Ko krvnik postane rešitelj

Minuli teden smo bili ob stečaju Vegrada priča prvi stopnji podjetniškega cinizma. Pred delavci, ki že pet mesecev niso dobili plače, je izginjala dokumentacija, izgubljali so se žigi, velenjsko sodišče pa si je vzelo skoraj ves zakonsko določen čas za odločitev o že tako ali tako prepoznem stečaju. A obstaja še druga stopnja podjetniškega cinizma, ko se menedžerji, ki sprva podjetje izčrpajo, ga pahnejo v stečaj, odpustijo delavce, prek by-pass podjetij vrnejo kot rešitelji. Tudi temu smo bili priča prejšnji teden. Pa še izjavi predsednika vlade Boruta Pahorja, da je izhodna strategija že skorajda uveljavljena ... Jo je mogoče uveljaviti, ne da bi preganjali gospodarski kriminal?

Helikopterski desant

Glavni slovenski inšpektor za delo Bojan Brezovar se še dobro spominja, kaj je to »stečaj«. Ni ga sicer doživel v Sloveniji, temveč v sosednji Avstriji, ko je še delal v gospodarstvu, takoj po osamosvojitvi. Ena od podružnic nekega slovenskega podjetja zaradi kolapsa trgov nekdanje Jugoslavije v Avstriji ni več mogla izpolnjevati svojih obveznosti. Spominja se, da so tedaj v Avstrijo iz Slovenije poslali direktorja, da konča posle in zapre podjetje. Toda vse ni šlo po načrtu. Direktorja je namreč v Avstriji pričakala Kriminalpolizei. Meni nič, tebi nič, pravi Brezovar, so Slovenca zaprli in ga temeljito izprašali. Šele ko jih je po treh dneh zapora prepričal, da sam ni prav nič kriv za spremenjene tržne razmere, so ga spustili na prostost.
Takšnih anekdot o »pravih« stečajih v razvitih zahodnih kapitalističnih državah je še več. Drugo nam je povedal Klemen Boštjančič, ki v nadzornem svetu Vegrada zastopa državno družbo PDP. Spominja se, kako je njegovega kolega, podjetnika v Italiji, s helikopterji presenetila Guarda di Finanza. Zapečatili so podjetje in kolega zasliševali, ker se računi za elektriko niso ujemali z rastočim prometom podjetja. Boštjančič in Brezovar morda malce dramatizirata, a da s stečaji v Nemčiji, Avstriji pa tudi v Veliki Britaniji, Španiji ali Franciji ni hec, so nam potrdili tudi v znani odvetniški pisarni Kanzlei B.o.n.g.a.t. & J.a.h.r s sedežem v Berlinu, specializirani za vse omenjene države. Odvetnik Christian Blumberg nam je tudi povedal, zakaj: stečaj lahko namreč predstavlja obliko kraje.
Vzemimo primer Avstrije ali Nemčije. V Nemčiji, nam je dejal Blumberg, je uprava podjetja dolžna prijaviti stečaj v roku treh tednov po tem, ko ne more več izpolnjevati obveznosti. Lastniki in uprava so nato za svoje obveznosti tudi osebno odgovorni. Hitro se lahko poslovijo od avta, vikenda ali hiše. In tudi če pred tem lastnino prepišejo na svojo ženo ali brata, jim to ne koristi. Sedaj, ko poteka stečaj Vegrada, med podjetniki kroži zgodba enega od Vegradovih menedžerjev, ki je nekaj deset stanovanj prepisal na svojo mamo, in ko je ta nepričakovano umrla, so stanovanja prešla v zapuščino sorodstva, s katerim se ne razume najboljše. Takšno izigravanje ali izčrpavanje podjetij tik pred stečajem v Nemčiji ne bi bilo mogoče, razlaga Blumberg, ker lahko stečajni upravitelj pregleda pogodbe do 10 let nazaj. In če ugotovi, da je bilo podjetje plačilno nesposobno že mnogo prej, menedžer pa je tako ali drugače podjetje »praznil«, lahko sporne pogodbe razveljavijo.
