16. 9. 2010 | Mladina 37 | Politika
Dvorezne plače
Previsoke plače lahko uničijo podjetje in javni proračun, zniževanje plač na drugi strani lahko prinese zastoj razvoja podjetij in s tem propad proizvodnje
Delavski protest za dvig minimalne plače, 28. novembra 2009 v Ljubljani
© Borut Krajnc
V Gorenju leto dni po uporu delavcev zaradi nespodobno nizkih plač opažajo, da podjetje zapusti več zaposlenih z visoko izobrazbo, kot se jih zaposli, je dejal predsednik sindikata SKEI v družbi Žan Zeba. To po njegovih besedah ni le problem, s katerim se mora ukvarjati sindikat, ampak tudi problem podjetja. Pa ne samo Gorenja.
Z odhodom izobraženih kadrov, ki jih podjetje potrebuje za razvoj novih izdelkov z višjo dodano vrednostjo, za inovacije, se bodo razmere slabšale. Vse več podjetij bo prisiljenih proizvodnjo seliti tja, kjer so stroški dela še nižji, kot znaša plača za ljudi za tekočim trakom v Sloveniji, saj brez razvoja edina spremenljivka v poslovanju ostane le še višina stroškov dela. Vsaka selitev proizvodnje pa pomeni zapiranje delovnih mest in manj ljudi, ki »preživljajo vse ostale prebivalce v državi«.
Gorenje Tiki je proizvodnjo grelcev recimo že preselilo v Srbijo, na začetku leta so v Gorenju napovedali, da bodo tja preselili tudi del proizvodnje hladilnikov. Po podatkih gospodarske zbornice je v Sloveniji podjetij, ki so v nezavidljivem konkurenčnem položaju, ker ustvarjajo manj kot 20.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, več kot 16 tisoč.
Tatjana Fink, direktorica Trima, ki je eno od bolj uspešnih podjetij v Sloveniji, je v začetku leta v pogovoru za Dnevnik izjavila: »Tista podjetja, ki ves denar porabijo za plače in ga tudi nimajo dovolj, se ne morejo razvijati. Večina slovenskih družb ima dodano vrednost pod 30.000 ali celo pod 20.000 evrov, to pa pomeni, da nimajo denarja za razvoj. V Trimu je dodana vrednost v zadnjih petih letih od 44.000 do 53.000 evrov. Dodana vrednost je v Trimu ključni merljivi kazalec na ravni skupine. To je edino, kar ostane v družbi za razvoj, za obnovo tehnologij, za plače. Če hočemo dobro delati, moramo imeti dobre plače in tudi ustrezne kompetence. Ključno vprašanje za slovensko gospodarstvo je tudi, kakšne vire imajo managerji za ustvarjanje dodane vrednosti. Pogovarjamo se samo o plačah in delitvi, ne pa o ustvarjanju. Vprašati se moramo, ali imamo pravo znanje, ali naše šolstvo zagotavlja pravo znanje, ali naš javni sektor zagotavlja ustrezno podporo. Skratka, cela družba je soočena pred ogledalom, kaj bo od začetka, od osnovnega šolstva, zagotavljala, da bo podpora gospodarstvu. Potrebujemo spremembo celotne družbe.«
Po podatkih Spiegla se je plača na zaposlenega v obdobju od leta 2000 do 2008 realno v Nemčiji zmanjšala za 0,8 odstotka, lani v primerjavi z letom 2008 pa za 0,2 odstotka. V Nemčiji so breme krize prevzeli v veliki meri zaposleni, ker so se odrekli dvigom plač, v zameno za ohranitev delovnih mest so sprejeli delo za krajši delovni čas, so pa seveda delodajalci, zlasti v družbah, katerih lastniki so finančni investitorji, stroške zniževali tudi z odpuščanjem in vnovičnim zaposlovanjem prek agencij za veliko nižje plače. V Franciji tega niso mogli narediti, tam, kjer so to poskusili, so delavci menedžerje zaprli v pisarno in jih niso spustili iz nje, dokler niso preklicali odločitev o odpuščanju. Hkrati je bil predsednik države Nicolas Sarkozy ves čas v tesnem stiku z menedžerji največjih podjetij, kot je recimo Renault, in skupaj z njimi snoval načrte, po katerih so ohranili proizvodnjo doma.
