Peter Groznik: ”Ustvarja se vzdušje izrednih razmer”

Se strinjate z oceno bankirja Egona Zakrajška, da je kriza NLB domačega izvora in bi se zgodila tudi brez finančne krize?

> Težave NLB niso pretežno domačega izvora. Celotno svetovno gospodarstvo in bančništvo je v predlanskem in lanskem letu zašlo v krizo in redke so banke, ki bi krizo preživele brez izgub in visokih odpisov zaradi slabih posojil. Po bitki, v katerih je veliko ranjenih in mrtvih, je vedno lahko biti pameten glede tega, kaj je šlo narobe. V javnosti NLB največkrat očitana t. i. tajkunska posojila oz. posojila, namenjena menedžerskim odkupom, so v skupni bilanci banke zastopana v manj kot dveh odstotkih njene celotne aktive. In treba je vedeti, da vsa ta posojila niso »slaba«, nekatera so boljše, nekatera pa slabše zavarovana. Pomembno je povedati, da Slovenija ni bila edina država, kjer so se financirali menedžerski odkupi podjetij. Po podatkih Judit Karsai z madžarskega ekonomskega inštituta je bilo v Sloveniji naložb skladov zasebnega in tveganega kapitala, mednje sodijo tudi menedžerski odkupi, merjeno v odstotkih od BDP, v letih 2004-2007 razmeroma malo glede na ostale vzhodnoevropske države. Vsako leto smo bili v tem pogledu glede na regijo podpovprečni. No, verjetno pa je res, da študija ne zajema naših največjih frajerjev, Boška in Igorja, ki sta svoja lastništva in prevzeme razkrila šele po letu 2007. Ampak ne glede na to, Slovenija ni bila glede menedžerskih prevzemov pravzaprav nič posebnega in slovenske banke ne edine v regiji, ki so jih financirale. Kar pa se tiče obvladovanja in nadzora nad posameznimi deli skupine, pa se kot nekdo, ki banko spremlja od zunaj, moram strinjati. Sprega državnega lastništva, politično nastavljenih ustreznih nadzornikov in uprav se praviloma nikoli ne izkaže kot ustrezna. Če se ne motim, je bil Bavčar eden izmed nadzornikov LHB. Kaj več glede tega verjetno ni treba komentirati.

Zakaj NLB potrebuje dokapitalizacijo, če pa je prestala stresni test?

> Predvsem zato, ker je na spodnjem robu tega, kar pričakuje tako domači regulator, torej Banka Slovenije, kot tudi tega, kar pričakujejo tuji investitorji in banke, ki kupujejo obveznice oz. posojajo NLB. Slednja je namreč precej prisotna na mednarodnih trgih pri pridobivanju virov zadolževanja, saj je bila v preteklosti rast posojil hitrejša od rasti depozitov. NLB ima temeljnega kapitala za dobrih šest odstotkov, primerljive banke v Evropi pa za približno devet odstotkov. Kupci obveznic NLB in preostali tuji kreditodajalci NLB to seveda spremljajo in verjetno zato posojila, ki jih odobrijo banki z bistveno nižjim temeljnim kapitalom glede na primerljive banke, pač ocenjujejo kot malce bolj tvegana. Zato zahtevajo višje obrestne mere oz. se za posojila NLB niti ne odločajo. In na koncu ima škodo, v obliki manj in dražjih posojil, slovensko gospodarstvo. Predvsem manjša podjetja, ki ne zmorejo sama nastopati na mednarodnem finančnem trgu. Zelo redka slovenska podjetja se lahko zadolžujejo v tujini. Samo res največja in najboljša.

So danes banke s prevladujočimi tujimi lastniki v boljšem položaju kot NLB?

> Težko je posploševati, dejstvo pa je, da se je večina večjih evropskih bank kapitalsko okrepila že lani. Z dodatnimi kapitalskimi okrepitvami pa nadaljujejo tudi letos. Celo nekako se zdi, da banke in regulatorji po Evropi kar tekmujejo, kdo bo hitreje kapitalsko močnejši. In za tiste, ki capljajo v tem procesu, to seveda ni dobro. Lahko se jih namreč prime stigma manj varnih. V Švici je regulator od dveh največjih bank nedavno zahteval, da presežeta zahteve Basla III in imata 10 odstotkov temeljnega kapitala, v obliki t. i. CoCo obveznic, ki se pogojno spremenijo v lastniški kapital, pa še dodatnih devet odstotkov. Švicarji torej zahtevajo kar 19 odstotkov. Seveda ne takoj, ampak postopoma, pomemben pa je predvsem signal celotnemu bančnemu svetu, ki so ga poslali Švicarji. Konec lanskega leta je bilo po podatkih Evropske centralne banke povprečje TIER 1 kapitala za srednje velike domače banke v EU 9,6 odstotka, za manjše domače več kot 12 odstotkov in prav tako več kot 12 odstotkov za tuje banke. Tuje in manjše banke se verjetno zavedajo, da bodo domači regulatorji najprej poskrbeli za svoje velike »domače« banke, in se morajo zato sami še toliko bolj potruditi, da pri svojih komitentih vzbujajo zaupanje. Visok temeljni kapital pri tem pomaga.

