Plače v krizi

Zaradi spremenjenega zakona o gospodarskih družbah so morala podjetja letos prvič razkriti prejemke posameznih članov uprav. Mnoga med njimi so to zaradi transparentnega poslovanja počela že doslej, mnoga pa so podatke skrivala. V največjem gradbenem podjetju v državi, v SCT-ju denimo, doslej nikoli niso razkrili, kakšno plačo prejema njihov prvi človek, Ivan Zidar. V zadnjem letnem poročilu za leto 2009 pa so to le morali storiti. In sedaj je tudi znano, od kod bojazen pred razkritjem: Ivan Zidar je namreč najbolje plačani slovenski menedžer. Še celo v kriznem letu 2009 so njegovi letni prihodki znašali kar 793.744 tisoč evrov, kar je mnogo več celo od dosedanjih »rekorderjev«, ki sedijo v Krkini upravi. Na vrhu je Zidar.

Slovenska smetana

Nekaj več kot pol milijona evrov je Zidar zaslužil s svojim vsakodnevnim delom v SCT-ju, lahko preberemo v letnem poročilu, približno 272 tisoč evrov pa z delom v odvisnih družbah. Zidarjeva znana izjava, po kateri je pred leti zaslovel kot »ljudski« menedžer, češ da je »treba hoditi med ljudmi in ne po ljudeh«, saj da »kdor misli obratno, ne bo uspel«, danes zveni veliko bolj cinično kot tedaj, ko jo je izrekel. Še posebej, če se spomnimo, da delavci v gradbeništvu na mesec zaslužijo malce več od minimalne plače, ki znaša 734 evrov bruto, medtem ko Zidar na mesec zasluži 66 tisoč evrov, brez povračil drugih stroškov. Razmerje ena proti 90 je seveda daleč od tistega, »ljudskega« razmerja iz socialističnih časov 1 : 10 in solidarnosti, ki jo Zidar kdaj pa kdaj zagovarja.
Na lestvici 20 najbolje plačanih menedžerjev v kriznem letu 2009, ki smo jo sestavili na podlagi letnih poročil, Ivanu Zidarju sledijo člani Krkine uprave z Janezom Colaričem (2. mesto) na čelu. Colarič je lani prejel 632 tisoč evrov. Zidarju pa nato sledita še dva gradbinca. In sicer generalni direktor Salonita Anhovo, prodajalec cementa Jože Funda (5. mesto), ki si je kljub krizi v gradbeni industriji izplačal 474 tisoč evrov, in prvi mož gradbenega podjetja Primorje Dušan Črnigoj (9. mesto), ki je lani prejel 345 tisoč evrov.
Poleg omenjenih v slovenskem menedžerskem vrhu zasledimo še bivšo upravo Droge Kolinske in bivšo upravo Zavarovalnice Triglav, ki je te astronomske zneske dobila, še preden so si plače uskladili s priporočili vlade. Nato sledijo uprava Mercatorja, Save, Gorenja, vmes pa najdemo generalnega direktorja Citroena Slovenija Klausa Oberhammerja, ki je prejel 351 tisoč evrov (7. mesto), Janez Bohorič, predsednik uprave Save, je s 314 tisoč evri pristal na 11. mestu, Žiga Debeljak, predsednik Mercatorjeve uprave, je s 309 tisoč evri na 13. mestu lestvice, med bankami pa izstopa Probanka, v kateri si je predsednica uprave Romana Pajenk izplačala 310 tisoč evrov.
Na koncu lestvice 20 »najsposobnejših« menedžerjev lahko najdemo še Roberta Goloba, energetskega strokovnjaka, ki je za svoje delo v GEN-I in podjetju Gorenje Istrabenz lani zaslužil skupaj 261 tisoč evrov. Med največjimi gradbenimi podjetji pa Zidarju in Črnigoju po prejemkih sledi direktor Cestnega podjetja Ljubljana Alojzij Kramljak, ki je lani prejel 192 tisoč evrov, in predsednica uprave Vegrada, Hilda Tovšak, ki je leta 2009 prejela 134 tisoč evrov. Če je Tovšakova četrta najboljše plačana gradbenica v državi, pa, kot vemo, ni na četrtem mestu po vzornem odnosu do delavcev.

