Mastodont iz Šoštanja

Slovenija naj bi leta 2015 dobila ogromen 600-megavatni blok številka 6, ki bo do leta 2054 pokuril ves lignit v Velenju. Morda celo tistega pod Šoštanjem. Sprva je bilo načrtovano, da bi gradili manjši, 400-megavatni blok za okrog 600 milijonov evrov. Ker so pogodbo podpisali ob najbolj nemogočem času in ker so tudi povečali razsežnosti bloka, se je cena dvignila na 1,2 milijarde evrov. Zaradi površnosti pri načrtovanju in zamude pri pridobivanju dovoljenj bo stvar še dražja. Ker je blok tako velik, bo zmanjkalo premoga, preostale enote, blok 4 in 5 z novimi plinskimi turbinami iz leta 2004, bodo ostale neizkoriščene. Elektrika, ki jo bo ta blok proizvajal, bo draga. Izpuhi, ki jih bo blok bruhal v ozračje, ekološko nesprejemljivi. Ampak v redu, ker gre za reševanje delovnih mest, je javnost v to privolila. Če smo privolili v to, da bodo ekološko sporni objekt gradili na primer Štajerci, iz dobička obnovljivih virov (Dravske elektrarne), bomo sedaj pristali še na argument iz Šaleške doline, da sme projekt voditi le lokalec, ki najbolj »razume« potrebe lokalnega okolja?

TEŠ do groba

Odstavljanje Uroša Rotnika, bivšega direktorja šoštanjske termoelektrarne, je prejšnji teden razburkalo koalicijo, lokalno srenjo in elektroenergetske sindikate, ki so ponovno zagrozili z električnim mrkom. Verjetno pa tudi njegovo sosedo, Danico Delopst, ki stanuje v ulici Florjan 252 (Rotnik živi zraven, na naslovu Florjan 251). Tako kot vsa Šaleška dolina je tudi ona dihala z njim. Gotovo je bila tudi ona zgrožena nad rokohitrsko zamenjavo uspešnega in priljubljenega direktorja, kot menijo mnogi v dolini. A ne le zato, ker je soseda. Gotovo tudi zato, ker njen čistilni servis za »Rotnikovo« termoelektrarno opravlja različne posle. V času letnih dopustov, avgusta 2008, ji je denimo termoelektrarna za popravilo gumbov, hlač, brezrokavnikov, majic, kombinezonov in drugih oblačil plačala 3950 evrov. Lani je tako njen servis, v katerem je zaposlena ena oseba, imel za 61 tisoč evrov prometa. S tem seveda ni nič narobe. Je pa razumljivo, da je Danica Delopst »za« Rotnika. Problem postane, če je takšnih pogodb veliko.
Brez dvoma, Termoelektrarna Šoštanj ima v lokalni skupnosti izreden pomen. Nedavno je Rotnik postal celo častni občan Šoštanja, TEŠ gradi krožišča in igrišča, sponzorira športne klube in sklepa lokalne pogodbe z izvajalci storitev, naročniki in izvajalci, ki so nemalokrat tudi sosedi. Če želimo razumeti Šaleško dolino ali celo delavce, ki si te dni jemljejo termoelektrarno v svoje roke, je treba preseči logiko lignita. V lastniški mreži Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje so celo podjetja, ki se ukvarjajo s promocijo eko zavesti, kot je »Center odličnosti nizkoogljične tehnologije« ali »Inštitut za ekološke raziskave«. Rudnik je tudi glavni promotor turizma v regiji. V lasti ima rekreacijske centre in hotele, celo hotele v Fiesi ali Strunjanu. Direktor Premogovnika je tudi »šef« smučarskega centra Golte, velenjske lesne industrije in inkubatorja »Saša«, kjer rastejo nove podjetniške ideje. V lasti imajo tudi socialne ustanove, kot je velenjski šolski center ali dom za ostarele Center starejših Zimzelen. Skratka, elektro-premogovniška naveza skrbi za vse: od ogrevanja stanovanj prek dobave elektrike do porok, sprostitve, počitnikovanja, vmes poskrbi za nastanitev šolarjev, na koncu pa za ostarele. In mimogrede, rudarska godba rada igra tudi na pogrebih.
Tako v resnici ni nič čudnega, da so sindikati, torej delavci, zaposleni v TEŠ, ta teden v stavki, ki je potekala po lepo zastavljenem scenariju, stopili v bran direktorju Rotniku, kar je sicer nenavadno za sindikate. Toda tudi za delavci stojijo interesi, ki praviloma ne bi smeli biti del sindikalnega boja. Pravnik Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) Andrej Zorko nam je denimo na naše vprašanje odgovoril, da še nikoli ni slišal za primer, ko bi neki direktor sindikalnemu voditelju za službene namene kupil avto. A ravno takšen primer obstaja v TEŠ. Avto je vodji sindikata Termoelektrarne Šoštanj Branku Sevčnikarju kupil prav Rotnik - za kar mu je Sevčnikar verjetno hvaležen. In na drugi strani ni dvoma, da imajo direktorja radi tudi delavci. V TEŠ jih je skupaj zaposlenih 507, na leto gre za njihove plače kar 18 milijonov evrov ali v povprečju 3000 evrov bruto na mesec na zaposlenega. Samo za primerjavo: povprečna bruto plača v Krki, ki je po dobičku slovensko najuspešnejše podjetje, je lani znašala 2400 evrov. Da, skupaj z vsemi nagradami, božičnicami in podobno imajo delavci v TEŠ v povprečju višje plače kot zaposleni v Krki.