Napovedi nemških sindikatov, da je zdaj, ko nemško gospodarstvo izstopa pri okrevanju, čas za to, da imajo prek dviga plač koristi tudi delavci, se je zaradi tega zelo razveselila francoska gospodarska in finančna ministrica Christine Lagarde. Če bodo Nemci dvignili plače, se bodo izdelki, ki jih njihova podjetja izvažajo, podražili in bodo manj konkurenčni francoskim. V Franciji so lani v primerjavi s predlani zaposleni realno dobili za 1,1 odstotka višjo plačo, leta 2008 v primerjavi z letom 2000 pa za 9,6 odstotka.
In kaj bi dvig plač v Nemčiji pomenil za slovensko gospodarstvo, za katero je Nemčija najpomembnejši trg? Najbrž pritisk na znižanje slovenskih cen, s tem nižanje plač ali izgubo poslov, glede na ugotovitve nekdanjega svetovalca ministra za finance Draga Isajlovića. Višje stroške dela doma bodo Nemci zagotovo poskusili uravnotežiti s pritiskom na dobavitelje, da bi se višji stroški dela v čim manjši meri prelili v cene izdelkov. Podizvajalci so namreč hitro zamenljivi, tuji posredniki jim dajejo delati tisto, česar sami ne zmorejo, oziroma proizvodnjo razdelijo podizvajalcem po ključu, ki jim prinaša največ dobička. »V avtomobilskem grozdu, ki je v veliki meri v zasebni lasti, smo se zelo potrudili, da bi firme ohranili. Pri tem so prišle do izraza tudi pomanjkljivosti slovenskega gospodarstva. Razlagali smo: ne odpuščajte ljudi, racionalizirajte proizvodnjo, razmišljajte o novih tehnologijah. Pa smo slišali v nekaterih konkretnih primerih: kaj naj delamo, če ne vemo, kaj bo počel kupec. Kdo je kupec? In so povedali: mi prodamo neki posredniški firmi v tujini, ta pa proda naprej. S končnim kupcem pa nimamo sodelovanja, ne poznamo njegovih načrtov. To je katastrofa,« je aprila pogovoru za Dnevnik povedal Isajlović.
Slovenska podjetja, ki so podizvajalci nemških, sicer začasno lahko reši dilema Nemcev, da z dvigom plač ne gre hiteti, kajti kriza dejansko še ni mimo in pomembni trgi za nemške izvoznike kaj hitro lahko zabredejo v nove težave. Kitajski še vedno grozi pok nepremičninskega balona, vse več pesimizma je v ZDA, negotovo je, ali bodo Grčija, Italija, Španija, Portugalska in druge evropske države uspešno rešile svoje probleme s prezadolženostjo. Toda nemški sindikati, ki jih tokrat podpira tudi politika s kanclerko Angelo Merkel na čelu, pravijo, če bi dosledno sledili tistemu, kar pravijo delodajalci, za dvig plač nikoli ni pravi čas.
Daniel Gros, direktor inštituta CEPS v Bruslju, pravi, da se je treba posloviti od gospodarske rasti, ki temelji na potrošnji in gradbeništvu, kar je bilo temelj razcveta v zadnjih desetih letih. To velja za ZDA in tudi za Južno Evropo. Ameriški predsednik Barack Obama je na podlagi tega izziva objavil, da morajo ZDA v prihodnjih desetih letih podvojiti izvoz. A to je veliko lažje povedati kot narediti. Visokotehnološki proizvodi, ki naj bi jih ZDA izvažale, potrebujejo usposobljeno delovno silo, ki pa so jo v veliki meri izgubile in je ni mogoče nadomestiti čez noč. Večina zaposlenih v gradbeništvu je nizko izobraženih, zato jih ni mogoče prekvalificirati za zaposlitev v visoko tehnoloških podjetjih. Ni pa bil problem v času gospodarskega razcveta ljudi, ki so izgubljali službe, zaposliti v gradbeništvu, prekvalificirati v nepremičninske posrednike in druge poklice, ki zahtevajo le splošna znanja, piše Gros.