Tudi do prepovedi t. i. podjetniške svobode, torej ustanavljanja novih podjetij, pride hitro. Če denimo uprava ni celovito in pravočasno oddajala bilanc, plačevala davkov, če ni imela urejene dokumentacije, lahko sodnik direktorju prepove ustanavljanje oziroma vodenje podjetij za pet let. Tak ukrep pravzaprav niti ni tako redek. V Nemčiji doleti približno 10 odstotkov vseh podjetij, ki so šla v stečaj. Podoben režim velja tudi v Italiji, kjer smo govorili z odvetnikom slovenskega rodu Samom Sanzinom. »Ko te v Italiji dobi finančna straža, te spozna bolje kot tvoj lastni komercialist,« pravi. Ne glede na pregovore o Italiji, tam s stečaji ni šale, pravi Sanzin. »Če ti dokažejo, da si firmo izčrpal, da si privilegiral določene upnike, greš v zapor, do štiri leta.« Za tako imenovano poslovno prevaro velja tudi v Sloveniji splošno uveljavljena praksa odpuščanja delavcev prek slamnatih podjetij. Več kot 40-letna italijanska sodna praksa naj bi bila izredno stroga. »Vem pa, da so v Sloveniji ti postopki za zdaj, kako bi rekel, malce bolj ležerni,« ugotavlja Sanzin.

Vegradov stečaj

Beseda »ležerni« gotovo ni primerna za opis stanja, ki smo ga lahko v živo spremljali ta teden, ko se je Vegrad počasi pripravljal na pogreb. Delavci Vegrada, ki do pet mesecev niso dobili plač, so namreč opazovali, kako je vodstvo z ne preveliko ihto uničevalo dokumentacijo. Sekretar območne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) v Celju, Srečko Čater, pravi, da je škatle z dokumentacijo »nosil šofer od Hilde Tovšak«, delavci pa naj bi tudi videli, kako so dokumentacijo s stroji rezali v sosednji stavbi. Glavni direktor Vegrada Boris Medved nam je priznal, da manjka dokumentacija, ki »se je odnesla« brez njegove vednosti, zato je odtujitev tudi prijavil na policijo. A ne samo to. V dneh pred stečajem so ugotovili še, da so neznano kam izginili žigi; ti se seveda lahko uporabljajo za ponarejanje dokumentacije. Nadzor nad podjetjem bi v takšnem primeru moral v najkrajšem času prevzeti stečajni upravitelj s pomočjo policije. Vendar helikopterskega desanta v slogu Guardia di Finanza nismo videli.
Medtem ko so delavci v Velenju gledali, kako podjetje uničuje dokumentacijo, je sodnik čakal. Predlog za stečaj je bil vložen v četrtek, 30. septembra. V petek sklepa še ni bilo. Minili sta sobota in nedelja, delavci so štrajkali in gledali, pa stečaja še vedno ni bilo. V ponedeljek, ko so ugotovili, da ni žigov, še tudi ni bilo stečaja. Sledil je torek. Še vedno ni bilo odločitve. Šele po šestih dneh je okrožni sodnik Matevž Žugelj sprejel sklep o začetku stečajnega postopka. Je to normalno? Ko je Hilda Tovšak brez vednosti nadzornega sveta in državne družbe PDP 31. avgusta na sodišče dala vlogo za prisilno poravnavo, je okrožni sodnik Žugelj že naslednji dan, 1. septembra, spisal sklep, čeprav je imel osem dni časa. Sedaj, ko so ugotovili, da je bila prisilna poravnava zgolj kupovanje časa in še eno metanje peska v oči, pa se sodniku ni tako »hitelo«. Kljub izgubljenim žigom in sumu, da se uničuje dokumentacija.
