14. 10. 2010 | Mladina 41 | Svet
Vojna med valutami
Valutna vojna med juanom, dolarjem in evrom bi lahko bila enako uničujoča kot protekcionizem
© Borut Peterlin
Da je nadzor nad razmerji med tečaji glavnih svetovnih valut ušel izpod nadzora, da grozi vojna med valutami, so v zadnjih dneh vse glasneje začeli opozarjati svetovni mediji. V ospredju obtožb o manipuliranju valut je Kitajska, ki po oceni ZDA in EU neupravičeno zadržuje tečaja juana v primerjavi z dolarjem in evrom na nizki ravni, da so izdelki in storitve njenih podjetij, ki jih prodajajo na svetovnem trgu, lahko cenejši od ameriških in evropskih. Kitajska vlada tako kitajskim podjetjem omogoča, da več izvozijo, kot bi sicer, kar jim koristi, saj ima Kitajska okrog 10-odstotno gospodarsko rast, gospodarstva v ZDA in EU pa si nikakor ne opomorejo. Ker Kitajci v ZDA in EU na račun nizkih cen prodajo veliko več svojega blaga in storitev, kot jih uvozijo, se povečuje neravnovesje v mednarodni trgovini.
Če so tečaji valut manipulirani, se povečujejo neravnotežja, problemi držav se zaostrujejo, dokler balon ne poči in ne nastane valutna kriza, ki lahko pokoplje celotna gospodarstva. Iz te krize se sama ne more rešiti nobena država, nobeno območje s skupno valuto, svari nemški tednik Spiegel. Ameriški ekonomist Raghuram Rajan, ki je med tistimi, ki so pravočasno opozarjali na prihod sedanje finančne in gospodarske krize, je v pogovoru za nemški tednik povedal, da je to, kar se dogaja, spopad, v katerem različne države uporabljajo različne instrumente, da bi si zagotovile prednost. Industrijske države se zavzemajo za zelo prožno denarno politiko, hitro rastoče države stavijo na nadzor tečajev valut in prometa s kapitalom. Oba sistema vodita do presežkov gotovine in k napihovanju balonov. Če je kapital preveč poceni, se porablja preveč, če je tečaj valut prenizek, podjetja proizvajajo preveč blaga za izvoz. Ko se sistem podre, lahko nastane zelo grd protekcionizem.
To se ravnokar dogaja v ZDA. V postopku je zakon o uvedbi protekcionističnih carin za blago iz Kitajske. Kongres ga je že potrdil, zdaj čaka še na obravnavo in odločanje v senatu. Ameriški izvozniki trdijo, da je tečaj juana v primerjavi z dolarjem vsaj za 40 odstotkov podcenjen. Zaradi tega je po njihovem izračunu v ZDA v zadnjih desetih letih 10 milijonov ljudi izgubilo zaposlitev. Predsednica kongresa Nancy Pelosi je opozorila, da je tedenski trgovinski primanjkljaj ZDA s Kitajsko narasel s pet milijard dolarjev na leto na pet milijard dolarjev na teden. To neravnotežje je treba po njenih besedah odpraviti in zaščititi delovna mesta v ZDA. Takega mnenja sta tudi finančni minister Timothy Geithner in predsednik Barack Obama, čeprav njegova administracija do predloga zakona ni objavila uradnega stališča. Uradni Peking je takoj sporočil, da je predlog zakona v neskladju s pravili Svetovne trgovinske organizacije (WTO).
Toda ameriško gospodarstvo je preveč odvisno od poceni izdelkov iz Kitajske, predvsem pa Kitajska z nalaganjem rezerv v dolarjih pomaga ohranjati vrednost ameriške valute. Do zdaj je ta sistem Američanom omogočal, da so se lahko zadolževali in živeli vedno bolj prek svojih zmožnosti, Kitajcem pa, da so si ustvarili ogromne devizne rezerve. Toda v preteklosti ni nihče tako obvladoval deviznih trgov kot ZDA, dolar je namreč nadomestna svetovna valuta, navaja Spiegel. Zvezne rezerve še vedno na veliko tiskajo dolarske bankovce in z njimi financirajo dolgove, zato tečaj dolarja pada, evro pa se krepi, čeprav članice evroobmočja svojih težav s prezadolženostjo še zdaleč niso rešile. Njihove dolgove odkupuje ECB, kar so posredno davkoplačevalci, saj ji države članice vplačujejo svoje prispevke. Delež Slovenije v ECB je 5,48 odstotka. Timothy Geithner pravi, da ne bo trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko in tudi valutne vojne po njegovih zagotovilih ne bo. Predsednik evroskupine in luksemburške vlade Jean-Claude Juncker pa ocenjuje, da bi bila valutna vojna enako uničujoča kot kakršenkoli protekcionizem.
