Moja televizija

Informativni program TV Slovenija je pred nekaj tedni razkril, da je tedanja vodja kabineta predsednika vlade Simona Dimic za nakup hiše v ljubljanskih Murglah od državne banke NLB dobila nenavadno ugodno posojilo, ki naj bi bilo nedosegljivo navadnim državljanom. Zgodba se je stopnjevala in vesti o Dimičevi in njenem kreditu so polnile prve minute televizijskih poročil in naslovnice časopisov. Dimičeva se je očitkov sicer branila, a njeni komentarji so bili nerodni, celo arogantni, s tem pa je dajala medijem le še večji zagon pri poročanju. Na koncu je odstopila s položaja.
Dimičeva sicer ni edina vplivna oseba, ki ji je uspelo priti do ugodnega posojila. Kot smo razkrili v prejšnji številki Mladine, se je do še ugodnejšega posojila uspelo prebiti tudi denimo SDS. Ta je danes največja opozicijska stranka, leta 2007, ko je kupila vilo za Bežigradom v Ljubljani, pa je bila vodilna politična stranka v državi. In kot prva vladna stranka je imela velik vpliv na Abanko, saj sta njena največja lastnika državna Zavarovalnica Triglav in Hit. Morda se je Abanka tudi zato odločila, da SDS odobri zelo ugodno posojilo, le po obrestni meri 1,3 odstotka + EURIBOR. Gospodarske razmere so bile leta 2007 resda zelo drugačne, bistveno manj obremenjujoče, a SDS, ki ni fizična oseba in bi ji morala banka že zato postaviti ostrejša merila, je tudi za tiste razmere dobila izjemno ponudbo.
Ker sta si primera podobna, je Mladina po objavi članka nanj še dodatno opozorila novinarske kolege. Tudi tiste z nacionalke. A čeprav je javna televizija prva opozorila na »tajkunski« kredit Simone Dimic in čeprav je zgodbo o njem za nekaj dni razglasila celo za najpomembnejšo temo v državi, se v primeru kredita SDS ni odzvala. Da ne bo nesporazuma, TV Slovenija ima seveda pravico, da o kreditu SDS ne poroča. Vsak medij ima svojo uredniško politiko. In vsak se sam odloča, katere novice bo objavil in katerih ne. A molk TV Slovenija v tem konkretnem primeru v nenavadno luč postavlja njeno poročanje v zadevi Dimic.
Kliče namreč po vprašanju, ali našo edino javno televizijo, na katero zadnja leta že tako nenehno letijo očitki o politični pristranskosti v korist politične desnice, čeprav bi jo morala pri poročanju voditi zgolj in samo zavezanost javnemu interesu, zanimajo le nenavadno ugodni krediti, ki so jih dobivale vplivne osebe s politične levice, ne pa tudi tisti, ki so jih dobivale vplivne osebe s politične desnice. Pri prvih je pripravljena plezati čez visoko betonsko ograjo, da bi lahko posnela bazen onstran meje zasebnosti, ali pa poslati svoje novinarje v banko, da bi s fiktivnimi podatki dobili takšen kredit kot Dimičeva. Pri drugih pa je to ne zanima? Tako kot jo v Pogledih Slovenije, novi paradni informativni oddaji TV Slovenija, ki je naslednica nekdanjih Trenj s komercialne POP TV, zanima le poskus prevlade ministra Golobiča nad slovensko energetiko, ne pa tudi dejstvo, da si je prevlado nad njo v obdobju njenega vladanja privoščila tudi SDS?

