Stewart Brand: "Okoljevarstveniki, spremenite stališča!"

Dvainsedemdesetletni Stewart Brand je okoljevarstvenik in pisatelj, večkrat opisan tudi kot »tehnohipi«. Najbolj znan je po tem, da je začel izdajati in je urejal publikacijo Whole Earth Catalog, katalog, ki je v 70. letih milijonom Američanov predstavljal nove zanimive izdelke za samozadostno in trajnostno bivanje, med drugim je veliko ljudi prav iz njega izvedelo za možnost uporabe alternativnih virov energije. V katalogu, ki je bolj ali manj redno izhajal še vse do leta 1998, izdelkov niso prodajali, temveč so zgolj navajali cene in prodajalce izbranih proizvodov. Ustanovitelj Appla, računalniški guru Steve Jobs, je Whole Earth Catalog opisal kot eno od biblij svoje generacije, kot Google svojega časa. Branda, ki velja za starosto okoljevarstvenega gibanja, so zadnja leta nekatera stališča okoljevarstvenikov začela tako motiti, da se je odločil napisati knjigo oziroma »manifest ekopragmatika« Whole Earth Discipline, v katerem opozarja, da gibanje tvega marginalizacijo, če se v imenu boja proti podnebnim spremembam ne odreče nekaterim zastarelim prepričanjem, med njimi sta najpomembnejši nasprotovanje jedrski energiji in gensko spremenjenim organizmom.

Kako so se vaši okoljevarstveni kolegi odzvali na knjigo?

> Dejansko prijazneje od pričakovanj. Če bi iste stvari napisal pred kakimi šestimi ali sedmimi leti, bi bil odpor po mojem precej hujši. Veliko ljudi, tudi veliko institucij je v procesu spreminjanja mnenja o jedrski energiji, deloma tudi o gensko spremenjenih organizmih. A to se nikoli ne zgodi čez noč. Knjigo še najbolj kritizirajo tisti, ki je niso prebrali, in mi očitajo podkupljenost ali pa samo to, da sem star hipi z zamegljenim razumom.

Torej ne pričakujete, da se vam bo zgodilo kaj podobnega kakor okoljevarstvenikom, kot je bil na primer anglikanski škof Hugh Montefiore, ki je bil zaradi podpore jedrski energiji »izgnan« iz upravnega odbora organizacije Friends of the Earth?

> Enako se je zgodilo tudi Patricku Mooru, enemu od ustanoviteljev Greenpeacea, ki je okoljevarstvenikom že takrat očital, da so se postavili nasproti znanosti. Obstaja še nekaj podobnih, a manj znanih zgodb. To je zame znak, da število tistih, ki odkrito ali prikrito podpirajo jedrsko energijo, in pa tistih, ki vsaj niso več prepričani, vse bolj narašča.

Ali menite, da obnovljivi viri energije nikoli ne bodo mogli zadostiti potrebam celotnega sveta ali naj bi jedrsko energijo izrabljali zgolj v prehodnem obdobju?

> Vsekakor je moje upanje in upanje številnih ljudi, ki zagovarjajo rabo obnovljivih virov, druga možnost. Vendar pa tisti, ki so se poigrali s številkami in izračunali, kaj bi potrebovali za proizvodnjo 16 do 18 teravatov električne energije, kolikor je človeštvo porabi danes, ugotavljajo, da bo to praktično nemogoče. Jedrska energija je lahko rešitev, vendar verjetno tudi nezadostna. Pred nami je nekaj težkih desetletij, zato podpiram tudi raziskave o možnostih podnebnega inženiringa, ker bomo te metode morda prav tako potrebovali, da si kupimo čas za izničevanje izpustov toplogrednih plinov.

Vas možnost širjenja jedrskega orožja ne skrbi?

> To ni ravno okoljevarstveno vprašanje, vsekakor pa je upravičeno. Je pa manj pomembno, kot si večina ljudi misli. Ali v Sloveniji izkoriščate jedrsko energijo?

Imamo eno jedrsko elektrarno, še eno naj bi gradili.

> Predvidevam, da nimate jedrskega orožja in da ga tudi ne nameravate pridobiti.

Ne da bi vedel.

> Tako to gre. Sicer pa države, ki so odgovorne za največ izpustov toplogrednih plinov - ZDA, Kitajska, Indija -, jedrsko orožje že imajo. Obstaja le peščica držav, ki pomenijo grožnjo. Iran je zagotovo ena od njih, morda še Venezuela in kakšna država na Arabskem polotoku. A države, kot so na primer Združeni arabski emirati, ki načrtujejo gradnjo jedrskih elektrarn, so povsem zadovoljne z zamislijo o »gorivni banki«, ki bi jim dobavljala gorivne palice in ustrezno poskrbela za izrabljeno gorivo.

