Boštjan Krisper: »Navadni potrošniki subvencionirajo posojila VIP-strankam«

Boštjan Krisper, svetovalec za finančne storitve pri Zvezi potrošnikov Slovenije, o tem, zakaj banke nekaterim odobrijo bistveno ugodnejša posojila kot drugim in zakaj slovenski potrošniki stanovanjska posojila plačujemo po višji ceni kot potrošniki v drugih evropskih državah

Predsednik uprave Merkurja Blaž Pesjak je pri banki Factor, ki jo vodi njegov oče, dobil stanovanjsko posojilo z izjemno ugodnim 0,5-odstotnim pribitkom, bivša vodja Pahorjevega kabineta Simona Dimic je pri NLB dobila posojilo z 1,6-odstotnim pribitkom, stranka SDS pa posojilo za deset let z 1,3-odstotnim pribitkom. Je v teh primerih mogoče govoriti o posojilih, najetih pod komercialnimi pogoji?

> Trenutno se pribitki na spremenljivo obrestno mero bližajo dvema odstotkoma in manj, torej so spet tam, kjer so bili pred krizo. S spretnim pogajanjem je pribitek mogoče znižati tudi na 1,5 odstotka. Kakšen popust bo dala banka, je seveda odvisno od višine najetega posojila, trajanja odplačevanja, odstotka lastne udeležbe in vrednosti zavarovanj. Če najamete pol milijona evrov posojila z 20-letno dobo odplačevanja, pri čemer sami za naložbo prispevate 80 odstotkov denarja, bo vaš pribitek lahko nižji kot pribitek nekoga, ki najame sto tisoč evrov posojila s 30-letno dobo odplačevanja in 40-odstotno lastno udeležbo. Čim manjša je potrošnikova udeležba, tem bolj je posojilo tvegano in toliko višji je pribitek. Pribitek je tudi neke vrste premija na tveganje, če posojilojemalec ne bo mogel poplačati posojila. V primerih, ki jih omenjate, gre praviloma za zelo velike zneske, kakršnih banka navadnemu potrošniku sploh ne bi odobrila, ker ne bi imel dovolj zavarovanja. Pri Zvezi potrošnikov s primeri VIP-ponudb nimamo opravka, zato zelo težko presodim, ali gre za komercialne ponudbe.

Kako visok pribitek za stanovanjsko posojilo pa je po vašem mnenju ugoden?

> Trenutno je ugoden vsak pribitek, manjši od dveh odstotkov. Pri tem je treba na zadevo gledati celostno. Danes je vrednost referenčne obrestne mere EURIBOR zelo nizka, saj znaša le odstotek. Če banka za dolgoročno posojilo odobri dveodstotni pribitek, to za potrošnika torej pomeni triodstotno obrestno mero. Toda hkrati se moramo zavedati, da se je EURIBOR zadnja leta v povprečju gibal med dvema in tremi odstotki. Če bo torej v prihodnje zrasel za dva odstotka, bo potrošnik s triodstotne obrestne mere prešel na petodstotno. Zato je nujno, da vsak potrošnik, ki danes najema dolgoročno posojilo, od banke zahteva izračun, koliko bo znašal njegov obrok, če bo EURIBOR zrasel za dva ali tri odstotke. Ko dobi izračun, naj dobro premisli, ali je posojilo sposoben odplačevati. Če bi namreč že zdaj komaj odplačeval 500 evrov mesečnega obroka, je še toliko manj verjetno, da bi bil ob podražitvi posojila sposoben odplačevati 650 evrov mesečnega obroka.

Priznati morate, da je Pesjakov 0,5-odstotni pribitek absurdno nizek.

> Očitno se zna zelo dobro pogajati. Mogoče bi lahko napisal kak članek, kjer bi drugim potrošnikom razkril, katere prijeme je uporabil, da mu je banka odobrila tako ugodno posojilo (smeh).

Ali ne gre banka pri tako ugodnih posojilih v minus?

