Nevidni fotograf

Na promenadi osrednjega ljubljanskega parka, ki vodi od Moderne galerije proti Tivolskemu gradu, lahko že dobra dva tedna opazujemo obraze ljudi, mrke in vesele, mlade in stare, oblečene po zadnji modi ali v ponošena, tudi razcapana oblačila, natakarje, njihove stranke, prodajalce zelenjave na tržnici, nune, smetarje, šoferje, delavce, pa tudi utrinke iz cerkva, popisanih in porisanih ulic, iz zapuščenih poslopij. Večino od teh podob, ujetih na ogromnih fotografijah, bi verjetno lahko zasledili v kateremkoli urbanem delu sveta. A motivi, ki jih je mogoče občudovati na Jakopičevem sprehajališču, so nastali v le dveh izbranih mestih. Nekateri več kot očitno razkrivajo, da je del fotografij nastal v slovenski prestolnici. Preostale fotografije, ki so naključnemu obiskovalcu Tivolija morda manj znane, so nastale v srbski prestolnici.
Razstava Ljubigrad - Belana ali daljše Ljubi Beograd - Bela Ljubljana, ki bo na ogled vse do 3. januarja, je delo belgijskega ali, natančneje, valonskega fotografa Jima Sumkayja. V Ljubljano in Beograd se je napotil junija letos in v vsakem od mest, ki sta mu bili dotlej popolna neznanka, preživel teden dni. In potem je fotografiral. Vse in vsakogar. In glede na to, da je obe mesti obiskal prvič, je mnoge presenetilo, da mu je uspelo nevede ovekovečiti pravo množico prepoznavnih obrazov. V Ljubljani je v objektiv ujel legendarnega očalastega uličnega prodajalca Mladine Miho, pa Rudija, ki prodaja časopise tik ob Tromostovju, pa ob vseh vremenskih razmerah bosonogega Leona, igralko Štefko Drolc, umetnika Dragana Živadinova in tudi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Nekaterih od teh fotografij, denimo Jankovićeve, sicer ni na razstavi, so pa na ogled na Sumkayjevi spletni strani, nekakšnem fotodnevniku njegovih občutij, pa tudi krajev, ki jih je obiskal, in ljudi, ki jih je srečal. Podobno kot v Ljubljani in Beogradu je pred tem beležil utrip že v številnih mestih, od Pise do Berlina, od Kijeva do New Orleansa.

Usodna Havana

Sumkayju najpogosteje pravijo »nevidni fotograf«. Vse kaže, da vzdevek izvira z začetka njegove fotografske poti, ko je moral biti v domačem Liègu, ki ga po velikosti lahko primerjamo z Ljubljano, ob fotografiranju pozoren na to, da ga ne bi kdo opazil, saj sicer fotografije ne bi bile pristne. »In morda sem pri tem skrivanju kdaj uporabil ta pridevnik. A takrat sem bil anonimen po sili razmer,« se spomni Sumkay. Zdaj se ne skriva več, a mu je »nevidna« definicija še vedno pisana na kožo, saj ga ne zanimata ne slava ne pozornost javnosti.
