11. 11. 2010 | Mladina 45 | Kultura
Janez Pipan, režiser
… o tem, zakaj je letos režiral dve gledališki predstavi po delih Ingmarja Bergmana, ki se je v filmsko in gledališko zgodovino zapisal kot eden največjih režiserjev dvajsetega stoletja. Prvo, Persono, si lahko ogledate v Mini Teatru v Ljubljani, drugo, Jesensko sonato, pa v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
© Borut Peterlin
“Režiserju, ki uprizarja Bergmana, se spodobi nekoliko skromnosti. Začetnemu entuziazmu in samozavesti ob branju njegovih tekstov/filmov, ki so verjetno najbolj teatrogeničen material, ki ga je kadarkoli imel v rokah, hitro sledijo napadi mučnih dvomov: ali je sploh smiselno še enkrat prehoditi že jasno uhojene poti in s svojimi nerodnimi in negotovimi koraki mučiti tla ozemlja, ki je v istem pogledu beckettovska kamnita pušča in gosto naseljen bergmanovski metropolis, v katerem nekakšno civilizacijsko nezavedno na koncu vsake prehojene ceste znova in znova odkriva dotlej skrito stransko ulico, ki vodi nekam drugam. Unheimlich. Vsak novi Bergmanov označevalec postavi pod vprašaj vse prejšnje označevalce, si zapisujem v beležnico, medtem ko korakoma raziskujem njegove labirinte, še vedno, več mesecev po premierah Jesenske sonate v celjskem gledališču in Persone v Mini teatru, in se pri tem trudim, da to ne bi bili le ceneni turistični izleti. Treba je bilo iti drugam, stran od Bergmana in stran od sodobnega gledališkega mainstreama. Tri predstave (navedenima je treba prišteti še Millerjevo Smrt trgovskega potnika, tudi v Celju, ki je kot režija namerno ‘bergmanovska’ predstava), tri nepozabne gledališke ekspedicije s sijajnimi ekipami, s katerimi bi človek osvojil tudi svet.”
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 11. 2010 | Mladina 45 | Kultura
© Borut Peterlin
“Režiserju, ki uprizarja Bergmana, se spodobi nekoliko skromnosti. Začetnemu entuziazmu in samozavesti ob branju njegovih tekstov/filmov, ki so verjetno najbolj teatrogeničen material, ki ga je kadarkoli imel v rokah, hitro sledijo napadi mučnih dvomov: ali je sploh smiselno še enkrat prehoditi že jasno uhojene poti in s svojimi nerodnimi in negotovimi koraki mučiti tla ozemlja, ki je v istem pogledu beckettovska kamnita pušča in gosto naseljen bergmanovski metropolis, v katerem nekakšno civilizacijsko nezavedno na koncu vsake prehojene ceste znova in znova odkriva dotlej skrito stransko ulico, ki vodi nekam drugam. Unheimlich. Vsak novi Bergmanov označevalec postavi pod vprašaj vse prejšnje označevalce, si zapisujem v beležnico, medtem ko korakoma raziskujem njegove labirinte, še vedno, več mesecev po premierah Jesenske sonate v celjskem gledališču in Persone v Mini teatru, in se pri tem trudim, da to ne bi bili le ceneni turistični izleti. Treba je bilo iti drugam, stran od Bergmana in stran od sodobnega gledališkega mainstreama. Tri predstave (navedenima je treba prišteti še Millerjevo Smrt trgovskega potnika, tudi v Celju, ki je kot režija namerno ‘bergmanovska’ predstava), tri nepozabne gledališke ekspedicije s sijajnimi ekipami, s katerimi bi človek osvojil tudi svet.”
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.