tripoliju predstavljal osebno polkovniku. Za zdaj kaže, da bo iz nekdanje tovarne testenin, ki je že desetletja opuščena, nastal luksuzni hotel s petimi zvezdicami. Libijci naj bi oživili vir izvirske vode, zgradili termalno središče in polnilnico mineralne vode ter futuristični športni center, kamor naj bi hodile trenirat nogometne reprezentance z vsega sveta. Župan Faina letos ni spal dosti več kot v zadnjih dneh avgusta veleposlanik Gadur. Ko se je že zdelo, da bo iz Antrodoca zaradi vse skromnejših življenjskih razmer v nekaj letih odšel še zadnji prebivalec, se mu je, morda prav po zaslugi mladeničev iz gozdarske šole, ki so v letih 1938 in 1939 v čast fašističnega premiera Benita Mussolinija na pobočju gore nad mestecem z drevesnimi sadikami izpisali besedo DVX, nasmehnila sreča. Čeprav na gori najbrž nikoli ne bo pisalo Gheddafi, kakor Italijani pišejo polkovnikov priimek, bodo italijanski oblastniki z oken svojih rimskih uradov, s katerih se v jasnem vremenu lepo vidi napis iz sedemdesetletnih iglavcev, s colonnellom v prihodnje očitno morali računati.
* Gadafijeva burka
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.