30. 9. 2010 | Mladina 39
Konec kapitalizma
Kapitalizem je prišel do mrtve točke, ko si ne more več privoščiti niti države niti družbe niti ljudi
Opozorilna stavka slovenskih policistov
© Borut Krajnc
Slovenija prehaja v čas štrajkov. Vemo, kaj to pomeni. Štrajki niso nič novega. Štrajkajo delavci. Le delavci. Ne direktorji, menedžerji, predsedniki uprav. No, zdaj pa naredite mentalni obrat in si predstavljajte tisto nemogoče: štrajk direktorjev podjetij in tovarn, malih, velikih in največjih! Štrajk predsednikov uprav in menedžerjev! Predstavljajte si, da gredo na cesto in da transparente popišejo s slogani:
»Dovolj imamo tega kolektivizma!«
»Hočemo, da nas bolj cenite!«
»Hočemo višje plače in višje nagrade!«
»Hočemo nižje davke!«
»Država naj se neha vmešavati v naše delo!«
»Država naj trgu pusti absolutno svobodo!«
»Hočemo imeti proste roke!«
»Državne agencije naj nam nehajo težiti!«
»Nehajte nas kontrolirati!«
»Pustite nam, da z delavci, naravnimi viri in okoljem počnemo, kar se nam zljubi!«
»Dovolj imamo prilagajanja zakonodaji!«
»Dovolj imamo regulatorjev!«
»Dovolj imamo posmehovanj, žalitev, groženj!«
Nemogoče? Vsekakor - nemogoče. Celo nepredstavljivo. Le kdo bi jih jemal resno? Toda pozor! V romanu Atlas Shrugged, neizmernem špehu, ki ga je leta 1957 objavila Ayn Rand, ameriška pisateljica ruskega rodu, se zgodi natanko to: kapitalisti - direktorji, industrialci ipd. - začnejo štrajkati. Družbo, v kateri živijo in poslujejo, preprosto zapustijo. Dagny Taggart, glavna junakinja romana, sicer menedžerka mogočne železniške družbe Taggart Transcontinental, nenadoma ugotovi, da največji, najgenialnejši in najbolj inventivni ameriški industrialci, biznismeni in direktorji izginjajo - in to drug za drugim. Brez sledu. Brez besed. Brez pojasnila. Kot da bi se udirali v tla. Za sabo puščajo le prazne pisarne ... ee, praznino. In seveda - za sabo puščajo tovarne in podjetja, ki jih nima več kdo voditi. Izginotje kapitalistične elite kmalu zaznajo tudi politiki, ki jih zgrabi panika. Kaj zdaj? Tudi ljudje se ustrašijo: kaj bomo zdaj? Kaj bomo brez kapitalistov? In res: družba ne funkcionira več, vse se podira in sesuva. Brez kapitalistov so nemočni, obsojeni na opustošenje in propad, še toliko bolj, ker je Amerika ravno tedaj sredi finančne gospodarske krize, pospremljene z državnimi posegi v gospodarstvo, regulacijami in nacionalizacijami.
Dagny Taggart na koncu ugotovi, kaj se je zgodilo: John Galt, skrivnostni, karizmatični »genij«, čigar ime ji je tu in tam prišlo na ušesa (in nič več), je vso kapitalistično elito, motor gospodarske rasti, produktivnosti in blaginje, odpeljal stran, daleč stran, v skrivno utopično mesto, kjer naj bi ustanovili pravo kapitalistično družbo, čisti kapitalizem. In zakaj so odšli? Zakaj so šli na štrajk? Ker imajo dovolj države. Ker imajo dovolj njenega vmešavanja. Ker imajo dovolj služenja in prilagajanja družbi. Ker imajo dovolj kolektivizma. Ker imajo dovolj tega, da jih država stalno moti, ovira in obdavčuje, da jih stalno regulira, kontrolira in preiskuje, da jih stalno obremenjuje z novimi in novimi zakoni - in da si stalno prisvaja sadove in profite njihovega dela. Živeti hočejo po svojih pravilih, po svojih zakonih - po kapitalističnih zakonih. Živeti hočejo v družbi svobodnega podjetništva in prostega trga, v kateri bodo imeli pravico do egoizma, uveljavljanja svojih interesov in totalnega individualizma, brez kakršnihkoli moralnih ali pa socialnih obveznosti do same družbe. Nočejo biti več sužnji družbe in države. Z eno besedo: kapitalistična elita se preseli v utopični paralelni svet, ker se ji zdi, da Amerika v krizi tone v kolektivizem in socializem. Nič, kapitalizem lahko živi brez države.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.