Twilight: Monument To Time End

+ + + +

Najdrznejši, najbolj ekshibicionistični prevrati med ponudniki metalskih muzik so že po pravilu rezervirani predvsem za ustvarjalce v polju black metala. Kot pa pritiče za zunanjega opazovalca težko sledljivim, strogim metalskim pravilom, tudi znotraj tega specifičnega dogajanja obstaja vrsta na prvi posluh povsem nekompatibilnih struj. V grobem se, tako pavšalno, kreativci tu delijo na one man bende in številnejše zasedbe. Prvi najraje naletijo na posluh pri metalsko manj angažirani publiki, drugi pa imajo skoraj po pravilu kultni status med zapriseženimi metal headi. To je mogoče reči tudi za zvezdniško kalifornijsko formacijo Twilight, ki med privrženci ekstremnih metalskih muzik velja za pomembno alternativo čislanim skandinavskim black metalcem. Ob tem pa ti prav ignorantsko zanemarjajo tiste najdrznejše, najbrž preveč eksotične avanture številnih obskurnih samohodcev, ki navadno ustvarjajo mimo uveljavljenih metalskih centrov in pravil. Preden pa pregloboko posežem v čredniške vzgibe poznavalcev, besedo preusmerim k zasedbi Twilight.

Ta že po zasnovi, v kateri imajo poleg basa, sintov, bobnov in vokala osrednjo vlogo predvsem kitare, obljublja konvencionalnejšo metalsko izkušnjo. Formacija se je na noge postavila leta 2005, ko je izšel prvenec, naslovljen z imenom skupine, vzroke za njen kultni status med privrženci pa gre - ker zasedba ne koncertira in ne daje intervjujev - iskati predvsem v izvoru vseh sodelujočih glasbenikov. Vsi prihajajo (ali pa so prihajali) iz čislanih zasedb Xasthur, N.I.L., Leviathan, Lurker of Chalice, Krieg, Minsk, The Atlas Moth, Buried at Sea, Om, Lichens in po novem s prihodom Aarona Turnerja tudi nam dobro znane skupine Isis. Prav v Turnerjevem prihodu moramo bržkone iskati vzroke za epske razsežnosti skrbno kreiranih, atmosferičnih kitarskih ekskurzij, ki se v zgoščenem, naplastenem distorziranju pogosto sklicujejo na sicer nekoliko manj zvočno ekstremne, trendovske ambientalne blackmetalske muzike. Apokaliptično naslovljena plošča Monument To Time End ponuja razgibano poslušanje skozi prizmo raznoterih vplivov, ki jih zasedba spretno združi v dolgih, razpoloženjskih, pogosto psihedelično obarvanih skladbah. Čeprav stavi predvsem na latentno repeticijo, v skladbah ne manjka zanimivega in domišljenega navigiranja med spremembami ritma, tempa, intenzivnosti in navsezadnje elementi raznorodnih metalskih muzik, ki so pač logična posledica različnega izvora sodelujočih glasbenikov. Morda se presežek skriva prav v njihovem občutku za subtilno spajanje raznoterih metalskih izročil, pogosto oprtih na premišljeno elektronsko manipulacijo, ki skupaj s kričečim, distorziranim vokalom vse eskapade sestavi v kompaktno, osredinjeno celoto. Monument To Time End tako že po definiciji obljublja zatočišče pripadnikom najrazličnejših metalskih plemen, to pa je v tovrstni precej razdrobljeni ponudbi vsekakor pohvale vreden dosežek.