Konec kapitalizma

Slovenija prehaja v čas štrajkov. Vemo, kaj to pomeni. Štrajki niso nič novega. Štrajkajo delavci. Le delavci. Ne direktorji, menedžerji, predsedniki uprav. No, zdaj pa naredite mentalni obrat in si predstavljajte tisto nemogoče: štrajk direktorjev podjetij in tovarn, malih, velikih in največjih! Štrajk predsednikov uprav in menedžerjev! Predstavljajte si, da gredo na cesto in da transparente popišejo s slogani:
»Dovolj imamo tega kolektivizma!«
»Hočemo, da nas bolj cenite!«
»Hočemo višje plače in višje nagrade!«
»Hočemo nižje davke!«
»Država naj se neha vmešavati v naše delo!«
»Država naj trgu pusti absolutno svobodo!«
»Hočemo imeti proste roke!«
»Državne agencije naj nam nehajo težiti!«
»Nehajte nas kontrolirati!«
»Pustite nam, da z delavci, naravnimi viri in okoljem počnemo, kar se nam zljubi!«
»Dovolj imamo prilagajanja zakonodaji!«
»Dovolj imamo regulatorjev!«
»Dovolj imamo posmehovanj, žalitev, groženj!«
Nemogoče? Vsekakor - nemogoče. Celo nepredstavljivo. Le kdo bi jih jemal resno? Toda pozor! V romanu Atlas Shrugged, neizmernem špehu, ki ga je leta 1957 objavila Ayn Rand, ameriška pisateljica ruskega rodu, se zgodi natanko to: kapitalisti - direktorji, industrialci ipd. - začnejo štrajkati. Družbo, v kateri živijo in poslujejo, preprosto zapustijo. Dagny Taggart, glavna junakinja romana, sicer menedžerka mogočne železniške družbe Taggart Transcontinental, nenadoma ugotovi, da največji, najgenialnejši in najbolj inventivni ameriški industrialci, biznismeni in direktorji izginjajo - in to drug za drugim. Brez sledu. Brez besed. Brez pojasnila. Kot da bi se udirali v tla. Za sabo puščajo le prazne pisarne ... ee, praznino. In seveda - za sabo puščajo tovarne in podjetja, ki jih nima več kdo voditi. Izginotje kapitalistične elite kmalu zaznajo tudi politiki, ki jih zgrabi panika. Kaj zdaj? Tudi ljudje se ustrašijo: kaj bomo zdaj? Kaj bomo brez kapitalistov? In res: družba ne funkcionira več, vse se podira in sesuva. Brez kapitalistov so nemočni, obsojeni na opustošenje in propad, še toliko bolj, ker je Amerika ravno tedaj sredi finančne gospodarske krize, pospremljene z državnimi posegi v gospodarstvo, regulacijami in nacionalizacijami.
Dagny Taggart na koncu ugotovi, kaj se je zgodilo: John Galt, skrivnostni, karizmatični »genij«, čigar ime ji je tu in tam prišlo na ušesa (in nič več), je vso kapitalistično elito, motor gospodarske rasti, produktivnosti in blaginje, odpeljal stran, daleč stran, v skrivno utopično mesto, kjer naj bi ustanovili pravo kapitalistično družbo, čisti kapitalizem. In zakaj so odšli? Zakaj so šli na štrajk? Ker imajo dovolj države. Ker imajo dovolj njenega vmešavanja. Ker imajo dovolj služenja in prilagajanja družbi. Ker imajo dovolj kolektivizma. Ker imajo dovolj tega, da jih država stalno moti, ovira in obdavčuje, da jih stalno regulira, kontrolira in preiskuje, da jih stalno obremenjuje z novimi in novimi zakoni - in da si stalno prisvaja sadove in profite njihovega dela. Živeti hočejo po svojih pravilih, po svojih zakonih - po kapitalističnih zakonih. Živeti hočejo v družbi svobodnega podjetništva in prostega trga, v kateri bodo imeli pravico do egoizma, uveljavljanja svojih interesov in totalnega individualizma, brez kakršnihkoli moralnih ali pa socialnih obveznosti do same družbe. Nočejo biti več sužnji družbe in države. Z eno besedo: kapitalistična elita se preseli v utopični paralelni svet, ker se ji zdi, da Amerika v krizi tone v kolektivizem in socializem. Nič, kapitalizem lahko živi brez države.

