Dvoboj, ki je določil zgodovino

Jonathan Jones je priznan britanski umetnostni zgodovinar in član žirije londonske galerije Tate, ki podeljuje Turnerjevo nagrado za izjemne umetniške dosežke, s svojimi kolumnami pa se redno pojavlja tudi v časopisu Guardian. Letos je izšla njegova knjiga The Lost Battles (Izgubljeni bitki), v kateri izjemno slikovito orisuje življenje v Firencah na vrhuncu renesanse. V tistem času, na prehodu iz 15. stoletja v 16. stoletje, so bile Firence najbolj demokratična in najstabilnejša mestna država v Evropi, ki je uveljavljala najvišje ideale republikanizma. Mesto ni priznavalo drugega vladarja razen kralja kraljev Jezusa Kristusa in se je z dušo in s krvjo borilo proti vrnitvi in ponovni vzpostavitvi diktature družine Medici, ki je dolga desetletja vladala Firencam, preden so jo leta 1494 strmoglavili v ljudskem uporu in izgnali iz mesta. Prvi, ki je prevzel vodenje republike po odhodu Medičejcev, je bil verski gorečnež Girolamo Savonarola, ki so mu ljudje pripisovali, da je delal čudeže in doživel razodetje. Kot je zapisal Jones, »revolucija navadno žre svoje otroke, a ta je svojega očeta zažgala«. Savonarola je resda dal v imenu republike postaviti Veliko dvorano (Sala del Consiglio Grande) za zborovanja ljudi, da so lahko odločali o pomembnejših stvareh v mestu, vendar je hkrati odrejal javno uničenje simbolov moralne nečistosti. V njegovih kresovih so goreli tudi številne knjige in imenitna umetniška dela, dokler se niso množice obrnile proti njemu in nazadnje je na grmadi zgorel še sam. Leta 1498 sta tako na čelo republike stopila Piero Soderini in njegov svetovalec Niccolo Machiavelli. Slednji se je zelo dobro zavedal pomena umetnosti kot političnega orodja. Dva največja umetnika, ki so ju Firence takrat imele, Leonarda da Vincija in Michelangela Buonarrotija, je vpoklical v službo republike. Naročil jima je, naj v Veliki dvorani naslikata vsak svojo sliko, ki bo prikazovala veličastno zgodovino firenškega vojskovanja in tako v ljudeh zbujala ponos in zvestobo republiki. To je bil uvod v odkrit dvoboj med genijema, ki sta bila že pred tem tekmeca in zaprisežena sovražnika. Firence so bile svet v malem in ta svet je bil resnično premajhen za oba. Vedela sta, da bodo zmagovalca kovali v zvezde, poraženec pa bo moral zapustiti mesto, najverjetneje za vedno. In tako je nazadnje tudi bilo.

Navkljub razcvetu visoke kulture so bile Firence v renesansi še vedno družba, prežeta z malenkostnimi zamerami, osebnimi intrigami in maščevanjem, ki je vodilo celo v nasilje. Nič čudnega torej, da je tako razpoloženje vladalo tudi med umetniki.

> Da, Firence so takrat imele okrog 60.000 prebivalcev in to je bila družba, v kateri so na splošno stvari potekale iz oči v oči, saj so se ljudje med seboj poznali, predvsem tisti z istih interesnih področij. Zelo razvito je bilo tudi javno življenje, ki je potekalo na ulici. Navada je bila, da so se ljudje posmehovali drug drugemu, se žalili, tekmovali med seboj; spletke so bile del življenja. Dodajmo k temu še javne usmrtitve in občasne nerede. Machiavelli, ki je bil navkljub svojemu sedanjemu negativnemu slovesu zagrizen republikanec, je denimo trdil, da je tekmovalnost pomembna za življenje republike. Zgodovinar Giorgio Vasari je v delu Življenja arhitektov, slikarjev in kiparjev iz leta 1550 zapisal, da se je v Firencah vse vrtelo okrog tekmovalnosti in da so bili ljudje obsedeni s tekmovanjem. Ne gre za kritiko, temveč za odsev tistega časa. Leonardo je v knjigi Nasvet mlademu umetniku prav tako govoril o tem, da je nesrečen umetnik, ki ne premaga svojega učitelja. In to je osrednji namen moje knjige: razumeti Leonarda in Michelangela tudi skozi prizmo tistega časa tekmovalnosti in nasprotij.

