»Zdaj žanjemo to, kar smo klali.«

Težko se je upreti krožniku sočnih čevapčičev. Še teže je poštenemu umu zanikati, da si človeška rasa že samo za to, kar je storila živalim, zasluži vse, kar prihaja. Paul McCartney je nekoč rekel: Če bi klavnice imele steklene stene, bi bili vsi ljudje vegetarijanci. A mediji na čelu z internetom so ves svet spremenili v eno samo veliko stekleno hišo. In zdaj, ko neobveščenost ni več izgovor, temveč izbira - zdaj se je pokazalo, kako nas je sir Paul precenil.
Kdor je gledal sijajni dokumentarec A Dodo''s Guide to Surviving Extinction, je slišal, da živimo v eri najbolj divjega izumiranja živali v zgodovini planeta. Če bomo šli naprej po tem vektorju, respektabilni znanstveni viri predvidevajo, da bo do leta 2050 zaradi nas izumrla četrtina, do leta 2100 pa polovica danes živečih živalskih vrst.

Miroljubno kmetovanje

Res je, tu in tam pri poročilih utripne kaka lučka. Katalonski parlament je recimo končno prepovedal bikoborbe. V številnih svetovnih mestih, med drugim tudi v Zagrebu, so mestne oblasti začele propagirati en dan v tednu kot dan brez mesa. A po drugi strani lahko z ledom v srcu spremljamo, kako skuša avstrijska država aktivno zatreti domača gibanja v podporo živalim: kako v ta namen prireja tako groteskne sodne procese, da bi ob njih še Kafka dobil drisko.
V vsesplošnem crescendu brezumne destrukcije, ki ga živimo, se je skrhal celo optimizem nekaterih ljudi, ki so od njega še nedavno prekipevali. Ko sem se pri Stanku Valpatiču, predsedniku Društva za osvoboditev živali, oglasil pred sedmimi leti, je bil prepričan, da gredo stvari na bolje. In da spremembe sploh niso tako počasne. Treba je samo še osvestiti dovolj ljudi, je žarel, in bodo pozitivne spremembe neizogibne! »Žal,« pravi danes, »je zdaj glede uničevanja narave in glede trpinčenja živali situacija kvečjemu hujša, kot je bila.«
Stankova kmetija na Ponikvi je sedež društva. Hkrati je to oaza za domače živali, ki tam niso zato, da bi se jih do pojutrišnjem izmolzlo do smrti, temveč zato, ker so Stankovi prijatelji.
Po dvorišču se uživaško preganjajo kure in petelini: od njih lastnik pričakuje čisto samo to, da ga v novi dan predramijo s čim srečnejšim petjem. Ves čas se pod nogami mota plejada psov in muc, v hlevu pa častno mesto zaseda kobila Lili. Ta je pred leti sicer malo pomagala pri delu na njivi, danes pa samo še počiva in uživa v svežem hribovskem zraku. Lili je v svoji prostorni staji razvila posebno, maltene spiritualno prijateljstvo s piščancem, ki ni imel nobenega posebnega imena, dokler ga kolega Peterlin ni krstil za Jureta. Postavo na kmetiji zaokroža gibčna ovčka Lučka, ki je pred leti v Mariboru pobegnila z neke roštiljade. Po tistem je prestrašeno blodila po mestu, dokler je ni našla Stankova prijateljica in jo pripeljala semkaj v zapik.
»Živali so moji prijatelji, jaz pa ne jem svojih prijateljev,« je tod veljaven kredo svojčas lepo strnil George Bernard Shaw. Še enkrat, ker je tako čudovito nenavadno: od bitij na Valpatičevi kmetiji se ne pričakuje nič drugega kot to, da so.
Gospodar večino dohodkov zasluži s prodajo zelenjave. Ta je pridelana s t. i. miroljubnim načinom kmetovanja. »Vidiš,« Stanko ponosno pokaže vrt pred domačijo, »tale polovica letos počiva, tale druga pa je letos obrodila že ohoho kumar! Doli na njivah je razmerje malo drugačno - torej vsako leto dve tretjini rodita, tretjina pa počiva.«
Kljub tej za vsakega pravovernega kulaka naravnost kriminalni neizrabljenosti terena je samo česna Valpatičeva kmetija letos pridelala že skoraj tristo kil. »Noben problem ne bi bil tako prehraniti vseh ljudi na svetu,« pravi Stanko. »Samo če bi bila naša prehrana malce racionalnejša. Ker pridelava krme za 45 milijard živali, kolikor jih vsako leto zakoljemo - to je pa povsem nevzdržno. To je skregano z vsako logiko!«
Prav tu po Valpatičevem mnenju tiči največji problem: »Zdaj se res ogromno rožlja z ekologijo in zelenimi temami ... Ampak nas najbolj presune, ko se tudi na teh silnih simpozijih in konferencah nihče ne želi pogovarjati o najhujših problemih. Po naših izkušnjah večino tam sodelujočih strokovnjakov in politikov zanima samo zmanjšanje izpustov CO2 ... Sploh pa jih ne zanima, da je več kot 70 odstotkov obdelovalnih površin na planetu namenjenih pridelavi hrane za živino. Ne razumite narobe: ogljikov dioksid je gotovo pomembno vprašanje - ampak to, kako neracionalno je zastavljen sistem kmetovanja in živinoreje na Zemlji, to je pa pogubna norost!«

