Stasis Duo: Untitled

S tremi novimi ploščki se je po nekajletnem premoru pred nedavnim reaktivirala domača, za tiste bolj radikalne glasbene prakse specializirana založba L'innomable. Tako kot to velja za glasbo, ki jo objavlja, tudi založba nagovarja specifično, maloštevilno, toda angažirano publiko, zato za zdaj, zavedajoč se svoje butičnosti, premišljeno gradi od agresivnejše množične ponudbe umaknjeno pozicijo. To pa ne pomeni, da njen posluh za zanimive vsebine ostaja preslišan. Za tiste drznejše muzike referenčni mesečnik The Wire L'innomablov široki pregled nad svobodnjaškimi praksami čisla že vse od njegovih začetkov, to pa je hkrati vzrok, da se v njegovi diskografiji pojavlja vedno več cenjenih avtorjev. Mednje nedvomno sodita tudi v formaciji Stasis Duo združena kreativca Adam Sussmann in Matt Earle, ki so ju za zdaj imeli priložnost spoznati predvsem sledilci izjemno plodne in razgibane avstralske improvizatorske scene. S svojim zvočnim ekstremizmom na sledi japonskih onkyo redukcionistov se je dvojec priljubil privržencem estetike 'manj je več'. Ta ima zadnja leta vse večjo veljavo v polju svobodnjaških improviziranih muzik, njen odmev pa je vedno bolj (ne)slišen tudi v popularnejših glasbenih smernicah. Sussmanova in Earlova pojavna zadržanost vso pozornost usmerja le v glasbo, zato o njunem ustvarjalnem procesu ni prav veliko znanega. Menda rada zankata signale v praznih mešalnih mizah, z elektronskimi orodji secirata impulze, Sussman priložnostno zvok nabira tudi na strunah modificiranih kitar, oba pa je mogoče zaslediti še v nekoliko bolj standardnih glasbenih oblikah. V primerjavi z njunimi starejšimi posnetki, ki so tudi skozi formo raziskovali mejni zvočni ekshibicionizem, novi, nenaslovljeni album sledi oprijemljivejši zvočni materiji.

Minimalistično raztezanje in zgoščevanje krhkih sinusoid Avstralca sestavita v konsistenten, frekvenčno razgiban šum, ki ga ponekod hrupno razcefrata in še raje prek tinitusovsko tečnega visokega zvočnega registra razblinita v tišino. Urejeno, rezervirano, toda izjemno učinkovito skulpturiranje zvočnih fragmentov ju zanese presenetljivo blizu estetiki računalniško generiranih zvočnopodatkovnih zapisov japonskega elektronskega maga Ryojija Ikede, s katerimi ta dreza v koncept človeške in umetne inteligence v kontekstu umetnosti. Za poslušalca, nevajenega takšnih, na prvi posluh suhoparnih in rigidnih zvočnih eskapad, bo to najbrž pomenilo, da je glasba dvojca prikrajšana za vsakršno senzibilnost, tisti prožnejši pa bo presežek, nasprotno, iskal prav v tej človeku skorajda nelastni nadzorovanosti. Kakorkoli že, vsakogar, ki mu bo ušesa uspelo potisniti pod na prvi posluh togo povrhnjico, tam čaka dinamična, subtilna in zvočno barvita igra mikrotonov, s katero Stasis Duo sestavi zanimivo in predvsem izrazito samosvojo glasbeno izkušnjo.