Začniva pri Leonardu, ki je premagal svojega učitelja, še preden se je Michelangelo sploh rodil. Kako je to potekalo?

> Njegov učitelj Andrea del Verrocchio je bil izjemno nadarjen in uveljavljen umetnik, vendar Leonardo ni imel nobenih težav in ga je že, ko je bil še mladenič, prekosil na vseh ravneh. Ko opazujemo Verrocchijevo sliko Jezusov krst, vidimo na njej angela, ki ga je nedvomno naslikal mladi Da Vinci. Kot navaja tudi Vasari, je Verrocchia, potem ko je videl, česa vsega je zmožen njegov učenec, to tako potrlo, da je preprosto nehal slikati.

Vendar se Leonardo ni želel boriti za položaj vodilnega umetnika v mestu. Celo zapustil je Firence in odšel v Milano. Zakaj?

> Leonardo je bil del imenitne generacije umetnikov in je v svojih zgodnjih letih delal v njihovi senci. Recimo takrat je v Firencah ustvarjal tudi slikar Sandro Botticelli, ki je bil veliko bolj uveljavljen, in da, mogoče je Leonardo prav zaradi tega odšel drugam, da bi si laže ustvaril ime. Pomembno je tudi vedeti, da se je Da Vinci takrat že štel za iznajditelja in vojaškega inženirja. V pismu milanskemu vladarju Ludovicu Sforzi denimo ni ponujal svojih umetniških storitev, temveč se mu je predstavil kot vojaški inženir. Trdil je, da je gospodar vojn, in zapisal, da pozna skrivnost, kako uničiti obzidja, ponujal je tudi dizajne za oklepna vozila in različne vrste topniškega orožja. Sforza ga je zaposlil in Leonardo je pod njegovim pokroviteljstvom živel in delal približno 20 let.

Sforza je pri njem naročil tudi umetniški projekt, in sicer veličastnega konja iz brona, ki pa ga Leonardu ni nikoli uspelo ustvariti. Kako velik poraz je bil to zanj?

> V nekaterih pogledih sploh ni šlo za poraz. Leonardo je bil sicer znan po tem, da ni dokončal stvari, ki se jih je lotil, ker so ga vedno nove zamisli gnale naprej in drugam. A gre še za nekaj drugega. Umetniki so takrat na trgu dela prodajali svoje storitve, bili so rokodelci, če hočete. Da Vinci pa je bil veliko več kot to, bil je prevelik genij, da bi zgolj hitro končal delo in izpolnil pogodbo. Bil je prvi, ki je jasno sporočal, da umetnik ni le rokodelec, ampak intelektualec, ki potrebuje svoj čas in ki uporablja umetnost za razmišljanje in taktiziranje.
Enako velja za veličastnega konja, ki naj bi ga naredil v Milanu. Leonardo je želel, da bi ta konj stal na dveh nogah; nenehno je skiciral njegove proporce in zraven načrtoval še vso mašinerijo, ki bi jo potreboval za postavitev. Vse skupaj se zdi zelo utopično, a to še ne pomeni nujno, da mu ne bi uspelo. Kar je dejansko pokvarilo njegove načrte, je bil vdor Francozov v Italijo, zaradi česar so morali bron, namenjen za njegovega konja, porabiti v vojaške namene. A ti njegovi načrti še dandanes burijo domišljijo in navdušujejo ljudi bolj kot številni drugi narejeni kipi iz tistega časa.

Medtem ko je bil Leonardo v Milanu, je v Firencah zasijal nov umetnik, Michelangelo. Kakšen je bil njegov vzpon?