Naj roko dvigne pravi John Galt!

Roman Atlas Shrugged, sicer orjaški bestseler, je bil himna kapitalizmu. Ayn Rand (1905-1982), ki se je imela za »najbolj kreativnega misleca na svetu«, je hotela pokazati, kaj bi se zgodilo, če bi največji kapitalisti - »motorji sveta«, heroični »Atlasi«, tisti, ki nosijo »breme sveta na svojih ramenih« - zapustili družbo, v kateri živijo in poslujejo, ali bolje rečeno: kaj bi se zgodilo, če bi kapitalizem izginil. Konec kapitalizma je tu konec družbe, konec sveta, konec zgodovine, konec človeštva. Ayn Rand, alias Alisa Rosenbaum, je bila Rusinja, ki je leta 1926 prebegnila v Ameriko: revolucijo, boljševizem, komunizem in kolektivizem je sovražila, prav tako pa je zasovražila tudi ameriškega predsednika Roosevelta, ker se ji je zdelo, da Ameriko z New Dealom - obširnim programom socialnih pomoči, subvencij in javnih del, ustanovljenim v času velike gospodarske in finančne krize - pelje v kolektivizem in socializem. V New Dealu je videla antikapitalizem, »ljudsko oblast«, konec kapitalizma, zato je zagovarjala čisti, totalni, fanatični, ekstremni kapitalizem, ki temelji na etični sebičnosti, laissez-faire individualizmu, produktivnosti, racionalnosti, neodvisnosti, privatni lastnini, prostem trgu - altruizem, žrtvovanje, solidarnost in socialni programi so se ji tako gabili kot visoki davki, državno reguliranje trga, državno načrtovanje, sindikati, kolektivna lastnina in redistribucija družbenega bogastva. V imenu morale je treba zavreči vse socialne programe.
To svojo filozofijo čistega kapitalizma je razglasila za »objektivizem«, njena popularnost pa je bila tako velika, da je ustanovila celo svoj krožek, v katerem so bili mnogi kasnejši ameriški veljaki, recimo Alan Greenspan, dolgoletni predsednik ameriške Centralne banke (Federal Reserve). Njen učenec pa je bil gotovo tudi Gordon Gekko, lik iz filma Wall Street, ki famozno dahne: »Pohlep je dober!« Jasno, v romanu Atlas Shrugged je oznanjevalec »objektivizma« John Galt, vodja kapitalističnega štrajka. Toda zadnja leta - po izbruhu finančno-gospodarske krize, izvolitvi Baracka Obame in novi verziji New Deala - je Ayn Rand ponovno vstala: ameriška desnica - na čelu s Saro Palin, TV kanalom FoxNews in Tea Partyjem, populističnim, nativističnim, patriotskim gibanjem - je ponovno obudila njene ideje, njeno filozofijo in njeno »vizijo«. Ayn Rand, ki je skušala kapitalizmu postaviti filozofski temelj in ki je v kapitalističnih mogotcih videla božanska bitja, plemenite supermane, v ljudskih množicah, birokraciji, brezposelnih in socialni državi, ki jih »izkoriščajo«, pa parazite, je postala preroška maskota »pravih« Američanov, ki se jim zdi, da Obama ruši kapitalizem, Ameriko pa pelje v kolektivizem in socializem. John Galt je novi idol desnice - teapartyjevci, ki njegovo ime izpisujejo na bojne transparente, prisegajo, da ne bodo nikoli skrenili z njegove poti. In če bo treba, bodo storili to, kar je storil on - od Obamove države se bodo preprosto ločili. In »Going Galt« - »iti po Galtovi poti« - je izraz za to, kar bodo storili, če bo Obama Ameriko še naprej utapljal v socializmu. Neoliberalizem - s svojim evangelijem o prostem trgu, deregulaciji, privatizaciji vsega, manjšanju države, krčenju javnega sektorja in javnih naložb ipd. - je le kičasti odmev romana Atlas Shrugged.