Gradbeniška elita

Ali si te plače zaslužijo? V zgoraj naštetih primerih gre - razen Zavarovalnice Triglav - za podjetja, ki so v prevladujoči zasebni lasti. Odgovor na vprašanje, ali si Zidar takšno plačilo zasluži ali ne, je lahko strogo formalističen: odkar je skupaj z Aleksandrom Mezetom in Janezom Jamnikom SCT privatiziral, lahko s podjetjem načeloma počne, karkoli se mu zljubi. Seveda pa nam je vsem znano, da je resnica malce drugačna: prvič zato, ker je Zidarju uspelo SCT privatizirati s pomočjo politično-klientelističnih povezav. Drugič zato, ker SCT živi predvsem od poslov z državo. In tretjič, ker Ivan Zidar ni ravno vzor delavskega direktorja. Njegov zadnji komentar Vegradovih ekscesov, češ da poslovnih praks Hilde Tovšak ne priznava, »ker je zbila cene na trgu in ker grdo dela z ljudmi«, smo lahko zgolj preslišali.
Zidar ni nobena izjema. Že pred leti, še pred krizo, so mediji razkrili, da SCT svojim delavcem kar pet let ni plačeval pokojninskih in invalidskih prispevkov, s čimer naj bi podjetje 'privarčevalo' okoli petino stroškov dela. Pa tudi slamnata podjetja SCT-ju, ki bi sodeč po galaktični plači direktorja moral biti slovenski svetilnik, niso tuja. Saj poznamo letošnji primer 120 nekdanjih SCT-jevih delavcev, večinoma starejših ali bolnih, ki so ostali na cesti brez odpravnine. Sami so šele pred kratkim ugotovili, da so jih brez njihove vednosti prodali drugemu podjetju. Mislili so, da so v »SCT Konstruktorju«, dejansko pa so delali v Konstrukciji VG in Centralgradu.
Zidar v Sloveniji seveda ni zrasel zaradi svoje genialnosti, temveč predvsem zaradi avtocestnega programa, ki je bil v devetdesetih skupaj z državnim SCT-jem razumljen kot nacionalni projekt, pri katerem so domačim podjetjem, poleg SCT-ja še Kraškemu zidarju in Primorju, po zakonu dajali posle, četudi so bile njihove ponudbe dražje od ponudb tujcev. Zadnja etapa, menedžerski odkup, se je končala za časa prejšnje vlade, ki je leta 2006 podelila za kar milijardo evrov težko jamstvo za Darsovo zadolževanje, od česar je največ dobička imel prav SCT. V tistih letih jim je avtocestni program prinašal okrog 70 odstotkov dobička. Prometno ministrstvo je tedaj vodil Janez Božič, ki je bil pred tem šef Darsa, še prej zaposlen na SCT-ju, Janez Jamnik, tretji solastnik SCT-ja, je brat Alojza Jamnika, bivšega člana uprave Nove Ljubljanske banke, zadolženega za poslovanje z velikimi podjetji, ki je kreditirala menedžerski odkup SCT-ja. Natančneje, menedžerski odkup je kreditirala LHB Frankfurt, njen tedanji direktor Boris Zakrajšek pa je bil prej predsednik nadzornega sveta SCT-ja ...
Zaradi tega je težko skleniti, da nas Zidarjeva astronomska plača pač ne bi smela zanimati, češ da gre za zasebno podjetje. Sicer pa je še julija Zidar tudi prosil za pomoč države. Tedaj je vodil gradbince na sestanku pri predsedniku vlade Borutu Pahorju in ministrici Darji Radić, kjer so gradbinci prosili za posebno »bančno shemo«. Te sicer niso dobili, jim pa je država obljubila dodatne investicije v energetiko in promet, za 52 milijonov evrov naj bi sanirali slovenske bolnice, čemur naj bi sledile tudi druge javne ustanove, kot so vrtci ali šole. Črnigoj si je leta 2008 po podatkih Dnevnika izplačal 776 tisoč evrov, zaradi česar se je znašel pri vrhu lestvice in javne kritike. Letos je prejel polovico manj. A vodilni v SCT-ju si tudi v kriznem letu 2009 niso znižali plač. SCT-jeva tričlanska uprava si je namreč leta 2008 izplačala milijon evrov, lansko leto pa podobno - skupaj 933 tisoč evrov.