> Michelangelo je že v najstniških letih dokazal, da je genij, ko je v marmor vklesal Spopad kentavrov v orgiastični bitki, pri kateri se zdi, kot da bodo podobe izstopile iz kamna. Michelangelo je bil prvi ekspresionist, v mladosti in starosti se je izražal skozi svojo umetnost. S Spopadom kentavrov je denimo sporočal, da je življenje večna bitka, in to je razumel, čeprav na začetku še ni imel pravega tekmeca. Mladega umetnika je odkril vladar Lorenzo de Medici in ga napotil v svojo šolo kiparstva, kjer je dobil možnost razvoja. Ko je v Firencah izbruhnila revolucija pod Savonarolovim vodstvom, je Michelangelo zapustil mesto in odšel v Rim. Njegova prednost je bila v tem, da ni veliko ljudi ustvarjalo kipov iz marmorja, Michelangelo pa je bil za to zelo nadarjen. Njegovo največje delo v Rimu je bil kip poganskega boga vina in ekstaze Bakhusa, ki okajeno in zasanjano strmi predse ter izraža Michelangelovo dojemanje mladosti in lepote. Že v najstniških letih je bil sprejet za velikega umetnika in je bil vajen tega, da nima tekmeca. Ko je po vrnitvi v Firence naletel na Leonarda, je to v njem zbudilo jezo.

Kako to, da sta se oba približno sočasno vrnila v Firence?

> Najverjetneje se je prvi vrnil Da Vinci okrog leta 1500, Michelangelo pa takoj za njim. Tu ni šlo za naključje. Po usmrtitvi Savonarole dve leti prej sta si nova voditelja, Soderini in Machiavelli, prizadevala za ohranitev republike. Iskala sta načine, kako narediti republiko stabilno, torej stalno. Vedela sta, da potrebujeta sekularne simbole, ki bi jih ljudje slavili, za to pa sta potrebovala umetnike. Mogoče so poslali ponju, mogoče pa sta tudi Leonardo in Michelangelo sama začutila, da ju rodno mesto potrebuje, in sta se vrnila. Leonardo je bil vsekakor bolj iskan, njegova freska Zadnja večerja, ki jo je narisal v milanskem samostanu Santa Maria delle Grazie, je bila že zelo slavna.

Kako se je začelo tekmovanje med njima?

> Knjigo začenjam z zgodbo, ki sicer ni natančno datirana, vendar se je dogodek po takratnih anonimnih zapisih pripetil približno leta 1501. Zgodba pripoveduje, kako se je Da Vinci nekega dne sprehajal po ulicah in pred stavbo Palazzo Spini naletel na skupino moških, ki so razpravljali o Danteju. Poprosili so ga za dodatno razlago. Leonardo je opazil, da gre mimo Michelangelo, in je skupini dejal, da se za pojasnilo lahko obrne tudi nanj. Zelo verjetno je šlo le za vljudnostno dejanje, ki pa ga je Michelangelo razumel kot žalitev in Leonardu zabrusil: »Sam jim razloži, ti, ki si poskušal narediti velikega konja iz brona in si ga nazadnje zapustil v sramoti!« Domnevam, da gre za resnično zgodbo. Podrobnosti okoliščin, ki jih pojasnjujem v knjigi, jo naredijo zelo verjetno in lahko si predstavljamo, da je njuno prvo srečanje resnično potekalo nekako tako. Vsekakor sta takoj po vrnitvi postala velika tekmeca, torej sovražnika.

Toda najprej sta tekmovala drug mimo drugega, ko sta se ločeno potegovala za naklonjenost ljudi. Leonardo s svojo Mono Lizo, Michelangelo pa s kipom Davida.