Zlom

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je bilo ustanovljeno leta 2002 in šteje danes blizu 700 članov. Zgovoren prikaz resnosti in predanosti članov je tiskanje brezplačne revije Osvoboditev živali. Vsakič je natisnejo po 10.000 izvodov.
Za amaterski projekt deluje zadeva presenetljivo na nivoju. Ob listanju se bralec najprej zabava ob ljubkih fotografijah medživalskega prijateljstva in člankih o tem, kako veganske budistične nune nimajo osteoporoze. Potem pa pride do fotografij posledic eksperimentov za kozmetično in vojaško industrijo. Opico z zašitimi očmi sem še nekako prenesel, saj sem jo vzel kot sijajno metaforo za našo civilizacijo. A že naslednji hip sem moral revijo preprosto odložiti, ko sem prišel do brezoblične mase hrustanca in krvi, ki je bila nekoč pes. Na Kitajskem na leto zaradi krzna pri živem telesu odrejo dva milijona psov in mačk ter jih potem pustijo počasi umreti.
Stanko Valpatič je predsednik društva že od samega začetka. Na lepo in pravično pot prijatelja živali je stopil kot kristjan, ki ga je divja zločinska lopovščina cerkve tako razočarala, da je bil vmes dve leti celo ateist. »Na neki točki sem rekel takole: svoje življenje želim živeti po moralnih principih. Če Bog si in če si dober, potem mi boš dal impulz, ki me bo popeljal v pravo smer. Če pa si tak, da se pajdašiš s cerkvijo, potem te pa ne rabim.«
Stanko je počasi spoznal, da Stvarnik nedvomno obstaja in da je to v resnici neskončna, v vsakem atomu vesolja prisotna Ljubezen. Miroljubni kmet s Ponikve in predsednik društva se ima danes v osnovi še vedno za kristjana, le da Jezusove nauke kombinira z vero v reinkarnacijo. Ko ga malo pisano pogledam, kako mu je to uspelo, mi pove, da je bila reinkarnacija v Jezusovih naukih vedno bistvenega pomena: »On je bil kot Božji sin glede tega zelo nedvoumen. Ampak kaj, ko je cerkev v četrtem stoletju iz Biblije pometala čisto vse, kar ji ni ustrezalo.«
Kamorkoli se je najin pogovor obrnil, je Stanko vedno znova našel pot nazaj do brezna turbokapitalističnega kmetovanja. To je po njegovem tista res največja nevarnost, ki človeštvu preti že v bližnji prihodnosti: »Če bo šlo tako naprej, če se bo v zemljo še naprej rutinsko pumpalo tisoče ton strupov, potem se nam v Sloveniji že čez deset let lahko zgodi, da bomo ostali brez pitne vode.« Rodovitnih površin imamo po njegovem že zdaj strašljivo malo - z davkoplačevalskim denarjem pa se izdatno financira skriti tihi načrt, da se čim bolj uniči mali kmet. Končni cilj tega načrta naj bi bil, da vse obdelovalne površine počasi preidejo v roke velikih kmetov, ki jim totalno brutalizacijo zemlje preprečujejo samo lastna etika in slovenska država.
»Na neki način,« pravi Stanko Valpatič, »sem zdaj, ker sem mali kmet, potisnjen v brezizhoden položaj: od vsega, kar pridelam in naredim, moram plačati davek. S tem davkom pa se potem direktno financira moj propad.«
Poseben srh je vašega novinarja spreletel, ko se je zavedel, da ljudje, ki so vse življenje posvetili pravicam živali, večji del pogovora zdaj namenijo smrtni ogroženosti Človeka.
Stanko je seveda govoril tudi o neopisljivih krikih, ki jih iz dneva v dan sliši iz bližnje prašičje farme. In prav gotovo, da je omenil, kako so kure v bližnji kurji farmi natlačene tako na tesno, da jih veliko znori in se začnejo kljuvati. A vedno znova se je vrnil k bližajočemu se zlomu sistema: »Ne rečem, stvari se v marsikateri glavi spreminjajo ... A kaj, ko odgovorni v državi ne naredijo nič, da bi se spreminjale hitreje - oziroma mnoge nujne zdrave projekte celo zavračajo!«
Ustrezna ministrstva so po njegovem tu praktično samo še zato, da lažejo in zavajajo: »Težko je reči, katero med temi ministrstvi je najbolj lažnivo. Je to ministrstvo za zdravje, ki ima na voljo zanesljive znanstvene dokaze o hudi škodljivosti uživanja mesa, pa jih mirno pušča ležati v predalu ... Ali je to morda vseeno ministrstvo za kmetijstvo, ki je danes samo še izpostava največjih in najbolj umazanih lobijev v državi? Večina hrane, ki je na voljo v supermarketih, je že danes zastrupljena, pa za to nihče ne odgovarja. In čez deset ali dvajset let tudi ne bo! Zgovarjali se bodo, da niso imeli podatkov, da niso bili obveščeni - a vam zdajle povem, da jim mi vse te podatke redno pošiljamo, pa to v njihovi oholosti nikogar ne zanima. Vrhunec odziva, ki ga dobimo, je, če se nam kdaj kaka tajnica v ministrovem imenu opraviči, da ne bo mogel priti na to ali ono predavanje.«

