Branko Masleša: "Samohigiena je prvi pogoj za verodostojnost sodstva"

Potem ko je Miodrag Đorđević umaknil kandidaturo za predsednika vrhovnega sodišča, Marka Šorlija pa ni potrdil državni zbor, je Branko Masleša kot prvi dobil podporo občne seje vrhovnega sodišča in sodnega sveta. Masleša zagovarja več samokritike in samohigiene v sodstvu, krepitev enotne sodne prakse vrhovnega sodišča in proaktivnost v razmerju do drugih dveh vej oblasti. Njegova kandidatura ja sprožila hude očitke, SDS je z njimi seznanila celo tuje diplomate pri nas. Čeprav meni, da bi sodniki morali govoriti izključno skozi svoje odločbe, se je Masleša odzval tudi na kritike, da pooseblja ostanek prejšnjih časov v sodstvu. Verjame v socialdemokratske vrednote, v sodniški stavki ni sodeloval.

Ste prvi vrhovni sodnik, ki je v sedanjem postopku izbire predsednika vrhovnega sodišča dobil podporo večine vrhovnih sodnikov. Kako vam je uspelo?

> Prijavil sem se na pobudo nekaterih kolegov. O podpori se z drugimi vrhovnimi sodniki nisem pogovarjal, tudi nikomur nisem nič dolžan, mi pa veliko pomeni, da so me kolegi prepoznali kot primernega kandidata. Ocenil sem, da je sodni svet, ki ga vodim, tudi že opravil nekatere pomembne naloge, ki jih je moral, predvsem pripravil merila za spremljanje kakovosti dela sodnikov in sodišč, pri koncu pa je priprava osnutka zakona o sodnem svetu. Zato sem se odločil za kandidaturo in izšlo se je tako, da sem dobil podporo vrhovnih sodnikov in sodnega sveta.

Ste pa takoj postali žrtev izrazito negativne kampanje, nekateri politiki in mediji vam recimo očitajo, da ste neprimerni za to funkcijo, ker ste zadnji sodnik, ki je dosodil smrtno kazen v Sloveniji ...

> Sodnik mora biti zadržan in dostojen v svojih izjavah in nastopih. Držim se tega, da to, kar imam povedati, povem skozi svoje odločbe. O mojem odnosu do človekovih pravic je treba sklepati na podlagi mojega celotnega sodniškega odločanja. Zato se na vse te očitke sprva nisem odzival, a je glede na njihovo stopnjevanje prav, da spregovorim tudi o tem. Smrtno kazen je sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izreklo v začetku osemdesetih za petkratni umor. Takšna kazen je bila predpisana z zakonom, izrekel pa jo je petčlanski senat, ki sem mu sam predsedoval. Sodba je bila v pritožbenem postopku spremenjena, tako da je bila storilcu izrečena zaporna kazen dvajset let zapora.

Očitajo vam tudi članstvo v nekakšni posebni komisiji v osemdesetih, ki je oprostila vojake JLA, ki so ubili nekaj nezakonitih migrantov iz vzhodnoevropskih držav.

> To je popolna izmišljotina, nikoli nisem bil član nobene takšne komisije, tudi nisem vedel, da so obstajale. Bil sem zgolj na enem ogledu na meji, kjer so vojaki ustrelili nekega nesrečnega begunca, ki je obležal na italijanski strani. Tam sem bil v vlogi civilnega dežurnega preiskovalnega sodnika skupaj z dežurnim javnim tožilcem. O ogledu kaznivega dejanja sem naredil zapisnik, kaj se je potem dogajalo, ne vem. Zadevo, v katero je bila vpletena vojaška oseba, sem si pozneje ogledal samo še enkrat, ko je podčastnik JLA ustrelil policista v Postojni. Tudi takrat sem bil tam kot dežurni preiskovalni sodnik skupaj z javnim tožilcem. Zaslišanje in rekonstrukcija sta trajala od ranega jutra do poznega večera, in kolikor je meni znano, je bil ta podčastnik potem obsojen na 20 let zapora.

Je bil to razlog, da leta 1999 najprej v državnem zboru niste dobili trajnega mandata?

> Kolikor vem, takrat v državnem zboru ni bilo nobene razprave in je šel predlog za moje imenovanje na mesto vrhovnega sodnika takoj na glasovanje, kjer pa nisem dobil podpore. Razprava je bila leta 2000, v državnem zboru pa nikoli nisem imel možnosti, da bi se izrekel o očitkih. Ti pa so očitno kot fantazma ponovno zaživeli.

Se ne bojite, da bodo sedaj poslanci z desnice vse to spet izpostavljali in vas prikazovali kot ostanek nekega drugega časa?