> Da, na Mono Lizo težko gledamo kot na politično delo, saj gre za portret, to pa predvsem pomeni, da je šlo za osebno naročilo. Njena identiteta je bila stoletja neznanka, a danes vemo, da gre za portret Lise del Giocondo, žene srednje bogatega firenškega trgovca. Leonardo te slike nikoli ni izročil naročnikom, z njo se je ukvarjal vse svoje življenje, kot skico oziroma risbo pa jo je razstavil v Veliki dvorani. To je bilo bistvo. Šlo je za poklon republiki in njenim prebivalcem. Leonardo ni upodobil katerega od voditeljev, temveč navadno državljanko. Resda iz bogatejšega sloja, a vendarle zgolj državljanko Firenc. S tem je laskal navadnim ljudem. Tudi z ozadjem na sliki navsezadnje. Če pogledate natančno, boste videli, da je v ozadju Mone Lize tipična toskanska pokrajina. Kot je denimo v ozadju Zadnje večerje klasična lombardska pokrajina.
Michelangelo se je medtem začel ukvarjati s kipom golega Davida, ki je bil takoj prepoznan kot veliko domoljubno delo. Biblijski David, ki je s fračo ubil ogromnega tirana Goljata, je bil simbol Firenc. To mesto se je vedno ponosno upiralo diktatorjem, tujim vojskam, celo papežu. Michelangelo je naredil Davida v trenutku bojne pripravljenosti, ko že ima pripravljen kamen in strmi v sovražnika pred seboj. Vidi se, kako razmišlja in meri razdaljo pred usodnim strelom. Gre za popolno nasprotje okajenega Bakhusa; z Davidom je Michelangelo dokončno odrasel in se prepoznal kot vojščak republike. Že tu se je videlo, da je bil veliko bolj domoljuben od Leonarda, ki je z Mono Lizo igral bolj na čustva množic, Michelangelo pa je z Davidom izražal svoje domoljubje in identifikacijo z republiko.

Leonardo pa je v kipu videl priložnost za povračilni udarec Michelangelu, ko je zahteval, da Davidu nadenejo spodobno prekrivalo, »ornamento decente«?

> Da. Soderini je hotel imeti Davida za republiko in vprašanje je bilo, kje naj stoji. Sklical je sestanek vseh glavnih firenških umetnikov, katerih imena so bila znana širom po stari celini. S tega srečanja v Veliki dvorani se je ohranil prepis razprave; hranijo ga v Firencah. Tako iz prve roke vemo, kaj je Leonardo predlagal. Zavzel se je, da bi kip stal kje, kjer ne bi motil proslav in bi mu z nečim prekrili genitalije. Ko so ga postavili v palačo republike Palazzo Vecchio, so mu res nadeli manjše bronasto prekrivalo. Ostane torej vprašanje, zakaj je Leonardo predlagal to, kar je. Da Vinci ni bil zelo veren človek, ni bil moralist in golota ga zagotovo ni šokirala, saj je seciral trupla. Iz tega izhaja, da je bil njegov predlog strateške narave. Ornamento decente je bila najbolj kruta stvar, kar jih je lahko predlagal za Davida. Vedel je, da se Michelangelo istoveti z njim, in zato ga je kastriral.

Machiavelli pa je medtem razvijal svojo igro?

> Potem ko je Machiavelli videl Mono Lizo, je stopil k Da Vinciju in mu predlagal, naj nariše velikansko sliko v Veliki dvorani, ki bi poveličevala vojaško zgodovino mesta, konkretno bitko pri Anghiariju iz leta 1440, kjer so Firence porazile najemniško vojsko Niccolòja Piccinina, takrat v službi Milana. Leonardo si je spet vzel čas, na sliki je želel upodobiti spopad s konji, zato je zavzeto preučeval njihovo dinamiko in energijo. V skicah je ujel njihovo gibanje na isti način, kot so to počeli fotografi stoletja kasneje. Vendar je takrat vse kazalo, da bo šlo le še za eno nedokončano delo, ki pa ga je republika nujno potrebovala. Firence so namreč bile v že deset let trajajoči, izčrpavajoči vojni s Piso. Ta se je leta 1494 uprla njihovi nadvladi, zato sta Soderini in Machiavelli potrebovala slike z bojnimi motivi, ki bi med ljudmi zbujale pripravljenost, da vztrajajo v vojni.
Zato je Machiavelli nedolgo za tem, ko je zaposlil Leonarda, stopil še k Michelangelu in mu naročil, naj tudi on naslika sliko bitke v Veliki dvorani. Dogovorila sta se za uprizoritev bitke pri Cascini iz leta 1364, ko so Firence premagale vojsko iz Pise. Tu je šlo za zelo zvito, a tudi zelo kruto Machiavellijevo potezo.