Jedrski odpadki pa so druga velika težava, povezana z izrabo jedrske tehnologije.

> Najprej moramo vedeti, da so mnenja o nevarnosti radioaktivnega sevanja prenapihnjena. Po nesreči v Černobilu so Združeni narodi na območje poslali skupine iz šestih različnih agencij, da bi na terenu izmerile dejanske učinke sevanja na ljudi v tistem delu Evrope. Ničesar niso našli. Po mnenju nekaterih naj bi bila sicer nesreča povzročila štiri tisoč rakavih obolenj več, a to je tako majhna številka, da je tako rekoč nezaznavna. Iskali so morebitno povečanje števila prirojenih napak, pa niso našli ničesar. Toda zaznali so povečano število splavov. Te otroke je ubil strah, ne pa sevanje. A gospodarska škoda v Ukrajini je bila ogromna, ker so veliko ljudi preselili z njihovih domov, poleg tega so se Ukrajinci počutili kot žrtve in so za vse slabo krivili Černobil.

Torej pretiravamo z zaščitnimi ukrepi?

> Ljudje so radioaktivnemu sevanju najbolj izpostavljeni v bolnišnicah, v stiku z rentgenskimi in CT-napravami, tudi naravno radioaktivno sevanje, ki je prisotno kjerkoli na svetu, sploh ni tako majhno. Po mojem so strahovi glede sevanja radioaktivnih odpadkov pretirani. Najbolj praktično je skladiščenje v samem kompleksu elektrarne, saj so odpadki tam varni in nikogar ne motijo, prav tako pa bodo pri roki, če se bomo v prihodnosti odločili, da bomo odrabljeno gorivo vnovič uporabili v reaktorjih naslednje generacije oziroma če se nam bo to splačalo. Torej jedrski odpadki niso del problema, so pa morebitni del dolgoročne rešitve. Če pa se že odločimo zakopati odrabljeno gorivo, ga lahko varno odlagamo v podzemne geološke formacije, kot to počno na Švedskem, Finskem in v Franciji.

Prepričani ste, da je okoljevarstveno gibanje z nasprotovanjem gensko spremenjenim rastlinam povzročilo veliko škode. Kako?

> To še posebej velja za Evropo z njenim vplivom, ki ga ima na Afriko. Na številnih afriških poljščinah še niso opravili tako intenzivnega postopka žlahtnjenja kot na poljščinah drugod po svetu. Kasava (tropska in subtropska poljščina, op. a.) na primer še vedno vsebuje majhne količine cianida, nima nič vitaminov in nič beljakovin. Torej, pri številnih afriških poljščinah je še možnost za hitre izboljšave, genski inženiring pa je najučinkovitejši način za dosego tega. V večini Afrike je kmetijstvo stvar celega leta. Ni zime, ki bi pobila plevel in škodljivce. Imajo veliko sonca in malo vode. Številne afriške države si želijo uporabe gensko spremenjenih poljščin. Južna Afrika jih že uporablja. A za večino so nedostopne, ker je zaradi nasprotovanja okoljevarstvenih organizacij in nekaterih evropskih vlad uvoz onemogočen. Zaradi tega ljudje ponekod celo stradajo. Ko so ZDA poslale pomoč v obliki gensko spremenjene koruze, sta Greenpeace in organizacija Friends of the Earth ljudi svarila, da gre za strup. Tako so raje stradali, kot da bi jedli povsem ustrezno hrano. To je sramotno.

Je še kakšno področje, na katerem je okoljevarstveno gibanje s svojimi stališči povzročilo več škode kot koristi?

> Nekaj podobnega se je zgodilo z insekticidom DDT. Mislim, da se Rachel Carson, ki je v svoji knjigi Tiha pomlad (angl. Silent Spring) opozorila na nevarnosti nekritične rabe DDT-ja, ne bi strinjala s popolno prepovedjo tega insekticida v Afriki. DDT je v Evropi in ZDA pomagal iztrebiti malarijo. Ravno ko je bila tudi Afrika tik pred tem, da se ji to posreči, so DDT povsem prepovedali, zaradi česar se je malarija »zmagoslavno« vrnila in še vedno povzroča veliko smrti. Potrebna je samo zmernost. Danes DDT ponekod v Afriki s tihim privoljenjem nekaterih okoljevarstvenih organizacij spet uporabljajo za zatiranje povzročiteljev malarije.

Pa ste zadovoljni s trgom gensko spremenjenih rastlin, ki ga obvladuje peščica multinacionalk?