Atlas Shrugged, ki se spet prodaja v bajnih nakladah, je nova Biblija desnice, toda desnica mora zelo mižati, da bi lahko posvojila Ayn Rand: Randova, »boginja prostega trga«, je namreč nasprotovala vietnamski vojni, podpirala abortus in nasprotovala cerkvi, religiji in krščanstvu, ki ga je imela le za »najboljši možni vrtec komunizma«. Desnica, ki že to težko požre, pa mora zamižati še ob nečem: Ayn Rand je bila, kot razkriva Jennifer Burns, njena biografinja, na začetku svoje pisateljske kariere fascinirana nad Williamom Edwardom Hickmanom, psihopatom, ki je leta 1927 umoril in potem zverinsko razsekal neko 12-letno deklico. Zakaj se ji je zdel ta psycho tako fascinanten? Iz preprostega razloga: ker ni do drugih ljudi in do družbe ničesar čutil. Ker se ni menil za to, kaj mislijo in čutijo drugi. Ker drugi zanj niso obstajali. Ker se ni menil za šibke. Ker se mu življenje drugih ljudi ni zdelo sveto. Ker je bil brez sočutja, brez vesti in brez črednega nagona. Hickman je bil zanjo, kot pravi Mark Arnes, avtor knjige Going Postal, »idealni moški«.
Še več: William Edward Hickman, ameriški psihopat, je bil idealni kapitalist! In seveda, Hickman, model za njene literarne junake, je bil tudi model za Johna Galta, resnico kapitalizma. Kapitalizem je nekaj patološkega, sociopatskega. A to še ni vse: Randova, ki je citate Platona, Aristotela in Nietzscheja zelo rada pripisovala Galtu (in obratno), je nasprotovala tudi demokraciji, v kateri je videla le obliko totalitarizma in kolektivizma, le orodje, s pomočjo katerega večina svojo voljo vsiljuje elitni, božanski, kapitalistični manjšini. Ergo: kapitalizem ne potrebuje demokracije. Demokracija mu je le v napoto. Če kaj, potem je Randova »preroško« napovedala kitajski kapitalizem, najbolj čisti kapitalizem - kapitalizem brez demokracije. Kapitalizem, ki potrebuje komunistično partijo in orjaški represivni aparat, da bi ostal skupaj, v enem kosu, in da mu ne bi bilo treba »iti po Galtovi poti«. Ni komunizem nadaljevanje kapitalizma, ampak je kapitalizem nadaljevanje komunizma.

Simptomi konca kapitalizma

Če je kitajski kapitalizem idealni kapitalizem, potem prav zaradi svojega paradoksnega sožitja s komunistično partijo in orjaškim represivnim aparatom, ki ga ohranjata pri življenju in ki tako rekoč odločata o njegovi usodi, predstavlja enega izmed možnih koncev kapitalizma. Poetično rečeno: kitajska komunistična partija lahko kapitalizem ukine in odpove, kadar hoče. Oba, tako kitajski kapitalizem kot Atlas Shrugged, se lepo vključujeta v »krizno« debato o koncu kapitalizma, pa četudi Atlas Shrugged temelji na povsem napačni predpostavki: da je kapitalizem mogoče obglaviti. Kapitalistična elita odide - in kapitalizma je konec. Ironično, tej iluziji so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nasedle tudi evropske teroristične skupine, recimo italijanske Rdeče brigade in nemški Baader-Meinhof, ki so bile prepričane, da lahko multinacionalni kapitalizem zrušijo z atentati na direktorje tovarn in bank. Ciljali so srce kapitalizma. Toda kapitalizem, kot je opozoril Umberto Eco, nima niti srca niti centra. Še več, kapitalizem temelji prav na tem, da so vsi nadomestljivi. Čisto vsi - vključno z vsemi direktorji in industrialci. Likvidiraš enega, pride drugi. Kapitalizma ne moreš obglaviti, ker nima glave. Ni »šefa kapitalizma«. Niti »predsednika kapitalizma«. Šefi stalno odhajajo in umirajo, toda kapitalizem zaradi tega ne propade. Tu je kapitalizem podoben terorizmu: tudi v teroristični mreži so vsi nadomestljivi - likvidiraš enega šefa, pride drugi. Samo pomislite, koliko vodij Al Kaide so že likvidirali, pa zaradi tega ni propadla. Kapitalizem ni svetovni nazor niti gibanje, ampak taktika - tako kot terorizem. Kapitalizem ni le nekaj sociopatskega, ampak tudi nekaj terorističnega.