> Stroški posojila za banko so odvisni od številnih dejavnikov, npr. od obrestnih mer depozitov, rezervacij in cene sposojanja denarja na medbančnem trgu. Pomembni so tudi drugi posli s stranko. To torej ni nujno izguba banke. Če pa je, banka to izgubo lahko uravnava tudi tako, da tistim z manjšo pogajalsko močjo, torej s slabšo boniteto, ponudi posojila pod manj ugodnimi pogoji kot onim z večjo pogajalsko močjo, torej z boljšo boniteto. To pomeni, da tisti, ki imajo slabši pogajalski položaj, pravzaprav subvencionirajo posojila onim, od katerih si banka v prihodnje obeta več. To so lahko tudi posojila VIP-strankam in prijateljskim podjetjem. Potrošniki pa lahko prav tako nosijo breme lahkomiselnega posojanja bank. Posojila za menedžerske odkupe podjetij in druge tvegane posle bank iz preteklih let danes plačujemo navadni potrošniki z dražjimi posojili. Načeloma je vsaka ponudba komercialna. Jezi pa me, ko tisti, ki imajo nižjo boniteto, plačujejo dražja posojila zato, da lahko banka nekaterim svojim strankam ponudi ugodnejša posojila.

Kakšno korist ima banka od tega, da Dimičevi odobri zelo ugodno posojilo?

> Ne poznam celotnega ozadja tega primera, zato ga težko komentiram. Odločitev banke je odvisna tudi od tega, s kakšnimi cilji in po kakšnih načelih posluje. Zavedati se je treba, da politiko banke narekujejo njeni lastniki. Oni so tisti, ki odobrijo strategijo poslovanja in posredno vplivajo na to, kako agresivna bo banka pri svoji ponudbi in kakšne posebne pogoje bo ponujala. Oni so tudi tisti, ki naj bi banko nadzirali.

Kako fleksibilne so naše banke pri obrestnih merah za posojila? So ugodnejše posojilo pripravljene ponuditi tudi povprečnim potrošnikom?

> Pri obrestni meri za posojila so gotovo fleksibilnejše kot pri obrestni meri za depozite. Banka pri odobritvi posojila najprej preveri vaš osebni dohodek in druge vrednosti, ki jih lahko ponudite v zavarovanje. Nato upošteva tudi vse druge posle, ki jih imate ali ki ste jih z banko pripravljeni skleniti. Banka bo tudi povprečnemu potrošniku ponudila ugodnejše posojilo, če bo zraven sklenil še življenjsko zavarovanje ali če bo varčeval. Z vidika potrošnika so dodatna varčevanja ali naložbe idiotizem, saj je donos varčevanja nižji od stroškov posojila. Banka v takem primeru zasluži dvakrat. Če torej ponudi kakršne koli druge posle za poglobitev sodelovanja, mora biti potrošnik zelo previden. Paketne ponudbe so za potrošnika redko kdaj zelo ugodne, zato mora pred sklenitvijo natančno preveriti, ali se mu res splačajo. Pri pogajanjih zelo koristi, če si potrošnik pridobi ponudbo še kake druge banke. Potrošnikom, ki najemajo stanovanjsko posojilo, priporočam, da si pridobijo ponudbe vsaj petih bank. V trenutku, ko banka vidi, da bi lahko izgubila stranko, ki ima pri njej osebni račun in bančno kartico, se je pripravljena pogajati. Za banko zaslužek z vodenjem osebnih računov ni zanemarljiv, še sploh, ker ta naloga od nje ne zahteva posebnega napora. Plačilni promet je bančni stroj za drugje potreben denar.

Kakšna je med slovenskimi bankami razlika v pribitkih?

> Odstotek ali dva. Vendar to še ne pomeni vsega. Banke se razlikujejo tudi po tem, koliko so se pripravljene prilagoditi potrošniku oziroma kolikšen popust so mu pripravljene ponuditi. Pri fiksni obrestni meri je razlika med bankami še večja, od dve- do triodstotna. Potrošnikom se zato splača, da pred najemom posojila preverijo ponudbe vsaj petih bank.