Berlusconizacija

Če ste zadnja leta vsaj mimogrede spremljali dogajanje na našem medijskem področju in še zlasti dogajanje, povezano z javnim zavodom RTV Slovenija, takšne ugotovitve seveda niso presenetljive. So pa problematične. RTV Slovenija je sicer, že vse odkar se je v začetku 90. let preoblikovala v sodoben javni RTV-servis, veljala za vsaj nekoliko problematično medijsko hišo. Iz nje so se valile številne afere, saj njeno poslovanje nikoli ni bilo zares transparentno, pogosto je bila deležna očitkov na račun svojih oddaj, pa tudi na račun tekmovanja s komercialnimi televizijami. A mednarodne primerjave so jo kljub temu vse do prvih let tega tisočletja izpostavljale kot zgled javnega RTV-servisa med postsocialističnimi državami.
Potem se je zgodilo zdaj že zgodovinsko leto 2005, in vse tisto, kar se je do takrat kuhalo pod površjem nacionalke, je privrelo na dan. Takrat se je Janševa vlada lotila temeljite prenove medijske zakonodaje, katere cilj je bil, kot je pozneje potrdila praksa, en sam: politična podreditev največjih slovenskih medijev. Čeprav so jurišniki pokroviteljsko trdili, da se trudijo doseči ravno nasprotno, da pravzaprav osvobajajo medije izpod politične prevlade, so drugega za drugim v »uravnoteženo« stanje pahnili Delo, Večer, Primorske novice, Slovensko tiskovno agencijo ... in z referendumom, kjer je bil septembra 2005 s 50,30 odstotka glasov potrjen spremenjeni zakon o RTV Slovenija, tudi nacionalko. Takrat uveljavljeni zakon je, kot se je pozneje sam javno pohvalil, spisal kar poslanec SDS Branko Grims, po izobrazbi geolog in politolog, a brez ene same strokovne objave s področja medijev. Tuji in domači medijski strokovnjaki so se ob skrivnostnem zakonu, ki je izbiro vodstvenih organov RTV predal v roke parlamentarni večini in vladi, samo držali za glavo. Za mnenje jih tako ali tako ni vprašal nihče. Če so se že oglasili, in takrat so bili brez izjem kritični, so bili takoj utišani z očitki, da so nekompetentni, njihovi motivi pa politični.
Kako zelo problematično je bilo takratno dogajanje, najbolj zgovorno priča dejstvo, da tuji medijski strokovnjaki vse odtlej RTV Slovenija ne izpostavljajo več kot svetlo točko javnih RTV-servisov v tem delu Evrope. Nasprotno, v mednarodnih poročilih se je RTV v zadnjih letih pojavljala v povezavi s kratenjem medijske svobode. Pri tem ni nepomembno, da eno takšnih poročil, zadnje poročilo Novinarjev brez meja, Janševo razumevanje medijev postavlja ob bok italijanskemu premieru Berlusconiju in nekdanjemu slovaškemu premieru Ficu. Oba sodita med politike z najmanj razumevanja za pojem medijske svobode.

Spolitizirani Jurski park

Kaj se je dogajalo z RTV v zadnjih petih letih, je znano. Večina medijskih lastnikov je Janši pozneje obrnila hrbet in nekateri mediji so se izvili izpod očitne politične prevlade, RTV-ju pa to vse do danes ni uspelo. Nacionalka je tako obveljala za zadnjo trdnjavo njegovega projekta medijskega »uravnoteženja«. »RTV je bila takrat razdeljena kot plen, s katerim so kar z žrebom in plonk listki nagradili sebi zveste kadre, hkrati pa so morali ''nagrajenci'' med novinarji in uredniki seveda zapriseči lojalnost. Programske spremembe niso bile dramatične, ker niso smele biti - tega očitka so se namreč bali celo pri Janši - a so bile otipljive,« ugotavlja filozof dr. Boris Vezjak, ki je zadnja leta, nekaj časa tudi kot programski svetnik, temeljito spremljal dogajanje na RTV Slovenija. »Naj znova ponovim, da sta predvsem Rajko Gerič (odgovorni urednik informativnega programa TV Slovenija, op. p.) in Jože Možina (zdaj že nekdanji direktor TV Slovenija, op. p.) v preteklih letih večkrat ponovila, kako strašni politični pritiski da so se odvijali pred njunim prihodom na položaje. Potem pa sta znala našteti samo dva ali tri primere. Sam sem jih zgolj v dobrih dveh letih ''težke roke'' naštel nekaj čez 60 in jih tudi javno objavil. Še več, vsaj polovica je prišla v javnost tudi sicer. Ne vem, kakšen dokaz bi še potrebovali o spolitiziranosti - treba je le pogledati medijske arhive,« pravi Vezjak. Med primeri, ki so se znašli v njegovi zabeležki, so denimo delovni suspenz novinarke Vide Petrovčič, nesankcioniranje sovražnega govora in rasizma v oddaji Piramida, odpoved in preklic odpovedi pogodbe novinarki Nataši Štefe (ker je v etru omenila psa z imenom Janša), kršitve etičnih načel novinarja Vladimirja Voduška v aferi o dogovarjanju o incidentih v Piranskem zalivu, cenzura oddaje Hri-bar zaradi omembe Možine ...