Čeprav je Sumkay že sivolas gospod, se s fotografijo ne ukvarja prav dolgo. Svojo izobraževalno pot je začel v risanju, pozneje pa jo je nadaljeval v socialnem delu. »Dolga leta sem bil socialni delavec. A imel sem obdobja, ko sem delal, pa tudi obdobja, ko sem bil brez dela. V tem času sem postajal počasi vse bolj odvisen od alkohola,« priznava brez zadržkov. Pred šestimi leti se je znašel v bolnišnici in bil je zelo blizu smrti. Po tej izkušnji se je odločil korenito spremeniti življenje. »V preteklosti sem se ukvarjal s starinami in veliko sem zahajal na bolšji trg. Ko sem šel nekoč spet na bolšjaka, sem si kupil star fotoaparat, in začel sem eksperimentirati z njim. Ker sem bil v nekakšni nostalgični fazi, so mi bile blizu črno-bele fotografije, ki so ob tem nastajale. In tako je fotografiranje postalo moja strast. Šele kasneje sem se obrnil na nekega profesorja fotografije in ga vprašal za mnenje. Ta je sprva mislil, da mu pošiljam fotografije, ki so jih naredili drugi, ko pa je dojel, da gre za moje fotografije, mi je dejal, da sem popolnoma nor, če ne nadaljujem po tej poti. To mi je dalo pogum in ostal sem pri fotografiji,« pravi Sumkay. Še vedno vsak dan naredi okoli 300 ali 400 fotografij, na koncu pa obdrži le najboljših 20. »Če redno spremljate moje objave, lahko vidite, da se nekatere teme ponavljajo. To bi bil morda že lahko predmet psihoanalize in zanimivo bi bilo slišati, kaj bi ob njej ugotovili, ampak mene to ne zanima preveč.«
Pri krajih, ki so bili doslej deležni njegovega dnevniškega fotografiranja, mu je v najlepšem spominu ostala Havana. »To je verjetno najbolj sproščeno mesto, kar sem jih doslej obiskal. Ljudje so, morda tudi zaradi številnih turistov, popolnoma odprti, pred fotografi nimajo zadržkov, ne odženejo te z mrkimi pogledi. So izjemno ležerni in ne skrivajo ničesar, tudi revščine ne. To je gotovo mesto, v katerem je bil moj fotoaparat najbolj svoboden,« ugotavlja Sumkay. Zanimivo pa je, da je prav gostovanje v kubanski prestolnici, kamor so ga povabili zato, da bi tam postavil fotografsko razstavo v okviru belgijskega tedna, po spletu naključij zakrivilo tudi projekt Ljubigrad - Belana. Sumkay je imel v Havani veliko težav z iskanjem razstavnega prostora, saj je njeno središče pod spomeniško zaščito Unesca. Nazadnje se je le odločil, da fotografije, ki so nastale v njegovi rodni Valoniji, postavi na ogled ob fontani na Trgu svetega Frančiška Asiškega. Med obiskovalci, ki so zašli na tisti trg, je bil tudi slovenski dramatik in režiser Dušan Jovanović in ta se spomni, da je v fotografije strmel kot uročen. Le pol ure pozneje je v hotelu naletel na rdečeličnega, potnega moža, otovorjenega s fotoaparati, in prešinil ga je nezgrešljiv občutek, da je to »njegov« umetnik. »Vprašal sem ga: 'Ste vi Jim Sumkay?' 'Ja', je rekel, 'to sem jaz!' 'Vi ste najboljši fotograf vseh časov!' sem mu rekel. Še isti dan sem ga povabil, da pride fotografirat Ljubljano. Jim se je srečno smejal,« se spomni Jovanović. Sumkayjeva različica njunega prvega srečanja je skoraj identična: »Dušan je res pristopil k meni, in ko mi je povedal svoje mnenje o fotografijah, sem skoraj počil od sreče. To srečanje je bil popolno naključje, a kmalu je preraslo v prijateljstvo.«
Jovanović je med drugim član Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš, ki deluje v Ljubljani, in kmalu po vrnitvi s Kube je kolegom predlagal, da bi Sumkayja povabili v naše kraje. Še ena članica društva, dr. Svetlana Slapšak, sicer predavateljica antropologije antičnih svetov in antropologije spolov na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, je nato predlagala, da bi Sumkayja povabili v prestolnici obeh držav, ki ju povezuje njihov kulturni center. Tako se je v projekt vključil tudi beograjski Center za kulturno dekontaminacijo in organizaciji sta Jimu omogočili bivanje v obeh mestih. »Ob tem moram omeniti - saj Jim tega sam ne bi storil - da je delal brezplačno in tudi ves material je plačal sam,« pravi Slapšakova in dodaja, da se je njegov fotografski projekt izkazal kot dragocen pri domišljanju novih razmerij med kulturama obeh mest. »Medtem ko spomin in pozaba nadaljujeta svojo vojno, se vzpostavljajo novi odnosi in tokovi denarja ter ljubezni. S fotografijami Jima Sumkayja se drugi vpisuje v 'naše', nomadsko, slučajno, nepozabno. In novi spomin zmaguje.«
