Otroci kot puzzle

V torek malo pred eno popoldne je v jedilnici ene od ljubljanskih osnovnih šol mrgolelo šolarjev. Učiteljica, ki je prav takrat pripeljala na kosilo »svoj« razred tretješolcev, je malo prej izvedela, da bo morala tisti dan v šoli ostati dlje, kot zahteva urnik, saj je ena od kolegic, ki skrbi za popoldanski del šolskega urnika, torej za podaljšano bivanje, v katerem učenci od prvega do petega razreda naredijo domače naloge in obiskujejo prostočasne dejavnosti, zbolela. Učiteljico so čakale še druge obveznosti, od birokracije do priprav na konferenco in pouk naslednjega dne, vendar je svojim učencem pomahala v slovo in jih prepustila »njihovi« popoldanski učiteljici. Sama pa je kot »instantna« popoldanska učiteljica odhitela v drug razred.
Tokrat ji je bil dodeljen eden od četrtih razredov, iz katerega so prihajali radoživi in na trenutke tudi malce kričavi otroški glasovi. Ko je vstopila, ji je bilo takoj jasno, da bo morala poskrbeti za nabito poln razred, v katerem so učenci sedeli stisnjeni drug ob drugem. Od tega je bilo 17 učencev, ki so ostali v šoli po »rednem«, obveznem dopoldanskem delu pouka, iz tega razreda. Preostalih 13 pa se jih je tja ravno preselilo iz drugega četrtega razreda. Razred so tako napolnili do maksimuma, ki znaša 28 učencev, z dovoljenjem šolskega ministrstva - in tega imajo - pa kar 30 učencev.
V tem drugem četrtem razredu tisti dan v podaljšanem bivanju sicer ni ostalo le 13, temveč 19 učencev. Kam je torej izginilo preostalih šest učencev? So ostali pred vrati? Seveda ne. So pa pristali v sosednji učilnici. V tisti, v kateri sicer domujejo drugošolci. Učiteljica, ki je tisto popoldne skrbela za mešani razred drugošolcev in četrtošolcev, je povedala, da sočasno delo s sedemletniki in devetletniki ni ravno lahko. Četrtošolci imajo že veliko nalog, drugošolci pa se šele navajajo nanje, in ker z obveznostmi prej končajo, jim ostaja več časa, s tem pa so tudi živahnejši. Takšne delitve na dvoje tisti dan ni bil deležen le omenjeni četrti razred, temveč tudi nekateri drugi razredi. Gre za vsakodnevno prakso, ki ni domača le v tej, ampak še v marsikateri drugi osnovni šoli. Nekatere šole »žrtvujejo« kakšen razred in ga delijo celo na troje ali na še manjše skupine in tako zapolnjujejo druge razrede. Ponekod, kjer je otrok manj, razredov ne delijo, pač pa jih le združujejo.

