Manjkajoči dokazi

Sodni epilog afere Patria je seveda pomemben za politično higieno v Sloveniji. A ravno tako je pomembna druga dimenzija korupcijske zgodbe, odgovor na vprašanje, ali so slovenski preiskovalni organi sposobni spoprijeti se s klientelizmom na najvišji državni ravni. V prvi oddaji Pogledi Slovenije se je med predsednikom protikorupcijske komisije Dragom Kosom in obtoženim Janezom Janšo glede tega razvila zanimiva razprava. Kos je trdil, da je bivša vlada preiskavo o zadevi Patria ovirala, Janša pa je odgovarjal, da so jo ovirali tisti, ki so želeli, da bi veliki pok doživeli tik pred volitvami.
Kos, ki se je branil pred očitki, da je boter afere, je trdil, da so ga zaradi neodzivnosti slovenske policije in t. i. založenih depeš že junija 2007 prvi obiskali finski kriminalisti. Janša pa je na vprašanje novinarja, ali so v času njegove vlade preiskavo o aferi Patria načrtno ovirali, omenjene depeše pa namerno založili, odgovoril presenetljivo pritrdilno. A je dodal, da ga na to »navaja dejstvo, da je oseba, ki je založila to depešo, bila v času našega mandata potem disciplinsko kaznovana, odstranjena iz službe. V času tega mandata pa je bil ta sklep razveljavljen in je oseba ponovno zaposlena v policiji.« Preiskavo naj bi bili po njegovem načrtno ovirali tisti, ki jim je bilo do tega, »da se vse skupaj vleče in da se zadeva da v javnost oziroma da stvar izbruhne ravno v začetku volilne kampanje«. Kajti če bi vsi postopki tekli normalno, bi bila zadeva Patria hitro zaključena, on pa »že zdavnaj opran vse krivde«.

Založene depeše

Afera Patria se je, kot je znano, začela s preiskovalnim fiaskom. To je verjetno neizpodbitno. Gre za zgodbo o t. i. založenih depešah. Slovenska policija je že februarja 2007 prek sistema Interpol prejela več t. i. »urgentnih« depeš iz različnih držav, predvsem iz Avstrije, v katerih je bil omenjen oklepniški posel med Slovenijo in Finsko. Čeprav bi policija morala po pravilih odgovoriti v 24 urah, je dejansko potrebovala več kot 14 mesecev. Zaradi te neodzivnosti policije in tožilstva je bila Slovenija kasneje ostro kritizirana v mednarodni skupnosti. Finska delegacija je denimo v okviru OECD junija 2009 delegacijam drugih držav razdelila noto, v kateri je nanizala več očitkov v zvezi s slovenskim (ne)preiskovanjem korupcije v zadevi Patria, podobni očitki so prišli iz Avstrije, kjer prav tako niso mogli razumeti, da je vzrok za neodzivnost slovenske policije zgolj malomarnost.
Iz dokumentacije notranjega ministrstva, ki smo jo prejeli na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, je mogoče rekonstruirati takle potek dogodkov: Interpol Slovenija je prvo, avstrijsko depešo po elektronski pošti prejel 21. februarja 2007 ob 16.12. V depeši je bila slovenska policija obveščena o sumu pranja denarja in drugih hujših kaznivih dejanjih slovenskega državljana Walterja Wolfa, pošta pa je bila označena kot »urgent«. Tedanji vodja oddelka Interpol Hinko Privšek je sprva odredil, da bo zadevo reševala ena od uradnic, nato pa je 22. februarja 2007 odredil, da bo zadevo reševal višji kriminalistični inšpektor Igor Tofant. Tofant je kasneje v zvezi s tem dobil še druge naloge. V reševanje je dobil odgovor Interpola Liechtenstein (5. marca 2007), potem dopolnjeno obvestilo Interpola Dunaj (7. marca), čez mesec je Privšek Tofantu dal v reševanje nov odgovor Interpola Kanada, nato je 16. junija na mizo dobil še urgenco Interpola Avstrija v isti zadevi.
Notranji nadzor je ugotovil, da je Tofant, ki bi bil moral odgovoriti v 24 urah, potreboval kar 14 mesecev, končni odgovor pa je Slovenija Avstriji poslala šele 19. avgusta 2008 ali 18 mesecev prepozno. Tofant in Privšek sta tako spregledala pet dopisov, pri čemer sta tudi z rokovnikom ravnala bolj po domače, saj je nadzorna skupina »ugotovila tudi, da je bilo več nepravilnosti pri izvajanju notranjega nadzora nad poslovanjem in vodenjem rokovnika dodeljenih zadev v reševanje«. Malomarnost bi se, kot razberemo iz poročila, še nadaljevala, če 19. maja 2008 Privška ne bi bil nadomeščal Davorin Hvalec. Hvalec je tedaj upravo kriminalistične policije obvestil, »da je Interpol Ljubljana v zadevi ''Patria'' prejel več zahtevkov, ki niso bili ustrezno obravnavani«. Kot so odgovorili iz MNZ, je tedaj, torej maja 2008, Hvalec o teh kršitvah obvestil tudi vodjo sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Dušana Kerina, Kerin pa bi nato moral obvestiti Aleksandra Jevška, vodjo kriminalistične policije, in generalnega direktorja policije Jožeta Romška.
Vsaj maja 2008 so torej odgovorni na MNZ, ki ga je takrat vodil Dragutin Mate, vedeli, da Interpol Slovenija ni obravnaval več depeš in da so namesto 24 ur potrebovali 14 mesecev - kaj takega se v zgodovini slovenskega Interpola še ni zgodilo. In kaj so storili?

