Darko Rudaš, predsednik Foruma romskih svetnikov

Rom, politik, podjetnik in glasbenik. Vse to je Darko Rudaš, ki uživa veliko podporo znotraj romske skupnosti in je ponosen na to, da so mu mandat podelili ljudje. Pravi, da je izgon Romov iz Francije zgolj posledica neukrepanja v podobnih primerih v preteklosti, da so Romi v Sloveniji takšni, kot si jih želi večinsko prebivalstvo v posamezni regiji, da so pri odnosu do romske skupnosti jasne razlike med levo in desno usmerjenimi vladami. In da smejo Romi zahtevati toliko pravic, kolikor sprejemajo dolžnosti, da je čas, da Romi začnejo več politizirati in manj plesati in da romski otroci ne bodo uspešni v šoli, dokler bodo živeli brez vode in elektrike.

Francoski predsednik Sarkozy je našel nov način za reševanje romskega vprašanja. Kako gledate na izgon Romov iz Francije v Romunijo in Bolgarijo?

V resnici gre za nekakšno nadaljevanje zgodbe, ki se je začela že pred časom v Italiji. Ker na dogajanje v Italiji ni bilo nikakršnega odziva, si je še nekdo drug upal storiti nekaj podobnega. Evropsko unijo, ki zagovarja svobodo in demokracijo, lahko to resnično skrbi. Danes so Romi tisti, ki jih izganjajo, jutri bo to morda že kdo drug, ki ne bo imel svetle polti ali modrih oči. To, kar se je zgodilo v Franciji in pred tem v Italiji, ne vpliva na krepitev civilnih vrednot, ki so zaščitni znak Evropske unije. Na dolgi rok je to napad na človeško dostojanstvo. Nekako v času po drugi svetovni vojni smo Romi širom po Evropi upali, da bodo takšni politični prijemi končali na smetišču zgodovine, a je že dalj časa jasno, da gre za še vedno prikladen politični prijem. Romi smo od nekdaj priljubljena tarča vseh tistih oblasti, ki se znajdejo v škripcih, v politični krizi. Ko se je rojevala nova Evropa, smo Romi slepo verjeli, da se gradi neka skupna hiša, v katero bomo lahko vsi stopali skozi ista vrata, očitno pa se danes dogaja, da lahko Romi v to hišo pricapljamo zgolj skozi okno.

V Sloveniji se je Romom to nekako zgodilo v času izbrisa. Najteže je bilo zaradi izbrisa prav nekaterim romskim družinam, recimo Berishevim in Jašarovim ...

Točno tako. V Sloveniji se to že nekaj časa dogaja nekako sistemsko. Še posebej se je to dogajalo v mandatu prejšnje, desnosredinske vlade. Romi sami tudi sicer ugotavljamo, da se nam vendarle nekoliko bolje godi, ko je na oblasti levosredinska vlada. Tudi če pogledamo v Italijo ali Francijo, je tam politična opcija, ki je preganjala in še preganja Rome, prav tako desna. Posebnost slovenskega položaja je v tem, da se to dogaja v organizaciji civilnodružbenih pobud, v omenjenih državah pa je bila to direktiva države. In to lahko Evropo še bolj skrbi.

Koliko je sploh bilo Romov med izbrisanimi?

Uradnih podatkov ni. So pa izbris in vse njegove razsežnosti budno spremljali v Amnesty international Slovenije in oni imajo nekatere podatke; med izbrisanimi je bilo kar nekaj Romov.

V obeh primerih je šlo za sistematično akcijo, ki pa vsaj malo spominja tudi na preselitev romske družine Strojan pred leti.

Še vedno so sveži spomini na razjarjeno množico, na vaške straže, ki so dežurale cele noči, da se ta romska družina ne bi preselila. Šlo je zgolj za še eno potrditev, da nam manjka neka nova kulturna politika predvsem, kar zadeva družbeno sprejemanje. Ker tega ni in tega tudi nihče ne goji, se lahko dogajajo različni izpadi in potem najkrajšo potegnejo prav skupine, ki so najbolj ranljive. V primeru Strojan sem bil edini s skupino somišljenikov, ki smo glasno opozarjali na nepravilnosti, a žal ni nič pomagalo. Na dolgi rok se je s tem romski skupnosti naredila velika škoda.

V tem primeru se je lepo pokazala nestrpnost do drugačnosti, ki jo v Sloveniji gojimo vzporedno s pregovorno prijaznostjo.

