Darja Radić: "Zadeve je treba postaviti v širši kontekst."

Darja Radić je železna lady. Ne zato, ker prihaja z Jesenic, ampak zato, ker sedi na vrhu resorja, ki se ji podira pod nogami. Večino svoje kariere, potem ko je konec osemdesetih diplomirala iz ekonomije, je posvetila turizmu. Na vrh ministrstva za gospodarstvo pa se je povzpela po odhodu Mateja Lahovnika. Od tedaj nima pretirane sreče. Namesto dopusta se ji je poleti zgodil Prevent, nato Vegrad, zdaj energetika, kjer tudi znotraj stranke Zares, katere podpredsednica je, nima enotne podpore. Z Darjo Radić smo se pogovarjali dan za tem, ko je nadzorni svet šoštanjske termoelektrarne zamenjal direktorja TEŠ Uroša Rotnika.

Gospa ministrica, kaj se dogaja v slovenski energetiki? Pravite, da je na prelomu.

Doslej je veljalo, da je energetika precej zaprt in stabilen sistem, ki je dajal vtis urejenosti. Država je imela v rokah škarje in platno, cene so bile nadzorovane in podobno. Tudi v primerjavi z drugimi sistemi, denimo italijanskim, je naš sistem dobro deloval. Toda sedaj, ne zaradi nas, ampak zaradi liberalizacije trga električne energije, prihaja do velikih premikov. Denimo zaradi režima izpustov CO2 oziroma zaradi podnebnih sprememb, pa tudi zato, ker je slovenska energetika preteklih 20 let preživela brez večjih investicij.

Sedaj pa vam stvari uhajajo iz rok.

Kako?

Če še sami ne veste, zakaj je bil razrešen direktor šoštanjske termoelektrarne Uroš Rotnik, a vam stvari ne uhajajo iz rok?

Zadeve je treba postaviti v širši kontekst.

Ne, ne, vi ste dejali, da ne veste, zakaj je bil razrešen. Mi vam ne verjamemo. Mislimo, da veste, zakaj je bil razrešen.

Ne, poglejte, ravno zato vam želim predstaviti ta širši kontekst. Moja prva naloga na mestu ministrice, poleg Preventa, je bil prav blok 6. Ko sem se začela ukvarjati s to investicijo in ko sem začela pregledovati poročila o tem projektu, ki jih je zahtevala vlada, so se mi porodili prvi dvomi o transparentnosti. Nikakor denimo nisem mogla dobiti odgovorov, ali je vse pregledno, brez nepravilnosti. Tudi finančne konstrukcije nisem mogla dobiti. Brala sem poročila, češ da obstaja dvom o pravilnosti, obstaja dvom o sprejemanju racionalnih odločitev, da finančna konstrukcija verjetno ne vključuje vseh stroškov in tako naprej. In ko sem na koncu prebrala oziroma ugotovila celo, da še niti gradbenega dovoljenja nimajo, se mi je prižgala rdeča luč. Treba je tudi povedati, kdo je sprožil vse te dvome.

Vlada, ki je zahtevala pregled?

Ne vlada, ampak EBRD. Evropska banka za obnovo in razvoj. Njeni strokovnjaki. Ker so želeli imeti zaradi kredita in obvladovanja tveganj v termoelektrarni svojega nadzornika. Že zato, ker nisem mogla dobiti jasne informacije niti o tem, ali je bil projekt voden transparentno, mi je bilo jasno, da ta ekipa, od nadzornega sveta HSE do uprave termoelektrarne, ne deluje. Ne vem, zakaj. Ne upam si komentirati in dvomim, da bomo kadarkoli to izvedeli. Zato ker informacij nismo dobili, ker je Borut Meh govoril eno, Uroš Rotnik drugo, nadzorni sveti pa tretje, sem že avgusta dejala, da imam vseh dovolj in da bodo potrebne menjave, če želimo ta projekt uresničiti.