Odpoved nadzora

Pravzaprav nič posebnega. Tistega maja, 14 mesecev po prejetju depeše, je Tofant Avstrijo zgolj na kratko obvestil, da je depeše res prejel, vsebinsko obvestilo pa je v Avstrijo poslal šele avgusta, ko je bila mednarodna preiskovalna komisija že ustanovljena. Šele ko je 6. septembra 2008 Dnevnik o tem objavil članek, je bil 7. septembra uveden strokovni nadzor, 10. septembra pa je bil podan predlog za uvedbo disciplinskega postopka. Disciplinski postopek je resda uvedel tedanji generalni direktor policije Jože Romšek, a očitno bolj zaradi pritiska javnosti, saj so razlogi za uvedbo disciplinskega postopka zastarali že pred tem. Natančneje, tri mesece po tem, ko je za kršitev izvedel, ali šest mesecev po tem, ko je bila kršitev izvedena. In ker je to temeljno pravilo pri uvedbi disciplinskega postopka, verjetno ni dvoma, da je ministrstvo že tedaj vedelo, da gre za metanje peska v oči.
Kasneje, pod ministrico Katarino Kresal, sta bila oba kršitelja poklicana nazaj v službo in nista bila kaznovana. Trditev bivšega predsednika vlade Janeza Janše v oddaji Pogledi Slovenije, da je bila oseba, ki je depešo založila, »v času našega mandata potem disciplinsko kaznovana ... v času tega mandata pa je bil ta sklep razveljavljen in je oseba ponovno zaposlena«, je torej neresnična, ker so vse roke zamudili že v času njegove vlade. Drugo vprašanje pa je, ali so te roke zamudili po malomarnosti ali zavestno in, seveda, kdo je bil o oviranju preiskave obveščen.
Ker disciplinski postopek ni bil sprožen, se oba prvoosumljena, vodja oddelka Interpol Hinko Privšek in višji kriminalistični inšpektor Igor Tofant, nista zagovarjala oziroma jima ni bilo treba spregovoriti. Zanimivo pa je, da oba o tem dogodku še zmeraj nista pripravljena govoriti z novinarji. To je morda celo razumljivo, če verjamemo poročilu policije, iz katerega izhaja, da sta bila malomarna. Kdo pa bi hotel razglašati svojo malomarnost? Toda z nami o založenih depešah ni hotel govoriti niti »junak«, Davorin Hvalec, ki naj bi bil kršitev prvi odkril. Novinarsko vprašanje, ali sta bila obveščena o založenih depešah in kako sta se odzvala, pa smo neuspešno postavili tudi tedanjemu in sedanjemu vodji sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Dušanu Kerinu in tedanjemu in sedanjemu vodji uprave kriminalistične policije Aleksandru Jevšku. Namesto da bi iz MNZ odgovorili na vprašanja, so sporočili, da nobeden od njiju ni odgovoren za to, da je disciplinski postopek zastaral.
Z verjetno največjim fiaskom slovenskih preiskovalnih organov se tako pravzaprav nihče več ne ukvarja, zadeva je prepuščena pozabi, vsaj uradno naj bi bila za 14- oziroma 18-mesečno zamudo kriva uradniška malomarnost. Tudi iz vrhovnega državnega tožilstva so odgovorili, da so ovadbo v zvezi z založenimi depešami zavrgli že oktobra 2009, ker naj ne bi bil podan utemeljen sum. Temu morda lahko verjamemo. Ali pa tudi ne. Obstaja namreč kar nekaj indicev, da je bil o vsebini depeš več kot devet mesecev prej, preden so se na MNZ »uradno« zavedeli blamaže, obveščen še en minister - finančni minister Andrej Bajuk, s tem pa tudi vlada.