Lahko zelo ugodno posojilo odobri kar bančni referent sam, brez vednosti vodstva banke? Ali pa lahko navadni bančni uslužbenci delajo le po cenikih?

> Načeloma ima vsak bančni kreditni svetovalec dovoljenje za odobritev določenega popusta. Vse, kar gre čez ta razpon oziroma je ugodnejše, mora sporočiti kreditnemu odboru banke, ki obravnava posebne potrebe. Tu ne gre le za odobritev višjega popusta, ampak tudi za primere, ko kdo nima dovolj dobre bonitete ali ni redno zaposlen, pa se banka zato, ker ima z njim dobre izkušnje, vse-eno odloči za odobritev posojila. Odločanje prek kreditnega odbora torej ni nujno nekaj slabega. Tega sistema ne bi kar na splošno obsojal.

Domnevam, da v primerih, kakršen je bil Pesjakov, o popustu ne odloča navaden referent.

> Banka ima diskrecijsko pravico, da stranki z višjo boniteto odobri večji popust. Težko si predstavljam, da bi o tako velikem popustu odločal navaden referent.

Pri nas je večina stanovanjskih posojil vezana na spremenljivo obrestno mero, v zahodnoevropskih državah pa na fiksno obrestno mero. Zakaj?

> Ker je v zahodnoevropskih državah fiksna obrestna mera za dolgoročna posojila nižja kot pri nas, pa tudi zato, ker se tam bolj zavedajo tveganja. V Franciji, Nemčiji in Belgiji je na spremenljivo obrestno mero vezan samo zelo majhen odstotek stanovanjskih posojil, saj se to razume kot neodgovorno kreditiranje. V Nemčiji so na primer pisali, da se na spremenljivo obrestno mero včasih splača vezati del dolgoročnega posojila, vendar največ do 20 odstotkov. Na splošno potrošnikom težko priporočam najetje dolgoročnega posojila s spremenljivo obrestno mero, saj je to tvegano. V 20 letih trgi lahko doživijo takšne pretrese, da obrok posojila občutno zraste, zaradi česar se posojilojemalec znajde v resnih težavah. Treba se je zavedati, da je potrošnik za obrestna tveganja veliko občutljivejši kot banka. Njegov razpoložljivi dohodek je manjši, poleg tega ima opraviti še z drugimi tveganji. Banka pa je ustanova, ki obstaja zato, da obvladuje tveganja. Zdi se mi skrajno nepravično, da banke odgovornost za obvladovanje tveganj prelagajo na potrošnike. A prav to se dogaja v Sloveniji. Pri nas je spremenljiva obrestna mera včasih celo manj ugodna od fiksne obrestne mere v zahodnoevropskih državah!

Se banke pri nas namerno odločajo za višjo fiksno obrestno mero?

> Ja in ne. Za višjo fiksno obrestno mero se odločajo iz več razlogov. Prvič zato, ker največje banke v Sloveniji, ki so trenutno v težavah, narekujejo ceno, vsi drugi ponudniki pa temu sledijo. V Sloveniji imamo močne tuje banke, ki bi bile še kako sposobne dajati ugodnejše obrestne mere za posojila, a jim tega ni treba početi. Za pridobitev strank zadošča, da ponudijo le malenkost ugodnejšo obrestno mero. Drug razlog je, da so banke v Sloveniji zaradi slabih gospodarskih razmer previdnejše, morda celo preveč previdne, torej ravnajo nasprotno kot pred krizo, ko so bile premalo previdne. Tretji razlog pa je, da pri nas ni razvit sekundarni trg. V državah, kjer je sekundarni trg dobro razvit, banka za skupino podobnih posojil izda hipotekarno obveznico in ta posojila proda drugi banki ali mednarodnemu skladu, ki kot kupec prevzame tveganje. Tako nevtralizira tveganje v svojem portfelju in lahko potrošnikom ponuja cenejša posojila. Žal mi nihče ne zna razložiti, zakaj je v Sloveniji sekundarni trg popolnoma nerazvit. Zakonodaja o hipotekarni obveznici je bila sicer sprejeta, vendar v praksi še ni zaživela.