Zakaj si je ta isti nadzorni svet naenkrat premislil? Videti je, kot da ste jim vi tako zaukazali, vključno s tem, da mora biti to avtonomna odločitev.

Vam lahko nekaj povem? Nihče ne verjame, da nimam prstov vmes. Še prijatelji mi pošiljajo takšne SMS-e. Toda če mi verjamete ali ne - moj vpliv bi segel kvečjemu do menjave nadzornega sveta HSE, kjer vlada še ima pristojnost. Od tu naprej pa imajo zamenjave drugo logiko. Viljema Pozeba, ki je nadomestil Boruta Meha na čelu HSE, sem, denimo, prosila, naj vodi HSE vsaj do združitve obeh stebrov. A je potem odstopil sam, ko je videl, da z združitvijo ne bo v kratkem še nič. Njegov naslednik, Matjaž Janežič, s katerim sem se nato sestala, pa mi je sam dejal, da se bo posvetil projektu TEŠ 6 in da vidi pot, kako ga uresničiti. In če prav slišim - tako mi je pojasnil Janežič - je nadzorni svet TEŠ Rotnika razrešil zato, ker je prišlo do kršitve pogodbe o aktivnem nadzoru nad investicijo bloka 6. Rotnik ni dajal pravočasnih ali pravilnih informacij HSE.

Kako pa potem vi razumete že drugo grožnjo članov SD iz Šaleške doline, da bodo proti vam vložili interpelacijo?

Jasno je, da sem se vedno pripravljena zagovarjati v parlamentu, ker so moje namere poštene. Čutim se odgovorno in želim imeti čim bolj jasno sliko in jasna zagotovila. Konec koncev gre za milijardo 200 milijonov evrov. In po tem je tudi jasno, da so interesi v ozadju veliki. In da ti interesi nimajo zveze s politiko. Interpelacije in tudi stavke sindikata so po mojem izraz pritiska in teh drugih interesov, ne pa to, za kar se izdajajo. To zame ni politika.

Kljub temu pa ti pritiski imajo učinek. Kar spomnite, ko ste želeli združiti oba stebra, je projekt ustavil Pahor, vi pa ste mu na tiskovni konferenci dejali, da so ga očitno prepričali. Kdo je popustil pod interesi: vi ali Pahor?

Morate vedeti, da imam jaz mnogo več informacij o samem projektu kot on ...

Da, toda Pahor je doslej vedno, kot je poudarjal, v takšnih primerih zaupal ministrom in jim dopuščal, da se sami odločajo. Tako je dejal tudi pri vaši prvi zgodbi, pri Preventu. Pri energetiki pa kot da vam ne zaupa.

Prepričana sem, da Pahorjev strah pred združitvijo elektroenergetskih stebrov v Sloveniji temelji na pomanjkanju informacij. On nima cele slike. Sama pa na drugi strani priznavam, da sem bila očitno prehitra, saj vsem vpletenim nisem predstavila celotne slike. Vso sliko imam denimo postavljeno v kontekst nacionalnega energetskega programa, pozabila pa sem, da ga drugi še ne poznajo in da v tem kontekstu še ne morejo razmišljati. Od tod po mojem razlike. In seveda, nad združevanjem nisem obupala, delamo dalje.

Ali je resnična slika taka: Z združitvijo obeh stebrov bi dobili tako močno družbo, da državi ne bi bilo treba jamčiti za TEŠ 6. Zato v parlament ne bi bil vložen zakon in zato ne bi bilo referenduma. Se z združitvijo stebrov želite ogniti referendumu o TEŠ 6?

Tudi to je lahko eden od razlogov. Nasploh je referendumov že preveč. Že z volitvami smo dobili mandat, da določena vprašanja rešimo, ne da nenehno obremenjujemo javnost. Je pa še več drugih razlogov ali učinkov. V enem podjetju bi denimo združili najboljše strokovnjake.