»Mastenje« ob elektriki

Zadnje dogodke v Šaleški dolini, ki so se sprožili z Rotnikovo zamenjavo, je velenjski podžupan Srečko Meh, kot je znano, poskušal pojasniti z interesi stranke Zares. »Mi v Šaleški dolini na splošno mislimo, da je Golobič zelo vpleten v vse to, ker drugega razloga enostavno nimamo. Kdo bi imel interes zamenjevati dobrega menedžerja?« je dejal Meh za RTV Slovenija in se čudil, kako lahko neka komajda zaznavna stranka kroji usodo vse Šaleške doline. To je seveda res, kajti stranka Zares je pristojna za gospodarski resor in s tem za energetiko. Tako so zamenjavo Rotnika in kritike na račun šestega bloka razumeli tudi delavci, ki so ob protestu nosili napise »oranžni cunami«. Seveda pa je vedno možno, da se s takšnimi argumenti in teorijami ali politizacijo poskuša zakriti kaj drugega. Če ne verjamemo Golobiču, pa gre morda verjeti njegovemu političnemu konkurentu, bivšemu gospodarskemu ministru Andreju Vizjaku?
Vizjak je aprila 2009 poslal Pahorju dopis, v katerem se je odzval na nekatere tedanje pozive in komentarje sindikata delavcev TEŠ. Zapisal je, da vodja sindikata TEŠ Branko Sevčnikar začne z javnim nastopanjem »vedno, kadar ocenijo njegovi botri, še posebej direktor Premogovnika Velenje Milan Medved, da so ogroženi interesi teh vodilnih. G. Branko Sevčnikar je bil žal vedno podaljšek lobijev, ki so se mastili ob šaleški energetiki in so pod krinko sindikata in rudarjev ter z zlorabo zastopanja zaposlenih v elektroenergetiki izvajali pritiske na politiko«. Ob tem je Vizjak Pahorju sporočil, da bodo ti posebni interesi za 1,2 milijarde evrov, »pri čemer sami ne premorejo niti 100 milijonov evrov lastnih sredstev«, z astronomskimi krediti za desetletja obremenili celotno slovensko energetiko. Zaradi tega naj bi v prihodnje vsi plačevali dražjo elektriko. Končal je s sporočilom, da sam sicer podpira gradnjo šestega bloka, a ne tako velikega.
O kakšnih »interesih vodilnih« in »mastenju« piše Vizjak, pa morda priča pismo, ki ga je nedavno na komisijo za preprečevanje korupcije, v Termoelektrarno Šoštanj in na vlado naslovil Ferid Mrkaljević iz Velenja. V pismu piše, da je Rotniku poslal izjemno poceni ponudbo za opravljanje vzdrževalnih del, a so ga v termoelektrarni začeli prepričevati, naj raje odneha, nato pa so ga zavrnili. Z razrešitvijo Rotnika, piše Ferid »bi dali vsaj možnost, da se v TEŠ preneha z izrazitim klientelističnim izborom zunanjih izvajalcev, ki v strogo vodotesnem krogu zaračunavajo TEŠ bistveno višje cene od sedaj normalnih na trgu ... javna tajna je, kdo je prevzel dela od Vegrada v stečaju, kako so se stvari dogovarjale in dogovorile na hitro in v zaprtem krogu izvajalcev«. Ravno tako naj bi bila v Velenju javna skrivnost, »kako visoki zneski se za zunanje izvajalce vzdrževanja mesečno prelivajo iz TEŠ«, ob tem pa TEŠ ne izvaja javnih razpisov.