Lokalna stroka

Marko Čenčur je v društvu tisti, ki je odgovoren za debato o smiselnosti in vzdržnosti vegetarijanske prehrane. Mladi magister elektrotehnike v medicini je znotraj slovenskih izobraževalnih in znanstvenih institucij preživel dovolj let, da je ugotovil, da to nikakor niso pravi kraji, če človeka zanima konkretno in ažurno znanje. Tako je ubral svojo lastno pot neodvisnega raziskovalca in po dveh minutah pogovora z njim postane jasno, da nikakor ne gre za samo še enega dobrohotečega lipeta, ki pač veliko srfa.
»O škodljivosti mesne prehrane nekako nerad govorim,« pravi. »In sicer zato, ker je mogoče veliko večino znanih strupov - meso, radiacijo ali cianid - omejiti na tako majhno količino, da za človeški organizem ne bo več škodljiva. In na to se zdaj vlečejo vsi tisti naši ''strokovnjaki'', ki jih po medijih vidiš zatrjevati, da meso ''v primernih količinah'' ni škodljivo. Ampak v primernih količinah tudi strihnin ni škodljiv, kar seveda sploh ni poanta! Poanta je, da velika večina mesojedcev meso je v količinah, ki definitivno so škodljive.«
Posebej tvegano je uživanje mesnih izdelkov. Ta kategorija vključuje pršut, salame, klobase, hrenovke in paštete - pravzaprav vse, kar je bilo sušeno, soljeno, dimljeno ali kako drugače preparirano. »Svetovni fond za raziskavo raka, torej vrhovna onkološka avtoriteta na svetu, je pred kakima dvema letoma izdal posebno študijo. Pravzaprav je šlo za kompilacijo vseh dosedanjih raziskav na to temo - in povsem brezprizivna nosilna ugotovitev je bila, da vsaka zaužita količina mesnih izdelkov poveča tveganje za raka. Ampak spet: dosti raje kot o škodljivosti se pogovarjam o tem, ali je uživanje mesa za organizem kakorkoli nujno. Zakaj? Ker tu je bilo pa brez senc dvoma dokazano, da nikakor. Svetovni stroki je že dolgo jasno, da mesa v prehrani ne potrebujejo ne otroci, ne nosečnice, ne športniki, ne težki fizični delavci, kaj šele ostareli in oslabeli. Meso ne daje fizične moči. Tako sicer pravi tista naša zimzelena floskula - a zelo jasno in več kot enkrat je bilo dokazano, da ni za to nobenih dokazov.«
Čenčurju se zdi pri formiranju kakršnekoli prehranske politike ključnega pomena stališče ustreznih svetovnih institucij: »Marsikoga bo presenetilo, a vodilna svetovna združenja so si edina, da meso ni potrebno. Ameriško in kanadsko, nemško in britansko združenje dietetikov - torej organizacije, ki združujejo tisoče in tisoče vrhunskih strokovnjakov - o tem sploh ne razpravljajo več. Glede na bogate podatke, ki so na voljo, so si ti strokovnjaki edini, da je prehrana brez mesa bolj zdrava. Ena redkih instanc, ki si temu drzne oporekati, je slovensko ministrstvo za zdravje. Njegovo uradno stališče je, da je vegetarijanska prehrana sicer lahko primerna za odrasle, nikakor pa ne tudi za otroke in odraščajoče. Tako stališče bi se mi zdelo komično, če ne bi na tej podlagi nastajali jedilniki v slovenskih šolah in vrtcih. Pri nas se ti dejansko zgodi, da v šoli vegetarijansko opcijo sicer imajo, vendar tvojemu otroku take hrane nočejo dati, če ne prinese potrdila od zdravnika, da tako prehrano potrebuje, ker je bolan.«
Marko Čenčur je izsledke svojega dolgotrajnega samostrukturiranega študija destiliral in strnil v par strani dolg tekst. Poslal ga je ustreznim uradnim instancam in tistim nekaj zdravnikom, ki so se pri nas uveljavili kot mnenjski voditelji. Nazaj je dobil monoliten zid tišine. Odgovorila mu je le neka podorganizacija z zdravstvenega ministrstva, a ob konkretnem odgovoru ni vedel, ali bi se smejal ali jokal. Kot v protiargument naj bi mu bili poslali par raziskav, katerih izsledki so vsi potrjevali njegove trditve.
Ker je Marko nekdo, ki se je dvajset let intenzivno učil matematike, opaža, da je neznanje te vede v slovenski zdravstveni stroki nekaj šokantnega. »Glej, to, kar ti jaz zdajle govorim, to ni noben blef. To ni noben vudu new-age, ampak hard-core znanost, ki temelji na zelo rigoroznih raziskavah. V svetu se je znanost izrekla, pri nas pa ''debata'' še kar traja in traja. Ta naša lokalna stroka - to je natanko tista lokalna stroka, ki bi se pred časom vzvišeno krohotala, če bi ji kdo poslal dopis, da je Zemlja okrogla. Naš problem je, da neke prave stroke v dietetiki sploh nimamo. Mislim, tisto malo, kar tega učijo na medicinski fakulteti, je tako zastarelo, da ni mogoče povedati! Ker se naši veliki strokovnjaki družijo predvsem med sabo, seveda skrbno obnavljajo svoje neznanje in drug drugega trepljajo po ramenih, nakar se za to našo domačijsko mizo vedno najde kdo, ki udari po mizi in vzklikne: ''Glasujmo!'' V bistvu je tragično, da o zastrupljanju oziroma nezastrupljanju naših otrok odloča taka samozadostna arogantna ignorantska klika, ki jo mednarodna stroka zanima ravno toliko, da lahko z njenimi trditvami manipulira v podporo svoje lastne ''zdrave pameti''. Torej tistega, ''kar vendar ja vsi vemo''.«