Radio Slovenija in TV Slovenija sta zadnja leta vseeno zaplula v nekoliko drugačni smeri. To razliko moramo po mnenju medijskih strokovnjakov deloma pripisati temu, da se je ekipa zaposlenih na radiu bolj ubranila pritiskov, deloma pa temu, da je bil primarni cilj »uravnoteženja« vendarle zavzetje televizije. Posledice tega so najbolj vidne na samih TV-zaslonih. Številne uveljavljene novinarje in voditelje, ki so jim gledalci zaupali in na katerih je pravzaprav slonel informativni program, so nadomestili mladi, bistveno manj izkušeni kadri. Med tistimi, ki so ostali, so nekateri skoraj izginili s TV-zaslonov. Po drugi strani pa se je uspelo v informativne oddaje, ki so bile nekoč najuglednejše v državi, danes pa so vizualno že povsem zastarele, prebiti nekaterim etično ali kakovostno vprašljivim kadrom. TV Slovenija se je medtem vse bolj podajala v boj za višje rejtinge, in sicer tako, da je zaganjala (in ugašala) oddaje, ki niso bile ravno poceni, a naj bi pritegnile čim več gledalcev (Milijonar, Strasti, Brat bratu, Piramida), pa tudi čim več oglaševalcev. Ker je Grimsov zakon s populistično obljubo o nižji naročnini za več let zamrznil RTV-prispevek in je nacionalki s tem povzročil izpad dela prihodkov, je bilo sredstva pač treba poiskati drugje. A ni šlo le za polnjenje proračuna, šlo je pač za čim višji gledanosti podrejeno programsko politiko. »Lep simptom te obsesije je bila prestavitev risank v zgodnejši čas, ker so hoteli v isti termin vstaviti domačo limonado z imenom Strasti. V bistvu so šli tekmovat s POP TV celo na področju telenovel oziroma, če sem točen, s Španci. Možina je, prav neverjetno, na seji programskega sveta potem priznal, da so računali, da bodo otroci in odrasli kar skupaj gledali ta veleumni izdelek - ki je pogorel na celi črti,« se spomni Vezjak.
Kot opozarja sociolog kulture in medijev dr. Jože Vogrinc z ljubljanske filozofske fakultete, je vse to pripeljalo do tega, da je TV Slovenija v zadnjih letih, kar se kakovosti tiče, zelo nazadovala, najočitneje v informativnem in zabavnem programu. »Oba sta povsem porumenela. Oglasov na nacionalki je tudi toliko, da se po svojem pristopu javna TV ne razlikuje več od komercialnih. Informativni program je postal bolj zapečkarski, zasliševalski, poln opravljanja. ''Zabavni'' program pa ''skrbi'' predvsem za konservativno, neurbano in slabo izobraženo publiko z oddajami, kakršne imajo tudi komercialke,« ugotavlja Vogrinc, ki edini smiseln razlog za takšne spremembe vidi v tem, da takšen program nagovarja tiste dele občinstva, za katere tisti, ki so izglasovali Grimsov zakon, upajo, da so lahko jeziček na tehtnici v njihov prid na volitvah v državni zbor.