Stečajni upraviteljici Alenki Gril se sicer to ne zdi nič čudnega, saj sta bila vmes sobota in nedelja. Toda njen kolega, bivši predsednik društva stečajnih upraviteljev Tomaž Kos, ima drugačno mnenje. Na Slovenskem je že kar pravilo, pravi, da »pravih« stečajev v bistvu ni, »ker ostanejo samo prazne lupine«. Če pa ostane kaj premoženja in so vložene ovadbe, so te pogosto brez epiloga. »Tožilec se še kar pripravi s pomočjo policije, a na sodišču je treba dokazati naklep ali malomarnost. Kar pa je skorajda nemogoče.« Kos se v svoji 13-letni karieri ne spomni, da bi katerikoli bivši lastnik, ki ga je sam ovadil, odgovarjal za svoja dejanja: »Mi smo imeli ogromno dokazov, pa nam sodišče ni sledilo.« Če bi bila sodišča strožja, bi se po njegovem mnenju tudi menedžerji bolj držali zakona. Ob primeru Vegrad se Kos spomni še drugih primerov uničevanja dokumentacije. »A če dolžnika konkretno pri tem ne zasačimo, ni dokazov. Vprašajte policijo. Imeli smo primer, ko nam je lastnik tri dni pred stečajem s kombijem vozil dokumente, vložili smo ovadbe, a nismo uspeli.«
No ja, to ni še nič. Še hujši primer se je zgodil Meliti Butara, ki je postala pretekli teden tudi predsednica nove zbornice stečajnih upraviteljev. Dejala nam je, da je vodila stečajni postopek nekega podjetja, ki arhivov sploh ni imelo! In čeprav arhivov ni bilo - verjetno jih je direktor uničil - za to ni nihče odgovarjal, se spominja Butara. Da Vegrad sedaj hladnokrvno uporablja podobno, očitno v Sloveniji že uveljavljeno prakso, pravi tudi direktor državne družbe PDP, ki je četrtinska lastnica Vegrada, Matej Golob Matzele: »V Vegradu pravzaprav dokumentacija sploh ne obstaja, ker cel kup poslovnih dogodkov niso knjižili.« Gojili naj bi naslednjo izsiljevalsko poslovno prakso: sprva so se dogovorili s podizvajalcem za posel. Ko je rok plačila potekel in je podizvajalec poklical v Vegrad, so mu dejali, da ni fakture in da naj jo pošlje po faksu. Ko je podizvajalec poslal fakturo po faksu, so mu sporočili, da so jo izgubili. Nato pa so mu obljubili 20-odstotno poplačilo in zagotavljali, da bo delal tudi pri naslednjem projektu.
V Sloveniji smo v času krize spremljali tri razvpite stečaje, zaradi katerih je na cesti ostalo več tisoč delavk in delavcev. Prvi je bil stečaj Mure, drug je bil stečaj Preventa, tretji je Vegrad. V Vegradu smo priča prvi stopnji menedžerskega cinizma. V Vegradu ne izplačujejo plač že več kot tri mesece, kar je kaznivo dejanje, ne plačujejo socialnih in pokojninskih prispevkov, kar je po novem prav tako razumljeno kot kaznivo dejanje, temu sledijo še drugi ustvarjalni prijemi: prezaposlitev srednjega menedžmenta v invalidsko podjetje zaradi manjšega plačevanja davkov, zadrževanje prostovoljnih prispevkov delavcev za družine njihovih ponesrečenih kolegov in morda celo nakazovanje denarja v liechtensteinsko davčno oazo, kar je sumil nadzornik Klemen Boštjančič. Obstaja pa še ena, višja stopnja cinizma: ko se bivši lastniki, krvniki ali krivci, ki sprva podjetje izčrpajo, delavce odpustijo in podjetje pahnejo v grob, vrnejo kot rešitelji in prek raznih by-pass podjetij poceni kupijo še uporabne ruševine.