Pravno varstvo

Marko Čenčur je povedano podkrepil s konkretnimi tabelami na solidno obiskanem predavanju v sklopu tradicionalnega vegetarijanskega piknika, ki ga je društvo v začetku septembra priredilo v Mostecu. Pol manj je bilo obiska na predavanju Vlada Begana, ki je spregovoril o pravicah živali kot o vmesni postaji na poti do njihove končne osvoboditve.
Razlika v obisku, mi je gospod Vlado po predavanju otožno prikimal, je res samo še en indic tega, da je zanimanje za vegetarijanstvo veliko prej funkcija skrbi za lastno zdravje kot osnovne etike. »Je pa res,« je bodro dodal, »da je živalim najbrž precej vseeno. Če se je nekdo odločil, da te zaradi njega ni več treba zverinsko mučiti in ubijati, potem ti najbrž ni toliko pomembno, kaj točno ga je k temu napeljalo.«
Vlada Begana je društvo leta 2005 postavilo za živalskega obmudsmana. Ker je pravnik, se je v svojem predavanju vedno znova vračal k vprašanju zakonodaje, v kateri je trdno zacementiran človekov roparski odnos do vsega okrog sebe, tako tudi do živali. »Živali sicer imajo neko pravno varstvo, ampak samo kot nosilec ekonomske vrednosti - torej kot nekaj, kar človek najprej izkoristi, potem pa odvrže. Ampak koncept zaščite pravic živali je zame koncept zaščite Človeka. To je med sabo zelo povezano. Človek tako brutalno ogroža vse naokoli, da ogroža tudi samega sebe. Med živinorejo in naravnimi katastrofami je direktna povezava.«
Vprašanj iz avditorija ni ravno prekipevalo, samo neko gospo je zaskrbelo, ali bodo morali biti v idealnem svetu tudi psi vegetarijanci. Po predavanju mi je Began odgovoril, da je napredek resda počasen, da pa ga to ne spravlja v depresijo: »Jaz na to gledam takole: moja dolžnost je, da ljudem posredujem informacije. Kaj bodo z njimi storili, je povsem njihova stvar. To je maraton - to ni tako, da boš danes povedal resnico, jutri bo pa že raj na zemlji.«
Ob tem sem ga malo hecal, da so živali sicer resda še brez vsakih pravic, da pa tudi človek zelo hitro izgublja svoje in da utegne že jutri na sodiščih sam figurirati zgolj kot nosilec ekonomske vrednosti. Svet, sem se nakremžil, torej na svoj običajno perverzni in obešenjaški način v bistvu postaja pravičnejši! Ob tem se je živalski ombudsman samo še enkrat otožno nasmehnil: »Saj ne rečem, da nimate prav. Ampak zaenkrat je še tako, da smo si ljudje za svoje poraze marsikdaj krivi sami. Velikokrat imamo znatne možnosti za upor, pa jih ne izkoristimo. Žival pa teh možnosti nima: za žival velika večina poskusov upora proti nevzdržni situaciji pomeni takojšnjo smrt.«