Je kitajski kapitalizem afirmacija kapitalizma ali razpoka v kapitalizmu? Je bil Atlas Shrugged s svojo paranoidno, mesijansko fantazijo o koncu kapitalizma afirmacija kapitalizma ali razpoka v kapitalizmu? Je bila ameriška vojaška reakcija na 11. september afirmacija kapitalizma ali razpoka v kapitalizmu? So skušali džihadisti z napadom na Svetovni trgovinski center - simbol neoliberalizma, prostega trga, privatizacije, deregulacije ipd. - zrušiti kapitalizem? Rekli boste: Ne! Toda Bush je mislil ravno obratno: v terorističnem napadu na Ameriko je videl poskus zrušitve kapitalizma ... ee, »naših vrednot«, »ameriškega načina življenja«. Spomnite se le, kako je reagiral na 11. september. Američane je namreč panično pozval: »Go shopping!« Kupujte! Zapravljajte! Trošite! Pojdite v nakupovalne centre! Ergo: kapitalizem lahko rešite le tako, da kupujete. Če ne boste kupovali, bo konec kapitalizma. Reševanje kapitalizma je patriotska dolžnost. (Je Bush v resnici marksist? Je bral Marxa, ki je poudarjal, da mora kapital za svoje preživetje stalno krožiti? Če neha krožiti, magari le za hip, se vse skupaj podre.) In zdaj se vprašajte, kaj se zgodi, ko ljudje nehajo verjeti, da je kapitalizem nekaj samoumevnega, naravno stanje družbe, in ko začnejo verjeti, da kapitalizem nastane vsakič, ko ga rešimo, in da je kapitalizem stanje, ki ga pri življenju ohranja le še patriotizem ljudi: je ta nova »vera« afirmacija kapitalizma ali razpoka v kapitalizmu? Afirmacija kapitalizma ali simptom konca kapitalizma? In navsezadnje, je bil astronomski bailout - reševanje bank in podjetij ob izbruhu krize, socialistični poseg v kapitalizem, podružbljanje izgub - afirmacija kapitalizma ali simptom konca kapitalizma? Enormne količine denarja, ki so šle ob izbruhu krize v reševanje kapitalizma, so le inverzija enormne količine represije, ki gre v ohranjanje kapitalizma na Kitajskem.
Razpoke v kapitalizmu - in razpoke v veri v kapitalizem, simptome konca kapitalizma - lahko najdete povsod. Vzemite le razvpite kartelne dogovore (v gradbeništvu, bančništvu, distribuciji električne energije itd.), ki obvladujejo slovenski kapitalizem. Mar niso kartelni dogovori le verzija dogovorne ekonomije, planskega gospodarstva, kot smo ga poznali v socializmu? Mar niso kartelni dogovori nezaupanje v trg? Mar niso kartelni dogovori zatekanje v socializem? Kartelni dogovori so potemtakem čisti eskapizem: beg od kapitalizma. In dalje, mar niso beg od kapitalizma tudi one famozne »gated communities«, zaprte, ograjene, strogo varovane skupnosti, v katere se zateka kapitalistična elita? Mar ni to kapitalistično hlepenje po Utopiji, po življenju v paralelnem svetu, ločenem od krute kapitalistične realnosti, v resnici le razpoka v kapitalizmu, le simptom konca kapitalizma, le znak izgubljene vere v kapitalizem? Sem bi lahko prišteli še vse tiste razpoke v kapitalizmu, ki jih v knjigi Crack Capitalism navaja John Holloway: zapatisti in njihova antikapitalistična mesta v Chipasu, gibanje piquetero v Argentini, gibanje Sem Terra v Braziliji, komunitarni boj v Boliviji, kooperative v Venezueli in Čilu, srečni brezposelni v Nemčiji, ki nočejo zaposlitve in posledične eksploatacije, začasne avtonomne cone, zasedbe tovarn, downloading in tako dalje. Vse to so trenutki nepokorščine, mali socialni eksperimenti, v katerih za nekaj časa presahne logika denarja, v katerih se začasno porušijo kapitalistične hierarhije odnosov, privilegijev, pravil, tabujev in oblasti in v katerih se - magari le za hip - zasveti potencialnost drugačne prihodnosti, drugačnega življenja in drugačnega sveta. Te razpoke v kapitalizmu sicer ne jamčijo nobene gotovosti, nobene trajnosti in nobene prihodnosti, toda so vznemirljive in bleščeče anticipacije sveta, ki ne obstaja, a bi lahko.