Posavce je strah, da jim tako želite odvzeti projekt druge nuklearke, ker bo skupen denar porabljen za TEŠ 6.

Bojijo se eni, bojijo se drugi. Sedaj želijo še Zasavci svoj holding in svoje hidroelektrarne, dravske elektrarne bi prav tako rade imele svoj holding in tako naprej. V slovenski energetiki se sedaj odločajo posamezni direktorji. Jaz pa moram gledati na slovensko energetiko. Drugi blok bo ostal kot možnost v nacionalnem energetskem programu. Toda najprej je treba preveriti umestitev takšnega objekta v širši regiji. Tudi Avstrija, Italija, Hrvaška imajo pravico, da se izrečejo o tej ideji.

Nenehno se pojavljajo tudi špekulacije, da boste razrešili Kopača. Celo Pahor je včeraj dejal, češ da mu je znano, da imata »Kopač in Radićeva različne poglede na energetsko politiko«. Lahko pojasnite?

S Kopačem imava iste in jasne cilje energetske politike. Če pa se razlikujeva, se razlikujeva pri izbiri poti do cilja. Včasih se o tem tudi na glas pogovarjava. A poglejte, kaj je Kopač v zadnjih dveh letih naredil: podpisana je pogodba za južni tok, dobili smo evropsko agencijo za energetiko (ACER), pospešil je dodeljevanje spodbud za učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije. Skratka, če ga primerjam z drugimi direktorji, sodi on med najbolj učinkovite.

Torej ostaja?

Da.

Povejte sedaj od 1 do 10, kako vas je strah ministra Križaniča?

Joj, to pa je bila tista okrogla miza ...

... na njej ste dejali, da ob pogledu na ministra Križaniča pomislite na veliko nevarnost.

Tista okrogla miza je potekala na bolj šaljiv način. In ko mi je gospod Peter Frankl zastavil vprašanje, na kaj pomislim, ko slišim za besedo Križanič, sem v trenutku bolj v šali kot zares dejala, uf, na nevarnost, na davke in na prispevke.

Je pa v tem gotovo tudi nekaj resnice, mar ne?

Zagotovo. S Križaničem sva v nekakšnem konfliktu interesov. On mora skrbeti za poln proračun, jaz pa se borim za konkurenčnost gospodarstva, proti vsakršnim novim povečanim davkom ali prispevkom. Predvsem v času krize.

Ste tudi članica krizne skupine ministrov. Imate tam v rokavu, za vsak primer, še kakšen načrt dviga DDV-ja? Je to eden izmed rezervnih scenarijev?

O tem se pogovarjamo. Tudi o tem. O različnih dvigih. Toda moje stališče je zelo jasno: v tem trenutku, dokler ne dosežemo triodstotne rasti gospodarstva, kakršnokoli dvigovanje davkov, prispevkov, trošarin ne pride v poštev. Ne moremo več, gospodarstvo tega ne vzdrži.

Minister Križanič je zadnjič dejal, da smo v fazi krize, ko je najtežje obvladati živce. Kako vi vidite aktualno stanje gospodarstva?

Brezposelnost se dviguje in mislim, da se bo še dvigovala v prihodnjih mesecih ali v naslednjem letu. Pri nas sedaj prihajamo v fazo, ki sem jo napovedala ministru Lahovniku že na začetku leta 2010, da lahko jeseni pričakujemo večji val stečajev. To so stečaji podjetij, ki so v to krizo prišla nepripravljena. Glavni razlog, da imamo v Sloveniji tako močno krizo, pa je, ker se našemu gospodarstvu v pretežni meri v času konjunkture ni uspelo prestrukturirati. Zaspali smo. V tistem času je vse delovalo, vse je bilo mogoče prodati, o novih storitvah ali proizvodih je redko kdo razmišljal. Zato smo v krizo prišli nepripravljeni.

Vi imate dnevni vpogled v številke, kako hudo je?