Pred slovesom je še enkrat z rdečo podčrtal tezo, da je boj za živali tudi boj za Človeka. »Če ne bi jedli mesa, bi bilo mnogo manj civilizacijskih bolezni in podnebnih sprememb. Osebno sem celo prepričan: če ne bi bilo živinoreje, danes ne bi imeli poplav v Pakistanu. Zdaj vsak mesec objavljajo znanstvene podatke, ki potrjujejo stvari, ki smo jih prej samo sumili. Vedno žanješ to, kar si sejal - mi pa bi lahko rekli, da danes žanjemo, kar smo klali. Zdaj dobivamo smrt nazaj.«

Brez krvi

Sam vegetarijanski piknik v Mostecu je bil izjemno prijetna zadeva. Če ga primerjam s piknikom izpred petih let, bi rekel, da je bila obiskanost približno enaka, vegetarijanska ponudba pa je vmes napravila ogromen korak.
Pred petimi leti smo se vsi skupaj drenjali za krožnik precej bljutavega vegebograča; letos so stojnice s pestro robo tvorile eno samo dolgo falango kvalitete. Največ so spet prispevali člani Društva za osvoboditev živali, saj so postavili cel kuharski šotor, kjer si se lahko po zelo dostopnih cenah prav kraljevsko napokal. Vegetarijanski krožniki, dehteči golaž iz sejtana, vrhunske vegehrenovke v testu, kokosovo pecivo in sveže palačinke za 0,8 evra za kos ... V interesu obveščenosti slovenske javnosti sem poskusil prav vse in poročati moram, da bi že danes za kosilo z veseljem spet.
Kot sem večkrat opazil že v ljubljanski Govindi, je človek od take hrane lahko sicer super sit, a obenem prav čudno lahek: nič kaj dosti ga ne vleče k tlom. Nadalje bi, kolikor sem drugače skeptičen do take terminologije, poročal, da se je med obiskovalci piknika pretakala neka lepa nevsiljiva, ma prav nekako posebna energija. Najbolje bi jo morda strnil takole: v Mostecu sem preživel več kot šest ur, pa nisem v vsem tem času enemu samemu soudeležencu zaželel, da bi ga čim prej odnesel cunami, kar se mi je na kakršnikoli masovki nazadnje zgodilo nekje leta 1986.
»Kaj ni bilo lepo?« me je med pospravljanjem vprašal nad uspehom vidno razneženi Stanko Valpatič. »Veš, kaj je po mojem najbolj dragoceno? Eto, to napiši - najbolj dragoceno se mi zdi, da smo imeli danes tu krasno fešto, kjer smo se prišli veselit in družit in smo se super najedli in super napili, pa za to ni morala teči kri! Pa še skregali in stepli se nismo na koncu, tako kot marsikje drugje. Kako naivno se bo to slišalo bralcem Mladine, ampak jaz vem, da živali po vsej Sloveniji in tudi po svetu danes čutijo energijo tega dogodka - in da jim je vsaj sekundo trpljenja olajšalo to vedenje, da je nekdo nekaj storil tudi zanje.«