Uprava NLB je vladi že pred poletjem poslala predlog treh možnih načinov dokapitalizacije. Prvi je, da banko dokapitalizirajo obstoječi lastniki, drugi je, da bi v lastništvo vstopili EBRD in družba IFC, ki je del Svetovne banke, tretji pa je javna prodaja delnic. Katera različica bi bila najboljša?

> Banka je postala dovolj odrasla, da jo lahko spustimo na samostojno pot. To pomeni, da ni več nujno, da davkoplačevalci še naprej financiramo njeno nadaljnjo pot. Da politiki niso najboljši zastopniki lastnikov, je še posebno zadnje dve leti postalo boleče jasno. Saj prej ni bilo bolje, ampak v dobrih časih to ni bilo tako opazno. Zadnje dve leti sredi najhujše krize pa se je vsa Slovenija ukvarjala s kadrovanjem uprave NLB, sedaj pa še s tem, kako naj se uredi kapitalska ustreznost. In to sredi najhujše globalne finančne krize po drugi svetovni vojni. Obnašanje politikov je seveda racionalno. Ker imajo kot zastopniki lastnikov sami osebno bolj malo denarnih pravic - dividende ne gredo v njihove žepe tako kot pri »normalnih zasebnih lastnikih« -, jih dobičkonosnost upravljanja banke ne zanima kaj pretirano. Imajo pa seveda politiki kot vsakokratni zastopniki lastnikov visoke »kontrolne« pravice v bankah. Nastavijo nadzornike, nastavijo uprave, na zagovore vsake 14 dni pokličejo in ene in druge, namignejo, kaj naj se financira in kaj ne ... in jim to seveda izjemno godi ter tudi osebno koristi. In zato se politiki kot pijanci plota držijo lastništva v banki. Da »naši pa že niso taki«, seveda ne drži. Na nedavni okrogli mizi je o bančni strategiji in o tem, kaj in kako naj banka dela, največ govoril minister, dva navzoča člana nadzornega sveta banke pa sta bila precej tiho. To se mi ne zdi ustrezno in primerno. Minister bi se moral zavedati, da je predstavnik samo enega lastnika in da je primeren prostor za oglašanje na skupščini delničarjev, med skupščinami pa sta zato pristojna uprava in nadzorni svet. Nadzorniki in uprava pa se morajo tudi zavedati svoje odgovornosti do vseh lastnikov, da jih ne smejo diskriminirati in da morajo biti še posebno pozorni na pritiske politike. Torej sem za to, da bi v banko vstopili drugi lastniki, in precej primerni se mi zdita tako EBRD kot IFC. Oba bi banki dala dodatno kredibilnost pri nastopu na mednarodnih trgih kapitala, saj obe ustanovi veljata za enega izmed najuglednejših in tudi najstrožjih investitorjev. Poleg tega je znano, da oba investitorja nikoli ne prevzameta večinskega deleža, kar je usklajeno s težnjo, da NLB ostane razmeroma samostojna. Da pa bi bili zadovoljni tudi zagovorniki nacionalnega interesa, naj se slovenskim državljanom tudi omogoči nakup delnic. Tistim, ki si to pač želijo.

Zakaj uprava NLB govori samo še o 250-milijonski dokapitalizaciji, če pa je Božo Jašovič še julija govoril, da je 250 milijonov le obliž in da banka za dolgoročno stabilnost potrebuje 400 do 600 milijonov?

> NLB ima na podlagi seznama iz svojega letnega poročila izdanih za skoraj 800 milijonov subordiniranih, inovativnih in hibridnih obveznic, ki se po sedaj veljavni zakonodaji še štejejo v kapitalsko ustreznost. Te obveznice zapadejo v naslednjih nekaj letih in vprašanje je, ali jih bo mogoče refinancirati. V današnjih razmerah jih verjetno ne bi bilo. Pa tudi regulativa postaja glede prištevanja tovrstnih obveznic h kapitalu čedalje strožja. Obstoječe obveznice se po vsej verjetnosti v prihodnosti ne bodo mogle v celoti več upoštevati pri izračunu kapitalske ustreznosti. Morda se bodo dopuščale že omenjene CoCo obveznice, ki se lahko spremenijo v navaden lastniški kapital, kaj dosti drugega pa čedalje manj.

Je v kriznih razmerah pametno prodajati lastniški delež v Banki Celje? Je danes zanj mogoče iztržiti optimalno ceno?

