Vzhodna Evropa? Podkupuj!

V zahodnoevropskih družbah so očitno prepričani, da v Jugovzhodni Evropi in na Balkanu brez podkupovanja in korupcije ni mogoče priti do pomembnih poslov. V Nemčiji so pravkar začeli preiskavo zoper predsednika uprave Telekoma Reneja Obermanna in še sedmim menedžerjem družbe, ker naj bi podkupovali državne uradnike v Črni gori in Makedoniji, pa tudi na Madžarskem. Policisti in tožilci jih sumijo tudi utaje davkov in pranja denarja. Na Hrvaškem je nekdanja finančna direktorica Globus Grupe Milena Šenator na televiziji povedala, da naj bi lastnik družbe Miroslav Kutle nekdanjemu predsedniku vlade Ivu Sanaderju menda plačal 800 tisoč mark, ker mu je uredil posojilo pri takrat avstrijsko-bavarski banki Hypo Alpe Adria. Avstrijski mediji ravnokar odkrivajo sporne posle z nakupi zemljišč na Hrvaškem, v katere je vpletena banka Hypo, ki ima sedež na avstrijskem Koroškem.

Balkanski posli

V gradbeno družbo Strabag, ki ima sedež na Dunaju, so se kriminalisti odpravili leta 2008 zaradi sumov podkupovanja v Nemčiji, Avstriji in na Madžarskem. Uslužbenec, ki so ga zalotili pri spornih poslih, je kazen odsedel v zaporu, zdaj pa dela v drugi panogi, saj bi »se sicer spet moral vrniti h kriminalnim poslom«. Nekdanji direktor finskega orožarskega koncerna Patria Jorma Wiitakorpi je potem, ko so začele prihajati v javnost informacije o sumih podkupovanja in korupcije pri nakupu njihovih oklepnikov v Sloveniji, povedal, da v Patrii ravnajo in sklepajo posle v skladu z lokalnimi običaji. Tako kot so do izbruha korupcijske afere govorili tudi v Siemensu: »Brez podkupnin Siemens ne more več dobiti poslov, ker je zaspal na področju tehničnega razvoja, v nekaterih državah pa nasploh brez 'podmazovanja' ni mogoče dobiti posla.« Natanko to je v začetku avgusta na splošno za Balkan objavil nemški dnevnik Die Welt. V državah Balkana »veljajo zakoni dajanja in jemanja pod roko« v vseh delih družbe.
Objavil je podatke Transparency International, po katerih naj bi bila v Srbiji v zadnjem letu vključena v kakršnokoli »jemanje in dajanje pod roko« petina ljudi, v Bolgariji naj bi podkupnino plačal vsak četrti prebivalec. Welt poroča, da morajo očetje že pri rojstvu otroka bolnišnici plačati podkupnino, če mu hočejo zagotoviti spodobno oskrbo, tudi v šolah in na univerzah brez »darila« za učitelje in profesorje ni mogoče nič doseči. Na pravni fakulteti v Kragujevcu so pred štirimi leti imeli afero, ker so deset profesorjev zalotili pri prodaji diplom. Med njimi je bil tudi dekan in nekdanji ustavni sodnik Srbije, pa še izvedenec za boj proti organiziranemu kriminalu. Danes so vsi na prostosti, nemškim bralcem korupcijo in podkupovanje kot vsakdanjost na Balkanu predstavlja Welt.
Organizacija Transparency International je lani uvrstila Bolgarijo, Makedonijo in Romunijo na 71. mesto svetovne lestvice korupcije, Nemčija je na 14. mestu, Avstrija na 16. Najbolj koruptivna država v Evropi je po tej lestvici Bosna in Hercegovina, ki so jo uvrstili na 99. mesto, Srbija je na 83. mestu. EU je v Bolgariji pred dvema letoma ustavila gradnjo cest, ker naj bi milijoni evrov izginili neznano kam. Nekdanji predsednik romunske vlade Adrian Nastase mora pred sodiščem pojasnjevati, od kod izhaja 400 tisoč dolarjev, ki so bili nakazani na bančni račun njegove žene. Župan mesta Craiova od marca sedi v preiskovalnem zaporu, ker naj bi prejel 50 tisoč evrov podkupnine. Korupcija je tri leta po vstopu v EU v Bolgariji in Romuniji še vedno problem, opozarja EU.
V Beogradu naj bi po poročilih TV-postaje B92 mestna uprava »dvomljivim« poslovnežem dodelila zemljišča v vrednosti več sto milijonov evrov. Po izračunih srbskih oblasti naj bi se v tej državi na leto opralo 1,7 milijarde evrov denarja. Izvedenci EU ocenjujejo, da v Srbiji prek javnih naročil vsako leto konča v zasebnih žepih 400 milijonov evrov. Pri korupciji sodelujejo tudi politične stranke, saj naj bi na njihovih računih letno končalo vsaj 15 odstotkov denarja, ki je namenjen za različne investicije.