Ekonomist Rajan pravi, da prenizka cena valute, kot je zdaj na primer kitajski juan, škoduje tudi lastnemu gospodarstvu. Z umetnim zadrževanjem tečaja pod realno ceno vlada prikrito subvencionira izvozni sektor, s tem, da podjetja teh subvencij dejansko ne potrebujejo več. Gospodarstvo je zaradi tega manj učinkovito, pa tudi pravično ni. Zaradi tega bi kitajska vlada morala tečaj juana dvigniti. A predsednik vlade Wen Jiabao je pred dnevi, ko je bil v Bruslju, dal jasno vedeti, tega da ne namerava narediti. Povedal je le, da bo Kitajska v skladu z odločitvijo, ki jo je sprejela junija, »povečala fleksibilnost tečaja juana«. Od takrat ga ni bistveno popravila navzgor. Tudi Rajan ugotavlja, da se Kitajska pritiskom - nanjo poleg ZDA in EU pritiskajo tudi hitro rastoče države iz Azije - najbrž ne bo uklonila in bo tečaj juana dvignila le kozmetično. Toda problem niso le tečaji valut, nadaljuje ekonomist Rajan, industrijske države je treba vsekakor spomniti na razloge, ki so privedli do sedanje krize. ZDA bi recimo morale postopno dvigniti obrestno mero, kajti zelo nevarno je, da jo v nedogled zadržujejo na ravni, ki je blizu nič. Če je denar prepoceni, se ne izplača varčevati, državljani in podjetja zato še naprej trošijo več, kot bi smeli, in sklepajo tvegane posle. Za zdaj vsi vidijo samo prednosti nizkih obrestnih mer, stroški jih ne zanimajo. Rešitev Rajan vidi v dialogu na globalni ravni, kjer bodo na mizi vse teme, vsi problemi, a za zdaj za tak dialog nihče ni zainteresiran.
V zadnjem času se je tečaj evra v primerjavi z juanom precej okrepil, kar pomeni, da so se izdelki, ki jih izvozniki iz evroobmočja prodajajo v Kitajsko, precej podražili, kitajski izdelki v EU pa pocenili. Kljub temu se je v prvem polletju letos povečal izvoz EU v Kitajsko. Podjetjem iz evroobmočja drugega ne preostane, kajti gospodarstvo v ZDA, ki je sicer za podjetja iz evroobmočja še vedno daleč največji trg, je še zmeraj v krizi, enako velja za nekatere pomembne članice evroobmočja. Zato pač prodajajo tja, kjer je povpraševanje. Uvoz iz Kitajske je v prvi polovici 2010 dosegel 125 milijard evrov v primerjavi s 103 milijardami evrov v prvi polovici 2009. Izvoz evropskih podjetij v Kitajsko je v prvih šestih mesecih letos dosegel 53 milijard evrov, v enakem obdobju lani pa je bil vreden 37 milijard evrov. Zunanjetrgovinski primanjkljaj se je letos v primerjavi z lani kljub temu povečal s 65 na 71 milijard evrov. V prvi polovici letošnjega leta je bila Kitajska za ZDA druga najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica EU. Pri izvozu je imela 8,5-odstotni delež, pri uvozu pa 17,8-odstotnega, je sporočil evropski statistični urad Eurostat. Po njegovih podatkih se je med letoma 2000 in 2009 izvoz EU v Kitajsko povečal s 26 na 82 milijard evrov, uvoz pa s 75 milijard evrov v letu 2000 na 248 milijard evrov v letu 2008, v letu 2009 pa je padel na 215 milijard evrov. Zaradi tega se je zunanjetrgovinski primanjkljaj s Kitajsko povečal z 49 milijard evrov v letu 2000 na 170 milijard evrov v letu 2008, lani pa je padel na 133 milijard evrov.