Po domače

Ker je le malokdo neobremenjen z interesi - se je morda dobro spomniti Draga Fabijana. Fabijan je danes direktor podjetja Litostroj Power. Pred petimi leti, še pred Jožetom Zagožnom, pa je bil tisti, pod katerim je nastal Holding slovenske elektrarne. V teh energetsko prenapetih trenutkih je morda ključna prav njegova zgodba. Spomni se, da sta ob ustanovitvi Holdinga šoštanjska termoelektrarna in velenjski rudnik »zelo konstruktivno sodelovala« pri vseh odločitvah HSE-ja. Po drugi strani pa se niti državna niti lokalna politika nista pretirano zanimali za njihove projekte. Razumljivo, ko je dobil sistem v roke, je imel ta okrog 40 milijonov evrov izgube. Potem pa je prišlo do preobrata. Zaradi trgovanja z električno energijo, predvsem prodajo v Italijo, je HSE postal holding, katerega dobiček je bil večji od dobička Leka in Krke. »To je bilo sicer dobro za državo, a vsi zainteresirani za delitev kolača so ob tem zelo težko stali ob strani. Potem so se začeli napadi in razna podtikanja,« se spominja Fabijan.
Fabijan pa se spominja še nečesa: Rotnik, ki je tedaj prevzel vodenje TEŠ, je hotel na vsak način zgraditi dve plinski turbini, a se Fabijan s podpisom pogodbe s Siemensom ni strinjal, ker še niti ni bilo prostorskega načrta za graditev plinovoda, kaj šele plinovoda. »To ni samo formalnost. Če podpišete pogodbo, ni poti nazaj, začnejo teči roki. V pogodbi so skoraj vedno tudi t. i. eskalacijske klavzule, zamudne obresti, ki lahko postanejo problem, če ne dobite dovoljenja oziroma ga ne dobite pravočasno,« pravi in dodaja: »Vem, da sem vztrajal, da se pogodba podpiše, če se že mora, z odložnimi pogoji, kar pomeni, da začne veljati, ko investitor izpolni pogoje za investicijo. Kaj je sprejel NS TEŠ, ne vem, ker sem bil takrat že v odpovednem roku.«
Ta zaplet spominja na sedanje težave ob gradnji TEŠ 6. Čeprav je bila pogodba z Alstomom podpisana, TEŠ 6 še zmeraj nima okoljevarstvenega dovoljenja in gradbenega dovoljenja za hladilni stolp - soglasje h gradbenemu dovoljenju mora namreč dati tudi Eles, ki pa zahteva, da se mu vnaprej odobrijo višji stroški za zagotavljanje t. i. terciarne regulacije (rezerve ob izpadu). S tem pa tveganje za TEŠ narašča. In tudi zgoraj omenjene plinske elektrarne kažejo na malce neprofesionalno načrtovanje: obe plinski turbini s parnimi kotli je Rotnik leta 2004 zgradil za 60 milijonov evrov, z njima pa dodatno grejejo vodo zaradi boljšega izkoristka bloka 4 in bloka 5. Po investicijskem programu naj bi turbini delali do leta 2026, toda po novem, ko naj bi po gradnji bloka 6 upokojili blok 4 in blok 5, bo ta 60-milijonska investicija ostala neizkoriščena.