Tudi dr. Sandra Bašič Hrvatin, predstojnica oddelka za medijske študije na koprski fakulteti za humanistične študije, se strinja, da TV Slovenija danes zadovoljuje okus samo ene skupine ljudi. »Medijsko okolje v Sloveniji se je v zadnjih 20 letih bistveno spremenilo in zdi se, da je javni radio te spremembe zaznal, javna televizija pa trmasto vztraja pri modelu, ki je preživet. Od nas pričakujejo, da bomo kot gledalci sledili tistemu, kar nam ponujajo na programu. Ampak informativni program je problematičen. Še bolj problematično pa je, da so v zadnjih letih s TV Slovenija povsem izginile nekatere vsebine. Urbana kultura je denimo doživela popoln umik s TV-zaslonov, kot da enostavno ne razumejo, da je življenje 21. stoletja urbano življenje. Temu ni več mogoče reči televizija. To je Jurski park,« je kritična Bašič Hrvatinova. Najhuje se ji zdi, da odgovorni na TV Slovenija v vsem tem sploh ne vidijo problema. »Seveda ga ne vidijo, saj so prav oni - tisti, ki so bili do nedavnega ali so še vedno na vodilnih položajih - del problema. In če so del problema, ne morejo biti tudi del rešitve,« je prepričana.

Kako z najnižje točke?

In kje je pravzaprav rešitev za RTV? Kaj ji lahko povrne kredibilnost in profesionalizem? Kaj ji lahko povrne ugled, ki ga je v očeh mednarodne strokovne javnosti v preteklosti že imela? Janševa SDS je skupaj z Jelinčičevo SNS in poslancem Andrejem Magajno v teh dneh ljudstvu kot eno možno rešitev ponudila še en referendum o zakonu RTV Slovenija. Z njim želijo, kot trdijo, preprečiti uveljavitev povsem novega zakona o nacionalki, ki je več kot leto in pol v sodelovanju z obsežno skupino medijskih strokovnjakov nastajal na kulturnem ministrstvu in ki bi nadomestil dosedanji »recept za katastrofo«, kot je Grimsov zakon leta 2005 poimenoval eden tujih medijskih strokovnjakov. Novi zakon je bil v medijskih krogih težko pričakovan, so pa nekateri strokovnjaki, ki so sodelovali pri njegovi pripravi, že izrazili pomisleke glede nekaterih predlaganih rešitev. In SDS, ki je leta ignorirala medijsko stroko in vsa njena opozorila, je v tem zdaj našla dokaz, da je novi zakon slab. Najbolj jih moti drugačen, povsem nov pravni status, ki bo nacionalko umestil med javno službo in gospodarsko družbo. Moti jih tudi drugače sestavljen (programski) in nadzorni svet, v katerih ima politika po novem manjši vpliv. Zunajparlamentarno NSi pa najbolj moti zahteva, da mora začeti RTV končno pripravljati tudi posebne oddaje za manjšine z območja bivše Jugoslavije. Vendar - ali res drži, da je tokratni zakon slab in da je celo slabši od Grimsovega? Ali pa je to popolno sprenevedanje in želi Janša s pomočjo referenduma le obdržati Grimsov zakon in s tem vpliv nad RTV-jem, ki mu počasi polzi iz rok?