> Nimam se česa bati, vem, kakšna je resnica. Če v državnem zboru ne bom imenovan, bom to odločitev poslancev sprejel brez ugovora. Ti očitki so izmišljotine, ki sedaj živijo svoje življenje. Ne glede na to, da nimajo podlage v realnosti, postajajo tudi moj problem. A mislim, da je družba še vedno dovolj zdrava, da to lahko prepozna in da se ljudi tako ne da onemogočiti.

Janez Janša je pred časom citiral vaš domnevni odziv na napad JLA v času osamosvojitve. Pravi, da ste rekli: »E, sad če JLA tepihovati Sloveniju.« Kako to komentirate?

> To je še ena izmišljotina. Česa takega nisem nikoli izjavil.

Vašemu predhodniku, ki se je potegoval za predsedniško mesto, Marku Šorliju, pa se je celo zgodilo, da ga je minister predlagal, potem pa ga v državnem zboru ni izvolila koalicija.

> Vsak, ki kandidira, tudi tvega. V ugibanje, zakaj ga poslanci niso potrdili, se ne bi spuščal. Vprašanje pa je, ali je sedanji način izbire predsednika vrhovnega sodišča najbolj ustrezen, po mojem zanesljivo ni. Glavno besedo bi vendarle morala imeti stroka, se je pa treba zavedati realnosti, v kateri se politika verjetno temu ne bo zlahka odrekla.

Ko sva že pri vašem kolegu, dolgoletnem podpredsedniku vrhovnega sodišča: na dan, ko so se vrhovni sodniki odločali o podpori vaši kandidaturi, je v časniku Delo njegova soproga, sicer odvetnica, zapisala, da so vaše kvalifikacije za mesto predsednika vrhovnega sodišča enake kvalifikacijam kakega nižjega referenta ...

> O tem, kakšne so moje kvalifikacije oziroma strokovne reference, naj sodi strokovna javnost. Tako pisanje govori največ o piscu samem in naj se z njim sam tudi ukvarja. To je moj problem samo toliko, kolikor prizadeva moje človeško dostojanstvo in strokovni ugled.

V nasprotju z zapisanim menda med vsemi vrhovnimi kazenskimi sodniki v svojih odločbah najpogosteje navajate odločbe evropskega sodišča za človekove pravice.

> Nihče ne more biti sodnik v lastni zadevi. Sam svoje sodbe izdelam po svojem najboljšem vedenju in vesti in jih potem prepuščam v presojo strokovni javnosti. Tako pač sodnik deluje. Domnevam pa, da sta to strokovnost prepoznali tudi strokovni telesi, ki sta mi izrekli podporo.

Se strinjate, da praksa evropskega sodišča v Slovenijo prihaja nekako počasi?

> Praksa evropskega sodišča je dostopna vsakemu sodniku in tudi vsem državljanom. Je pa prav, da se sistematično uvaja v nacionalni pravni red z ustreznim premislekom, da gre tudi to skozi postopen razvojni proces. Odločbe evropskega sodišča je treba poznati in jih vrednotiti v skladu stanjem konkretne zadeve, v kateri sodnik odloča. Kar nekakšno mehanično preslikavanje in prenašanje odločb evropskega sodišča, ne da bi jih razumeli, nima nobenega smisla. A tudi to se dogaja.

V tem delu gre razumeti enega izmed vaših ciljev v programu - krepitev argumentativne legitimitete odločb vrhovnega sodišča. Ta torej zdaj po vašem mnenju ni zadovoljiva?

> Ne, da ni zadovoljiva, lahko pa bi bila še boljša. Zaradi prevelikega pripada zadev na vrhovno sodišče je to potisnjeno v položaj, da ne more opravljati svoje naloge pri zagotavljanju enakosti pred zakonom in razvoju prava na najodličnejši način. Treba je zmanjšati obseg pripada zadev na vrhovno sodišče, predvsem tistih, ki so pravno irelevantne, če se v njih ne odloča o pomembnem pravnem vprašanju oziroma se odloča o vprašanju, glede katerega je sodna praksa popolnoma ustaljena. Tako bi se vrhovno sodišče lahko posvetilo tistim zadevam, ki so pomembne za razvoj prava in posledično za razvoj družbenega sistema vrednot.

Ampak če bodo tako ustavni kot vrhovni sodniki odločali zgolj o pomembnih vprašanjih, potem se lahko zgodi, da posameznik sploh ne bo imel več prostega dostopa do najvišjih sodnih instanc.