Končno pa: mar niso simptom konca kapitalizma tudi vsi tisti hudi posegi v socialno državo, ki jih opravljajo ali pa najavljajo vlade po vsem svetu? To, da kapitalizem odpisuje socialno državo, da jo torej pošilja v stečaj, pa ne pomeni le, da si kapitalizem ne more več privoščiti socialne države, ampak tudi, da kapitalizem ne more več živeti z državo in družbo, da si tega ne more več privoščiti. Kapitalizem je tako skrahiral, da si države ne more več privoščiti. Zelo dober simptom konca kapitalizma oz. izgubljene vere v kapitalizem je upor proti reformam, ki jih napoveduje premje Pahor. Recimo: ljudje se ostro upirajo pokojninski reformi. Zakaj? Ker se hočejo prej upokojiti - čim prej hočejo pobegniti kapitalizmu.
Kar nas pripelje do prave razpoke v kapitalizmu: prvič, nekoč je kapitalizem temeljil na askezi, odrekanju, varčevanju, danes pa temelji na hedonizmu, zapravljanju, trošenju, kupovanju; in drugič, če kapitalizem temelji na zapravljanju, trošenju in kupovanju, kako bo potem živel in preživel, če pa ustvarja vse večjo armado brezposelnih in odpisanih, ki nimajo ničesar? Kako bo živel in preživel, če pa je slumizacija odvečne delovne sile glavni in najmnožičnejši družbeni proces in če je pavperizacija srednjega razreda drugi najmnožičnejši družbeni proces? Kdo bo trošil, zapravljal, kupoval? Kdo bo reševal kapitalizem? Vsekakor, to je razpoka v kapitalizmu, simptom konca kapitalizma - in obenem simptom izgubljene vere v kapitalizem. Če bi stebri kapitalizma - Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija ipd. - verjeli v kapitalizem, potem tako velikega dela svetovne populacije ne bi odpisali: vseh tistih ljudi ne bi tlačili v slume, ne bi jih pošiljali med brezposelne, ne bi jih utapljali v revščini, ne bi jih izključevali iz kapitalističnega krogotoka, ne bi jih odrezali od osrednjega svetovnega gospodarskega toka. Ne pozabite: čez 20 let naj bi v slumih, »skladiščih presežnega človeštva«, kot pravi Mike Davis, avtor Planeta slumov, živeli dve milijardi svetovnega prebivalstva - zdaj prebivalstvo slumov letno naraste za 25 milijonov, kar pomeni, da je najhitreje rastoči družbeni razred na svetu in vse večja razpoka v kapitalizmu.
S to veliko razpoko v kapitalizmu je povezana še večja razpoka: če kapitalizem temelji na stalni, permanentni, vedno višji, eksponenčni gospodarski rasti, potem je dejstvo, da je rast naletela na neprehodne naravne meje, tako geografske in ekološke kot energetske (trgov, ki še niso izkoriščeni in obdelani, ter naravnih virov, vode, premoga, zemeljskega plina in nafte, temeljev kapitalistične mašinerije, ni neskončno veliko!), res le simptom konca kapitalizma. Naš planet je pač končen - in kapitalizem, ki je planet skozi stoletja počasi osvajal in rasel z izkoriščanjem novih in novih trgov, je tako strašno zrasel, da mora zdaj za svoje funkcioniranje in preživetje hkrati izkoriščati celotni planet. Kar pomeni, da se lahko razvija le še nazaj. Kapitalizem se očitno ne širi, ampak krči. Ni v ofenzivi, ampak v defenzivi. To, da se je v zadnjih letih drastično militariziral (Afganistan, Irak), dokazuje, da je v defenzivi in da bo za svojo obrambo potreboval enormno količino represije - kot kitajski kapitalizem.