Afera Deutsche Telekom

Zanimivo je, da pri spornih poslih sodelujejo tudi družbe iz zahodnih držav, ki so v celoti ali v večinski državni lasti. Takšna družba je recimo Deutsche Telekom. Kakor poroča Spiegel, segajo sumi podkupovanja nemškega Telekoma v leto 2005, ko je bila družba »ponosna lastnica« 60-odstotnega deleža madžarskega Telekoma. Družba Magyar Telekom je nastala s privatizacijo državne družbe Matav in je ena največjih privatiziranih telekomunikacijskih družb v Jugovzhodni Evropi. Ker nemški Telekom takrat v tem delu Evrope ni imel v lasti pomembnih podjetij, sta bila predsednik uprave Kai-Uwe Ricke in direktor za mobilne komunikacije in prijatelj Rene Obermann posebej zainteresirana za delež v tem madžarskem podjetju. Do januarja leta 2006 je, kot kaže, vse teklo po načrtih. Takrat pa je revizijska hiša PricewaterhouseCoopers (PWC) zavrnila podpis pod revizijsko poročilo madžarske družbe.
Revizorji so namreč opazili pogodbe s svetovalci, na podlagi katerih so bili izplačani milijonski zneski za dela, ki niso prinesla ustreznih rezultatov. Zato so napisali, da bi lahko šlo za manipulacije. Brez ustreznih pojasnil revizijskega poročila ne morejo podpisati. V centrali Deutsche Telekoma so bili vznemirjeni, saj bi negativno poročilo za madžarsko podjetje ogrozilo poslovno poročilo za celotno skupino Deutsche Telekom. Naročili so interno revizijo, da bi odkrili, za kakšne pogodbe gre, in ugotovili, da je v okviru obstoječih navez in starih zvez denar odtekal k različnim uradnikom in tudi menedžerjem skupine. Zato so sklepali navidezne pogodbe v milijonskih zneskih, recimo za navidezna svetovanja v povezavi s predpisi s področja telekomunikacij. Precejšnje milijonske vsote so namenili tudi za tako imenovane analize trga in nič vredne marketinške koncepte, piše Spiegel.
V središču teh poslov je bilo podjetje na Cipru, iz njega so denar prek Švice poslali do prejemnikov, ki so imeli račune na Deviških otokih. Podobno je delovalo tudi »Siemensovo kraljestvo korupcije«, ki so ga odkrili leta 2008. Tudi Siemensov sistem je deloval tako, da je družba s podjetji v tujini sklepala pogodbe o svetovanju. Tem podjetjem je Siemens nakazoval velike zneske denarja, ki jih je v bilanci knjižil kot honorarje za svetovanje. Teh svetovanj seveda nikoli ni bilo, pogodbe so bile fiktivne. Te svetovalne firme so imele poštne predale v davčnih oazah, ti poštni predali pa račune v Švici, Liechtensteinu in drugih podobnih državah.
Primera Deutsche Telekoma in Siemensa kažeta, da so eno od orodij za sklepanje koruptivnih poslov navidezne svetovalne pogodbe in uporaba računov v davčnih oazah. Tudi Siemensovi koruptivni posli so bili povezani z državo, saj je Siemens dobavitelj za številne državne investicije oziroma so njegovi glavni poslovni partnerji državne družbe, recimo na področju železnice ali elektrogospodarstva.
Tako kot za Siemens je tudi za Deutsche Telekom največji problem kotacija delnic na borzi v New Yorku, kar pomeni, da sumi o korupciji in podkupovanju zanimajo tudi ameriškega borznega nadzornika SEC. Enako kot Siemensu, ki se je izvlekel z milijardno poravnavo, tudi Deutsche Telekomu grozi, da bi ga izločili iz sistema javnih naročil v ZDA, če bodo ameriški preiskovalci presodili, da je prekršil pravila, ki veljajo za tovrstna naročila. Za zdaj so v Deutsche Telekomu preiskovalci odkrili okrog 30 fiktivnih pogodb v skupni vrednosti 30 milijonov evrov. V Siemensu so za primerjavo odkrili za 1,3 milijarde evrov podkupnin.
Nemško državno tožilstvo po besedah generalnega državnega tožilca Freda Apostla prvega moža Deutsche Telekoma Reneja Obermanna obtožuje, da je v pogovoru s prvim možem ene od hčerinskih družb Magyar Telekom pogojeval izplačilo dividend z ukrepi, ki bi na madžarskem trgu čim dlje preprečevali konkurenco. V Deutsche Telekomu pravijo, da so argumenti tožilstva šibki, saj so takšne »grožnje« v panogi nekaj povsem običajnega. V Nemčiji so vsi predsedniki uprav Telekoma državo kot velikega delničarja družbe opozarjali, naj ne računa na dividendo v milijonskih zneskih, če bo prišlo do prehitrega odpiranja trga, pravijo v Telekomu. To je do zdaj zaskrbelo samo protikartelni urad.
Američani so že poleti 2007 od Deutsche Telekoma zahtevali, da je treba kopirati trde diske na računalnikih predstojnikov in najvišjih menedžerjev in jih hraniti kot dokazno gradivo. To so menda tudi storili, kakor kaže elektronska pošta. Toda teh podatkov nemško državno tožilstvo še ni zahtevalo. Za Spiegel so pojasnili, da so v dosedanjih postopkih sami zbrali že toliko gradiva, da ni nujno, da bodo podatke s trdih diskov računalnikov sploh potrebovali. V Deutsche Telekomu preiskav ne komentirajo.