Dosledno upoštevanje normativov

Zakaj se to dogaja? Zakaj so na osnovni šoli, ki smo jo obiskali, ob začetku podaljšanega bivanja nekatere razrede razdelili v manjše skupine in z njimi do maksimuma napolnili druge razrede? Odgovor se skriva v predpisih, ki urejajo podaljšano bivanje, ki ga je na prelomu tisočletja formalizirala uvedba devetletne osnovne šole. Takrat je celoten slovenski šolski sistem doživel obsežno reformo, podobno tisti, kakršno zdaj snuje posebna skupina strokovnjakov in ki naj bi v prihodnjih letih spet zajela vrtce, osnovne šole, gimnazije in druge srednje šole. Kaj vse bo ponudila druga slovenska šolska reforma, bo seveda pokazal čas, prva pa je številne novosti uveljavila zlasti v osnovnošolskem izobraževanju, saj je z devetletko uvedla tudi zgodnejši vstop v šolo pa denimo nivojski pouk in izbirne predmete. In seveda podaljšano bivanje, kakor so poimenovali šolske dejavnosti med eno in četrto uro popoldne. Podaljšano bivanje za učence seveda ni obvezno, a ker imajo straši vse daljše delovnike, je danes izjemno pomembna sestavina šolskih urnikov. Kot pravijo na šolskem ministrstvu, se ga to šolsko leto udeležuje približno 80 odstotkov učencev od prvega do petega razreda. Število oddelkov podaljšanega bivanja se je od šolskega leta 1999/2000 do danes povečalo za dobrih 95 odstotkov, letos pa so izdali soglasje k izvajanju skupno nekaj več kot 63.580 ur takšnega pouka. Trenutno je sistemiziranih nekaj več kot 2540 delovnih mest učiteljev podaljšanega bivanja, to pa je približno 40 več kakor lani.
Vsaka šola mora sicer sama izračunati, koliko ur podaljšanega bivanja bo potrebovala v posameznem šolskem letu, od tega pa je odvisno, koliko učiteljev bo imela na voljo za te šolske obveznosti. Ključ za izračun je odvisen od pričakovanega števila učencev in tega šole navadno ugotavljajo že ob koncu prejšnjega šolskega leta. Končno besedo glede števila oddelkov in učiteljev pa ima šolsko ministrstvo. Izvedba podaljšanega bivanja je potem prepuščena šolam in te se morajo pravzaprav držati le predpisane velikosti razredov. V razred podaljšanega bivanja, ki ga sestavlja le ena generacija učencev, lahko namestijo največ 28 učencev, če združijo dve generaciji, največ 24 učencev, in če združijo tri generacije, največ 21 učencev. Ker pa se ministrstvo in z njim šole dosledno držijo normativov, je v razredih med podaljšanim bivanjem pogosto maksimalno število učencev. Ali pa še več. Šole lahko namreč posamezne oddelke povečajo še za dva učenca, pri čemer potrebujejo le dovoljenje ministrstva. In takšne prošnje so pogoste, to pa pomeni, da so razredi nabito polni. Med učitelji je sicer slišati, da naj bi šole za povečanje razreda za dodatna dva učenca zaprošale tudi zato, ker naj bi čutile, da ministrstvo to od njih pričakuje, sploh zdaj, ko je treba zaradi finančne in gospodarske krize ter vse bolj prazne državne blagajne še toliko bolj zategniti pasove. Takšna rešitev je gospodarna, saj je mogoče s prerazporejanjem otrok iz enega razbitega razreda v druge razrede, v katerih imajo še kakšno prosto mesto, prihraniti delovno mesto kakšnega popoldanskega učitelja. Vprašanje pa je, ali je res primerno varčevati na plečih otrok in ali ne bi bilo vsaj nekajtisočkrat učinkoviteje, če bi bili tako zelo varčni pri katerem od odmevnih orožarskih poslov.
Stresna praksa
Matematični izračun, po katerem šole določajo, koliko popoldanskih učiteljev potrebujejo, na papirju sicer zdrži. Na marsikateri šoli pa v praksi povzroča kup preglavic, še več, povzroča vsakodnevne stresne razmere za vse, učitelje in učence. Na vseh šolah sicer ni tako, zlasti ne na tistih z manj otroki. Na eni od šol v manjšem dolenjskem kraju denimo pravijo, da začnejo popoldanske razrede združevati šele po tretji uri, ko gre domov že veliko otrok. Takrat preprosto združijo dva oddelka in to je to. Ponekod v urbanih središčih pa postaja izvajanje popoldanskega pouka prava mora. Ker je število popoldanskih učiteljev skrčeno na minimum, obenem pa morajo biti razredi nabito polni, morajo razrede razbijati in jih sestavljati na novo. To še ni vse. Že krajša bolniška odsotnost enega samega popoldanskega učitelja lahko povzroči zaplete, saj morajo »njegove« učence takrat razdeliti v nove manjše skupine in jih spet razporediti po drugih razredih. Kaj pa storijo, če so razredi takrat že napolnjeni do maksimuma? V takšnih primerih lahko število učencev včasih malce preseže normativ, praviloma pa mora v podaljšano bivanje nepričakovano vskočiti kateri od učiteljev, ki so imeli pouk dopoldne. »Ta mora potem v šoli ostati dlje, skoordinirati učence, jih odpeljati na kosilo, jim pomagati pri umivanju zob, ugotoviti, kaj imajo za domače naloge, in jim pomagati, da jih naredijo, hkrati pa jih mora usmerjati tudi k prostočasnim dejavnostim, ki se prepletajo po vseh urah, tako da enkrat nekam pošiljaš ene učence, drugič druge. Takšne situacije so kar pogoste, sploh v času viroz in drugih obolenj, ko manjka tudi po več učiteljev, in tako v šoli neredko ostajamo do večera, čeprav imamo po pouku tudi druge obveznosti, povezane s šolo. Včasih je na vrsti konferenca, pripraviti pa se moramo še za pouk, ki ga bomo imeli v razredu naslednje dopoldne. In potem si ves utrujen in zdelan, hkrati pa ti zmanjkuje časa za lastno družino,« pravi ena od učiteljic.
Učitelji opozarjajo, da s takšnim načinom dela vse bolj postajajo organizatorji in koordinatorji, vse manj časa pa jim ostaja za pedagoško delo in posvečanje posameznim otrokom. A prav danes vse več otrok potrebuje učiteljevo posebno pozornost. V šole je vključenih vse več otrok s posebnimi potrebami in pri nekaterih traja več let, preden jim takšen status tudi formalno priznajo. Potem so tu še učenci s posebnimi potrebami, ki niso upravičeni do formalnega priznanja statusa, pa socialno nezreli otroci in nadarjeni učenci, ki vsi prav tako potrebujejo dodatno pozornost. »Zdaj si predstavljajte učitelja začetnika, ki mora delati v razredu z 21 ali 30 učenci, ki jih morda sploh ne pozna in ne ve, kakšne so njihove posebnosti. V bistvu je pri nas vsak dan drugačen, vsak dan je sestava razreda drugačna, to pa je stresno tudi za otroke , saj morajo zapustiti svoj razred, ki jim daje občutek varnosti, in oditi v novo okolje. Čeprav je popoldanski del pouka v resnici najboljša priložnost za povezovanje in druženje, razrede razbijamo in učence silimo v neprestane spremembe.« Težava je tudi v tem, da so otroci popoldne pogosto že nemirni, saj preprosto ne morejo biti pri miru ves dan. Nekateri so v šoli od šestih zjutraj do petih popoldne, kar pomeni, da v šoli prebijejo več časa, kot ga marsikateri odrasli preživi v službi ali doma. »In otroci imajo pravico, da je v tem času dobro poskrbljeno zanje. V preteklosti so v podaljšanem bivanju veliko ustvarjali, imeli so nastope in razstave, zdaj pa nam za vse to zmanjkuje časa. Ampak če ne želimo imeti generacije nevrotikov, bomo morali učencem pred poukom in v popoldanskem času zagotoviti bivanje v prijaznem, udobnem in umirjenem okolju, kjer se bodo lahko spočili, v miru delali naloge in se družili v skupine po interesih,« smo slišali na osnovni šoli, ki smo jo obiskali.