> Ne. Vendar ta trg ni več tako zaprt, kot je bil nekoč. Eden od razlogov za takšen položaj je, da so določila, s katerimi je urejeno to področje, zaradi pritiska okoljevarstvenikov tako stroga, da manjšim podjetjem zaradi visokih začetnih stroškov tako rekoč onemogočajo vstop na trg. Druga težava, za katero so krive multinacionalke, pa je, da s patenti za nekatere postopke otežujejo raziskovalno delo neodvisnih ustanov. Zadnjih nekaj let so se predvsem po zaslugi zasebnih fundacij, na primer Fundacije Billa in Melinde Gates ter Rockefellerjevega sklada, začela prizadevanja za osvoboditev te intelektualne lastnine, sploh za uporabo v državah v razvoju. Plod tega pa je, da se na področju raziskav gensko spremenjenih poljščin vse več dogaja v teh državah. Tja tehnologija tudi spada.

Zakaj se okoljevarstveniki še vedno borijo proti gensko spremenjenim organizmom, ko pa je znanost vmes že nesluteno napredovala?

> Sintezna biologija se ukvarja z ustvarjanjem novih organizmov, ne samo z malenkostnim spreminjanjem teh, ki že obstajajo, in je tako veliko radikalnejša od tehnologije, ki se uporablja za gensko spreminjanje poljščin. Kljub temu se ji okoljevarstveniki niso uprli. Tehnologiji, ki je bila v 80. letih nova, smo se upirali, podobni tehnologiji, ki je nova danes, pa se ne. To je zame znak postopnih sprememb. Včasih smo se vsake nove tehnologije ustrašili, uporabljeno je bilo previdnostno načelo, nazadnje pa se je izkazalo, da so bili najhujši strahovi neupravičeni.

Je previdnostno načelo res ovira napredku, kot trdite v knjigi, in kako?

> Tako je šele v zadnjem času. Včasih je previdnostno načelo spodbujalo napredek. Ko je bila Evropa v 60. letih zaskrbljena zaradi kislega dežja, ni bilo jasne znanstvene razlage, kaj ga povzroča. Škoda pa je bila huda. Zato so v skladu s previdnostnim načelom ukrepali proti nekaterim tehnologijam, za katere se je zdelo, da bi utegnile biti krivec. Previdnostno načelo je treba uporabiti, ko se nakazuje škodljivost kake tehnologije. Žal pa se je previdnostno načelo, predvsem v Evropi, tako izrodilo, da naj bi ga uporabili vsakič, ko se kdo, pa če je še tako neveden, spomni, kako naj bi neka tehnologija povzročala težave. Treba se je vrniti k izhodiščnemu razumevanju previdnostnega načela in iskati dejansko škodo, preden ukrepamo proti domnevnemu povzročitelju. Hkrati je treba biti pozoren na pozitivna presenečenja, ki jih lahko prinese uvajanje nove tehnologije. Previdnostno načelo lahko deluje, če ga uporabljate v povezavi s pozornostnim načelom. Ko se pojavi neka nova tehnologija, jo načeloma podprite, a vzpostavite temeljito nadzorovanje in ukrepajte na podlagi dokazov, ki jih tako pridobite.

Se vam zdi ekološko kmetijstvo pomembna protiutež industrijski pridelavi hrane ali zgolj nepotrebna motnja?

> Za Evropo ne vem, ampak v ZDA je ekološko kmetijstvo precej industrijsko. Sem ekolog in okoljevarstvenik in ga sicer zelo podpiram, predvsem zato, ker pripomore k zmanjšani rabi pesticidov, ki so pomemben povzročitelj izgubljanja biotske raznovrstnosti. Vesel sem, da ne uporabljajo toliko gnojil ... Nedavno je raziskava na 300 farmah za pridelavo jagod v Kaliforniji celo pokazala, da so ekološko pridelane jagode dejansko boljšega okusa. Ekološko kmetijstvo je dobra stvar, ga bo pa zavračanje gensko spremenjenih rastlin postopoma precej ohromilo.

Je spreobrnitev okoljevarstvenega gibanja ključna za uresničitev vaše vizije? Jedrske elektrarne se gradijo kljub nasprotovanju okoljevarstvenikov, ogromne površine so posejane z gensko spremenjenimi poljščinami ...

> Veliko okoljevarstvenikov pa samo ponavlja, kako grozno je to, češ svet gre k vragu. Torej, romantično herojsko nasprotovanje ni najuspešnejše, hkrati pa vas še diskreditira v očeh znanstvenikov. Po mojem okoljevarstveno gibanje tvega marginalizacijo, sploh ko bodo ljudje začeli ugotavljati, da že precej let uživajo gensko spremenjeno hrano, pa z njimi ni prav nič narobe. Želel bi si, da bi bilo gibanje močnejše kot kadarkoli prej, vendar si, če želi to doseči, ne sme privoščiti tako zgrešenega mnenja o tako pomembnih stvareh.