Strabagova pajkova mreža

Korupcija in podkupovanje sta del posla tudi v gradbeništvu, kjer se prav tako obračajo ogromni zneski denarja in kamor je močno vključena država in s tem politika. Avstrijska gradbena družba Strabag ima v svojem etičnem kodeksu napisano, da je treba »pri vseh poslovnih odločitvah in ravnanjih upoštevati veljavne zakone in druge merodajne določbe doma in v tujini«. Leta 2005 so njenega zaposlenega Güntherja Iblerja ujeli pri kriminalnih dejanjih, za katere trdi, da so bile v koncernu »običajna praksa«. Strabag tako rekoč v vseh državah v Vzhodni Evropi gradi avtoceste, Spiegel ga je na podlagi dokumentov, ki so jih dobili v uredništvo, označil za »pajka, ki ima povsod spleteno mrežo«. Iblerjev odvetnik je leta 2006 z državnim tožilstvom v nemškem Chemnitzu sklenil dogovor, da bo obtoženi razkril Strabagov sistem podkupovanja in korupcije. Po njegovih besedah je Strabag podkupoval predvsem nadzornike na gradbiščih, da so zamižali na eno oko, ko je bil izstavljen večji račun, kot bi moral biti. Sam je recimo v času gradnje avtoceste na Saškem uslužbencu državne avtocestne družbe na roko plačal 10 tisoč evrov, enemu od nadzornikov pa so dogradili hišo.
Spiegel je leta 2008 poročal, da naj bi Strabag v vzhodni Evropi oziroma na Madžarskem sumljive posle opravljal prek nepomembne družbe Eurocontact Public Affairs s sedežem v neugledni hiši tik za katedralo sv. Štefana na Dunaju. Kup sporočil prek elektronske pošte, zapiskov, računov, pogodb naj bi bilo dokaz, da so ljudje, pristojni za stike z javnostjo, pri politikih v Vzhodni Evropi poskrbeli za »ohranitev prijaznega okolja za podjetja«. Šefa družbe Eurocontact Alexander Zach in Zoltan Aczel sta bila nekaj časa predsedujoči in generalni sekretar majhne avstrijske politične stranke Liberalni forum. Tako sta lahko neopazno vzpostavila stik s sestrsko stranko na Madžarskem, kar je Strabagu olajšalo pot do milijonskih gradbenih poslov v tej državi.
Dunajsko državno tožilstvo je poleti 2008 začelo preiskavo sumov podkupovanja madžarskih politikov, zlasti iz stranke Zavezništvo svobodnih demokratov, iz katere je bil gospodarski minister, ko je Strabag dobil posel v vrednosti 350 milijonov evrov za gradnjo avtoceste M5. Predsednik uprave Strabaga Hans Peter Haselsteiner je odločno zanikal, da bi družba političnim strankam izplačevala provizije. Toda zakaj je Eurocontact Public Affairs dobila 15 milijonov evrov dodatka? Zakaj so svetovalci Strabaga različne zneske denarja nakazovali na račune podjetij, ki imajo samo poštni predal? V Strabagu so za Spiegel pojasnili, da so zneski, ki jih je dobil nakazane Eurocontact, »ustrezni«, saj je bila družba, ki se ukvarja s stiki z javnostjo, zelo uspešna.
Madžarski nacionalni preiskovalni urad pa je zaradi suma pranja denarja uvedel preiskavo prodaje logističnega podjetja MAV Cargo avstrijskim železnicam OBB. Pri tem poslu je menda prav tako sodelovala družba Eurocontact in prav tako naj bi šlo za podkupovanje politikov. Avstrijsko računsko sodišče je že leta 2006 ugotovilo, da so v OBB od leta 1999 do 2001 za zunanje svetovalce porabili 34,5 milijona evrov, od leta 2002 do vključno 2004 pa dobrih 56 milijonov evrov ali sedem odstotkov v povprečju na leto več. Večine teh poslov v OBB niso oddali prek javnega razpisa, pogodbe so sklepali šele, ko so bila dela že opravljena. Lani sredi leta je podpredsednik nadzornega sveta Eduard Saxinger naenkrat objavil, da odstopa. Kmalu se je izkazalo, da naj bi njegova odvetniška pisarna OBB svetovala glede združitve hčerinskih družb OBB Infrastruktur Bau AG in OBB Infrastruktur Betrieb AG. Ponudbo je menda pripravil kar Saxinger sam, potem pa jo tik pred zasedanjem nadzornega sveta, na kateri naj bi jo nadzorniki potrdili, umaknil. Dokler informacija ni prišla v javnost, je imel menda svetovalno pogodbo z OBB v vrednosti dobrih 10 tisoč evrov na leto nekdanji pravosodni minister Dieter Böhmdorfer. V Avstriji prav tako nikakor »ne morejo priti do dna« sumom o domnevnih korupcijskih poslih nekdanjega finančnega ministra Karla-Heinza Strasserja. Glede tega so po ocenah poznavalcev razmere zelo podobne kot v Vzhodni Evropi.

Kutlejeva “črna blagajna”