Je kar hudo, če gledaš zgolj številke. A sama ta proces razumem kot čiščenje gospodarstva. Morda se sliši brezsrčno, a tudi to se mora zgoditi. Slaba podjetja morajo odmreti. Zadaj pa imamo zdrava podjetja, ki imajo dobre produkte in ki bodo zgodbo pognala naprej. Stečajev, ki bodo sedaj prišli, bo seveda bistveno več, kot je teh novih podjetij. Toda tudi ta so na poti. Sama se precej pogovarjam z gospodarstveniki in lahko ugotovim, da imajo vizijo in nove proizvode. Zato sem prepričana, da lahko na njih stavimo.

Mura, Prevent, Vegrad. Pričakujete še kak večji padec?

V ozadju umira precej srednje velikih podjetij ali pa malih. O imenih ne želim govoriti. Zato se bo po moji oceni brezposelnost povečevala še celo leto 2011. Kje se bo ustavila, je odvisno od dogodkov v Evropi. Predvsem od razmer v Nemčiji.

Za to vlado sta prvi dve leti. Kako komentirate očitek opozicije, denimo Janeza Janše, da je njegova vlada imela najboljše kazalce, vaša pa ima najslabše doslej? Vlada s svojimi odločitvami vendarle lahko vpliva na gospodarsko statistiko, mar ne?

Takšne primerjave bi bile upravičene, če bi imeli ista izhodišča. V primerih vlade Janeza Janše in vlade Boruta Pahorja pa gre za dve tako različni situaciji, da primerjava ni možna. In še tole: če bi jaz bila ministrica v vladi Janeza Janše, se z rezultati, kot so nam jih zapustili, ne bi upala hvaliti. Prejšnji vladi še najbolj zamerim, ker je »pregrela« gospodarstvo. To je hud problem. V vsakem primeru bi se morala vlada odzvati, a namesto da bi gospodarsko rast umirjali, so jo še spodbujali. Denimo s tem, ker so sredstva vlagali v nepremičninski trg, ko so se zadolževali v tujini na račun gradbeništva, denimo avtocestnega programa.

Vaše, vladne projekcije kažejo, da naj bi se država iz leta v leto vse manj zadolževala. A kdaj bomo prišli do ničle, kdaj bomo začeli dolg zmanjševati? Je to sploh predvideno?

Čim prej. Že naslednje leto pridejo prvi računi. Celoten proces, da pridemo na zeleno vejo, pa bo gotovo trajal nekaj let ali kar celo obdobje. Vse to je odvisno predvsem od mednarodnega okolja.

Kako ste vi razumeli Lahovnikov odhod? Je res odšel zaradi Ultre, kot je zapisal v pismu?

Tega ne morem komentirati. Sem pa prepričana, da razlog ni Ultra. Samo to lahko rečem.

Torej TEŠ 6?

Ne komentiram.

To ministrstvo je bilo pod Lahovnikom nekakšno jedro t. i. protitajkunskega boja. Ga vi nadaljujete?

Tajkuni so hud problem naše družbe. Predvsem zato, ker ustvarjajo neko zelo negativno ozračje in ker mečejo slabo luč na vse druge menedžerje. To so ljudje, ki so bistveno presegli svoje sposobnosti in zmožnosti. Namesto da bi vlagali v podjetja in razmišljali o strateškem razvoju, so izčrpali naša najpomembnejša podjetja. To je vsekakor vredno vsega obsojanja. Minister Lahovnik se je temu uprl in pri tem sem ga zelo podprla. Če bi bilo po moje, bi nastopili še mnogo bolj odločno. Zame je absolutno nesprejemljivo, da se ti primeri vlečejo tako dolgo. Da vsi tisti, pri katerih so nepravilnosti očitne, še danes ne čutijo posledic.

Kako mislite, da bi bili vi še veliko bolj odločni? Saj niste sodišče.