> Seveda te omejitve dostopa do vrhovnega sodišča ne bi smele biti tolikšne, da bi posegle v sistemsko varovanje človekovih pravic in svoboščin. Dejstvo pa je, da je dostop do vrhovnega sodišča preširok. Včasih so na vrhovno sodišče prihajale tudi povsem minorne zadeve, o katerih ne bi smelo odločati, a ki pogosto vzamejo toliko časa kot tudi v resnici pomembne. Tako se na tretji stopnji ukvarjamo z dejanskimi vprašanji, namesto da bi se ukvarjali z vprašanjem zakonitosti oziroma uporabe prava. Žal se ustvarja videz, da so izredna pravna sredstva postala kar redna, to pa je sistemsko in z vidika nespremenljivosti odločb, ter s tem krepitve zaupanja v sodstvo, nekonsistentno.

Enotnost sodne prakse vrhovnega sodišča, kot temelj tega, po vašem mnenju tudi ni na zadovoljivi ravni?

> To je zagotovo problem, saj je enotnost sodne prakse pomembna zaradi enakosti pred zakonom, ki je ustavna pravica. Problem se pojavi, ko gre za pravna vprašanja, ki segajo na področje različnih oddelkov vrhovnega sodišča in se ti oddelki različno opredelijo do teh vprašanj. Za enotnost pravnega sistema so še posebej pomembni primeri, ko se en pravni institut nanaša na več pravnih področij, ki jih v različnih zadevah, vendar enakopravno, obravnava več različnih senatov. Če različni oddelki vrhovnega sodišča o enakem vprašanju sprejemajo različna stališča, to nikakor ni dobro. V teh primerih se polno izrazi tudi občutljivo ravnotežje med zagotavljanjem enotnosti sodne prakse in neodvisnostjo sodniškega odločanja. Pred tremi leti je bil poskus poenotenja sodne prakse z razširjenimi senati, v katerem bi sodelovali predstavniki oddelkov, ki se ukvarjajo s posameznim vprašanjem, a takrat predlog ni dobil zadostne podpore. Vendar bo treba v razmeroma kratkem času sprejeti nov model poenotenja sodne prakse, bodisi z uvedbo razširjenih senatov bodisi kako drugače. Ni namreč sprejemljivo, da se do pomembnih pravnih vprašanj vrhovno sodišče ne zmore opredeliti tudi po več let.

Poleg tega ste si za cilj postavili tudi utrjevanje vrhovnega sodišča kot vrha sodne uprave.

> Sodstvo je razmeroma gibek sistem, ki šteje nekaj več kot 4900 ljudi, od tega okoli tisoč sodnikov, in ki ga je mogoče učinkovito voditi. Kadrovske in tudi druge zmogljivosti bi po mojem mnenju lahko učinkoviteje izrabili, a za to mora poskrbeti predvsem vrh sodne uprave. Treba je preseči občutek, da je vrhovno sodišče samozadostno in nekako izolirano od preostalega dela sodstva. Iz prakse vem, da je nujno delovati povezovalno, obiskovati sodišča, se seznanjati z dobrimi praksami in problemi, se dogovarjati, kako reševati probleme, in v skrajnih primerih, če se dogovorjeno ne udejanji, tudi ustrezno ukrepati. S tem ne mislim, da bi vrhovno sodišče vplivalo na sojenje, ampak glede na piramidno organiziranost sodstva doseglo večjo učinkovitost na področju celotne sodne uprave.

Iz vaših besed je razbrati kritičen oziroma samokritičen pogled na sodstvo, česar med sodniki, vsaj navzven, doslej nismo bili vajeni ...

> Sodnik mora po naravi vrednotiti argumente, pa če so mu všeč ali ne, mora pa biti sposoben tudi samorefleksije. Dejstvo je, da ima sodstvo velik človeški in strokovni potencial, seveda pa so med sodniki tudi nekateri kolegi, ki niso tako uspešni, kot bi od njih lahko pričakovali. Nekateri med njimi so zato morali že zapustiti sodstvo, a se to v javnosti premalo omenja. Moje stališče je, da bodo morali tisti maloštevilni kolegi, ki imajo neustrezen odnos do dela in poklica, popraviti svoje rezultate ali pa se soočiti s posledicami. Notranja, samohigiena, ki jo pogrešam tudi pri določenih drugih stanovskih organizacijah, je eden od prvih pogojev, da sodstvo postane verodostojen sogovornik v družbi. Zato bom v sistemu deloval tako, da bom spodbujal krepitev samozavesti sodnikov kot odgovornih nosilcev oblasti, hkrati pa izpostavljal tudi njihovo odgovornost.

V programu omenjate tudi odnos sodišča do medijev in napovedujete spremembe. Katere?

