23. 9. 2010 | Mladina 38 | Kultura
Pretirano ravnoteženje
Prva obletnica Kina Šiška z Melodromom
Mina, Melodromov vokal
© Mavric Pivk
Minuli petek je Kino Šiška obeležil prvo leto svojega delovanja, v katerem se je potrdilo, da gre za eno najbolj dobrodošlih pridobitev, predvsem za privržence najbolj čislanih aktualnih muzik, kar ne nazadnje potrjuje tudi redna obravnava tamkajšnjih koncertov v pričujoči rubriki. Ob rednem angažmaju tujih zvezdniških glasbenikov je ekipa Kina Šiška ob obletnici oder tokrat pohvalno pripravila ta čas nedvomno najuspešnejši domači (alter)pop zasedbi Melodrom. S tem pa dala lep nauk vsem tistim jamrajočim glasbenim kongresnikom, ki tožijo nad domnevno ignoranco domačega glasbenega ustroja do slovenske glasbe.
Pa tu seveda ne gre za kakšen privilegiran status melanholične peterice. Kljub - resnici na ljubo - prav nič rožnatemu položaju domačih glasbenikov se Melodrom ustvarjanja loteva angažirano ali preprosto iz ljubezni do glasbe, zato njegova priljubljenost ni naključna. V svojem (romantičnem) izogibanju objestni potrošniški logiki je zasedba videti že skoraj naivno. Medtem ko njeni glasbeni kolegi objavljajo nov (recikliran) material praktično čez noč, sama do svoje glasbe goji mnogo bolj spoštljiv odnos. Album Vse kar si pustila da leži na tleh, ki ga je tokrat premierno predstavila pred ljubljansko publiko, je ne nazadnje luč dneva ugledal že spomladi in bi po aktualnih hitrokonzumnih standardih moral že zdavnaj končati v kolektivni pozabi. Toda razprodana velika dvorana Kina Šiška je potrdila, da v nasprotju z mnenjem kongresniških oportunistov glasbeni potrošniki nismo neuki telebani, ki bi nam glasbeni uredniki, kvote in koncertni promotorji morali zapovedovati, kaj je prav in kaj narobe.
Kot pritiče Melodromovemu perfekcionizmu, na koncertu ni bilo nič prepuščeno naključju. Peterica je ob intervencijah Slovenskega tolkalskega dua in vsestransko uporabnega Chrisa Eckmana zabeležila suveren nastop, dasiravno z manjšim zadržkom. Deloma je za to kriv preveč poravnan zvok, ki je pridušil in preveč poenotil tiste manj hitovske skladbe, deloma pa tudi velika dvorana. Ni se bilo namreč mogoče izogniti občutku, da bi sofisticirana, intimna glasba v manjšem prostoru uspešneje izkoristila svoj potencial. Amorfnost so tako razbile le tiste najbolj dodelane skladbe, ki pa jih je bilo žal premalo, da bi lahko koncertu v uri in pol narekovale višjo dinamiko. Materiala za bolj razgiban scenosled ima zasedba na svojih treh studijskih albumih vsekakor dovolj, je pa tudi res, da je koncert minil predvsem v znamenju predstavitve novega albuma, ki trpi za podobno diskrepanco med izjemnimi in nekoliko bolj povprečnimi skladbami. Seveda pa ta očitek zdrži le skozi prizmo visokih standardov, ki si jih je Melodrom v svojem desetletnem obstoju postavil sam, saj v kontekstu mlačne slovenske pop produkcije njegova glasba v vseh pogledih še vedno ponuja (nedosegljiv?) presežek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.