Otroci vegetarijanci

Preden sem šel, sem sedel za mizo še z materjo šestih otrok. Razpon njihove starosti sega od 5 do 23 let in čisto vsi so striktni vegetarijanci. Njeni najstarejši dve punčki, pravi Gretta Mikuž Fegic, sta prva leta svojega življenja še jedli meso. Ostali štirje so vegetarijanci ''naravnost iz trebuha''.
Kot materi se ji je zdelo pomembno, da potomce na nevsiljiv način izobrazi o osnovnih dejstvih, kaj meso je in od kod prihaja. »Moja izkušnja je,« pravi danes, »da so otroci izjemno dovzetni za trpljenje živali. Prvi dve hčerki sta nekaj časa še jedli pašto z ragujem, potem pa smo enkrat na vasi slišali cviljenje klanega prašiča, obe punčki je postalo neizrekljivo strah, tudi psička se nam je panično stiskala k nogam ... Od takrat nista hoteli niti grižljaja več. Kolikor vseh šest opazujem, se mi zdi, da bi bili raje lačni, kot da bi jedli meso - moj Matic, recimo, ma on se začne prav tresti, ko mu kdo kaj takega ponuja. Strah ga je, kot bi šlo za zlo, ma kot bi šlo za ... greh.«
Z zdravjem otrok nimajo pri Mikuž Fegičevih nobenih težav. Šest otrok tako rekoč ne potrebuje zdravnika, redkokdaj kateri manjka v šoli. Mama se v bistvu ne spomni, kdaj je imel nazadnje kdo gripo. Problemov nimajo niti z morebitnim nerazumevanjem vrstnikov - ravno nasprotno: vsaj po en prijatelj vsakega otroka je postal vegetarijanec. Edini resen problem ostaja slovenski šolski sistem. Na to se v pogovoru naveže Maja Pipan - še ena vegemamica na pikniku -, ki ima sicer samo štiri otroke, vendar jih je zaradi rigidnih debilizmov slovenskega šolskega sistema prepisala v waldorfsko šolo: »Mislim, v državni šoli morajo pri nas tvojega otroka uradno razglasiti za bolnika, da mu dajo brezmesno prehrano, si predstavljate? Pa kje mi to živimo?!«

Za konec

Lepo je bilo na pikniku gledati peščico ljudi, ki se kljub brezupnosti svojega poslanstva bodro trudijo, da bi delček svoje okolice za vsaj eno popoldne napravili lepši, kot bi bil drugače. Dobra volja ni bila zanje nikoli problem, za materialna sredstva pa to žal ni mogoče reči, saj kompletna dejavnost društva počiva na ramenih entuziazma članov. Tako so me prosili, ali bi lahko za konec tiste med vami, ki vam ni čisto čisto vse-eno, pozval, da se odpravite na www.osvoboditev-zivali.org. Tam najdete obrazec, na podlagi katerega bo majhen odstotek vaše dohodnine namesto Vidi Čadonič Špelič romal na žiroračun društva in torej neposredno v pomoč trpečim živalim.
Obrazec lahko potem sami odnesete na najbližji davčni urad ali pa ga pošljete na Društvo za zaščito živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva. Ta mali akt, ki vas ne bo stal več kot deset minut in eno znamko, obljubljajo, bo naredil disproporcionalno veliko dobrega.