Dve mesti, dve zgodbi
In kako je prestolnici držav, ki sta bili še pred dvema desetletjema del ene same države, videl njun fotografski opazovalec? Sumkay pravi, da o mestih, ki jih fotografira, ne želi dajati kakšnih globokih ocen in da so njegova mnenja vedno le njegova osebna opažanja. O mestih, ki jih izbira sproti ali na podlagi povabil, v resnici najraje ve le malo ali skoraj nič, saj si le tako lahko ustvari povsem svoje mnenje o njih. Pri tem pa je vedno znova pripravljen tudi na to, da bo doživel šok. In - sta ga tudi Ljubljana in Beograd šokirala? »V tem primeru sem seveda vedel, da prihajam v državi, ki sta bili del nekdanje Jugoslavije. Kljub vsemu pa nisem pričakoval tolikšnih razlik. Za začetek je bilo eno mesto zelo veliko, drugo pa majhno, idilično,« se spomni Sumkay. Velike razlike je prepoznal tudi v vzdušju v obeh mestih. V Beogradu se mu je zdelo vzdušje težko, obremenjujoče, tudi zaradi sledi Natovega bombardiranja. »To mesto je globoko travmatizirano. Morda je ocena prestroga, ker je kakšen dan deževalo, ampak v Beogradu ljudje na obrazih niso imeli nasmeha. Ne smejijo se preveč. Zaprti so v lastni svet in skrbno pazijo, da kdo ne vdre vanj. Večkrat se mi je zgodilo, da mi niso dovolili fotografiranja ali da so mi pred objektivom zaloputnili vrata. V Beogradu sem dobil tudi vtis, da je kar nekaj ljudi zelo bogatih, še bistveno več, preveč, pa je revnih. Razlike so tako odkrite, tako travmatične, in nihče ne more ničesar skriti.« Ljubljano je medtem videl v povsem drugačni luči. »V Ljubljani so bili ljudje nasmejani. Videl sem privlačno mesto, ki turistu ponuja točno tisto, kar si želi. Všeč mi je bilo, da gre za mesto, v katerem so pešci privilegirani, da je zelo urejeno in da v njem ni umazanije. Če odmislim dejstvo, da je bilo mesto v nedeljo prazno in desetkrat bolj dolgočasno od mojega domačega kraja, sem dobil vtis, da v Ljubljani vsi delujejo nekako zadovoljni in da so takšni, kot se od njih pričakuje. Center Ljubljane je podoba z razglednice, je kot bonbonček,« se spomni Sumkay. Ampak ali to morda pomeni, da se Slovenci skrivamo za maskami, da nismo iskreni? »Temu ne bi rekel hipokrizija. Morda gre bolj zato, da med prebivalci Ljubljane obstaja neka pogodba, da drug drugega malce zapeljujejo s pogledi. Po drugi strani v Beogradu očitno nimajo obveze, da so ljubki ali da drug drugemu dajejo všečno podobo. Nasprotno, so veliko bolj odkriti v svojem pozicioniranju. V Beogradu so ljudje tisto, kar so. V Ljubljani pa se vsi trudijo, da bi bili čim boljši. Hiše, otroci, obnašanje - vsi spominjajo na modele, čeprav ima mesto verjetno tudi drugačen obraz ali kakšne skrivnosti.«
Sumkay je potrditev svoje domneve, da Ljubljana pod zloščenim površjem verjetno le skriva tudi kakšne skrivnosti, dobil še pred otvoritvijo ljubljanske razstave. Neznanci so na fotografijo možakarja z arzenalom nacionalistične simbolike, ki je nastala v Beogradu, napisali »koljaći«, torej klavci. Organizatorji razstave so intervencijo sprejeli kot legitimen komentar, zato napisa niso izbrisali. Nekaj dni po otvoritvi pa je prišlo do še enega vandalskega posega v razstavljene fotografije. Tokrat je bila tarča fotografija, ki je nastala v Ljubljani in na kateri sta dva romska ulična glasbenika. Neznanci so jo pomazali z blatom, na obrazu enega od Romov pa so ugasnili tudi cigareto. Da je bila oskrunjena ravno fotografija s pripadnikoma narodne manjšine, ki v Sloveniji živi že desetletja, a še vedno niti približno ni enakopravna z večinsko populacijo, najverjetneje ni naključje.