Zakaj kruto? Saj ste rekli, da so v Firencah verjeli v tekmovalnost.

> Da, a tu je šlo za nekaj drugega. Tekmovanja med ljudmi so bila vedno jasna in odkrita, tu pa je režim Leonardu z naročilom, naj poslika Veliko dvorano, najprej izkazal izjemno čast, nato pa so mu za hrbtom pripeljali Michelangela. Šlo je za agresivno potezo. Toda Machiavelli, ki je bil tudi član vojaškega odbora, ni želel tvegati. Michelangelo je bil pritisk na Leonarda, naj pohiti, in pa zavarovanje hkrati; če bi Leonardo zatajil, bi lahko računali vsaj na Michelangela, da bo opravil svoje delo.

In tako se je začel veliki dvoboj v Veliki dvorani. Kako je potekal?

> Kje naj bi sliki bili, se na splošno ugiba, vendar zagotovo v istem prostoru, mogoče celo na isti steni. Kljub temu ni šlo ves čas za tekmovanje z ramo ob rami, saj je Leonardo skice oziroma risbe konj izdeloval tudi v svojem ateljeju. A ne glede na vse, šlo je za simbolni pomen spopada, za tradicijo, da mlajša generacija umetnikov premaga starejšo. Michelangelo je imel le eno težavo. Da Vinci kljub svojim letom, štel jih je že več kot 50, ni bil izpet in staromoden umetnik, še vedno je bil genij v vsem svojem zanosu. Tudi Michelangelo ga je, če sodimo po njegovih prvih skicah za Bitko pri Cascini, sprva nekoliko posnemal, a se je nato vendarle zazrl vase in se začel proti strasti boriti s strastjo.
Temeljna razlika med njima, ki je na koncu tudi določila zmagovalca in poraženca, je bila v njunih izkušnjah z bojišč. Leonardo jih je imel, Michelangelo pa ne. Leonardo je v svojem življenju delal za vojsko, za njegove iznajdbe ne vemo točno, kako uspešne so bile, toda ohranile so se njegove vojaške karte. Bil je svetovalec na bojiščih in imel je priložnost videti bitke v živo. V Bitki pri Anghiariju je zato prikazal surovost vojne, v njej je veliko besa in norosti, poudaril je divjanje mož in konj, vidimo konja, kako grize drugega, bolečino ljudi ...
Michelangelo je uprizoril nekaj povsem drugega, in sicer množico golih moških, ki skačejo iz reke in se hitijo oblačit. Gre za prikaz nečesa, kar se je res zgodilo. Firenški vojaki so se pri Cascini ravno kopali v tamkajšnji reki, ko jih je iznenada napadla vojska iz Pise. Množično so poskakali iz vode, se oblekli in oborožili ter premagali sovražnika. Michelangelova upodobitev tako ni bila le zelo domoljubna, temveč je hkrati fantastično odslikavala takratno republikansko propagando. Machiavelli je menil, da so bile številne italijanske mestne države poražene, ker so se zanašale na najemniške vojske, zato je želel ustanoviti republikansko gardo. Michelangelo ga je s svojo mojstrovino podprl, njegova risba je bila klic k orožju in zato tudi zelo dobro sprejeta. Tako je premagal Leonarda, katerega domoljubje je bilo po tem videti vprašljivo.

Saj! Kako Leonardo tega ni predvidel?