Podobne ugotovitve v precejšnji meri veljajo tudi za Slovenijo. Tudi slovenska gospodarska rast je temeljila predvsem na potrošnji na račun ugodnih kreditov, na gradnji stanovanj, trgovskih centrov in seveda avtocest. Ekonomist Franček Drenovec je že pred dvema letoma napisal, da »je država še v nekem obupnem predpotopnem zgodnjeindustrijskem svetu«. Na forumu GZS pa so takrat opozarjali, da Slovenija po inovacijski sposobnosti za povprečjem v EU zaostaja za 13 let.
Lani spomladi je Drenovec opozoril, da slovenski problem ni preveč industrije, temveč njena odslužena struktura navznoter: »Slovenska industrija in blagovni izvoz sta stagnirala že celo leto pred izbruhom krize, če izvzamemo visokotehnološko farmacijo, pa že celi dve leti. Staro umira, novega ni. Politiki se radi pohvalijo s tem, da povečujejo sredstva 'za znanost'. Lahko jih povečajo za milijon odstotkov, pa ne bo od tega nobene koristi, dokler ne bodo začeli dajati tudi sredstva 'za ljudi' - za spreminjanje ljudi, za spreminjanje izobrazbene sestave zaposlenih in menedžerskega sloja (in politikov), za ustvarjanje povpraševanja po znanosti.«
Daniel Gros razlaga, da ni poudarek v tem, da so delovna mesta v industriji boljša kot v storitvenem sektorju, ampak je treba upoštevati dejstva pri usposabljanju zaposlenih za ta delovna mesta. Precej enostavno je prezaposliti ljudi, ki izgubijo službo v industriji, v gradbeništvu, veliko težje pa je vnovič vzpostaviti konkurenčni industrijski sektor, ko ga izgubimo. Finkova pravi, da brez ustvarjanja podjetja ne morejo deliti: »Če bi se ukvarjali s tem, kako bomo več ustvarjali, potem ne bi smelo biti odprto vprašanje minimalne plače. Višjo dodano vrednost prinašajo novi proizvodi, trgi in tehnologije. V Trimu zato stalno prihajamo na trg z novostmi.«
Katere nove proizvode, trge in tehnologije so recimo v zadnjih petih letih ustvarila slovenska podjetja? Katera podjetja to sploh počnejo? Zakaj nekatera podjetja, recimo Trimo, to lahko počnejo, druga ne? Kako spodbuditi podjetja, ki so zaprla svoje razvojne oddelke, da jih bodo spet odprla in ne bo več glavno merilo uspešnosti družbe čim večji dobiček v čim krajšem času? Kakšne razvojne projekte sploh imajo slovenska podjetja? Koliko državnega denarja so posamezna podjetja, recimo, v zadnjih petih letih že dobila za raziskave in razvoj, pa za regionalni razvoj, za prestrukturiranje in druge namene, predvsem pa, kako so ga porabila? Kdo sploh vlaga v nove izdelke in tehnologije, so to podjetja, ki jih podpira država, ali predvsem podjetja, ki se na državne pomoči ne zanašajo?
Ali podjetja državni denar res uporabijo namensko, koliko novih delovnih mest so odprla, za koliko so povečala dodano vrednost, za koliko produktivnost, zmanjšala porabo energije, ali porabo upravičijo zgolj z novo raziskavo, projektom ...? Kako zagotoviti boljšo uporabo slovenskih inovacij, sodelovanje slovenskih podjetij v velikih evropskih razvojnih projektih? Kako podjetjem, ki imajo inovativne izdelke in tehnologije, pomagati, da pri domačih javnih projektih dobijo reference za prodajo tega znanja v tujino? Po podatkih obrtne zbornice imamo v Sloveniji vsaj pet tisoč mikro in malih podjetij z visokim potencialom rasti. Med njimi je veliko takih, ki se ukvarjajo s perspektivnimi dejavnostmi, kakršne so fotovoltaika, elektronska instrumentacija, energetsko varčna gradnja ...
Zakaj ta podjetja oziroma samostojni podjetniki zmorejo ponuditi na trgu izdelke, po katerih je povpraševanje, in celo najdejo denar za razvoj? Posredno je prek družb Kad in Sod (so)lastnica velikega dela slovenskega gospodarstva (tudi Gorenja) še vedno država. Zgolj na pomoč od zunaj, na evropski trg, da bodo drugi opravili domačo nalogo se ne gre zanašati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.