Za Hrvaško je nekdanja finančna direktorica Globus Grupe Milena Šenator na hrvaški nacionalni TV zatrdila, da je imel lastnik Globus Grupe Miroslav Kutle »črno blagajno«, iz katere je z gotovino plačeval usluge. Med prejemniki tovrstnih provizij je bil tudi nekdanji predsednik vlade Ivo Sanader. Ko je bil še vodja kabineta pokojnega predsednika Franja Tuđmana, naj bi po besedah Šenatorjeve od Kutleja dobil provizijo, ker naj bi mu uredil posojilo v višini 4 milijone nemških mark. Velike provizije v gotovini naj bi Kutle plačeval tudi politikom in drugim javnim osebam. Med letoma 1995 in 1997 naj bi zanje izplačal približno 20 milijonov nemških mark. Namestnik državnega tožilstva Lazo Pajić je v isti TV-oddaji dejal, da je državno tožilstvo razkrilo več tajnih računov v tujini, na katere so polagali denar iz Hrvaške. Obstoj teh računov so hrvaškim tožilcem potrdili v Izraelu, Švici in na Madžarskem. Tam naj bi nalagali denar od prodaje orožja, od privatizacije in od prodaje družbenih stanovanj. Denar so prali tako, da so ga vračali na Hrvaško v obliki posojil, ki so jih odobrili posameznikom, je povedal Pajić.
Avstrijski dnevnik Die Presse prav tako navaja, da na Hrvaškem odkrivajo vse več spornih poslov z nepremičninami, v katere je vpletena banka Hypo Alpe Adria. Ralf Holub, vodja preiskovalnega urada na Koroškem, je dejal, da se je vse »dogajalo po določenem sistemu«. Hrvaški sklad za privatizacijo in občine v Istri so prodajali zemljišča po smešno nizkih cenah podjetjem, katerih lastnica je bila banka Hypo. Nato so lokalni organi poskrbeli za spremembo namembnosti in njihova cena je čez noč skokovito narasla. Potem je sledila draga prodaja. Holub še ni mogel povedati, kam so se stekali dobički od teh poslov, s tem, da ni mogoče izključiti transakcij v Liechtenstein.
Račune šestih fundacij in organizacij v Liechtensteinu pri Hypovi hčerinski banki Alpe Adria Privatbank, ki naj bi jih imel nekdanji general Vladimir Zagorec, so že zaprli. Njegova odvetnica trdi, da prek teh računov niso opravljali nepremičninskih poslov. Holub si je v Vodnjanu ogledal velik nepozidan kompleks, ki so ga kupili banka Hypo in njeni partnerji. Takoj ko je bil posel sklenjen, so naravni rezervat spremenili v območje, namenjeno turistični dejavnosti, in vrednost zemljišč se je povečala za 80-krat. Vrata za tovrstne posle naj bi pri hrvaških politikih odpiral pokojni koroški deželni glavar Jörg Haider, česar ni nikoli zanikal. Leta 2007 je v preiskovalnem postopku dejal, da »so bili na Hrvaškem vedno problemi pri spremembi namembnosti zemljišč«, Hypo pa se je zelo močno vključila v posle z zemljišči, ker je bila prva na trgu. Po Haiderjevih besedah je na teh trgih vedno treba biti prisoten in odpirati vrata.
