21. 10. 2010 | Mladina 42
Elektrotrg: Konkurenca dveh zarot
Ni vprašanje, zakaj vlada združuje elektroenergetska stebra, ampak zakaj kljub predvolilni obljubi tega ni storila že pred dvema letoma. Ima kdo kakšen »švicarski račun«?
Spet v kartelu? Andrej Vizjak, oče drugega elektroenergetskega stebra v sozvočju z Borutom Pahorjem.
© STA
Ustaljena in v javnosti že kar dobro uveljavljena interpretacija slovenske elektroenergetske srenje si pomaga z delitvijo države na lobije in druge interesne klike, ki speljujejo vodo na svoj mlin. Obstajal naj bi šaleški lobi, posavski lobi, celo jedrski lobi in na drugi strani »lignitna konkurenca«, če ne že kakšen Klub 8 (podatke o tem klubu še zbiramo, op. a.), da vpliva t. i. treh mušketirjev sploh ne omenjamo. Tudi zadnji vladni načrt združitve obeh elektroenergetskih stebrov je večinoma končal v močvirju lobistične interpretacije. Tako imenovani posavski lobi, ki ga domnevno vodi Andrej Vizjak, je očital stranki Zares, da želi z združitvijo obeh slovenskih elektroenergetskih stebrov zadovoljiti svoje strankarsko kadrovsko-finančne apetite. Treba je bilo apelirati na Boruta Pahorja, da poseže vmes in preseka skušnjavo partikularnih interesov.
Nekateri s(m)o se lahko ob tem tudi precej zabavali. Ko je vlada objavila načrt združitve obeh stebrov, se je kot eden najmočnejših političnih nasprotnikov pojavil prav bivši gospodarski minister Matej Lahovnik, ki je v oddaji RTV Slovenija, namenjeni razkrivanju skritih lobističnih mrež, tudi Kluba 11, poudaril, da je združitev »prvega in drugega stebra, ki ga vlada načrtuje, napaka«. Dejal je, da je pripravljeno vladno gradivo v tej zvezi res dobil letos poleti, a ga je zavrnil, ker so pomladi leta 2009 cene elektrike za gospodinjstva in gospodarstvo začele padati. In po njegovem je bil ta padec »posledica konkurence«, torej posledica konkurenčne igre med stebroma, zato naj bi združitev stebrov prinesla višje cene električne energije, ki bodo obremenile gospodinjstva, je dejal.
Sliši se seveda lepo in morda celo logično. Toda ali niso cene električne energije v Sloveniji začele padati zaradi gospodarske krize? Po vsem svetu so elektroenergetski strokovnjaki in ekonomisti ugotovili, da cene elektrike padajo zaradi upada gospodarske aktivnosti in posledično velikega padca povpraševanja po elektriki. Zaradi gospodarske krize je več kot prepolovljena tudi cena elektrarn - če bi država TEŠ 6 kupila samo leto dni pozneje, bi verjetno privarčevala kakšnih 500 milijonov evrov. Le v Sloveniji naj bi cene električne energije padle zaradi »konkurence« med stebroma, zaradi česar jih sedaj politika ne bi smela ukiniti, ker sta se izkazala za učinkovita? V Sloveniji, ki lahko 100 % vse potrebne energije uvozi?
No, stvar je v resnici še bolj absurdna. Načrt vlade o združitvi elektroenergetskih stebrov, natančneje državnih proizvajalcev električne energije, Holdinga slovenskih elektrarn na eni strani in Gen Energije na drugi, je star že vsaj dve ali tri leta. Pogled v državnozborske arhive pokaže, da je prav Matej Lahovnik tedaj opozarjal na nevzdržno situacijo, ki naj bi nastala po razbitju Holdinga na dva dela. Avgusta 2008 je denimo v odboru za gospodarstvo govoril o »ogrožanju razvoja slovenskega elektrogospodarstva«, Janševi vladi je očital »shizofrenost interesov«, nekaj mesecev kasneje, ko je že postal gospodarski minister, pa je v intervjuju za Delo dejal, da je razbitju »HSE na dva dela nasprotoval, ker mislim, da ni smiselno imeti na trgu dveh proizvajalcev električne energije v državni lasti. Po vsej Uniji se energetika povezuje, pri nas pa jo razbijamo, zato mislim, da je treba ta stebra povezati na ravni poslovnih funkcij«.