Zgodovinska menjava straže

Že Marx ni verjel, da bo kapitalizem večen - v njem je našel preveč razpok. Prepričan je bil, da se bo kapitalizem zlomil zaradi svojih notranjih protislovij - predvsem zaradi prehudega protislovja med produkcijskimi silami in produkcijskimi odnosi, med kapitalom in delom. Joseph Schumpeter, sloviti avstrijski ekonomist, ekspert za ekonomske cikluse, nekaj časa bankir in avstrijski finančni minister, ki se je na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja preselil na Harvard, ni bil marksist niti ni sovražil kapitalizma, ravno obratno, danes bi ga uvrstili med neoliberalce, toda leta 1936 je imel na ameriškem ministrstvu za kmetijstvo predavanje, ki ga je začel z vprašanjem: »Ali lahko kapitalizem preživi?« Takoj je tudi odgovoril: »Dame in gospodje - ne more!«
Ni bil edini, ki je bil tedaj skeptičen do večnosti kapitalizma. Leta 1942, ko je svoje dopolnjeno predavanje izdal v knjigi Kapitalizem, socializem in demokracija, je bilo takih še več. Schumpeter je v kapitalizmu našel prehudo protislovje, prehudo razpoko, prehud simptom konca kapitalizma: »Kapitalistični proces ustvarja atmosfero skoraj univerzalne sovražnosti do svojega lastnega reda«, še več, njegov uspeh »spodnaša družbene institucije, ki ga ščitijo«, tako da »neizogibno ustvarja razmere, v katerih ne bo mogel preživeti«. Kapitalistični progres povzroča pač socialne viharje, krize, nemir, napetosti in odpor - in drugače ne more, kot da za sabo pušča katastrofe in razburjenje.
Schumpeter sicer ni videl niti enega »povsem gospodarskega razloga, zaradi katerega kapitalizem ne bi mogel preteči še enega uspešnega kroga«, toda obenem je - kot pravi Giovanni Arrighi, ameriški ekonomist in sociolog italijanskega rodu, avtor monumentalnega Dolgega dvajsetega stoletja, ki je izšlo tudi v slovenščini - dopuščal možnost, da so trideseta leta »zadnji vzdihljaj kapitalizma«. Drži: niso bila. A po drugi strani: trideseta - čas apokaliptične finančne in gospodarske krize - so bila čas totalitarizmov, hude represije ter masivnih državnih finančnih injekcij in podružbljanj kapitalističnih izgub, končala pa so se z dolgo II. svetovno vojno, kar pomeni, da so za reševanje kapitalizma porabili ogromno represije, ogromno vojnega nasilja in ogromno denarja. Da bi rešili kapitalizem, so si morali izmisliti začasne, alternativne, kolektivistične družbene sisteme: totalitarizem, fašizem, komunizem, socializem, new-dealizem. Zato ne preseneča, da je Schumpeter med vojno videl le dve možnosti: da kapitalizem preide v socializem, ki bo za človeštvo bodisi ječa ali raj, ali pa da preide v imperialistične vojne, v katerih bo zgorelo človeštvo. Za konec kapitalizma morda res ni niti enega gospodarskega razloga, toda preveč je drugih razlogov - sociopatskih in terorističnih.
Drugim - tudi Rooseveltu - se je tedaj zdelo, da lahko kapitalizem reši le neke vrste svetovna vlada, kar se je potem tudi res zgodilo, kajti Amerika je bila po koncu II. svetovne vojne tako močna, da je vlogo svetovne vlade, pravi Arrighi, potem igrala kar sama, in sicer tako na monetarnem kot vojaškem področju, toda leta 2008 je ameriški finančno-špekulativni balon počil, s čimer je ameriška hegemonija prešla v svojo zaključno krizo. Ameriki se je zgodilo le to, kar se je v zgodovini kapitalizma - v zadnjih 500 letih - zgodilo drugim prevladujočim središčem gospodarske in finančne moči: Genovi, Nizozemski in Britaniji. Vse tri so se na določeni točki zgodovine prelevile v finančno-gospodarska središča kapitalizma: najprej Genova, potem Nizozemska in nato Britanija. Vse tri so kapitalizmu zavladale s trgovanjem in proizvodnjo, vse tri so izvedle blazno finančno in gospodarsko ekspanzijo, vse tri so s tem ustvarile ogromno presežnega kapitala, »preobilje denarnega kapitala«, vse tri so potem prešle k visokim financam, finančnemu posredništvu in špekulaciji - in vse tri je potem pokopal prav ta finančni balon, ki je počil: najprej Genovo, potem Nizozemsko, nato pa še Britanijo. In seveda, zdaj, na začetku 21. stoletja, je pokopal še Ameriko, ki je v osemdesetih letih s trgovanja in proizvodnje prešla na finančno posredništvo in špekulacije.