Takrat je Slovenija dobila etiketo, da je tu prisotna visoka stopnja protiromskega razpoloženja. Imel sem priložnost, da sem se z županom Ivančne Gorice Jernejem Lampretom srečal na neki okrogli mizi, leto preden je potekala preselitev Strojanovih. Že takrat se mi je župan Ivančne Gorice upal povedati, da bo to družino preselil, če bo treba, tudi na silo. In zgodilo se je točno to, kar je župan napovedal. Šlo je torej za načrt, ki se je pripravljal dalj časa, in zgodilo se je, kot so želeli. Zgodilo se je pa samo zaradi tega, ker je bil to čas lokalnih volitev, in nedopustno je, da nekdo, ki želi uveljaviti svoje interese, poskrbi tudi za takšen škandal; navsezadnje je ta škandal dobil celo mednarodne razsežnosti. Slovenija je tudi v Evropski uniji dobila minus.

Sarkozy govori, kot so govorili za Strojanove, da gre za kriminalce. Podobno ljudje dojemajo Rome tudi na Dolenjskem.

Sam poznam to materijo in imam nenehne stike z Romi v Prekmurju in tudi z Romi na Dolenjskem. Ljudje si Roma naredijo takšnega, kot si ga želijo. Na Dolenjskem si ljudje želijo imeti Cigane, v Prekmurju pa si želijo imeti Rome. Imam občutek, da si na Dolenjskem želijo imeti takšne Rome, da lahko potem s prstom pokažejo nanje, glejte, kakšen je, umazan, ušiv, otrok ne pošilja v šolo. V Prekmurju si večinsko prebivalstvo prizadeva, da bi Romi živeli enakovredno in da bi tudi oni lahko prispevali v okolju, v katerem živijo. Ko pa že govorimo o Sarkozyju, obstajajo navedbe, da bi lahko celo imel naše korenine, in v tem primeru je Lenin že takrat dobro zapisal, da nas bodo pobili norci iz lastnih vrst.

Zakaj so med Romi v Prekmurju in na Dolenjskem tolikšne razlike?

To vprašanje mi najpogosteje postavljajo. Vedno so me spraševali, kakšen je naš recept, torej recept prekmurskih Romov. Pa v resnici ni kakega posebnega recepta in ga tudi ne skrivamo, kot svojega skriva Coca Cola. Gre za neki človeški odnos na romski strani in na strani večinskega prebivalstva in gre za strpnost, za sprejemanje nekoga, ki je drugačen. Ko govorimo o drugačnosti, je pač tako, da ne moreš prisiliti tulipana, da postane vrtnica, lahko pa mu pomagaš pri razvoju. Kriminala je med Romi na Dolenjskem precej več. Razloge pa je treba iskati v izobrazbeni strukturi, ki je tam zelo slaba, ljudje so brezposelni. Karkoli naredijo v prostoru, naredijo prekršek. Če želijo kupiti zemljišče, da bi si uredili življenje, jim to onemogočajo. Že sam koncept je torej tam tako zastavljen, da je Rom vedno v prekršku. V Prekmurju pa je, čisto drugače, že nekako jasno, da otroka pošljemo k predšolski vzgoji, da ga vpišemo v osnovno šolo, da jo konča in da šolanje nadaljuje, da se, skratka, poskrbi, da dobi neko zaposlitev. Če primerjamo vse te parametre, ugotovimo, da je pomurska regija veliko manj razvita od dolenjske, ko pa primerjamo Rome iz obeh regij, ugotovimo ravno nasprotno.

Zakaj ni mogoče preprosto preslikati uspešnega modela iz Prekmurja na Dolenjsko?