Preventov stečaj
Kdor pahne podjetje v stečaj, ne bi več smel biti direktor, pravi Ladi Rožič iz Zveze svobodnih sindikatov, »pri nas pa je praksa, da si šefi ustanovijo še par rezervnih by-pass firm in potem hočejo prek teh kupovati matične firme, ki so jih zafurali«. In ravno to se dogaja pri drugem največjem stečaju v Sloveniji, v primeru Preventa, kjer je na ruševinah v že tako ali tako obubožani Koroški brez dela ostalo več kot dva tisoč delavk. Potem ko je eden izmed glavnih lastnikov podjetje načrtno uničil, poskuša sedaj prek by-pass firm za svoje poslovanje uporabiti prav nekdanje Preventovo premoženje. In da bo mera polna, mu kljub vsej zakonodaji to uspeva. Še celo s pomočjo stečajnega upravitelja in slovenjgraškega okrožnega sodišča, v posmeh pravni državi in socialni stiski vseh tistih, do katerih je prebivalstvo Slovenije pred meseci pokazalo solidarnost.
Podjetja Prevent Global v stečaj ni pahnilo le izčrpavanje, ampak predvsem seljenje proizvodnje iz Slovenije. To je sicer lahko legitimna podjetniška poteza, toda Nijaz Hastor, 45-odstotni lastnik Preventa Globala, je proizvodnjo iz tega podjetja k sebi preselil z manipulacijami. Mrežo vzporednih podjetij je zgradil s pomočjo Preventa, nato pa je glavnega kupca, Volkswagen, prepričal, da je cena ure šivanja v slovenskem Preventu veliko dražja, kot je bila v resnici, in pa, da so finančne razmere nestabilne - to nestabilnost pa je nato povzročal prav sam. Medtem ko je Prevent v Slovenj Gradcu propadal, se je dobiček Hastorjevemu Preventu Halogu iz Lenarta, v »kriznem« letu 2009 dvignil z 2,6 milijona na 3,4 milijone evrov na leto.
Je to pač kapitalizem? Korošci so breme realnosti že prevzeli nase, v humanitarni akciji zbiranja pomoči za otroke delavcev Preventa, kot je znano, so donatorji prek Rdečega križa in Karitasa zbrali 11.000 zvezkov, 380 nahrbtnikov, 400 peresnic, 900 paketov barvic ... In sedaj, ko spomin na to socialno bombo že bledi, se Nijaz Hastor vrača, saj potrebuje za dokončanje naročil dodatne zmogljivosti. Ko je sodnica slovenjgraškega okrožnega sodišča Karolina Kaker na predlog stečajnega upravitelja Grega Ermana sredi avgusta Preventu Globalu dovolila končanje »nujnih, že pred stečajem in stavko dogovorjenih poslov za program golf oz. za Prevent Halog iz Lenarta«, je ob tem povedala, da bodo s tem stečajno maso predvidoma povečali »za sto tisoč evrov, stroški dvotedenske proizvodnje pa naj bi vključno s prevozi na delo in malicami znašali le 24 tisoč evrov«. Pri tem je nevede razkrila, kako velik je v resnici dobiček. In seveda: da Prevent Global ni propadel zaradi drage delovne sile ali previsoke minimalne plače.
Morda bi lahko kdo rekel, da je pomembno predvsem delo, četudi ga ponuja bivši krvnik. Toda v zakonu o prisilni poravnavi in stečaju 337. člen prepoveduje sklepanje pogodb o prodaji premoženja »družbenikom, katerega delež v kapitalu stečajnega dolžnika je večji od 10 odstotkov«. Bivši lastniki podjetja v stečaju torej podjetja ne smejo kupovati »nazaj«. Takšno pravilo velja prav zaradi lažnih stečajev - sicer bi vsak zadolžen lastnik podjetje spravil v stečaj, sodišče bi mu odpisalo dolgove, sam pa bi nato odkupil stroje in druga sredstva. Hastor, oziroma njegova podjetja, kot so Prevent Halog ali Prevent DEV, torej ne smejo v stečajnem postopku kupovati premoženja Preventa Globala. Toda slovenjgraško sodišče je konec septembra na predlog stečajnega upravitelja izdalo sklep o »soglasju za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem«, s katerim je proizvodne in skladiščne prostore bivšega Preventa Globala za približno 4000 evrov na mesec oddala za pol leta v najem podjetju »Prodema, d. o. o., iz Murske Sobote«, ki mu je hkrati s tem priznalo še predkupno pravico.