Kot je znano, se je koalicija že leta 2008 pri tej temi tudi uskladila. Če so bili v Zaresu trdno prepričani o problematičnosti drugega stebra, tudi v SD niso dvomili o načrtu njegove razgradnje. Konec koncev je aktualni finančni minister France Križanič, član SD, že leta pred zmago na volitvah sedel v nadzornem svetu HSE in menil, da je bilo to, da so razbili HSE, »katastrofa«, kot nam je dejal takrat. Ko so zmagali na volitvah, so se v hotelu Union nato strankarski veljaki tudi dogovorili in v koalicijsko pogodbo zapisali, da bodo »preučili in spremenili organiziranost Holdinga Slovenske elektrarne d.o.o. in Gen energije d.o.o. z namenom, da bi ju povezali ter tako vsem slovenskim gospodinjstvom in industriji zagotovili pozitivno vplivanje trženja cenejše električne energije iz NEK na ceno elektrike«.
Z drugimi besedami, tezo o lobistično-interesnih skupinah, ki si domnevno želijo združitve stebrov, je mogoče tudi obrniti na glavo in se vprašati: Katere lobistično-interesne skupine so to vprašanje pravzaprav blokirale? Pod vpliv katerega lobija sta prišla Lahovnik iz Zaresa in Križanič iz SD, da sta za več kot dve leti utihnila o tej temi, pred državnozborskimi volitvami pa sta na ta račun dobivala točke; Lahovnik pa je sedaj celo obrnil ploščo, in to z za lase privlečenimi argumenti? In ali se morda resnici ni še najbolj približal Branko Sevčnikar, ki je na zadnji strateški konferenci HSE kot predsednik sindikata delavcev dejavnosti energetike v termoelektrarni Šoštanj dejal, da je levica na energetskem področju z desnico očitno naredila kravjo kupčijo: levica je združevanje obeh stebrov zamrznila, desnica pa je v zameno dala mir pri gradnji bloka TEŠ 6.
A problematika prvega in drugega stebra izvorno ni pristala na politični mizi zaradi političnih strank in elektroenergetskih lobijev, ampak zaradi povsem konkretnih težav nekaterih podjetij. Splača se spomniti: kronološko se elektroenergetska vojna začne leto dni pred vlado Boruta Pahorja, okrog 2007. HSE, ki ga je tedaj vodil Jože Zagožen, seveda ni nasprotoval vzpostavitvi drugega stebra v Krškem, vzklikati so začeli v elektrodistribucijskih podjetjih. V največjem izmed njih, v Elektru Ljubljana, so okrog leta 2007 začeli izgubljati pomembne, velike kupce električne energije. Dobiček je začel skokovito padati, kar je vidno tudi v njihovih bilancah. Leta 2006 so poslovanje zaključili z več kot devet milijonov evrov plusa, leto 2008 pa so zaključili le še s 160 tisoč evri presežka. V Elektru Ljubljana so pokazali »krivca.« V njihovih očeh je bilo to podjetje »Gen-i« oziroma t. i. drugi steber z Robertom Golobom na čelu, ki so ga potem tudi prijavili uradu za varstvo konkurence.
Na kratko povedano, glavni problem je bil naslednji: v Sloveniji se splača elektriko prodajati podjetjem, ne pa gospodinjstvom. V Elektru Ljubljana so med letoma 2001 in 2008 na trgu kupovali elektriko po višji ceni, kot so jo potem morali naprej prodajati gospodinjstvom, nastalo izgubo pa so krili seveda predvsem s prodajo elektrike firmam. A prav slednje so elektrodistributerje po letu 2007 začele zapuščati in se priklapljati na pipico novoustanovljenega podjetja Gen-i pod Golobovim vodstvom. Janševa vlada se je tedaj večkrat pohvalila, da t. i. »notranja konkurenca na trgu z električno energijo« že deluje, toda sedem slovenskih elektroenergetskih podjetij je ves čas trdilo, da ta nova konkurenca iz drugega stebra ni prav nič »lojalna.« Temeljila naj bi na ekskluzivni pravici »Golobovega« podjetja Gen-i, da pod ugodnimi pogoji trži poceni energijo iz NEK in nato ekstra dobičke kanalizira k sebi in k obema zasebnima podjetjema v stebru - k Istrabenzu in Gorenju, ki sta se na ta račun krepila.
Robert Golob je nedvomno eden najboljših slovenskih elektroenergetskih strokovnjakov. Je doktor in bivši državni sekretar v vladi Janeza Drnovška in tudi vplivni lokalni politik - nosilec liste Roberta Goloba, ki je na zadnjih volitvah v Novi Gorici dobila 10 odstotkov glasov in postala tretja najmočnejša sila v Pahorjevem rodnem kraju. Golob pa je tudi eden izmed lastnikov in vodij v enem najuspešnejših elektroenergetskih podjetij v Sloveniji, ki stoji na čelu t. i. drugega elektroenergetskega stebra. Direktor nuklearke Stane Rožman govori že kar o »korporaciji«, toda Golobovi konkurenti in nasprotniki se že kar nekaj časa sprašujejo, ali je Golob to »korporacijo« zgradil sam, s svojim know-howom, ali pa na račun države in s pomočjo politike. In to je pravzaprav eno od bistvenih vprašanj pri združevanju ali razdruževanju obeh stebrov.