Ergo: dominantno finančno-gospodarsko središče kapitalizma je vedno vzniknilo iz krize prejšnjega dominantnega finančno-gospodarskega središča, kar pomeni, da je zaton enega finančno-gospodarskega središča pomenil neizogibni vzpon drugega finančno-gospodarskega središča. Središče se je tako selilo: iz Genove na Nizozemsko, z Nizozemske v Britanijo, iz Britanije v Ameriko. Vprašanje je le, pravi Arrighi, ali se bo to zgodilo tudi zdaj? Ali bo prišlo do zamenjave straže? Ali se bo središče kapitalizma iz Amerike preselilo drugam? Ni izključeno, kajti finančno-gospodarsko središče se je že preselilo v vzhodno Azijo, v vzhodnoazijsko »kapitalistično otočje« (Kitajska, Japonska, Singapur, Tajvan, Južna Koreja, Hongkong), kar pomeni, da je Zahod prvič v zgodovini kapitalizma izgubil nadzor nad presežnim kapitalom in da mu je prvič v zgodovini kapitalizma moč denarja spolzela iz rok.
Vprašanje na dlani torej: bo Zahod skušal za vsako ceno ohraniti nadzor nad presežnim kapitalom, katerega najbogatejši viri so zdaj v vzhodni Aziji, in ali bo Amerika pustila, da se svetovni kapitalistični sistem, ki je bil do sedaj osredinjen na Ameriko, osredini na vzhodno Azijo? Bo dovolila menjavo straže? Situacija je še toliko bolj dramatična, ker ima Amerika popoln monopol nad uporabo vojaške sile (topovi), medtem ko ima vzhodna Azija popoln monopol nad likvidnostjo (denarjem). In to je unikatno: »Razcepljenost med (ameriško) vojaško in (vzhodnoazijsko) gospodarsko močjo nima predhodnika v analih zgodovine kapitalizma,« pravi Arrighi. Če odštejemo Genovo, so namreč vsa prejšnja središča kapitalizma obvladovala tako orožje kot denar. Zdaj ima Amerika orožje, vzhodna Azija pa ima denar.
Kaj bo storila Amerika? Bo krenila po vzhodnoazijski poti kapitalizma ali pa bo postala vojaška zaščitnica vzhodnoazijskega kapitalističnega otočja, tako da bo dobivala plačilo za vojaško zaščito? Če bi se to zgodilo, pravi Arrighi, bi nastal »prvi resnično globalni imperij v svetovni zgodovini«. To je prva možnost, ki jo ima kapitalizem: prehod v prvi resnično globalni imperij. Druga možnost, ki jo ima kapitalizem, je prehod v nekapitalistično gospodarstvo: če bo poveljniški most prevzela vzhodna Azija, bo kapitalizem odmrl, to pa zato, ker vzhodna Azija nima tiste monopolne vojaške zmogljivosti, ki bi lahko kapitalizem obdržala skupaj. In tu je še tretja možnost, ki jo ima kapitalizem: »sistemski kaos«, kot pravi Arrighi. Če se bo Amerika prilagodila vzpenjajoči se moči vzhodnoazijske regije, bo prehod v novi svetovni red kapitalizma nekatastrofalen - če pa se vzpenjajoči se moči vzhodnoazijske regije ne bo prilagodila, potem bo ta prehod katastrofalen. Bush je z invazijama na Afganistan in Irak - z vojaškim posegom v zahodno Azijo - poskrbel, da so bili začetki tega prehoda katastrofalni. In ameriška desnica, ki jo bombastično intonirata gibanje Tea Party in duh Ayn Rand, hoče zdaj Obamo, ki se ga po novem boji bolj kot al-Kajde, na vsak način zamenjati z novim Bushem, da bi Ameriki povrnila »vodilno vlogo«. Hej, kaj če je tudi ameriška vojska le balon, ki bo počil?
Tako je to: ko smo že ravno mislili, da je kapitalizem na tem, da postane gibanje globalne manjšine, smo spet na točki, ko si je konec kapitalizma težje predstavljati kot konec sveta.