> Zelo verjetna razlaga je, da se je na neki točki odpovedal zmagi oziroma boju zanjo. Tudi med skiciranjem in nato slikanjem Bitke pri Anghiariju se je posvečal celi vrsti drugih stvari, od znanosti, arhitekture do novih izumov; poskušal je leteti, na primer. Dejstvo tudi je, da Leonardo nikoli ni bil velik domoljub. Njegova Mona Liza je bila bolj populistična poteza kot izraz domoljubja, in ko so voditelji republike videli njegovo zadnje delo, so ga celo obtožili pomanjkanja patriotizma.
A vprašanje ostaja, zakaj je naslikal tako temačno, po svoje srhljivo sliko. Zelo očitno se je prek nje lotil odkrivanja svoje temne plati in to je storil s precejšnjo svobodo. V življenju je videl veliko stvari, med njimi tudi vojno, in želel je povedati, kaj si o njej misli. Čeprav je izgubil dvoboj z Michelangelom, je njegova Bitka pri Anghiariju pustila večji pečat v času, ki je sledil. Nizozemski humanist Erazem Rotterdamski je citiral Da Vincijevo delo, ko je kritiziral vojno, in vemo, da je Bitka pri Anghiariju navdihovala številne svetovne umetnike, kot sta bila Picasso in Salvador Dali. Leonardo ni izgubil dvoboja, ker bi bil manjši od Michelangela. Izgubil ga je, ker je bil prevelik za svoj čas.

Po dvoboju je zapustil Firence. Kam je odšel?

> Leonardo je razumel svoj poraz in je vse manj časa preživljal v Firencah. Preselil se je v Rim, vendar je tudi tam izgubljal tla pod nogami. Nikoli več ni dobil večjega naročila kakšnega italijanskega naročnika, čeprav je bil to vrhunec renesanse in so vsepovsod nastajala izjemna in imenitna dela. Deloma je bil brez dela tudi zato, ker se ga je držal sloves, da ne dokonča stvari. Sicer je živel v papeževi palači, vendar mu niti papež Julij II. ni zaupal.

Ker se je ukvarjal s herezijo?

> Heretična je bila že njegova kritika vojne, saj je bila ta takrat v Italiji nekaj nujnega, herojskega in tudi papež se je vojskoval. A bolj kot to je papeža motila Da Vincijeva predanost znanosti, denimo njegovo preučevanje človeške anatomije. Njegove risbe notranjosti človeškega telesa še danes navdušujejo kirurge, a takrat so jih razumeli kot bogokletne. V bistvu bi nekaj desetletij kasneje Leonardo najbrž končal na grmadi skupaj z Giordanom Brunom.
Nazadnje je zapustil Italijo, verjetno iz več razlogov. Nikjer ni mogel dobiti pravega dela, ni mogel povsem svobodno razvijati svojih znanstvenih dognanj, bal se je papeža, poleg tega pa se je v Rimu pojavil še Michelangelo, ki je prišel tja ustvarjat. Leonardo da Vinci je nazadnje odšel v Francijo in tam leta 1519 umrl, skupaj z njim pa so pokopali tudi zadnjo možnost, da bi bila renesansa bolj posvetna kot verska.

Kako je potekalo Michelangelovo življenje po Da Vincijevem odhodu?

> Dobil je tisto, kar je hotel, bil je prvi umetnik v Firencah in Leonarda ni nikoli več omenjal, niti svojemu biografu. Njegova moč in ugled sta naraščala iz leta v leto in njegova dokončna zmaga nad Leonardom je bila, ko je dobil naročilo za poslikavo stropa Sikstinske kapele. Ustvaril je veliko, saj je živel zelo dolgo, do leta 1564. Sčasoma je postal najbolj uveljavljen umetnik v Italiji, a z leti tudi vedno bolj in bolj znan po nedokončanih delih. Po svoje je postal Leonardo. Vzljubil je poezijo nedokončanega in dojel, da umetnik ni le rokodelec, temveč mislec. Tudi sicer je Leonardo vplival nanj; na grobnici družine Medici, ki jo je izklesal, vidimo motive, ki zelo spominjajo na Bitko pri Anghiariju. Družina Medici se je namreč leta 1512 vrnila na oblast ob pomoči španske vojske in s papeževim blagoslovom. Zadušili so republiko. Soderini je zbežal, Machiavellija pa so prijeli, ga mučili in nato izpustili. Umrl je reven na firenškem podeželju.