> Smer, ki je bila zastavljena v preteklosti, je pravilna. Transparentnost mora biti visoka, a seveda ne toliko, da bi postala kontraproduktivna. Treba pa je okrepiti razumevanje prava v družbi. Ne zadošča več, da sodišča le rešujejo primere, zavedati se moramo, da v sodobnem času ravno objektivno seznanjanje javnosti pomeni temelj splošne preventivne funkcije sodišč. To bo treba razširiti tudi na nižja sodišča, da se bodo lahko bolj avtonomno odzivala na medijska vprašanja. Na nekaterih sodiščih smo recimo pred časom zaznali problem, da je bila odzivnost v odnosu do javnosti tudi štirinajst dni in več, kar ni sprejemljivo, zato smo tudi predlagali ukrepe, ki so jih sodišča upoštevala. Treba bo postaviti merila za odnose z javnostmi, saj, kot je dejal že prejšnji predsednik Testen, odzivnost ne sme biti odvisna od značaja oziroma osebnostnih značilnosti posameznega predsednika sodišča.

Katera so še druga področja, kjer bo vrhovno sodišče, če boste izvoljeni na mesto predsednika, v prihodnje ravnalo drugače?

> Poleg omenjenega razumevanja delovanja sodne uprave bodo spremembe tudi pri stiku z nižjimi sodišči. Nobeno dopisovanje in kabinetno delovanje ne odtehta neposrednega stika s sodelavci. To se je pokazalo, ko smo v sklopu aktivnosti sodnega sveta obiskovali sodišča. Ljudje potrebujejo tak kontakt in identifikacijo, skozi katero čutijo, da so del skupnega korpusa sodstva.

Belo stavko ste zavračali, tako kot tudi tožbe za premalo izplačane plače. Ker se to za sodnika ne spodobi?

> Taka je bila moja odločitev, s tem pa ne želim vrednostno ocenjevati kolegov, ki so se odločili drugače. Vsak se je odločil na podlagi lastnega premisleka. Ta stavka je prišla kot izraz neke stiske, saj je sodstvo kot tretja veja oblasti permanentno v stanju vzpostavljanja in je najšibkejša izmed treh vej oblasti. Pri kolegih sem dobil občutek, da nekako ne sprejemajo tega, da nas kljub temu, da smo ena izmed vej oblasti, sploh ne upoštevajo. V okviru sistemsko določenih pristojnosti bo treba okrepiti kanale komuniciranja z drugima dvema vejama oblasti. Že vrsto let je sodstvo potisnjeno v defenzivni položaj in le odgovarja na očitke, kaj vse je narobe, o dobrih stvareh, in teh ni bilo malo, se ne govori. Prepogosto pa se resnični razlogi za težave skrivajo v premajhni preglednosti in konsistentnosti normativnega okolja, kar negativno vpliva na delovanje sodstva.

Bo vrhovno sodišče pod vašim predsedovanjem bolj odzivno, bo večkrat predstavilo svoje mnenje o pomembnih temah?

> Vrhovno sodišče mora delovati tudi proaktivno. Med podatki, ki sem jih navedel v prijavi, je tudi omemba, da sem šahovski mojster. Tega nisem storil naključno, saj ocenjujem, da poznavanje pravil igre krepi sposobnost pregleda položaja, njegove analize in omogoča dovolj hitre odločitve ter v skladu z nastalim položajem prevzemanje pobude. V preteklosti je bilo nekaj priložnosti, ko bi jo sodstvo lahko prevzelo in jasno izrazilo predloge, z določenimi cilji, načinom in roki njihovega doseganja, s sredstvi, ki so za to potrebna, in z jasno odgovornostjo, če kljub temu ti cilji ne bi bili doseženi. O takšnih odločitvah se želim posvetovati s kolegi, predvsem na občni seji, ki jo nameravam razvijati kot obliko argumentirane razprave o pomembnih vprašanjih, ki zadevajo sodnike in sodstvo.

Za prvega moža sodne veje oblasti se spodobi, da razkrije, kakšno je njegovo svetovnonazorsko prepričanje. Zadnji predsednik Testen je bil recimo po prepričanju konservativec.

> Kot konservativec se res ne bi mogel opredeliti. Če se že moram, so mi bližje socialdemokratske vrednote, primarno pa sem legalist.

Koliko je sploh na vrhovnem sodišču prisotna politika? Ne pri odločanju v posameznih zadevah, pač pa pri splošnih vprašanjih, pri medsebojnih odnosih?

> Politika v odločanje v posameznih primerih gotovo ni prodrla. Tudi v medsebojnih odnosih se vpliv političnih prepričanj ne čuti. Seveda vemo, da nismo vsi enakih nazorov, ampak za večino kolegov to ni nikakršna ovira. Celo nasprotno, to naše odnose dodatno plemeniti. Bistveno vprašanje je, kakšen človek je posamezen sodnik, in v vsakem človeku lahko najdeš nekaj dragocenega, kar moraš pri njem spoštovati.