Dejstvo je, da morajo ključno vlogo odigrati Romi. Oni so tisti, ki bi morali narediti prvi korak. Rom, ki si želi biti sprejet, se mora prilagoditi razmeram in normam, ki so že določene. Na Dolenjskem pa je prvi pogoj ta, da se Rom prostorsko uredi, da tako rečem. Pravkar prihajam z zasedanja prostorske komisije za urejanje romskih naselij in ugotavljali smo, da na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju ni niti enega romskega naselja, ki bi imelo status legalnega naselja. Veliko se pogovarjamo o romskih naseljih, nikoli pa o legalnem bivanju. Ko Roma prostorsko urediš, lahko od njega pričakuješ tudi legalno zaposlitev. Ima stalni naslov in mora plačevati obveznosti, ki temu pritičejo. Na Dolenjskem se lokalna skupnost premalo posveča celovitemu reševanju romske problematike. To problematiko želijo reševati tako, da bi jo obvladovali, v Prekmurju pa jo obravnavajo sistemsko. Pri obvladovanju je pač tako, da ko neko stvar obvladaš, si zadovoljen že s prvo rešitvijo in nad tem vprašanjem ne bediš več, zato to kaj kmalu spet postane problem. Način, ki se uporablja na Dolenjskem, po mojem ni pravilen, moramo pa razumeti tudi večinsko prebivalstvo. Sam absolutno zagovarjam pravilo, kolikor pravic, toliko dolžnosti. In glede tega pogosto pridem v nesoglasje z Romi z Dolenjskega, saj jim dopovedujem, da so sprejeti toliko, kolikor si zaslužijo. Bi pa seveda roko morala ponuditi tudi lokalna skupnost, in ko bodo eni in drugi ugotovili, da je to prava smer, bodo šele stopili na neko maratonsko pot s številnimi ovirami.

Poleg delitve na prekmurske in dolenjske Rome v Sloveniji obstaja še ena, krivična delitev na avtohtone in neavtohtone Rome.

Večina Romov v Sloveniji je tradicionalno živečih v teh krajih. Ti so označeni za avtohtone in imajo nekoliko drugačen status kot tisti, ki so k nam prišli po razpadu nekdanje Jugoslavije. Slednji recimo nimajo možnosti političnega delovanja, nimajo se pravice prijavljati na razpise, ki jih objavlja država. Tudi s to delitvijo se romski skupnosti dela škoda, saj so se navsezadnje ti Romi tu ustalili in si uredili bivanje, tako da bodo tu verjetno ostali, prav tako njihovi potomci. Čim prej bi bilo treba te Rome obravnavati enakopravno im jim priznati enake pravice, kot jih imajo t. i. avtohtoni Romi. To delitev razumem kot etiketiranje človeka. Evropska unija delitve na avtohtone in neavtohtone Rome ne pozna. O tem sem se imel priložnost pogovoriti tudi s komisarjem za človekove pravice pri Svetu Evrope Thomasom Hammarbergom, ki je že večkrat opozoril na neprimernost te delitve. Rom je Rom, ne glede na to, od kod prihaja. Avtohtonost in neavtohtonost bi morali izbrisati iz svojega besednjaka.

Čeprav se v Mariboru in Ljubljani, kjer živijo t. i. neavtohtoni Romi, stvari vendarle premikajo, mestne oblasti priznavajo obstoj Romov, ustanavljajo se posebne komisije za romska vprašanja.

Tako je. Tu veliko prispevamo občinski svetniki, ki se trudimo spodbuditi Rome v takšnih okoljih, naj oblikujejo skupino ljudi, ki bi pomenila avtoriteto znotraj njihove skupnosti. Lep primer je Maribor, kjer smo prek Foruma romskih svetnikov pomagali ustanoviti neko novo gibanje Romov, tako da so v zelo kratkem času dosegli občuten razvoj. Prav na podlagi tega je bila pri mestni upravi ustanovljena komisija za romska vprašanja, ki spremlja tekoče zadeve v občini. Veliko je odvisno od tega, kaj Romi pričakujemo, zgolj z opozarjanjem na tisto, česar nimamo, izkazujemo samo nemoč. Moramo biti konkretni in jasno povedati, kaj si želimo. Je pa viden napredek pri odnosu na državni ravni. Vladno komisijo za zaščito romske skupnosti vodi človek, ki se zelo zavzema za izboljšanje položaja Romov, to je minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Tudi zaradi aktivne vladne komisije so občine, ki se upirajo urejanju romskega vprašanja, prisiljene v izvajanje pristojnosti in nalog, ki jim jih nalaga zakon o lokalni samoupravi.

Ko je ustavno sodišče na predlog varuhinje človekovih pravic nazadnje razsojalo o sestavi Sveta romske skupnosti, delitve na avtohtone in neavtohtone Rome ni označilo za sporno.

