16. 9. 2010 | Mladina 37 | Kultura
Je punk povozil čas?
Jello Biafra in Peter Brötzmann na 17-letnici AKC Metelkova
Jello Biafra na odru Kina Šiška
© Miha Fras
Za vrhunec letošnje 17-letnice AKC Metelkova sta z dvojnim koncertom poskrbela Društvo Kapa z Jellom Biafro in njegovimi The Guantanamo School of Medicine (GSOM) ter Defonija s Petrom Brötzmannom v zasedbi Full Blast. Žal je predvideni scenarij pokvarilo vreme, zato smo koncert prvih namesto na letnem vrtu Gala hale videli v Kinu Šiška. Obenem pa je to botrovalo odločitvi, da smo najprej slišali udarni Brötzmannov trio v klubu Gromka. Slaba stran tega scenarija je bila ta, da so po udarnem koncertu zasedbe Full Blast GSOM udarili nekoliko manj prepričljivo, kot bi po tistem vremensko nepogojenem scenosledu. A kakorkoli že, v enem večeru smo dobili dva vrhunska koncerta dveh velikih glasbenih legend in nad tem se kakopak ne kaže pritoževati.
Žanrski atributi bi skozi faktor udarnosti seveda velevali obrnjeno razmišljanje. Biafra bi kot nekdanji frontmen legendarne razgrajaške punk-rockovske institucije Dead Kennedys že po definiciji moral preglasiti legendo evropske svobodnjaške improvizirane muzike. Toda ta pavšalna žanrska opredeljevanja so se spet potrdila za povsem neutemeljena, kar pa smo tisti, ki smo si ob razbijanju Full Blast na lanskem jazz festivalu v Cerknem zatiskali ušesa, tako ali tako že vedeli. Ali pa skoraj vedeli. Metalsko razpoloženi ritem dvojec si je v klubskem prostoru tokrat namreč priropotal še več prostora in ob Brötzmannovem prepihavanju saksofona še bolj načel sluhovode.
Malce bolj umirjeno in letom primerno so s svojimi skladbami in hiti zasedbe Dead Kennedys v Šiški zabavali Biafra in GSOM. Glasba sama je resda najprej stavila na nostalgični vzgib, toda kljub temu ji ne gre ničesar očitati. Še vedno je ravno dovolj ostra, posodobljeno kritična in zabavna. Žal pa je razpoloženje kvarilo Biafrovo tinejdžersko bentenje čez Obamo, Sarkozyja, korporativizem in podobne produkte aktualnega družbenega ustroja. Tovrstno stresanje populističnih floskul bi zaletavemu mladostniku najbrž zlahka spregledal, (v intervjujih sicer zelo artikuliranemu) gospodu pa tovrstni obamovski predvolilni diskurz vendarle ne pritiče. Se je političnemu populizmu res moč zoperstaviti le s populističnim aktivizmom? Moramo res vedno znova poslušati, kako zgrešeno politiko vodijo ZDA in kako diskriminatoren je sistem do malega človeka? In ali ni navsezadnje Biafri jasno, da je s tovrstnim metanjem kosti politikom tudi sam del tega pokvarjenega sistema?
Skozi to prizmo lahko mirno ugotovim, da je Brötzmann danes tako s svojo glasbo kot ignoriranjem tovrstnega diskurza mnogo uspešnejši v vlogi opozicije. Bržkone se s tovrstnim razmišljanjem mnogi ne strinjajo, toda sam menim, da bi Biafra svoje sicer hvalevredne ideale lahko razglašal bolj zrelo. Je pa tudi res, da bi s tem pač presegel konservativna punkovska pravila. Toda ali niso navsezadnje pravila postavljena zato, da se rušijo?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.