Podobni trendi veljajo tudi za slovenska podjetja. Po Eurostatovih podatkih so v prvih šestih mesecih lani v Kitajsko izvozila za 40 milijonov evrov blaga, letos pa za 51 milijonov evrov. Uvoz je bil v prvi polovici leta 2009 vreden 280 milijonov evrov, v prvi polovici letos pa 358 milijonov evrov. Primanjkljaj Slovenije v trgovinski menjavi s Kitajsko se je letos v primerjavi s prvo polovico lanskega leta povečal z 241 na 307 milijonov evrov. Ker ima Slovenija evro, tudi zanjo velja, da so izdelki, ki jih uvozi iz Kitajske, zaradi tečajnega razmerja cenejši od izdelkov, ki jih slovenski izvozniki prodajajo v Kitajsko. Kaj grožnja z vojno valut pomeni za slovensko gospodarstvo, nam od pristojnih ni uspelo dobiti odgovora. Na ministrstvu za gospodarstvo so namreč potrebovali tri dni, da so nam sporočili, da je za področje valut in razlago valutnih razmerij pristojno ministrstvo za finance.
Slovenska podjetja imajo še dodatno težavo. Evropska komisija je v poročilu za evroobmočje za tretje četrtletje Slovenijo izpostavila med državami članicami, kjer so podjetja vstopila v krizo bolj zadolžena od povprečja v evroobmočju. Podobno zadolžena so po njenih podatkih podjetja v Španiji in na Irskem, torej v državah članicah, ki imata zdaj največje gospodarske težave. Komisija opozarja, da bodo ta podjetja težje prihajala do novih finančnih virov, ti bodo na trgu zanje dražji, zato bodo prisiljena sredstva najti pri sebi, to pa pomeni zmanjševanje plač, odpoved razvojnim investicijam, kar pomeni manjše povpraševanje in oviro za izhod gospodarstva iz krize. To je lahko še posebej problematično, saj sta med glavnimi problemi slovenskega gospodarstva nizka konkurenčnost in nizka dodana vrednost. Alenka Avberšek, izvršna direktorica GZS za zakonodajo in politike, pojasnjuje, da se je zadolženost na vseh ravneh države, gospodarstva, prebivalstva, v letih konjunkture izjemno povečala, najmanj podvojila, različno od sektorja. Če govorimo o »krivdi«, je to gotovo zasluga tako bank kot gospodarstva. Banke so promovirale in dajale poceni in dostopne kredite, skupaj z gospodarstvom so verjele v konstantno rast. Zgolj zamrznitev kreditnih potencialov brez iskanja njihovih notranjih rezerv ne bo prava pot za izhod slovenskega gospodarstva iz krize in tudi ne iz prezadolženosti, svari Avberškova.
Dokler je bilo zlato osnova za tiskanje denarja, kar pomeni, da je vsak državljan lahko svoj denar zamenjal za zlato, so cene in tečaji ostali dolga leta stabilni, svetovna trgovina je cvetela, ugotavlja Spiegel. Po koncu prve svetovne vojne to ni več šlo, ker so se države preveč različno razvijale. Da bi kaos z valutami odpravili, so se predstavniki 44 držav sestali v Bretton Woodsu in se dogovorili za nov valutni sistem, ki naj bi onemogočal uporabo valut kot orožje za zagotovitev globalne konkurenčnosti. Po tem sistemu so se druge valute vezale na dolar. ZDA so se zavezale, da bodo rezerve, ki jih bodo imele druge države v dolarjih, zamenjale v zlato po ceni 35 dolarjev za unčo. Leta 1971 se je ta sistem zlomil, ker ZDA zaradi vojne v Vietnamu svoje zaveze niso mogle več izpolnjevati. Takrat je predsednik Richard Nixon prekinil povezavo med tiskanjem dolarskih bankovcev in zlatom. Od takrat na valutnih trgih velja pravilo močnejšega. In dolga leta so bile najmočnejše ZDA. Zdaj se njihova moč zmanjšuje in raste cena zlata. Investitorji dolarju ne zaupajo več, evru tudi ne. Treba bo vzpostaviti nov sistem in pri tem ne bo mogoče mimo Kitajske. Kaj se bo zgodilo, je po oceni Spiegla še negotovo. Kitajska sicer ne kaže, da bi bila pripravljena popuščati, a bolj ko tečaj dolarja pada, manj so vredne njene devizne rezerve oziroma prihranki, ki so na voljo za investicije. Poleg tega ji na dolgi rok po oceni britanskega tednika Economist grozijo težave zaradi staranja prebivalstva, ki je posledica politike enega otroka. Veliko bolje kaže Indiji, ki ima mlado prebivalstvo in zelo živahen podjetniški sektor.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.