> Glede cen bančnih delnic je zelo težko špekulirati. Banke in finančne ustanove nasploh so postale javni krivec številka ena za globalno krizo in že zato ni pretiranega navdušenja investitorjev nad bančnimi delnicami. Vrednotenja bančnih delnic, ki kotirajo na borzah, so sedaj praviloma močno pod njihovo knjižno vrednostjo. A trgi so racionalni in jih sentiment ne zanima kaj bistveno. Cene vseh delnic, ne samo finančnih, praviloma odražajo agregirane napovedi investitorjev o tem, kakšni bodo prihodnji denarni tokovi. Na nizka vrednotenja bančnih delnic zato vplivajo tudi dodatne zahteve regulatorjev in politikov. Dodatna regulativa in zahteve po višjih kapitalskih ustreznostih zato še dodatno znižujejo cene bančnih delnic, saj znižujejo napovedi o prihodnjih denarnih tokovih, ki se jih lahko nadejajo lastniki delnic. Tako da je skoraj nemogoče napovedovati, da bo v nekaj letih Banko Celje možno prodati po bistveno višji ceni. Sam nisem tako pogumen kot minister Križanič, ki napoveduje, da bo NLB lahko čez nekaj let prodal po 2,5-kratniku knjižne vrednosti. Prvič, nimam kristalne krogle, drugič pa se mi zdi, da zna biti naslednjih nekaj let za banke še kar napornih.

Kako močno so se druge evropske banke v zadnjih dveh letih kapitalsko okrepile in koliko jim je pri tem pomagala država?

> Po podatkih ECB se je kapitalska ustreznost večine evropskih bank močno izboljšala. To velja tako za velike, srednje ali male banke. Konec leta 2008 je temeljni kapital za srednje velike banke znašal 8 odstotkov, konec 2009 pa 9,9 odstotka. Pri največjih bankah pa se je ta odstotek zvišal z 8,3 odstotka na prav tako 9,9 odstotka. Države so bile že pred krizo v marsikakšni banki lastniško prisotne, v krizi pa so se zaradi sistemske pomembnosti odločile prevzeti nekatere banke, nekatere banke pa kapitalsko podpreti. Primerov je precej. Če naštejem samo nekaj evropskih: Hypo Group Alpe Adria v Avstriji, Fortis, ING, SNS in AEGON na Nizozemskem, Fionia Bank na Danskem, Hypo Real Estate v Nemčiji, v Veliki Britaniji pa npr. RBS, Lloyds, LBG in Northern Rock. Seznam nacionaliziranih bank je dolg, še daljši pa je seznam bank, kjer je država samo sodelovala pri dokapitalizacijah. Države bankam niso pomagale samo z dokapitalizacijami, ampak tudi drugače. Od odkupov določenih sredstev s strani ministrstev za finance in centralnih bank do jamstev za različna posojila in izdaje bančnih obveznic. Za Slovenijo pa npr. kot mejni primer državne pomoči navajajo tudi, da država sredstva od prodanih državnih obveznic drži pri domačih poslovnih bankah. S tem, da so se države odločile pomagati in preprečiti popoln zlom finančnega sistema, ni nič narobe. Nekateri pravijo, da so lani države postale največje lastnice bank na svetu. Ampak treba se je zavedati, da so države vstopile v banke z jasnim namenom, da preprečijo zlom finančnega sistema po izjemno nizkih dokapitalizacijskih cenah, in predvsem to, da v večini razvitih držav ne nameravajo v lastništvu ostati prav dolgo. V ZDA je država iz večine bank, v katere je lastniško vstopila, že tudi izstopila. Tako da zlorabljati državno globalno bančno lastniško intervencijo za izgovor, češ, poglejte, tudi drugje so države lastnice bank, ni ustrezno niti umestno. Predvsem pa ne gre z davkoplačevalskim denarjem dokapitalizirati bank po visokih cenah. In plačilo knjižne cene za delnico je visoka cena.

Kako vidite nacionalni interes v NLB, ki je razglašena za strateško naložbo države?

> Nacionalni interes je dobro razvit in konkurenčen bančni trg, kjer imajo do bančnega financiranja dostop tudi majhna in srednje velika podjetja. In prav tako mora biti v nacionalnem interesu cilj, da se politiki z bankami v prihodnje ne bi več igračkali in jih zlorabljali za neke svoje interese. S pametno bančno privatizacijo so ti cilji uresničljivi. A treba je narediti trden in zavezujoč načrt, ne pa neumestno medijem razlagati, kako bomo to enkrat lahko prodali po 2,5-kratniku knjižne vrednosti. Davkoplačevalci nismo neumni, po svetu pa si z naslovi kot npr. »Slovenia May Receive 1 Billion Euros for Nova Ljubljanska Banka Stake« še dodatno znižujemo kredibilnost. Vsekakor ni v nacionalnem interesu, da različni ministri že eno leto javno pojasnjujejo svoja običajno precej različna stališča do dokapitalizacije. Podobno velja za precej bizarno razpravo v DZ. Poslanci bi še največ naredili za NLB in nacionalni interes, če o NLB sploh ne bi razpravljali v soju kamer in reflektorjev. Pretirane javne razprave in politizacija dokapitalizacije najbolj škodijo NLB sami, saj se ustvarja vzdušje izrednih razmer, kar je za zaupanje v finančni sistem vsekakor slabo. Odločitve o prihodnosti slovenskega finančnega sistema in NLB so tako občutljive, da jih je treba dobro pretehtati, diskretno prediskutirati, nato pa hitro sprejeti in izpeljati.