9. 9. 2010 | Mladina 36 | Politika
Ko preiskovalec postane preiskovanec
SDS (in SNS) s preiskovalno komisijo nad afero Patria
Branka Zobec Hrastar, tožilka, ki je obtožila Janšo
© Borut Krajnc
Takoj ko je Janša izvedel, da tožilstvo njega in njegove politično-zasebne sopotnike pred sodiščem bremeni gospodarske kriminalitete v zadevi Patria, je SDS ob pomoči SNS vložila zahtevo po ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije, ki naj bi se ukvarjala s političnim ozadjem zadeve Patria. Predmet preiskave so nekoliko zožili, in sicer zgolj na čas pred nastopom Janševe vlade. Na čas, ko naj bi se bila dogajala prava afera Patria, na čas, ko naj bi se bili za posel borili lobiji okoli LDS. A vprašanje predmeta preiskave je ta trenutek nebistveno.
Logična prva poteza parlamentarne preiskovalne komisije je na tožilstvo naslovljena zahteva, naj pošlje obtožni predlog. Ker logično je, da si Janša najprej želi vpogledati v »svoj« obtožni predlog. Vendar pa bo tega, če ga bo sodišče sprejelo, v kratkem dobil tudi po zakoniti poti. A vendar ne bi imel vpogleda v celoten tožilski spis z dokumenti preiskovalcev, slovenskih, finskih, avstrijskih ... Prav tako ne bi imel privilegija, da njegovi ljudje pred komisijo zaslišujejo predstavnike organov pregona, ki mu očitajo vlogo šefa v podkupovalni aferi. Da bi tožilka v neki kazenski zadevi postala priča pred parlamentarno, torej politično preiskovalno komisijo, se ne bi zgodilo prvič. V preteklih letih so poslanci v parlamentu v okviru preiskovalnih komisij ali celo rednih delovnih teles že zasliševali tožilce in celo kriminaliste. Pričanje pred parlamentarno preiskovalno komisijo pa še zdaleč ni šala. Šestnajsti člen zakona o parlamentarni preiskavi pravi (in kazenski zakonik to v 289. členu ponovi), da se krivo pričanje priče pred preiskovalno komisijo kaznuje z zaporom do dveh let. Če zaradi lažnega pričanja za preiskovanca nastanejo posebno hude posledice, lahko sodišče za tistega, ki je krivo pričal, izreče celo do pet let zaporne kazni. Potem je tu še 13. člen zakona: »Sodišča in drugi državni organi so dolžni preiskovalni komisiji dati potrebno pravno pomoč. Pri tem morajo postopati kar se da hitro.« Predstavniki organov pregona se tako kot priče pred komisijo ne morejo izgovarjati niti na interes predkazenskega ali kazenskega postopka, kar pogosto počnejo, ko želi zainteresirana javnost poznati preiskovalno-tožilske podrobnosti. In Janševa preiskovalna komisija bo protagoniste njegovega kazenskega pregona lahko zasliševala, še preden se bo začelo sojenje. Seveda pa tudi kasneje, med njim.
Ob ustanovitvi te preiskovalne komisije se tako spet lahko sprašujemo o razmerju med kazenskim oziroma sodnim postopkom in postopkom pred parlamentarno preiskovalno komisijo. Gre za vprašanja, ki se vlečejo vse od junija 2010, ko je ustavno sodišče odločilo, da zakon o parlamentarni preiskavi in poslovnik o parlamentarni preiskavi nista v neskladju z ustavo. Takrat je ustavno sodišče to odločitev sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti je glasoval tudi dr. Zvonko Fišer, sicer kot profesor kazenskega prava in tožilec najbolj kvalificiran za razsojanje o tej temi. Fišer, zdaj vrhovni državni tožilec, je takrat napisal odklonilno ločeno mnenje. V njem je poudaril podnormiranost, torej pomanjkljivo določnost zakona o parlamentarni preiskavi v treh delih - določitvi predmeta in obsega preiskave, razmerju med preiskovalno komisijo in sodstvom ter odsotnosti pravnih sredstev na strani udeležencev v postopku. V našem primeru sta pomembna predvsem slednja dva.
Razmerje med preiskovalno komisijo in sodnim postopkom v zakonu določa samo 2. člen in le na načelni ravni: »Če v neki zadevi že teče kazenski postopek, to ni ovira, da ne bi bila o njej v okviru pristojnosti Državnega zbora izvedena tudi parlamentarna preiskava.« V zadevi Patria pa se bo kmalu začel sodni postopek, glede katerega je Fišer v odklonilnem mnenju napisal, da bi moralo biti v zakonu »s posebno določbo izrecno prepovedano kakršnokoli poseganje parlamentarne preiskovalne komisije v konkretni sodni postopek, ne glede na to, ali gre za odprt ali za že končan sodni postopek«. Sicer lahko po njegovem mnenju zakonodajna oblast nedopustno posega v sodno oblast. Izhodišče poglavitnega argumenta za takšno mnenje, pravi Fišer, je načelo delitve oblasti. Takšno poseganje zakonodajne oblasti v sodno pa bi pomenilo, da je »sodne postopke in odločbe vendarle mogoče preverjati v organih in z mehanizmi, ki so zunaj sodne oblasti«. Zato Fišer ugotavlja, da bi pri delu parlamentarne preiskovalne komisije privolil zgolj v to, »da se z vrsto kavtel in rezerv ter s potrebnim spoštovanjem do specifičnosti sodne oblasti ukvarjajo z morebitnimi splošnimi pojavi v sodstvu, z drugimi pa ne«.
Fišer je v ločenem mnenju govoril tudi o spornosti odsotnosti temeljnih pravic udeležencev v postopku, pa najsi bodo priče ali preiskovanci. Izhajal je iz stvarnega primera, ko je preiskovalna komisija enega izmed udeležencev v preiskavi najprej obravnavala kot pričo, potem pa ga »tebi nič meni nič postavila v status preiskovanca, kršeč pri tem njegove najbolj temeljne procesne garancije«. Težava je v tem, da zakon o parlamentarni preiskavi v nekaterih pomembnih situacijah ne predvideva pravnega sredstva, torej pritožbe, s katero bi udeleženec v postopku lahko zavaroval pravice, ki so mu kršene. Zakon namreč prav v postopku določitve statusa preiskovanca pritožbo izrecno izključuje. Zaradi tega oseba, katere odgovornost ugotavlja komisija, pa ji noče podeliti statusa preiskovanca (ki, kot v kazenskem ali sodnem postopku, prinaša nekatere pomembne pravice), tega ne more doseči s pravnim sredstvom. Zato je zakon o parlamentarni preiskavi po Fišerjevem mnenju v nasprotju z 22. členom ustave, ki nosi naslov »enako varstvo pravic« in določa: »Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.«
Iz izkušenj z nekaterimi preteklimi parlamentarnimi preiskavami, na katere se nanašajo tudi Fišerjevi pomisleki, je dokaj jasno - ob primerni sestavi komisije je mogoče skoraj vse, tudi zakoniti linč kakega izmed udeležencev v postopku. Se bo to zgodilo tudi Branki Zobec Hrastar, tožilki, ki je obtožila Janšo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.