Farmacevtska elita

Kaj pa uprava Krke, ki po prejemkih sledi Zidarju? Čeprav »krkaši« že leta veljajo za plačne rekorderje, si tudi v lanskem, kriznem letu in težkem letu za slovensko zdravstvo niso prislužili javnega zgražanja. Ker je Krka lani ustvarila najvišji dobiček med vsemi slovenskimi družbami, naj bi bile tudi visoke nagrade upravičene. Predsednik uprave Janez Colarič si je tako izplačal 632 tisoč evrov, Janez Poljanec 530 tisoč evrov, Aleš Rotar 501 tisoč evrov, članica uprave Zvezdana Bajc pa 427 tisoč. To je na prvi pogled lahko res, toda prav v lanskem letu je bilo slišati kar nekaj odmevnih kritik poslovanja farmacevtskih podjetij, v katerih ugledni avtorji rušijo ustaljeno sliko te industrije, češ da gre za industrijo z ogromno dodano vrednostjo, domnevno velikim vlaganjem v raziskave in razvoj in posledično neprecenljivimi zdravstvenimi učinki.
Tudi Krka v Sloveniji na poseben način ustvarja svojo posebno dodano vrednost. Kako? Zelo preprosto. Zdravila slovenskih proizvajalcev so v tujini cenejša kot v Sloveniji. Oziroma obratno: Krka v Sloveniji zdravila prodaja po višjih cenah. Zaradi tega se je na primer Dušan Keber, ko je še bil minister za zdravje, ukvarjal z mislijo, da bi »naša,« Lekova ali Krkina zdravila uvažal iz Poljske. »S takšnimi cenami, kot jih imajo ta zdravila v Sloveniji, jih drugje ne bi mogli prodajati. Zanesljivo. A četudi jih veliko ceneje prodajajo v Rusiji, imajo tam še zmeraj blazne dobičke. Kaj vam to pove? Najbrž, da imajo pri nas, recimo trikrat večji dobiček kot drugod,« pravi Keber, ki oblikovanje cene zdravil primerja z nastajanjem cene na primer parfuma. Če je to res, potem bi seveda težko sklenili, da si krkaši enostavno zaslužijo takšna izplačila. Ali, kot sklene Keber: »To je naš denar.«