Ali niso prav izvedeni instrumenti pripeljali do sedanje krize?

> To je res, vendar je šlo za bistveno bolj zapletene izvedene instrumente kot je hipotekarna obveznica. Hipotekarna obveznica je v bistvu odličen izum, ki ni prinesel veliko dobrega samo bankam, ampak tudi potrošnikom. Je pa res, da je vsak, tudi najpreprostejši instrument nevaren, če se ne nadzira.

Če prav razumem, bo banka Unicredit italijanskemu potrošniku ponudila veliko ugodnejše stanovanjsko posojilo s fiksno obrestno mero kot pa slovenskemu potrošniku.

> Tako je. Italijanske banke tudi na splošno ponujajo cenejša posojila kot slovenske banke.

Slovenski potrošniki torej posojila najemajo po višji ceni kot potrošniki v drugih državah EU?

> To velja samo za dolgoročna posojila. Za banke v Sloveniji je dolgoročna perspektiva tako negotova, da nočejo tvegati. Kratkoročna posojila v naših bankah pa so celo nekoliko ugodnejša kot v bankah v tujini. Očitno se našim bankam kratkoročna posojila splačajo, to se vidi tudi po tem, da so jih začele zelo agresivno ponujati že kmalu po izbruhu finančne krize.

Je za slovenskega potrošnika alternativa najem dolgoročnega posojila v drugi državi?

> Ne, ker ga ne bo dobil. Za vzpostavitev sistema sklepanja posojil z državljani druge države mora banka vzpostaviti potrebne nadzorne mehanizme. Če v tem ne vidi uspešne strategije za povečanje dobička, se tega ne bo šla. Večina bank v EU ne ponuja čezmejnih posojil. Takšno kreditiranje sicer obstaja v državah Beneluksa in na meji med Francijo in Nemčijo, praviloma pa bo banka prošnjo tujega državljana zavrnila. A tudi če bi mu posojilo morebiti ponudila, je to za potrošnika lahko izjemno tvegano, ker premalo pozna jezik in zakonodajo države, kjer želi posojilo najeti. Bančna zakonodaja in praksa posojanja v EU nista poenoteni.

Znano je, da smo slovenski potrošniki v povprečju manj zadolženi od potrošnikov v drugih evropskih državah. Je to tudi posledica tega, da so pri nas dolgoročna posojila dražja?

> Bojim se, da je višja zadolženost slovenskih potrošnikov le vprašanje časa. Slovenski potrošnik preprosto nima alternative najemu stanovanjskega posojila. Ker naš najemni trg ni razvit, tudi po krivdi države, so mladi za rešitev stanovanjskega vprašanja prisiljeni najemati draga posojila in tveganje prevzeti nase. Stisnjeni so v kot. Evropski medbančni trg je integriran. Banke si med seboj prosto in svobodno posojajo denar. Težava pa je, ker ni hkrati integriran tudi drobnoprodajni trg. Zaradi tega slovenski potrošniki nismo deležni pozitivnih učinkov trenutno ugodnejših obrestnih pogojev na trgu.

Ali na evropski ravni ni nikogar, ki bi bankam v Sloveniji rekel, da ne smejo tako naviti drobnoprodajnih cen za dolgoročna posojila? Ali Evropska centralna banka v to ne sme poseči?