Bajuk

Na ministrstvu za finance so potrdili, da je njihov urad za preprečevanje pranja denarja že 6. septembra 2007 od protikorupcijske komisije prejel dokumentacijo v zvezi z depešami. Potrdili so, da je bil zaradi Kosove pobude tudi »sestanek s komisijo za preprečevanje korupcije«. Kot smo izvedeli, so predstavniki komisije na tem sestanku direktorju urada za preprečevanje pranja denarja Andreju Plausteinerju pokazali tudi depeše in mu pojasnili, da so bile poslane zaradi oklepniškega posla. Ravno tako so uradu ministrstva za finance pojasnili, da so jih obiskali Finci, da je policija dobila depeše, a se ni odzvala. Urad za preprečevanje pranja denarja je, mimogrede, čez cesto, kakšnih 50 metrov od stavbe ministrstva za finance, vmes pa je tudi sedež stranke NSi, ki ji je tedaj predsedoval Bajuk. Koliko od tega je izvedel Bajuk?
Res je sicer, da urad za preprečevanje pranja denarja na podlagi analize ni ugotovil razlogov za sum pranja denarja ali drugih kaznivih dejanj, zaradi česar uradno ni obvestil policije in tožilstva. Toda Plausteiner je že 7. septembra, torej dan za tem, ko je po kurirju prejel dokumentacijo v zvezi z depešami, šel na sestanek k Bajuku. To so na ministrstvu tudi potrdili. Ministrstvo za finance smo še vprašali, ali je Plausteiner tedaj Bajuka obvestil o tej zadevi, vendar jasnega odgovora nismo dobili. Prvič so odgovorili, da so Bajuka obvestili o pobudi komisije na podlagi zakona o državni upravi, ki določa, »da mora predstojnik organa v sestavi ministru redno ali na njegovo zahtevo poročati o delu organa«, nato pa so odgovorili, da je Plausteiner o vsebini prijave Bajuka uradno obvestil šele 11. septembra 2008 - to je seveda smešno, če vemo, da je minister Mate o tem primeru javno spregovoril na izredni seji parlamenta, ki je bila tri dni prej. Bajuk verjetno za depeše ni mogel izvedeti po tem, ko sta bila o vsem obveščena javnost in notranji minister.
Sklepamo lahko torej, da je bila vlada o tem obveščena. Da se je Janševa vlada zavedala založenih depeš, kaže še en dogodek iz tistega časa: samo mesec po tem, ko je protikorupcijska komisija obvestila ministrstvo za finance, je Janševa vlada pripravila zakon, s katerim je želela ustanoviti nov organ, t. i. pooblaščenca za preprečevanje korupcije, s čimer bi zrelativizirala vlogo protikorupcijske komisije.