Je pa odločitev ustavnega sodišča spremljalo ločeno mnenje, ki daje vedeti, da sestava Sveta romske skupnosti ni najprimernejša. Vrnil bi se nekoliko nazaj, v čas, ko je zakon nastajal. Ta čas ni bil naklonjen romski skupnosti. Takrat se je godila vstaja proti romski družini Strojan. Zakon zato sam razumem bolj kot nekakšno resolucijo, da se bodo stvari uredile, ker se v praksi to ni zgodilo. Zdaj ugotavljamo, da smo vsi, ki smo opozarjali na neprimerno vsebino zakona, imeli prav. Zakon v ničemer ni prispeval k temu, da bi se razmere izboljšale, nasprotno, od znotraj je dodatno razdružil Rome. Če pogledamo presek veljavnega zakona, vidimo, da zakonodajalec želi, da bi se romska problematika reševala prek folklorizacije. Preveč se naslanja na kulturne organizacije. Izmed 21 članov sveta jih je 14 predstavnikov nekih društev, ki se ukvarjajo s kulturno tradicijo romske skupnosti, samo sedem jih je iz vrst legitimno izvoljenih predstavnikov romske skupnosti, ki so svoje mandate morali dobiti na neposrednih volitvah. Svet kot krovna organizacija se zaradi tega ni tako uveljavil, da bi bil resen sogovornik državi. Skrajni čas je, da začnemo več politizirati in manj plesati. Svet mora imeti mandat Romov. Dokler tega ne bo, bo očitno, da si država ne želi, da bi se Romi artikulirali kot politični subjekt, ampak zgolj kot subjekt, ki je večno prisesan na državne socialne jasli. Po neuradnih podatkih naj bi se zakon zdaj že prenavljal. Malo me skrbi le to, da Romi k prenovi niso bili povabljeni. Da se torej ne bi spet nekaj dogajalo za Rome brez Romov.

Če pa že obstaja takšna delitev, to pomeni, da država priznava, da je vsaj del Romov pri nas avtohtona manjšina, in bi torej morala biti priznana in uživati posebne zaščitne pravice kot italijanska in madžarska narodna skupnost?

Tako je. Ko je zakon nastajal, smo upali, da se bomo približali modelu varstva teh dveh manjšin. Še vedno pa je ostalo pri statusu etnične manjšine. Zato Romi ostajamo nedefinirani. Zaradi tega tudi Romi, ki se želimo ukvarjati s politiko, nimamo potrebne politične orientacije in zato je romska politika tako zelo izključevalna. Vsakokratni oblasti zamerim, da se želi z Romi ukvarjati samo v svojem mandatu. Pametneje bi bilo, če bi postavili neki okvir, ki bi zavezoval še naslednje oblasti. Žalostno je, da Romi iz generacije v generacijo prenašamo nadpovprečno brezposelnost, podpovprečno izobraženost in konfliktni položaj, ki je posledica neurejenih razmer.

Poleg že omenjenih delitev obstaja tudi dokaj jasna politična delitev znotraj romske skupnosti. Jožek Horvat Muc je dolgo nekako predstavljal romsko oblast, prav vi pa ste zadnja leta ponudili močno opozicijo.

Tudi zaradi tega, ker se je pojavila opozicija, se na nekatere stvari gleda drugače. Država je spoznala nove obraze in ugotovila, da stvari niso vedno takšne, kot jih predstavljajo ljudje, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov prišli na čelo romske skupnosti, ne da bi jim ta mandat podelili Romi. Spoznala je, da je dovolj miselnega kapitala, da bi Romi lahko delovali tudi v politiki. Donedavna se je tolmačilo, da znotraj romske skupnosti za to ni želje in sposobnih ljudi. V resnici pa še nikoli znotraj romske skupnosti ni bilo tolikšne pripravljenosti, da se naredi preobrat. Zdaj je na potezi država, da sposobnim in izobraženim Romom omogoči, da prispevajo k reševanju te problematike. Znotraj romske skupnosti se je zgodil upor zoper ohromelost delovanja starejših romskih organizacij. Kar nekaj organizacij je izstopilo iz krovne Zveze Romov Slovenije z namenom, da bi delovale kakovostneje. Organizacije, ki jih zveza združuje, se vanjo ne vključujejo z željo po povezovanju, ampak zgolj zato, ker je sistem naravnan tako, da lahko te kulturne organizacije finančno preživijo le, če se včlanijo v zvezo. Znotraj romske skupnosti smo dobili pluralizem. Ne razumem pa, zakaj druga stran to zavrača.

To, čemur vi pravite pluralizem, zunanji opazovalci pogosto vidijo kot ne-enotnost znotraj romske skupnosti.