Ker je podjetje Prodema evidentno v lasti skupine Nijaza Hastorja, smo slovenjgraško sodišče vprašali, ali njihov sklep ni v nasprotju s 337. členom zakona. Zvonko Ulcej, vršilec dolžnosti direktorja slovenjgraškega okrožnega sodišča, nam je odgovoril, da po »dostopnih podatkih iz sodnega registra nihče od delničarjev Preventa Globala (3. točka 1. odstavka 337. člena ZFPPIPP) v času izdaje dovoljenja ni bil družbenik družbe Prodema, d. o. o. Drugi podatki sodišču niso poznani, zato se odločitev opira na zgoraj navedeno dejstvo«. A resnica je naslednja: po podatkih slovenskega sodnega registra je 81-odstotni lastnik Prodeme nemško podjetje »Bergler gmbh & Co. Kg Shaumstofftechnik«. Že na spletni strani tega podjetja celo z nekdanjim logotipom Preventa piše, da podjetje spada v skupino Prevent, ki je v lasti Nijaza Hastorja. A to še ni vse: 5. novembra 2009 so v Preventu Globalu dobili smrtno obsodbo - elektronsko sporočilo, v katerem so jih iz Hastorjevega Preventa DEV obvestili, da bodo proizvodnjo selili iz Slovenije. Šivanje sedežnih prevlek za passata, je pisalo v elektronskem sporočilu, bo preseljeno iz Slovenj Gradca v Bosno, v Visoko, šivanje preoblek za tiguana iz Mirne v Zenico in šivanje prevlek za tourana v Romunijo. To sporočilo je v Slovenj Gradec poslal tedanji direktor podjetja Bergler Shaumstofftechnik Carsten Unverricht. In prav to podjetje sedaj odkupuje proizvodnjo, slovenjgraško sodišče pa ne najde lastniških povezav in govori zgolj o »partnerstvu«.

Turbokapitalizem

Takšne so torej razmere na terenu. Na papirju, v tožilsko-sodni statistiki pa o kaznivih dejanjih s tega področja praktično ni sledi. Na vrhovnem državnem tožilstvu vodijo statistiko t. i. kaznivega dejanja lažnega stečaja. V letu 2009 so prejeli skupaj 11 ovadb zaradi lažnega stečaja, skupaj s preteklimi primeri so obravnavali 15 primerov. Tožilstvo je le pri dveh vložilo obtožni akt, sodišča pa lani s tega področja niso izdala sodb. Isto velja za kaznivo dejanje »povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem«. Lani je bilo ovadenih pet oseb, skupaj so na tožilstvu imeli 14 primerov. Zoper devet oseb so ovadbe zavrgli, zoper eno osebo so zahtevali uvedbo preiskave, potem so proti njej vložili obtožni akt. Tudi o tem kaznivem dejanju sodišča lani niso izdala niti ene sodbe. Vzemimo za primer še Avstrijo: Lani je bilo v Avstriji zaradi kaznivega dejanja lažnega stečaja obsojenih 78 oseb.
V Sloveniji torej praktično ni t. i. lažnih stečajev ali stečajev zaradi nevestnega gospodarjenja. Je to mogoče? In če ni - je to krivda tožilstva? Sodstva? Zakonodaje? Inšpektor za delo Borut Brezovar meni, da v Sloveniji nimamo ne primerne zakonodaje, ne izkušenj ali sodne prakse. Na področju zakonodaje in pravil smo podjetniško svobodo dvignili na svetniško raven, podjetja je mogoče ustanavljati kar prek interneta in kršitelje je zato praktično nemogoče prijeti. Na drugi strani se je tudi v sodni praksi uveljavila nedosegljiva raven dokazovanja kršitev. Boj proti gospodarskemu kriminalu tako kljub »slovenskemu FBI-ju« ostaja predvsem univerzalno uporabna predvolilna tematika. Očitno je, da poleg zakonodaje in sodne prakse manjka še politična volja. Ko je Borut Pahor obiskal Prevent, je dejal, da je to »zgodba o uspehu«. Do delavcev pred sedežem podjetja Vegrad pa še ni prišel.