Toda republika je ponovno vstala leta 1527. Kakšno vlogo je pri tem odigral Michelangelo?

> Da, takrat je izbruhnila nova revolucija in družina Medici je bila spet izgnana, a se je že leta 1530 spet pojavila pred firenškim obzidjem, tokrat s habsburško vojsko. Michelangelo se je postavil na stran republike in dokazal svoje domoljubje kot imeniten vojaški inženir ter strateg. Z okopi in nasipi na hribu nad Firencami je zavaroval ključno točko pri obrambi mesta in kljuboval mogočni vojski pod seboj. Končno je postal to, kar je leta prej izklesal iz marmorja: David. Republika se je pogumno branila tri mesece in Firence so padle šele, ko je skoraj polovica prebivalcev umrla zaradi pomanjkanja hrane. S ponovnim vstopom Medičejcev v mesto se je začelo hudo nasilje in tudi Michelangelo se je moral skrivati pred gotovo smrtjo. Po treh dneh ga je rešila pomilostitev papeža Klementa VII. Tako je ostal živ in delal za družino Medici, vendar je ves žar njegove genialnosti ugasnil skupaj s svobodo Firenc. Po papeževi smrti je za vedno zapustil svoje mesto in odšel v Rim v prostovoljno izgnanstvo, Medičejci pa so ostali neomajni vladarji Firenc in dokončno zatrli vse politične sanje njihovih prebivalcev.

Kaj se je zgodilo z Bitko pri Anghiariju in Bitko pri Cascini? Kot je razvidno tudi iz naslova vaše knjige, Izgubljeni bitki, se nista ohranili do danes.

> Res je. To, kar se je ohranilo do danes, so le kopije, a tudi to je dovolj, da lahko rečemo, da sta obe deli preživeli. Še veliko več kot to. Vrsto let sta bili obe velikanski risbi razstavljeni druga ob drugi v samostanu cerkve Santa Maria Novella in po pričanju enega zgodovinskega vira tudi v Veliki dvorani. Viseli sta druga ob drugi kot prikaz izida največjega umetniškega dvoboja tistega časa in navduševali nešteto obiskovalcev. Mladi slikar in kipar Benvenuto Cellini, ki ju je videl, ju je povsem pravilno poimenoval »šola sveta«. Ogledovat in preučevat so ju prihajali umetniki iz vse Evrope, celo iz oddaljene Španije. Vemo, da sta naredili izjemen vtis na Rafaela, ki se je kmalu uveljavil kot eden izmed glavnih italijanskih umetnikov, prav tako sta močno vplivali na razvoj manierizma v Evropi in bili pogosto citirani znotraj te nove umetniške smeri. Treba je gledati z vidika tistega časa, kaj je bilo Leonardovo in Michelangelovo morda največje darilo umetniškemu svetu poleg vseh stvari, ki sta jih naredila. Iz njunega tekmovanja je vzklilo samozavedanje umetniške genialnosti in večidel prav zaradi njiju danes lahko rečemo, da je renesansa težila k spoznavanju samega sebe.
A kaj se je zgodilo z risbama? Čeprav bi človek najprej pomislil, da so ju uničili Medičejci, saj sta simbolizirali republiko, najverjetneje le ni bilo tako. Zgodovinar Vasari je trdil, da so ju na kose raztrgali njuni oboževalci. Mladi umetniki so jemali kose obeh risb zase, ker so se hoteli iz njiju podrobneje učiti, in to je potekalo, dokler risbi nista povsem izginili. A kot rečeno, nista zares izginili, prelili sta se v zgodovino umetnosti. Tako je tekmovanje v Veliki dvorani dva nepomirljiva nasprotnika in tekmeca, Leonarda in Michelangela, nazadnje vendarle združilo in njuno domišljijo spremenilo v neusahljiv navdih, iz katerega črpajo generacije umetnikov, ki so prišli in še prihajajo za njima.