To je zelo eleganten izgovor vseh, ki si želijo, da bi bili Romi navznoter sprti. Pogosto celo prispevajo k temu, da imajo potem manevrski prostor, v katerem lahko govorijo, naj se najprej dogovorijo Romi med sabo, potem naj se šele obrnejo na nas. Država se ne zaveda, da kolikor se izboljšuje položaj romske skupnosti, toliko se izboljšuje kakovost življenja večinskega prebivalstva, ki živi v bližini Romov. Neprestano me sprašujejo, zakaj se z Mucem ne razumeva. Ne gre za to, da se ne razumeva, ampak pač različno razmišljava, in to je v politiki zelo zdravo. Je pa res, da sva politika različnih profilov in sva v politiko vstopila na različen način. Sam sem pred 12 leti v politiko vstopil tako, da mi je zaupala romska volilna baza. Vedno, ko želim vstopiti v nov mandat, moram storiti enak korak. Ko kandidiraš drugič in potem naprej, ne predstavljaš več sebe, ampak svoje delo, na podlagi katerega ti ljudje zaupajo za nov mandat. Za Muca ne vem, na kakšen način je vstopil v politiko, zagotovo mu mandata niso zaupali ljudje. In ta mandat je nekako neprekinjen. Zaradi vsega tega je stopnja najine odgovornosti različna. On se lahko obnaša kot vedeževalec, jaz pa zgolj kot odgovoren predstavnik svojih volivcev. Vesel pa sem, da to pomembno razliko med nama opazi vedno več ljudi, tudi na vladni ravni. Zato imam vedno več podpore in bi lahko rekel, da smo skupaj z romsko inteligenco pripravljeni na politični preobrat. Potem bomo prek politike skušali postavljati nekatera pomembna vprašanja. Sam namreč politiko razumem kot inštrument za izboljšanje družbe.

Pravite, da imate podporo na ravni države, ki ji je sicer v preteklosti najbolj ustrezala prav neenotnost znotraj romske skupnosti, saj neenotni Romi niso verodostojen sogovornik?

Danes je položaj nekoliko drugačen, ker oblast vedno bolj čuti tudi nenehen pritisk samih romskih aktivistov, česar v preteklosti ni bilo. Sedanjo oblast zavezuje tudi njen predvolilni program, v katerem piše, da se bo reševanja romskega vprašanja lotila drugače kot dosedanje vlade.

Uspešno sodelujete tudi z nevladnimi organizacijami ...

Res je. Nevladne organizacije, ki so se zavzemale za romsko skupnost, so bile v preteklosti pogosto preslišane in zapostavljene. Zadnja leta pa nam je prek Foruma romskih svetnikov uspelo vzpostaviti dober dialog s temi organizacijami. Skupaj smo močnejši in oblast, ne glede na barvo, laže prisilimo, da počne, kar mora, kar ji nalaga ustava. Tu ne morem mimo organizacije Amnesty international Slovenije, ki je sama ponudila sodelovanje, pa seveda mimo Mirovnega inštituta. Potem so tu še organizacije bolj lokalne narave, ki tudi čudovito prispevajo k razvoju romske skupnosti, v Krškem recimo Društvo zaveznikov mehkega pristanka.

Ustaviva se še pri institutu romskega svetnika, ki deluje v 20 slovenskih občinah. Kako ste zadovoljni z razvojem tega instituta?

Ugotavljamo, da je tam, kjer v občinskem svetu deluje romski svetnik, položaj romske skupnosti veliko boljši kot tam, kjer ga ni. Ne glede na to, da se je na splošno institut romskega svetnika dobro uveljavil, se na sejah občinskih svetov pogosto še vedno razpravlja na meji demokracije in ksenofobije. Veliko je odvisno tudi od občinskega sveta, kako razume vprašanja Romov in koliko je sposoben vzpostaviti sodelovanje z romskim svetnikom pri iskanju rešitev za skupno dobro vseh.

Kaj kot predsednik Foruma romskih svetnikov pravite na to, da je kar nekaj romskih svetnikov funkcionalno nepismenih?