> To ni stvar Evropske centralne banke, ampak stvar konkurence. V Sloveniji imamo sicer 18 bank in hranilnic, ki ponujajo dolgoročna posojila, pa kljub temu ne moremo govoriti o konkurenci. Treba se je zavedati, da vsak večji popust za banko pomeni manjši zaslužek, ki ga lahko kompenzira le z veliko na novo sklenjenimi posojili. Slovenija je premajhen trg, da bi se kateremu koli tujemu ponudniku finančnih storitev, pa naj gre za banke, zavarovalnice ali druge ponudnike, dolgoročno splačalo izvajati cenovno strategijo. Tržni kolač, ki si ga pri nas lahko prisvojijo, je v absolutnem smislu premajhen. Majhnost nas torej zelo tepe.

Kdaj je bil EURIBOR nazadnje tako nizko, kot je danes? Pred krizo?

> Tako nizko ni bil, odkar obstaja.

Pa je pričakovati, da se bo z izhodom iz krize samodejno zviševal?

> Odvisno od politike centralnih bank in konjunkture. Centralne banke morajo odločiti, kakšna monetarna politika bo najbolje prispevala h koncu krize. EURIBOR ni vrednost, ki bi jo arbitrarno določila Evropska centralna banka. Določa se sam, glede na ponudbo in povpraševanje bank na medbančnem trgu. Res pa je, da na njegovo vrednost precej vplivajo vodilne obrestne mere, ki jih določa Evropska centralna banka.

Kaj bi se zgodilo s posojili, vezanimi na EURIBOR, če bi evro propadel?

> Če bi evro propadel, bi ga nadomestil drug indikator, ki bi bil referenca za medbančno posojanje. Ne pozabimo, da še vedno obstaja temeljna obrestna mera TOM, s katero se je pred uvedbo evra poslovalo v Sloveniji.

Kako tvegana je vezava posojila na švicarski frank oziroma nasploh na drugo valuto? Kaj kažejo izkušnje tistih vzhodnoevropskih držav, kjer je bila večina posojil vezana na tujo valuto?

> Potrošniki so pretrpeli ogromno škodo. Spomnite se krize na Madžarskem, ko je forint izgubil precej vrednosti in je moral posredovati Mednarodni denarni sklad. Še huje je bilo v Ukrajini, kjer je valuta tako rekoč čez noč izgubila polovico vrednosti. To pomeni, da se imeli ukrajinski posojilojemalci nenadoma kar enkrat višji mesečni obrok za odplačevanje posojila! Tudi v Sloveniji je delež dolgoročnih posojil, vezanih na švicarski frank, velik. Na srečo je evro razmeroma stabilna valuta. Nihanja med vrednostjo evra in švicarskega franka so sicer občutna, nikoli pa niso takšna kot v državah, kjer zaradi gospodarske krize domača valuta devalvira. Kljub temu potrošnikom absolutno odsvetujem vezavo kakršnega koli posojila na drugo valuto, ker si s tem poleg obrestnega tveganja naložijo še valutno tveganje.

Torej ni pametna niti vezava na kitajski juan?

> Podobno zgodbo so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživeli Avstrijci, ki so najemali posojila v jenih. Bankam se ni zgodilo nič hujšega, so se pa močno opekli posojilojemalci. Poučen je tudi tale primer. Ko je v socializmu dinar izgubljal vrednost, je bila nemška marka valuta, ki nam je dajala občutek varnosti. Veliko ljudi je varčevalo v markah samo zato, da so ohranjali vrednost prihrankov. Ker pretekle izkušnje definirajo naše prihodnje ravnanje, je veliko ljudi prav zaradi slabih izkušenj z dinarjem tudi po osamosvojitvi še naprej varčevalo z devizno klavzulo. In kaj se je izkazalo? Tisti, ki so varčevali v markah, so bili bistveno na slabšem od onih, ki so varčevali v tolarjih.

Ali banke pri nas sploh še ponujajo posojila, vezana na LIBOR?