Izbrisani dokazi

Sicer pa je tudi očitno, kdo ima danes od oviranja preiskave koristi. Čeprav je vodstvo policije večkrat zatrdilo, da 14-mesečna zamuda ni ovirala preiskave, to ni res. Kot izhaja iz obtožnega predloga v zadevi Patria, ki ga je proti Janši in drugim na ljubljansko okrajno sodišče vložila tožilka Branka Zobec Hrastar, so bili zaradi tega izgubljeni pomembni dokazi. Kriminalisti in tožilci so v dve leti trajajoči preiskavi ugotovili, da je bilo kaznivo dejanje storjeno med 10. in 22. avgustom 2005, ko sta Jože Zagožen in Janez Janša sprejela »obljubo podkupnine«, kot piše v obtožnem predlogu. V tistem času je bila komunikacija med vpletenimi tudi najintenzivnejša, kasneje pa so se dogovarjali zgolj še o predčasnem izplačilu podkupnine. Obtoženi so se že tako rekoč vse dogovorili do maja oziroma decembra 2006, ko je obrambno ministrstvo Patrio tudi dokončno izbralo.
Pomembni dokazi v sodnem procesu bodo seveda tudi podatki o telefonskih stikih med obtoženimi. A kot izhaja iz dokaznega gradiva, priloženega k obtožnemu predlogu, je preiskovalna sodnica odobrila pregled telefonskega prometa za Ivana Črnkoviča, Walterja Wolfa, Antona Krkoviča in Jožeta Zagožna za obdobje od 25. novembra 2006 do 19. novembra 2008, ne pa za leto 2005 ali za začetek leta 2006. Razlog je v zakonu o elektronskih komunikacijah, po katerem morajo telekomunikacijski operaterji hraniti podatke o telefonskem prometu za zadnji dve leti. Zaradi 14-mesečne zamude so bili pomembni dokazi o telefonskih klicih med obtoženimi izbrisani, to pa se ne bi zgodilo, če bi se Slovenija na kaznivo dejanje odzvala sočasno s Finsko ali z Avstrijo, torej v začetku leta 2007. Potem bi lahko analiza telefonskih klicev zajela, recimo, vse ključno obdobje od marca 2005 do marca 2007.
Minuli teden je afera Patria pretresla tudi Češko. Novinarji so objavili, da naj bi bil namestnik češkega obrambnega ministra prejel nekaj odstotkov provizije od približno 6 milijonov evrov vrednega posla. Patria mu je denar nakazala v tujino in znesek prikazala kot plačilo nekega športnega dogodka, ki ga nikoli ni bilo. Že dan ali dva za tem je češki obrambni minister Koprivo odstavil, češko vrhovno državno tožilstvo pa je sprožilo preiskavo. Ob tej češki naglici lahko navedemo, kaj je Erik Wulf Hessulf, področni direktor Patrie, na zaslišanju dejal slovenskim in finskim kriminalistom. Priznal je, da je bil pri slovenskem projektu »konzultantu izplačan bistveno višji odstotni delež provizije kot na primer pri češkem«.
Čeprav so bile v Sloveniji izplačane veliko večje podkupnine in čeprav v Sloveniji afera traja že več let, doslej nihče ni bil poklican na odgovornost. Policija sama ne želi razčistiti, kdo in zakaj je v začetku oviral preiskavo. Zgodba zaradi tega postaja primeren teren za novo politično manipulacijo, kakršno si je prejšnji teden privoščil prvoobtoženi bivši predsednik vlade.