Krizni davek

Leto 2009 je bilo krizno leto. Eno najslabših, kar jih vse od osamosvojitve pomnijo slovenski menedžerji in seveda delavci. Število brezposelnih se je v tem letu skokovito povečalo. Glede na prejšnje leto za kar 40 odstotkov. Poleg slovenske avtomobilske industrije se je v krizi znašlo predvsem gradbeništvo, v katerem se je razkrila vsa beda slovenskega kapitalizma: zamude pri izplačilu plač in garanje brez izplačil, neplačevanje socialnih prispevkov, neplačevanje podizvajalcev, stečaji, prisilne poravnave ... Samo v letu 2009 je delo izgubilo več kot 6000 ljudi v gradbeništvu. In država, kot je znano, je pomagala z raznimi oblikami protikrizne pomoči, ki je bila skupaj namenjena več kot 900 podjetjem.
Da si menedžerji v teh podjetjih ne bi na koncu izplačali še visokih plač, je država sprejela t. i. Kramarjev zakon, imenovan po milijonski nagradi, ki si jo je izplačal bivši predsednik uprave NLB. Ta zakon določa, da bodo plače menedžerjev, ki so višje od 12.500 evrov bruto na mesec, obdavčene 90-odstotno. Poleg tega bodo enako obdavčene tudi nagrade za poslovno uspešnost in dohodki na podlagi udeležbe pri dobičku, ki presegajo 25.000 evrov, z 90 odstotki pa bodo obdavčene sejnine članov nadzornih svetov, ki presegajo 358 evrov bruto na posamezno sejo. Po zadnjih podatkih Dursa so Kramarjev zakon »prekršili« kar v tretjini podjetij, ki so prejela državno pomoč. Menedžerji so si v teh podjetjih izplačali za več kot 4 milijone evrov preveč.
Med podjetji, ki so prejela državno protikrizno pomoč, sicer ni SCT-ja, kar pomeni, da bo Zidar obdržal celoten znesek. So pa na seznamu Primorje, Salonit Anhovo, Vegrad in seveda Gorenje. Zanimiv je primer Salonita Anhovo. Lani je Salonitu Anhovo dobiček padel za devetkrat in danes je po oceni GVIN.com poslovanje s tem podjetjem tvegano. Čeprav je podjetju pomagala država, si je generalni direktor Jože Funda vseeno izplačal več kot leta 2008. A od 474 tisoč evrov mu bo zaradi Kramarjevega zakona država pobrala približno 300 tisoč evrov. Tudi Dušanu Črnigoju, predsedniku uprave Primorja, bo Durs odvzel 175 tisoč evrov, v tretjem največjem slovenskem gradbenem podjetju, v Vegradu, pa si je Hilda Tovšak izplačala dohodek 134 tisoč evrov, ki je ravno pod mejo Kramarjevega zakona. Bo pa ta davek udaril Franja Bobinca, predsednika uprave Gorenja. Sicer si je Bobinac konec leta 2009 plačo zaradi krize znižal za 35 odstotkov - a premalo. Dursu bo moral odšteti še 90 tisoč evrov.

Energetska elita

A Bobinčev žep bo na koncu rešila majhna skrivnost, ki jo imata Gorenje in Istrabenz. Gre za njuno podjetje Istrabenz Gorenje, ki trži elektriko iz krške nuklearke. Franju Bobincu je namreč to podjetje leta 2009 za opravljanje funkcije podpredsednika nadzornega sveta plačalo za kar 31.692 evrov sejnin in nagrade. To je verjetno najvišja nadzorniška nagrada v Sloveniji, izplačana v lanskem letu. Poleg njega je astronomsko nagrado, skoraj 35 tisoč evrov, prejel še Igor Bavčar, ki je bil član nadzornega sveta tega podjetja do sredine julija 2009. Ker podjetje Istrabenz Gorenje ni prejelo nobene državne pomoči, tudi ne sodi pod t. i. Kramarjev zakon. In poleg tega je predsednik uprave podjetja Istrabenz Gorenje, Robert Golob, na 20. mestu najboljše plačanih slovenskih menedžerjev. Za delo v Istrabenzu Gorenju in družbi GEN-I, ki je v 50-odstotni lasti Istrabenza Gorenja, je Golob lani prejel kar 261 tisoč evrov. So si Bavčar, Bobinac ali Golob te zneske prislužili?