Ralf Holub pravi, da so v času, ko je bil hrvaški predsednik Franjo Tuđman, iz Hrvaške prenesli na račune v tujino okrog 2 milijardi evrov. Kleine Zeitung poroča, da naj bi več avstrijskih bank sofinanciralo vojno v nekdanji Jugoslaviji. S tem denarjem naj bi navidezni investitorji kupovali zemljišča na Hrvaškem in jih zastavljali kot hipoteko za najem kreditov. Ti krediti so znašali več sto milijonov evrov. Holub pravi, da si je treba »zadeve ogledati na lastne oči«, sicer si ni mogoče predstavljati, za kako velike posle dejansko gre. Zato se je odločil obiskati tudi hotelski projekt Skiper v Savudriji. Banka Hypo je financirala tudi dograditev marine v Novigradu, kjer je prostora za 400 jaht.

Korupcija je povsod

Sociologi iz balkanskih držav so po pisanju Welta objavili kup knjig o razlogih za korupcijo na tem območju Balkana. V njih kot razlog navajajo »pomanjkanje v času komunizma in revščino v nekaterih državah«. Vsi pa se strinjajo, da se to ne bo končalo, dokler korupcije med politiki ne bodo odpravili. In do takrat bodo pri njej sodelovale tudi zahodne družbe, ki jo bodo jemale kot »lokalno pravilo za sklepanje poslov«.
Korupcija v politiki ni nikakršna novost, obstajala je in obstaja v vseh političnih sistemih. Le obseg koruptivnih dejanj je danes drugačen, kot je bil v preteklosti. Indeks koruptivnosti organizacije Transparency International za leto 2003 je pokazal, da so nekatere afriške države manj koruptivne od evropskih. Pokazal je tudi, da evropske države, vključno z najstarejšimi demokracijami, niso tako malo koruptivne, kot velja splošno prepričanje, je predlani napisal Arnauld Miguet iz London School of Economics.
Na splošno velja, da so v EU severne države manj koruptivne kot južne, navaja Arnauld Miguet. Razlike med posameznimi državami so posledica različne politične kulture, nacionalnega značaja, organizacije družbe in političnega sistema. Severne države imajo strožje predpise, ki preprečujejo »poslovanje po domače«, bolj neodvisno sodstvo in medije. V nekaterih južnih državah je demokracija tradicionalno bolj krhka in je povezana z družinskimi in klanovskimi povezavami. Praksa v skandinavskih državah je pokazala, da je ključnega pomena transparentnost delovanja in porabe denarja. Če je sistem transparenten, niso možne usluge prijateljem, znancem sošolcem, gledanje skozi prste pri nadzoru. Vlade niso edine odgovorne za boj proti korupciji, svojo odgovornost imajo tudi organizacije civilne družbe in zasebna podjetja.