To je problem, s katerim se je forum v zadnjem času veliko ukvarjal. Vse z namenom, da bi bila naslednja struktura romskih svetnikov bolj izobražena in sposobnejša. Tudi v sodelovanju z inštitutom za narodnosti smo izpeljali kar nekaj izobraževanj romskih svetnikov, vendar tega ni mogoče storiti čez noč. Zavedati se moramo, da je institut romskega svetnika zelo pomemben za lokalno okolje. In žalostno je, če romski svetnik nekaterih zadev ne razume. Romska skupnost v taki občini je vnaprej obsojena na to, da se bo v tistem mandatu zelo malo zgodilo za izboljšanje njenega položaja.

Ali v zakonu predvideni način sestavljanja posebnih volilnih imenikov za Rome omogoča zlorabe?

Očitno. To smo nedavno doživeli na nadomestnih volitvah romskega svetnika v Novem mestu, ko je bila na položaj romskega svetnika izvoljena Nerominja. Svet romske skupnosti se ni odzval. Smo se pa zato odzvali v Forumu romskih svetnikov, a nam ni uspelo. Na dolgi rok bi to utegnil biti problem, kajti že na letošnjih lokalnih volitvah lahko pričakujemo, da bodo politične opcije svojo politično praznino zapolnjevale z romskim predstavnikom, ki pa ne bo Rom.

Če se lahko Nerom izreče za Roma in kandidira, se lahko vpiše tudi v posebni volilni imenik in voli?

Mislim, da se je nekaj takšnega zgodilo v občini Krško. Če se ne motim, je takrat proti temu odločno nastopil župan Franc Bogovič. Kako se je vse skupaj razpletlo, ne vem.

Državi je torej dovolj, da je z izvolitvijo svetnika izpolnjen formalni zakonski pogoj, od tu pa je to ne zanima več?

Če država tako razmišlja, je to zelo slabo, za državo in tudi za lokalno prebivalstvo ter seveda za Rome. A tudi med Romi se mora razširiti zavest, da kandidirajo predvsem tisti, ki imajo neko stopnjo izobrazbe, saj potem laže izvajajo svoje poslanstvo. Po mojem tudi ne bi smelo biti dovolj, da je država leta 2002 naredila prelomni korak z uvedbo romskega predstavnika pri odločanju lokalnega pomena, ampak bi morala bdeti nad razvojem tega instituta in ga nadgraditi s predstavnikom v državnem zboru. Ostaja pa vprašanje, ali si država sploh želi, da bi Romi delovali kot politični subjekt.

Zakaj od osamosvojitve pa do danes še nobena stranka na državnozborskih volitvah na listi ni imela predstavnika romske skupnosti?

Tega ne vem. Je pa res, da do sedaj niti ni bilo priložnosti, da bi se kak Rom uveljavil kot politik, kot nekdo, ki bi tudi na državni ravni prinašal nekaj glasov. Drugače je na lokalni ravni, kjer nekatere stranke na svoje liste postavljajo Rome. Sam sem nekoč bil v kombinacijah za mesto na listi neke stranke, to mi je potrdil tudi predsednik te stranke. Sem pa prepričan, da bo kaka stranka to prej ali slej storila. Izobrazbena struktura Romov se počasi izboljšuje in čas bi že bil, da bi bili Romi vključeni v institucije, ki odločajo.

Katera stranka je bila to?

To naj ostane skrivnost.

Ste član te stranke?

Ne.

Ste član katere druge stranke?

Sem član Socialnih demokratov.

Do kam sežejo vaše politične ambicije? Nekateri vas v prihodnosti vidijo kot prvega romskega poslanca v državnem zboru.

Pred letom je potekala anketa, koga bi izvolili v državni zbor. Kot kandidati smo bili našteti štirje Romi in na moje presenečenje me je izbralo 72 odstotkov vprašanih. Ampak to je samo anketa, ki ne dokazuje, da bi bil neki Rom nujno izvoljen v državni zbor, bi pa zagotovo stranki prinesel kar nekaj glasov.

Prej ste dejali, da Romi opažate, da so vam levo usmerjene vlade bolj naklonjene od desnih. Ampak Jožek Horvat Muc je v imenu Zveze Romov ministru Janševe vlade Milanu Zveru izrekel uradno zahvalo za vse, kar je naredil za Rome.

Čeprav se je v tistem času dogajala očitna diskriminacija Romov v šolskem sistemu, točneje na Osnovni šoli Bršljin, je Muc kot predsednik Zveze Romov ministru Zveru podelil posebno priznanje za dobro politiko na tem področju. A kako hitro nekateri izgubljajo spomin. Prav danes sem bil na sestanku komisije za prenovo strategije izobraževanja Romov, kjer je bil prisoten tudi Muc. Po naključju smo spregovorili o omenjeni osnovni šoli, iz katere prihajajo katastrofalni podatki o uspehu romskih otrok. In danes je Muc rekel, da je pri Bršljinu šlo za napačno odločitev.