T. i. drugi steber se začne pri podjetju Istrabenz - Gorenje, ki je v lasti obeh podjetij, 1,3-odstotni delež pa ima tudi Golob, predsednik uprave. Omenjeno zasebno podjetje je 50-odstotni lastnik podjetja Gen-i, ki trži 60 odstotkov slovenske električne energije iz krške nuklearke. Boter te strukture je dejansko vlada Janeza Janše oziroma tedanji gospodarski minister Andrej Vizjak, ki je leta 2006 ali 2007 v »svojem« Krškem oblikoval drugi steber, uradno zaradi vzpostavljanja konkurence. V minulih letih je »Golobov« steber doživel neverjeten vzpon in razcvet in v podjetju Gen-i se lahko danes pohvalijo, da so praktično edini iz Slovenije, ki elektriko že prodajajo firmam in gospodinjstvom v Italiji in Avstriji. Za kaj takšnega je poleg sreče nedvomno potrebno tudi znanje.
Pogled v bilance podjetij v drugem stebru razkrije, da je življenje tam res precej lagodno. Drugi steber in preprodaja energije iz Krškega Istrabenzu in Gorenju, ne da bi za to karkoli storila, na leto prinese okrog pet milijonov evrov čistega dobička, posebnih bonitet pa sta bila deležna tudi oba ustanovitelja podjetja, Franjo Bobinac in Igor Bavčar. V letu 2009 sta dobila vsak po 32 oziroma 35 tisoč evrov nagrade za delo v nadzornem svetu, kar je seveda izjemno: v državnih podjetjih znašajo sejnine nekaj sto evrov. Kot je znano, pa je tudi Robert Golob za svoje delo v skupini prejel več kot 261 tisoč evrov plače in drugih bonitet, kar ga na Dnevnikovi lestvici najbolje plačanih menedžerjev uvršča na 38. mesto. Bivši vodja t. i. konkurenčnega prvega stebra, ki ima trikrat večji promet, Borut Meh, je zaslužil približno polovico manj.
Ampak ali je ta konkurenca res »nelojalna«? Glavni problem drugega stebra je pogodba, sklenjena med krško nuklearko (oziroma podjetjem Gen energija) in na pol zasebnim »Golobovim« podjetjem Gen-i. Po tej pogodbi Gen-i za vsako prodano uro električne energije iz nuklearke »državi« zaračuna maržo. Kar torej pomeni, da na pol zasebni Gen-i ne prevzema nobenega tveganja, ampak si jemlje določen davek za svoje storitve. V ekonomski terminologiji se ta instrument strokovno imenuje RPM oziroma »resale price maintenance«. RPM, kot vedo ekonomisti, ni samo v nasprotju s slovensko, ampak predvsem z evropsko zakonodajo, denimo z 81. in 82. členom pogodbe o Evropskih skupnostih, ki ureja konkurenco. Varuh konkurence sicer o tem sicer še ni odločil, a da je pogodba v resnici sporna, dokazuje že samo ravnanje nuklearke in Goloba, ki sta po začetku postopka pred UVK sama razveljavila približno deset členov pogodbe, ki opredeljujejo način prodaje električne energije.
Poleg tega obstajajo še drugi, mehkejši očitki: ker z vsemi informacijami o trgovanju razpolaga zasebno podjetje Gen-i, »država« pravzaprav ne more biti prepričana, ali Gen-i resnično izpolnjuje pogodbene obveznosti in vsakokrat prodaja elektriko po ceni, o kateri nato poroča nuklearki. Če bi nuklearka svojo energijo prodajala na klasičen način, vsem prek borze, takšnih očitkov seveda ne bi bilo. Niti izračunov, ki smo jih dobili od enega izmed naših virov iz državne Gen energije, po katerem je nuklearka zaradi spornega aranžmaja na leto oškodovana za dva do tri milijone evrov. Vse to seveda vzbuja dvom, da je drugi steber resnična in lojalna konkurenca. Pri čemer nismo edini. Dvomi denimo tudi ekonomist Maks Tajnikar, ki je pri tem vprašanju v preteklosti pomagal elektrodistribucijskim podjetjem, nazadnje pa tudi HSE, za katerega je napisal študijo o t. i. sinergijskih učinkih združevanja obeh stebrov.