Res je. Mi nimamo vpliva na policijo ali sodišča. A če bi lahko, če bi imela vpliv, bi zagotovo uporabila takšne inštrumente, kot so jih uporabili v Avstriji, pri direktorju Hypo Banke.

Na kaj mislite?

Gospod se bo branil iz zapora.

Ampak ali se vam kdaj ne zdi, da se je zaradi tega protitajkunskega boja politika preveč vmešala v gospodarstvo? Saj veste, banke so zaradi političnega pritiska prenehale kreditirati npr. Istrabenz, Merkur, Pivovarno. Ne bi bilo objektivno boljše, če bi kredite podaljšali?

Ne, v tistem trenutku je bila poteza edina prava. Te procese je bilo treba ustaviti. Ne samo zaradi podjetij, ki so jih s tem izčrpavali, ampak tudi zato, da so banke dobile jasno sporočilo, da tak način poslovanja ni primeren. Da se tako ne ustvarja pozitivno ozračje in da to ni prispevek k narodnemu gospodarstvu. Sicer težko v tem trenutku ocenim, ali smo se mi, torej politika, premočno odzvali. Gotovo pa je, da vzrok za sedanjo neaktivnost finančnega sektorja ni le v državi, ki je ustavila sporno kreditiranje.

Diplomirali ste iz Galbraithove analize sodobnega kapitalizma za magisterij pa ste naredili model turizma Kranjske Gore. Naj to razumemo kot karierni vzpon?

Galbraith je tedaj napisal precej zanimivo knjigo z naslovom Čas negotovosti. Mi pa smo ravno tedaj prešli iz socializma v tržni sistem. V tem smislu se je bilo zanimivo spraševati, kako naj gre Slovenija naprej oziroma kako začeti s kapitalizmom. Galbraith je tedaj poskušal kapitalizem razumeti prav skozi mreže manjših podjetij okrog velikih korporacij, ki naj bi generirala razvoj. Je pa že tedaj poudarjal družbeno odgovornost podjetij, ki naj bi bila ključna.

In kako danes gledate na slovenski kapitalizem?

Naš razvoj niti približno ni šel po tej poti. Mreže že imamo, a ne tistih gospodarskih. Moram pa še odgovoriti na drugi del vašega vprašanja, in sicer ali je ukvarjanje s turizmom pomenilo karierno nazadovanje. Potem sem poskušala vzpostaviti t. i. destinacijski menedžment v Kranjski Gori. Destinacijski menedžment je sodoben strateški pristop k zagotavljanju konkurenčnosti turističnih destinacij. Za turizem namreč velja neka posebnost: na tem področju ni prave konkurence med podjetji, konkurenca se vzpostavlja med destinacijami. Morda se sliši malce pretenciozno, ampak na tej podlagi je potem nastala destinacijska organizacija v Kranjski Gori, ki sem jo tudi vodila prva leta - nisem sicer čisto zadovoljna s konkretnim razvojem -, kasneje pa tudi drugje po Sloveniji.

Omenili ste mreže. Ste tudi vi del mreže? Natančneje, t. i. oranžnega cunamija?

Moram reči, da je imel gospod Vizjak prav, ko je na zaslišanju v parlamentu rekel, da nisem politično izkušena in da nimam politične moči. Na vprašanje, kako se bom branila proti politični moči, sem mu odvrnila - z močjo argumentov. Zdaj vem, da je imel Vizjak prav. Nisem ravno politično izkušena oseba.

A vas včasih kam odpeljejo, ne da bi se tega zavedali?

Ne v tem slogu. Sedaj šele odkrivam, kaj je to slovenska politika. Oziroma kaj vse ti v imenu politike lahko naprtijo. Karkoli delaš, lahko kar naenkrat dobi velike politične razsežnosti, tone ali ozadja. Imam denimo strokoven projekt združevanja slovenskih energetskih stebrov. Nato pa to kar naenkrat dobi neko barvo. Na primer, da mi je nekaj naročil moj politični šef. Če sem čisto odkrita, mi to ni najbolj prav. Seveda z Golobičem sodelujem, že prej sva sodelovala, še pod Lahovnikom, ker ima naše in njegovo ministrstvo mnogo skupnih točk, kot je spodbujanje inovativnosti in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. A to, kar lahko danes slišite v javnosti, so velika pretiravanja.