> Nekatere so to ponudbo opustile, druge se zanjo odločijo samo na izrecno zahtevo stranke. Na splošno je ponudba precej zamrla. Nekaj zato, ker se bankam ni več tako splačala, hkrati pa tudi zato, ker so centralne banke začele svariti, da če banke dajejo preveč posojil, vezanih na LIBOR, ogrožajo stabilnost gospodarstva. Kajti tudi če valutna gibanja niso usodna za banke, so lahko zelo usodna za potrošnike. Če pa potrošniki niso več sposobni odplačevati posojil, so na udaru tudi banke.

Kaj bi se zgodilo s posojili, če bi banka bankrotirala? Bi se posojila odpisala?

> Ne, posojila se, žal, ne odpišejo. Ostanek premoženja banke prevzamejo njeni upniki. Tisti upnik, ki dobi kreditni portfelj, postane novi upnik potrošnika.

Se danes bolj splača najeti dolgoročno posojilo s fiksno ali spremenljivo obrestno mero?

> Posojilo s fiksno obrestno mero se na splošno bolj splača najeti v obdobju nizkih obrestnih mer. Ali bo po daljšem časovnem obdobju tako posojilo ugodnejše, kot če bi bilo vezano na spremenljivo obrestno mero, je seveda nemogoče reči. Potrošniki pogosto pretiravajo s strahovi, da se jim fiksna obrestna mera ne splača in da je zato bolje tvegati s spremenljivo obrestno mero. Po mojem bi morali na razliko med eno in drugo obrestno mero gledati kot na obliko zavarovanja. Potrošniki vsako leto plačamo zavarovanje kaska za avto, pa se ob koncu leta ne jezimo na zavarovalnico, češ da nas je zafrknila, ker se nam avto ni niti enkrat pokvaril ali ker nismo imeli prometne nesreče. Zavedamo se, da bi se nam, če bi doživeli nezgodo, kasko še kako splačal. Enako bi morali gledati tudi na višjo ceno za posojilo s fiksno obrestno mero. Še sploh, ker razlika med fiksno in spremenljivo obrestno mero ni ogromna. Letos poleti je bila razlika dve- do triodstotna. Če bo EURIBOR zrasel za tri odstotke, bodo tisti s fiksno obrestno mero na boljšem kot oni s spremenljivo obrestno mero. S posojilom ni pametno špekulirati. Mogoče bi se morali vprašati takole: koliko fleksibilnosti si lahko privoščim? Če si je ne morem privoščiti, je bolje, da se odločim za fiksno obrestno mero.

Ali ni tako, da je vpliv sprememb EURIBOR-ja na višino obroka z leti manjši, ker se med odplačevanjem posojila zmanjšuje delež obresti v mesečnem obroku posojila?

> Vpliv je sicer res relativno manjši, vendar to ne sme biti razlog, zaradi katerega bi se pri najemu dolgoročnega posojila odločili za spremenljivo obrestno mero. Pri posojilu z 20-letno ročnostjo sta zadnji dve leti morda res nekoliko manj kritični, toda to ne odtehta bremena preostalih 18 let.

Kaj pa kombinirana obrestna mera, se pri nas sploh uporablja?

> Gre za ponudbo, ki se je v Sloveniji pojavila šele pred kratkim. Zadnjič, ko sem preverjal, sta kombinirano obrestno mero ponujali samo dve banki. Ima pa dobre in slabe lastnosti. Za to različico se je pametno odločiti, ko so obrestne mere ob najemu posojila nizke. Tako npr. prvih pet let posojilo odplačuješ po fiksni obrestni meri, nato pa po spremenljivi obrestni meri. Če po petih letih vidiš, da referenčna obrestna mera hitro raste, lahko posojilo refinanciraš pri drugi banki, če ti ta seveda ponudi ugodnejšo obrestno mero. Se pravi, da posojilo, najeto pri prvi banki, predčasno poplačaš z najemom posojila pri drugi banki. Če je razlika v ceni velika, se pri vsakem posojilu splača izkoristiti to možnost. Vsaka banka je vesela nove stranke, ki ima zadosti dobro boniteto za hipotekarno posojilo. Če bi Slovenci to počeli pogosteje, bi bila posojila ugodnejša, tako kot bi bilo ugodnejše tudi vodenje bančnih računov, če bi pogosteje menjali banko. Vzemiva za primer 60 tisoč evrov posojila z 20-letno dobo odplačevanja, 60-odstotno lastno udeležbo in s triodstotno efektivno obrestno mero. Že samo pri za polovico odstotka nižji efektivni obrestni meri bo skupni prihranek potrošnika 3500 evrov, to pa ni zanemarljivo. V Nemčiji se potrošniki že tri leta pred iztekom obdobja, v katerem posojilo odplačujejo po fiksni obrestni meri, pri drugi banki pozanimajo o pogojih refinanciranja tega posojila. Že nekaj let vnaprej si zagotovijo opcijo na obrestno mero za refinanciranje posojila pri drugi banki zato, da se bodo s svojo banko lažje pogajali o višini spremenljive obrestne mere.

