14. 10. 2010 | Mladina 41 | Kultura
Avstralski glasbeni drobilec
Testosteronski rockerji Grinderman v Križankah
Nick Cave pred nabito polnimi Križankami
© Miro Majcen
Najbrž lahko brez pretiravanja zapišem, da je napovedani obisk avstralske rockovske zasedbe Grinderman čez noč postal en letošnjih najbolj pričakovanih koncertnih dogodkov. OK, Nicku Cavu je resda ob vsakem gostovanju (neodvisno od sošpilavcev) uspelo napolniti ljube mu Križanke. Toda izraznost, ki jo goji z zasedbo Grinderman, ima kljub kadrovsko istemu jedru bore malo skupnega s sofisticirano estetiko favorizirane zasedbe The Bad Seeds. Na studijskih ploščah te stilistične razlike morda niti niso tako očitne, so pa tiste bolj divje skladbe s povprečnega prvenca in letošnjega odličnega drugega albuma že namigovale na Grindermanovo koncertno brutalnost.
Ko je kvartet ob taktih uvodne skladbe Mickey Mouse and the Goodbye Man prihrumel na oder, o tem ni bilo več nobenega dvoma. Cava s The Bad Seeds vodi spoštljivost do lastne zapuščine, za Grinderman pa se zdi, da je nekakšen ventil za sproščanje tistih surovih, prvinskih glasbenih vzgibov. Zasedba s svojo eruptivno energijo spominja na mladostniški nihilizem Cavovih temačnih postpunkerjev The Birthday Party, vendar pa letom in izkušnjam primerno svoj potencial raziskuje mnogo bolj zrelo. Naporno, tesnobno dekadentnost sta zamenjala cinizem in črn humor, s katerima Grinderman samoreferencialno in provokativno dreza v krizo zrelih let. Te krize pa vsaj na odru ni videti. Kljub poškodovanemu prstu agilni Cave in s svojim čudaškim repertoarjem zvijanj odbiti Warren Ellis s svojo impozantno prezenco in intenzivnostjo mirno zasenčita tudi več kot dvakrat mlajše rockovske pozerje. Je pa pojavnost povsem drugotnega pomena. V ospredju je najprej glasba, v koncertnem kontekstu neprimerno bolj adrenalinska, kaotična, hrupna, umazana. Glasba, ki povsem osmeši sodobne iztrošene, pomehkužene rockovske smernice. Nič zato, če Cave in Ellis nista najbolj vešča kitarista - naj virtuoznost ostane prihranjena za druge muzike, rock pa se je vendarle vselej najprej napajal v občutku, spontanosti.
Hrupno strunanje je Cave nadgradil z avtoritativnim in z leti vse bolj razgibanim, tudi kričavim vokalom, priložnostno še s klaviaturo, Ellis z violino, po kateri je metalsko rifal ali pa jo uporabljal kot vir hrupa. In če se je pojavil vtis, da karizmatični dvojec z razgrajanjem skrbi predvsem za dekonstrukcijo, sta izjemni bobnar Jim Sclavunos in basist Martyn Casey skladbam narekovala kompaktnost. Izbor materiala z obeh albumov je bil postavljen v dinamično sosledje, pravo učno uro za vsakega glasbenika in priložnost za vpogled v drznejše muzike za tisti manj angažirani del občinstva.
Sodeč po izvrstnem novem albumu in še boljšem koncertu skupine Grinderman ter najbolj zanimivem zadnjem albumu zasedbe The Bad Seeds je Cave s svojimi sodelavci trenutno v kreativno najbolj plodnem obdobju svoje kariere. Le kaj nas še čaka?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.