Treba je seveda pripisati, da je HSE Tajnikarja za to plačal, pa tudi, da je v študiji zapisal nekaj ugotovitev, ne da bi poznal elektroenergetsko stroko. Najhujši je denimo tisti očitek iz podjetja Gen-i, da je Tajnikar v študiji upošteval polno, instalirano moč savskih hidroelektrarn, čeprav je jasno, da je dejanska moč odvisna od količine vode in je zato precej manjša. Toda kljub temu, pravi Tajnikar, lahko »vsak kmet« hitro ugotovi, kaj je narobe v slovenski elektroenergetiki: »To ni velika znanost«, stanje je v tem trenutku absurdno, saj obstaja »konkurenca« dveh državnih podjetij: »Zdaj elektriko iz državne NEK prodaja na pol zasebno podjetje državnim distributerjem, ki jo naprej prodajajo gospodinjstvom. Če je to komu normalno, o.k., ampak meni ni,« pravi. To zanj ni konkurenca, ki bi vodila do nižjih cen: »Konkurenca, ki bi vodila do nižjih cen, je mednarodna konkurenca, v mednarodni konkurenci pa bi bolje delovalo eno veliko proizvodno podjetje kot pa dve majhni.«
Kot je znano, se temu poleg Andreja Vizjaka upirajo tudi Posavci. Krškega odbora stranke Zares, v katerem pravijo, da so proti združitvi obeh stebrov zaradi tega, ker prihaja do združitve prehitro, v bistvu ne moremo jemati resno. Združitvi pa se upira tudi Stane Rožman, direktor nuklearke. A tudi on z bolj »psihološkimi« argumenti. Spojitvi Gen energije in HSE nasprotuje zato, ker v okviru nove družbe »JEK ne bo na najvišji ravni glede prioritet«, v tem trenutku mu je všeč poslovno okolje, ki zagotavlja razvoj in perspektive, skrbi pa ga, da novi gospodar za varnost JEK ne bo zagotovil od 150 do 200 milijonov evrov na leto in da za njeno varnost ne bo poskrbljeno. Zato je prepričan, da pod Holdingom, kot družbo, ki »stavi na premogovnike«, ne bo denarja za drugi blok nuklearke: »Z ukinjanjem drugega stebra se ukinja jedrska opcija.« Po njegovem je zadnji načrt posledica starih medosebnih zamer, politikantstva, morda zasebnih motivov med obema antagonistoma, vodjem direktorata za energetiko pri ministrstvu za gospodarstvo Janezom Kopačem in bivšim gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom.
Robert Golob ima malce bolj tehtne nasprotne argumente. Dokazuje, da se njihovo sodelovanje s krško nuklearko splača tako nuklearki kot tudi državi. Pravi, da pretežni del profita podjetja Gen-i ustvari v tujini. Od 10 milijonov evrov dobička naj bi ga v tujini nastalo kar tri četrtine, v Sloveniji pa zgolj četrtina. Res je, da država, torej nuklearka, podjetju Gen-i plačuje maržo. Ta naj bi po Golobovi oceni znašala dobra 2 milijona evrov na leto. Toda del dobička podjetja Gen-i gre seveda tudi nazaj k državni nuklearki, ki je 50-odstotna lastnica tega podjetja. Grob preračun naj bi torej pokazal, da država dobi pet milijonov evrov dobička, kar je več, kot znaša »izguba« zaradi marže. »Država sedaj skozi solastništvo zasluži več, kot vanj vloži,« pravi Golob. Skupna prodaja skupine Gen-i znaša 12 TWh, od tega dobijo iz krške nuklearke »le« okrog 1,6 TWh. Če jim bo urad za varstvo konkurence v postopku odvzel 0,3 TWh (lahko bi tržili največ polovico slovenske energije iz NEK, ne pa 60 %), je to kapljica v morju. »Se vam zdi, da bi se sedaj moral sekirati? Leta 2006, ko smo prvič od Gen energije kupili 400 GWH, je to pomenilo ogromno, vmes smo zrasli, razvili mednarodno mrežo, zgradili uspešno podjetje,« dodaja Golob.
Golob trdi, da so v podjetju Gen-i že zdavnaj prerasli Slovenijo in da so danes uspešni in neodvisni od državnih jasli. Če je res, kar pravi, da ima država od njega več koristi kot njegovo podjetje, bi si razdružitve še celo moral želeti. In če je to res - v čem je potem problem? Odgovor: ni ga. Razen če ima kdo kje vendarle kakšen švicarski račun?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.