Več učiteljev

Učitelji, ki delajo v takšnih razmerah, pravijo, da bi morale biti te pravzaprav povsem nasprotne. Ideja devetletne osnovne šole je temeljila na manjših oddelkih in čim bolj individualni obravnavi učencev, vsaj v prvem razredu pa je bila poudarjena tudi pomembnost dveh učiteljev oziroma učitelja in vzgojitelja v posameznem oddelku. To sodi celo med večje pridobitve devetletke, saj naj bi timsko delo dveh pedagogov omogočalo, da bi učenci v šoli še bolj razvijali svoje sposobnosti in ustvarjalnost in da bi se pri tem tudi bolje počutili. »Iz lastnih izkušenj lahko potrdim, kako dobrodošel je vzgojitelj v prvem razredu. Prisotnost dveh strokovnjakov omogoča individualen pristop k otrokom, ki je v tem zgodnjem obdobju zelo pomemben, saj v prvi triadi ne gre le za pridobivanje osnovnih znanj na predmetnem področju, temveč tudi za šolo za življenje in socializacijo posameznika v skupini, ki sta še pomembnejši. Učenje zavezovanja vezalk, uporabe pribora, nošenje pladnja za kosilo, urejanje šolskih potrebščin, brisanje ritke in nosu, samostojnost pri oblačenju so le nekatere od teh dodatnih dejavnosti, ki sodijo v 1. razred,« pravi ena od učiteljic. Ni edina, ki meni, da bi morali o dosedanji praksi, ko en učitelj podaljšanega bivanja vodi velik razred, pravzaprav premisliti in se odločiti, ali ne bi učiteljem, ki vodijo popoldansko bivanje, olajšali dela s tem, da bi tudi v tem času omogočili pomoč drugega učitelja oziroma vzgojitelja. Potrebovali bi jo vsaj pri opravilih, kot so razdeljevanje kosil, umivanje zob in vodenje prostočasnih dejavnosti.
Učiteljica, ki jo je v torek nepričakovano doletelo nadomeščanje učitelja podaljšanega bivanja, ima s tem že veliko izkušenj. Zato je, čeprav je bilo nadomeščanje nenapovedano, hitro »padla noter«. Kmalu zatem, ko je zaprla vrata razreda, je v zadnjih klopeh nastalo prerivanje. Učiteljica je odšla k dečkom, enega od njih objela in ga vprašala, kaj so kaj počeli tisti dan. Povedal je, da so imeli športno vzgojo, a so zdaj že malo naveličani vsega skupaj. Nazaj v klop je kljub temu odšel nasmejan. Učiteljica je nato učence odpeljala v jedilnico na kosilo. Eden izmed njih jo je na poti opozoril: »Ponavadi gremo na kosilo deset čez eno.« »Tako je, danes pa gremo malce prej,« mu je odvrnila. Ko so pojedli in si umili zobe, so v razredu skupaj premleli, kaj so že počeli tisti dan, kakšne naloge morajo rešiti in kaj bodo tudi sicer počeli do četrte ure, ko se podaljšano bivanje konča. Otroci so bili torej učiteljici v veliko pomoč. A pozor, šlo je za četrtošolce. Če bi bil to razred prvošolcev, ki so veliko manj zreli, bi bilo vse skupaj bistveno napornejše.