Jožku Horvatu Mucu sicer celo varuhinja človekovih pravic očita dolgotrajno netransparentno porabo javnih sredstev, o tem odloča Računsko sodišče, podana je kazenska ovadba ...

To so resne stvari, ki jih ne bi podrobneje komentiral. Naj svoje opravijo pristojne institucije. Je pa res, da sem sam v preteklosti že javno opozoril na nepravilnosti, ki so se dogajale.

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je nasploh pokazala, da razume romsko problematiko in se je pripravljena z njo tudi ukvarjati.

Gre za čudovito osebo, ki je na pravem položaju, pa tudi prejšnji varuh gospod Matjaž Hanžek je bil takšen. Čebašek Travnikova se odločno zavzema za Rome. To, kar mi je pri njej všeč, je, da je direktna in pove, kar je treba povedati. Če bi se vsi državni uradniki in funkcionarji obnašali tako, bi bilo precej manj najrazličnejših zlorab.

Veliko si tudi prizadevate za izobraževanje romskih otrok. Zakaj so rezultati pri izobraževanju romskih otrok predvsem na Dolenjskem še vedno zelo slabi?

K temu največ prispevajo ekonomsko-socialne razmere, saj so na Dolenjskem bistveno slabše kot v Prekmurju. Ugotavljamo, da je tam, kjer je socialni status romske družine dober, tudi učni uspeh romskega učenca boljši. Romi prispevamo največji izobraževalni primanjkljaj na izobraževalni vertikali, na Dolenjskem še posebej. Tam še ni dozorela zavest, da je izobrazba edini izhod iz negotovega položaja. Biti Rom še vedno pomeni biti reven. V praksi je eden od načinov, ki so se izkazali za uspešne, približevanje predšolske vzgoje romskemu naselju. Takšen je recimo vrtec v naselju Hudeje, ki deluje po zgledu vrtca iz Pušče. Ob začetku šolskega leta smo z veseljem opazovali, kako gladek je bil prehod teh otrok v prvi razred, udeležba je bila stoodstotna. Poleg tega, da romski otroci večinoma ne obiskujejo predšolske vzgoje, so razlog za slab uspeh v šoli tudi slabe bivanjske razmere. Večinoma romska naselja nimajo niti osnovne komunalne infrastrukture, torej vode in elektrike. Kako naj se otrok uči v temi? Kako naj gre urejen v šolo, če doma nima vode? Kako naj se vključi v šolski razred, če je tam izpostavljen prisilnemu tuširanju?

Se pa z letošnjim letom začenja večletni projekt, v sklopu katerega bo država zaposlovala ljudi za delo s predšolskimi otroki v naseljih, kjer nimajo romskega vrtca.

Gre za razpis ministrstva za šolstvo in veseli me, da je na njem zmagalo partnerstvo, ki obeta uspeh. Sodeluje tudi Romski akademski klub. Kar se mi zdi še posebej smiselno pri projektu, je to, da bo skušal spremeniti tudi starše in njihovo razmišljanje o izobrazbi otrok. Doslej je bil koncept narobe zastavljen, šola ne sme biti prostor za odpravljanje socialnih razlik in nadomestek za vzgojo staršev, ampak samo ustanova za pridobivanje osnovnega znanja. Novi projekt ponuja še korak naprej, tudi bdenje nad otrokom, ki konča osnovno šolo, da bi šolanje nadaljeval.

Manj znano je, da niste samo politik, ampak tudi glasbenik in da ste v mladosti nastopali celo skupaj z legendarnim makedonskim kitaristom Vlatkom Stefanovskim.

Imam končano nižjo glasbeno šolo. Čeprav sem odraščal v zelo skromni družini, so mi starši to omogočili. Po duši sem roker, tega sem se navzel, ko sem bil dijak v Ljubljani. Takrat je bila nedaleč stran od našega Dijaškega doma Ivana Cankarja vojašnica, kjer je vojaški rok služil Stefanovski. Spoznala sva se, ko sem zunaj na dvorišču igral kitaro. Očitno mu je bil všeč moj stil in sva potem večkrat skupaj zaigrala. Na ta del svoje mladosti imam res lepe spomine.