Se vam zdi, da smo s podjetniško svobodo v Sloveniji šli predaleč? Da je ustanovitev podjetja prelahka?

Na tem področju je res prišlo do paradoksa. Po hitrosti ustanavljanja podjetij smo na lestvici konkurenčnosti na drugem mestu, pri nas je mogoče podjetja ustanavljati kot po tekočem traku. To nas na lestvici konkurenčnosti potiska navzgor. Na videz je to zelo dobro, po drugi strani pa sedaj ugotavljamo, da prav ta pretirana svoboda ustanavljanja podjetij povzroča ogromno problemov, od ustanavljanja t. i. podjetij nabiralnikov naprej. Zato sedaj tudi razmišljamo, kako v prihodnje. Ali ne bi bilo smiselno postaviti nekaterih omejitev, kot so bile nekoč? Ali ne bi bilo smiselno spet preverjati resničnosti izjav, ki jih lastniki dajejo ob ustanovitvah?

Na začetku ste se ukvarjali s Preventom, sedaj se ukvarjate z Vegradom. Je Vegrad pri nas en sam ali jih je več? Gre torej za sistemski problem?

Če začnem s Preventom - to podjetje ni sistemska napaka, ampak je precej osamljen primer, kjer je prišlo do namernega uničenja zaradi spora med lastniki.

Toda iz tujine vemo za primere sporov med lastniki, kjer so politiki lastnike zaklenili v sobo tako dolgo, dokler se niso dogovorili.

Če bi jaz tako ukrepala, bi se zgodba zame slabo končala. Toda Vegrad na drugi strani je sistemska napaka. Rekla bi, da je sistemska napaka konjunkture in pregrevanja gospodarstva na nepremičninskem trgu. Gradbeništvo se je v zadnjih štirih letih precej razmahnilo in je danes v težki situaciji. A zakaj? Če odmislimo vse nepravilnosti in sume goljufij, kar je po mojem stranski produkt, je problem gradbeništva v tem, da so zaradi prevelike rasti tega sektorja zašli v težave zaradi nakupa nove opreme. Strojev torej. Za to so se močno zadolžili. In sedaj, ko se je trg sesul, so stroji neizkoriščeni, prodati jih ne morejo, treba pa je odplačevati kredite. Zaradi tega je sedaj slovensko gradbeništvo v krizi.

Pripravljate tudi dosje o Vegradu. Končan naj bi bil do konca meseca. Kaj bo pisalo v njem?

Naukov bo veliko. Najpomembnejši bo zagotovo, da so nadzorniki, čeprav so šli skozi strokovni pregled kadrovsko-akreditacijskega sveta, preslabo poučeni, kakšne so pravzaprav njihove pristojnosti, kako nadzirati podjetja in kako ravnati v primerih, ko naletijo na sume nepravilnosti ali celo sume kaznivih dejanj. To je številka ena. Zakaj danes vemo za nepravilnosti v Vegradu? Ja, seveda, ker je od leta 2010 v Vegrad prišla državna PDP, kjer smo mi dobili našega nadzornika. Šele s tem so se začela razkrivati ozadja. Pred tem je bilo vse lepo, super in fajn.

Imate občutek, da vas je Hilda Tovšak naplahtala?

Namere gospe Tovšakove niso bile dobre in čiste. To je meni jasno. Ne samo zaradi odnosa do države, ampak tudi zaradi znanega odnosa do upnikov, investitorjev in delavcev. Na ministrstvu poznamo precej projektov, ki smo jih sofinancirali in za katere vemo, da so bili izpeljani precej netransparentno. Že spomladi sem dejala, da bi moral iti Vegrad čim prej v stečaj.