Predstojnik katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević pravi, da so referendumi sicer legitimno in legalno sredstvo za uveljavljanje ljudske volje, vendar bi jih morali rezervirati za ključna vprašanja in izjemno problematične rešitve. Sam v novem zakonu o RTV, pri nastajanju katerega je kot strokovnjak sodeloval tudi sam, ne vidi nič tako spornega, da bi to terjalo tako radikalno rešitev, kot je referendum: »Do referenduma proti t. i. Grimsovemu RTV-zakonu je prišlo, ker mu je nasprotovala celotna domača in mednarodna strokovna javnost, ker je prinesel nenavadno organizacijo RTV-hiše, ker je bil sprejet na nenavaden način, po hitrem postopku, rezerviranem za nacionalne katastrofe, ker ni bilo znano njegovo avtorstvo in ker je bila nasploh vprašljiva njegova strokovnost. Pri tokratnem zakonu o RTV je bil postopek povsem drugačen,« ugotavlja Milosavljević. Ekspertna skupina, ki je sodelovala pri pisanju novega zakona, sicer ni iskala konsenza med seboj in tudi ni napisala zakona, temveč je pripravila le glavne smernice zanj, ministrstvu pa je ponudila različne možnosti. Ministrstvo se je nato samo odločilo, katere predloge bo vključilo v zakon, ali pa je uveljavilo lastne odločitve. Zato je razumljivo, da se vsi člani ekspertne skupine ne strinjajo s prav vsemi rešitvami novega zakona. A kot pravi Milosavljević, je o vseh ključnih vprašanjih potekala dolgotrajna in intenzivna razprava, v kateri so bile najbolj sporne točke obrušene.
Tudi psiholog dr. Vlado Miheljak, ki kot politični analitik temeljito spremlja dogajanje v slovenski dnevni politiki, pravi, da sam nad vsemi rešitvami novega zakona ni navdušen. Pri predlaganem referendumu gre po njegovem mnenju samo za eno: pobudniki želijo ohranitev Grimsovega RTV-zakona. A ta je nacionalki prinesel veliko, morda nepopravljivo škodo. »V informativnem programu TV Slovenija je prišlo denimo do popolnega razpusta kadrov in vprašanje je, ali bo tako kakovostno ekipo še mogoče obnoviti. Največja težava pa vendarle ni v tem, da se je nacionalka s pomočjo dosedanjega zakona podredila neki politični eliti, temveč v tem, da je prišlo do popolne deprofesionalizacije. Nacionalka na taki nizki ravni, kot je danes, še ni bila. Z vidika profesionalnosti in odpiranja medijske svobode je novi zakon torej premik na boljše. Kot premik na slabše ga vidijo le tisti, ki želijo ohraniti privilegije, ki so jim bili zagotovljeni doslej,« je prepričan Miheljak.
Odgovor na vprašanje, kaj lahko na dolgi rok reši nacionalko, se torej ne skriva v referendumu. Odgovor se ne skriva niti v zakonodaji. »Če zaposlene na RTV prepričaš o tem, da je edino pomembno vprašanje, kdo bo sedel v programskem svetu in ali bodo javni uslužbenci, potem bo tudi njen program ustrezal tej maksimi. Pomembno bo le, kateri politiki se bodo pojavljali in koliko informativnih oddaj bodo imeli. Zato bi se morala nacionalka končno zavedeti, da je njena edina prednost ta, da je medij, ki skrbi za vse manjšine in za vsebine, ki se jih komercialnim postajam ne splača ustvarjati. Nacionalka bi se morala zavedeti, da predstavlja skupno dobro na področju komuniciranja,« opozarja Bašič Hrvatinova. Nekateri so prepričani, da bi se nacionalka na takšno pot lahko odpravila že, če bi se politiki končno prenehali vtikati vanjo ter bi jo pri finančnem in uredniškem vodenju prepustili sposobnim in neobremenjenim kadrom, ki bi se namesto s tem, kdo naj sedi na katerem položaju, ukvarjali z resnično pomembnimi vprašanji: od uvajanja novih tehnologij do snovanja novih programskih vsebin in programov, ki jih RTV omogoča digitalizacija. A 12. decembra nas kljub temu čaka še en RTV-referendum o še enem RTV-zakonu. Kot da se iz kalvarije pred petimi leti nismo naučili popolnoma nič.