Prepozno

Verjetno največja tragedija bloka 6, ki so ga začeli načrtovati pred približno sedmimi leti, pa je, da ta vprašanja nikoli niso prišla v javnost. Še huje, pravzaprav celovite informacije niso prišle niti do družbe matere, Holdinga slovenskih elektrarn. Znano je dejstvo, da prejšnji vodja Holdinga Jože Zagožen, ki je parafiral zloglasno pogodbo z Alstomom, napisano v angleščini, ne zna angleško. Dejansko je Uroš Rotnik projekt zakoličil in plačal 25 milijonov evrov vredno rezervacijo, še preden se je v Sloveniji javna razprava prav začela. Morda niti ne tako naključno: Rotnik je namreč pogodbo z Alstomom podpisal nenavadno hitro. Dr. Dean Besednjak, predsednik odbora za aktivni nadzor nad investicijo TEŠ 6, je denimo v svojem poročilu zapisal, da je predstavnik slovenskega ministrstva za finance že junija 2007 ugotovil, da je HSE oziroma TEŠ v pogajanjih z Alstomom v podrejenem položaju, zaradi česar »bi bila potrebna intervencija Vlade Republike Slovenije - skupni sestanek z veleposlaniki držav dobaviteljev« - toda poslovodstvo TEŠ se na to ni ustrezno odzvalo in je kljub vsemu nekaj mesecev kasneje podpisalo rezervacijsko pogodbo (19. 9. 2007) in kasneje glavno pogodbo za dobavo »brez podpore strokovnjakov z izkušnjami na tem področju«.
Dvomi o Rotniku in seveda o njegovi navezi z lokalnimi interesi, predvsem z direktorjem premogovnika Velenje, so postali očitni, ko je finska družba Pöyry v poročilu za Evropsko banko za obnovo in razvoj zapisala, da je »postopek nabave za projekt, kot so ga izbrali v TEŠ, temeljil na zelo omejeni konkurenci« in pa da bo v premogovniku Velenje do leta 2054 zmanjkalo približno 10 milijonov ton premoga. To poročilo so iz TEŠ na matični HSE poslali kakšne štiri mesece za tem, ko so jo dobili. A to, t. i. šum v komunikaciji, morda niti ni ključni razlog, zaradi katerega so nadzorniki razrešili Rotnika. Vse bolj očitno je namreč, da se v Šoštanju želijo rešiti finančnih obvez, ki izhajajo iz bloka 6. V investicijskem planu iz oktobra 2009 se je namreč Rotnik zavezal, da bo k 1,2 milijarde evrov vredni investiciji prispeval 130 milijonov evrov do leta 2015. Doslej je TEŠ zbral le okrog 7 milijonov evrov. Večino denarja od 207 milijonov, kolikor jih je bilo porabljenih doslej, so plačali preostali v skupini HSE. Precej je denimo prispevala Štajerska: kar 30 milijonov evrov je prišlo iz Dravskih elektrarn. Na drugi strani pa je Rotnik mimo nadzornega sveta zgradil preveliko in predrago upravno stavbo za 9,8 milijona evrov. Zgradil jo je na njihovem zemljišču, brez investicijskega programa, za skoraj 2000 evrov na kvadratni meter.
In končno - prav tako je nerazumljivo, zakaj v TEŠ še vedno niso potrdili že izpogajanega aneksa k pogodbi z Alstomom iz marca letos, v katerem so pogajalci iz Holdinga »fiksirali« del zneska, ki bi se v skladu z originalno pogodbo lahko povečeval. Le zakaj se v tem primeru TEŠ ne mudi, če je to v očitnem interesu davkoplačevalcev? Morda zato, ker bi s tem vodstvo, torej Rotnik, priznalo še eno napako?