Kot zatrjujejo v omenjenih podjetjih, je GEN-I trenutno največji slovenski trgovec z električno energijo z izredno visokim dobičkom. Drži, da so lansko, krizno leto zaključili s skoraj 10 milijoni evri dobička, a tudi v tem primeru je v ozadju državna koncesija, ki šele omogoča takšne presežke. Omenjena skupina podjetij, tako imenovani drug slovenski elektroenergetski steber, je namreč leta 2006 nastal pod sponzorstvom politike, tedanjega gospodarskega ministra Andreja Vizjaka, ki je domnevno želel povečati konkurenčnost na slovenskem trgu z energijo. Vizjak je skupino ustvaril tako, da je podjetju v javno-zasebnem partnerstvu enostavno podaril koncesijo za trženje energije iz krške nuklearke. Energetikom je jasno, kaj to pomeni. Tisti, ki dobi na mizo vso slovensko energijo iz krške nuklearke, je takoj v privilegiranem položaju, saj lahko na tej podlagi sklepa bolj tvegane posle, kupuje in prodaja elektriko iz manj zanesljivih in morda cenejših virov. Če pa se kaj zalomi, v ozadju ostaja zanesljiva NEK.
Pogodba med krško nuklearko in posredniki, torej Istrabenzom, Gorenjem in Robertom Golobom, sicer ostaja poslovna skrivnost, toda jasno je, da Istrabenz, Gorenje in Robert Golob, ki je 1,3-odstotni lastnik Istrabenza Gorenja, enostavno služijo z maržami od vsake kupljene in prodane kilovatne ure. Z drugimi besedami, s takšnim poslovanjem niti teoretično ni mogoče ustvarjati izgube. V Revozu, denimo, se direktor lahko zmoti in zakupi elektriko po predragi prihodnji ceni, drugemu slovenskemu energetskemu stebru, priključenemu na javno elektrarno, pa se to ne more zgoditi. Pogodbo med krško elektrarno in posredniki zaradi tega že kar nekaj časa preučuje Urad za varstvo konkurence (UVK). In z veliko verjetnostjo lahko pričakujemo, da bo UVK takšni posredni državni pomoči, kot so je deležni v Istrabenzu in Gorenju, pristrigla peruti.
Zanimivo je, da se tega dobro zaveda tudi koalicija. V koalicijski pogodbi so vladajoče stranke celo zapisale, da si bodo prizadevale za združitev obeh elektroenergetskih stebrov: »Proučili in spremenili bomo organiziranost Holdinga Slovenske elektrarne, d. o. o., in Gen energije, d. o. o., z namenom, da bi ju povezali ter tako vsem slovenskim gospodinjstvom in industriji zagotovili pozitivno vplivanje trženja cenejše električne energije iz NEK na ceno elektrike.« A se to kljub danim obljubam ni zgodilo. Janez Kopač, direktor direktorata za energijo na gospodarskem ministrstvu, nam je pojasnil, da je bil postopek združitve HSE in Gen energije lani poleti že pripravljen, »a ga je minister Lahovnik ustavil, saj naj bi se na ministrstvu želeli obraniti pred napadi iz opozicije«. Predvsem lokalne politike, ki so v okolici Krškega iz vrst SLS in SDS, naj bi bilo strah, da se bo z združevanjem podjetij zelo zmanjšalo število služb. Razbitost slovenske energetike, pravi Kopač, tako do nadaljnjega ostaja. Prav ta mesec bo upravljanje s kapitalskimi deleži v državnih podjetjih prešlo na novo agencijo za upravljanje z državnimi deleži, za katero koalicijska pogodba ne velja.

Najboljši

Menedžerji svoje ogromne zaslužke skoraj brez izjeme upravičujejo z velikimi dobički. A kot vidimo, vsaj hiter pregled največjih med njimi pokaže še drugo sliko: visoki zaslužki Bobinca, Bavčarja, predvsem pa Goloba niso torej plod znanja, so plod specifične iznajdljivosti, političnih dogovorov med levico in desnico, češ, mi vam nadzor nad enim delom energetike, vi nam nadzor nad drugim delom. Podobno velja za gradbeništvo. In celo za farmacevtsko industrijo, ki tudi pobira svojo rento. Seveda pa bodo najbolje plačani v Sloveniji še vedno trdili, da je treba za resničen uspeh »hoditi med ljudmi in ne po ljudeh«. Ali, kot je Zidar še pred krizo v nekem intervjuju za Delo pojasnil svoj pristop k odpuščanju delavcev: »Jaz sem za te reči zelo občutljiv. Vem, kako je, če otroci nimajo kaj jesti.«