Včasih, v socializmu, so imeli ministri petletke. To je bil še čas, ko je bilo gospodarsko ministrstvo tudi veliko bolj pomembno, kot je danes, ko se naj ne bi več vmešavali v ekonomijo. Kakšna je vaša petletka?

Moj cilj je vzpostaviti slovenske razvojne centre. To pomeni, da bomo poskušali določena podjetja povezati pod isto streho, na določenih tehnoloških področjih. In sicer na tistih, kjer smo že zdaj dobri, kjer imamo že sedaj znanje in pristojnosti. Zelo pogosto namreč v Sloveniji naletimo na majhne, lokalne vrtičke. To je tipično. Te vrtičke je treba povezati, združiti znanje in tako postati malce pomembnejši igralec na globalnem trgu.

Na primer kje?

Denimo na področju avtomobilske industrije. Tukaj se slovenska podjetja ne bi povezala kot dobavitelji, ampak kot t. i. preddobavitelji. Preden sem postala ministrica, niti nisem vedela, da naša podjetja nastopajo pri vseh večjih avtomobilskih podjetjih že sedaj kot razvojni dobavitelji. Poleg avtomobilske industrije smo odlični še na področju farmacije, biomedicine, informacijske tehnologije, energetike in na področju obnovljivih virov energije. Imamo še lesnopredelovalno industrijo. Ko jo v tem trenutku pogledam, sem precej nezadovoljna. Enostavno ne razumem: kot država imamo ogromno lesa, pa ga tukaj ne znamo predelati v dodano vrednost, ampak ga izvažamo v tujino, predvsem v Avstrijo. Lesnopredelovalna industrija je pri nas zaspala in na tem področju bi si želela nekega razvojnega preboja. Slovenija ne more biti država s poceni delovno silo, to je sedaj že jaso. Pa ne le zato, ker želimo biti socialna država. Ampak enostavno zato, ker za tako strategijo nimamo dovolj delovne sile.

V razmerah, ko imamo več kot 100 tisoč brezposelnih, ta izjava deluje malce cinično.

Ja, vem. Ampak poglejte od daleč, v svetovnem merilu. Cela Slovenija je za eno malce večjo korporacijo. Zato tudi pri nas ne morete postaviti kakšne večje tovarne. Nedavno smo se pogovarjali o neki neposredni tuji investiciji v Mariboru, kjer bi delo dobilo okrog 500 ljudi. Morda mi ne verjamete, ampak 500 nekvalificiranih ljudi v Mariboru je težko dobiti. Kaj šele, da bi dobili orodjarje, varilce. Zaradi tega moramo graditi razvoj na znanju in ne na ponujanju poceni delovne sile. Zato mi nikoli ne bomo delali avtomobilov. Avtomobile bodo jutri delali na Kitajskem ali v Indiji, mi pa bomo razvijali specialne komponente. In če hočemo iti po tej poti, moramo delavce tudi temu primerno plačati. Z ministrom Gasparijem sva največja zagovornika t. i. kapice, torej navzgor omejenega limita pri plačevanju socialnih prispevkov.

Ampak v tem primeru bi vsem z najvišjimi plačami znižali plačilo socialnih prispevkov. Denimo tudi menedžerjem.

Tudi menedžerji bi padli v to skupino, ampak ukrep bi deloval tudi za t. i. razvojnike. Zakaj? Pogovarjam se s tujimi investitorji, ki so pripravljeni v Slovenijo seliti svoje razvojne oddelke. V Sloveniji je kakovost bivanja visoka, tukaj je lepo delati in živeti. A prav za visokokvalificiran kader so stroški dela pri nas preveliki. Če bi nam torej uspelo doseči, da bi bile neto plače razvojnikov višje, bi tako stimulirali ustanavljanje podjetij z visoko dodano vrednostjo, po drugi strani pa bi tudi naši strokovnjaki ostajali doma.