Zakaj smo slovenski potrošniki tu tako togi?

> Ker so pri nas dolgoročna posojila z odplačilno dobo 20 ali 30 let razmeroma nova zadeva, navade potrošnikov pa se spreminjajo razmeroma počasi. Ljudje se učimo na slabih izkušnjah. Tako smo še pred dvema letoma mislili, da nam ne bo treba nikoli več delati, če bomo denar vložili v balkanske sklade. S krizo pa se je ta pravljica sesula na prafaktorje.

V zadnjih dveh letih so se zelo razpasli ponudniki kratkoročnih mini posojil za 160 evrov, ki jih je mogoče dobiti kar z uporabo mobilnega telefona ali prek spleta. Kako nevarna so ta posojila?

> Predvsem so bistveno dražja od navadnih potrošniških posojil. Nevarna so zlasti za prezadolžene in mlade. Če se že v mladosti navadiš, da do denarja lahko brez premisleka prideš prek mobilnega telefona, boš slabo navado zadolževanja vlekel tudi v odraslo dobo. V Skandinaviji so bili prav mladi glavna ciljna publika ponudnikov hitrih posojil. Zato so na Švedskem v zakonodajo vnesli obdobje ohladitve, to pomeni, da posojila ne moreš najeti prej kot v nekaj dneh. Računajo, da je to čas, v katerem bo mladostnik premislil, ali se mu posojilo res splača najeti. Pri nas posojila, nižja od 170 evrov in z ročnostjo, krajšo od treh mesecev, še do nedavnega niso bila vključena v zakon o potrošniških posojilih. Po novem pa so, to med drugim pomeni, da stroški najetja posojila ne smejo preseči 400 odstotkov povprečne efektivne obrestne mere.

Kaj je s potrošnikovega vidika ugodnejše: da je banka v zasebni ali državni lasti?

> Tu ni črno-belega odgovora. Zasebni monopolisti so lahko še dosti krutejši od državnih. V svetu je nekaj pozitivnih primerov državnega lastništva bank, na primer Singapur, je pa tudi ogromno negativnih izkušenj. Na Finskem je bila država močno udeležena pri zagotavljanju zagonskega kapitala za visokotehnološka podjetja. Državno lastništvo, posebej kadar je v pomoč pri zagonu posamezne panoge, je lahko zelo uspešno, a samo, če država naložbo upravlja v skladu z jasnimi in strogo določenimi cilji, ne pa v dobro privilegiranih skupin pod krinko nacionalnega interesa. Uspeh strategije je zelo odvisen od tega, kaj želi država z njo doseči, če vnaprej ve, kdaj se bo iz lastništva umaknila, in če sproti meri uspešnost izvajanja strategije. Singapur je na primer znan po tem, da ima uspešen fond državnega lastništva, prek katerega financira investicije, ki koristijo dolgoročnemu razvoju države. Drugače od Norveške, ki tak fond polni z naftnimi dobički, ga Singapur polni z dobički od najrazličnejših investicij v lastniške deleže podjetij.