''Ko se kar naprej bojiš vdihniti''

Iz ogorčenega Zasavja se je napovedalo celih 17 avtobusov protestnikov in glede na gnečo pred vladno palačo je moral v bližini parkirati kvečjemu kakšen več. Žvižganje in udarno godbo okrog vhoda v vladno palačo tesno zbite trume se je slišalo daleč naokrog. Med transparenti je bilo najti take mogoče malo očitne (Lafarge profitira, Zasavje umira), pa tudi par takih resnično navdihnjenih (Čike kadim, da luft čez filter dobim).
Ljudje s sterilnimi belimi maskami čez usta in nos so po taktih Jaz pa ti pa židana marela vihteli prapore z otroškimi risbicami prekrižanih tovarniških dimnikov. V sozvočju s pozivi organizatorjev je bila množica mirna, dostojanstvena in zelo zelo glasna. Iz ust članov pevskega zbora je proti večinoma temnim oknom tam gori nad njimi zadonela marsikatera rodoljubna, pravičniško so ožežili Orleki, par ljudi je naokrog pomenljivo hodilo v plinskih maskah. Neki fant v črni jakni je po fasadi splezal do prvonadstropnega okna hiše čez cesto in z njega izobesil prapor Proti globalni diktaturi, ki ga je za stabilnost obtežil z rukzakom, dežnikom in piksno pira.
Minute so minevale, štafeta norosti se je bližala, govorniki so učinkovito dvigali temperaturo. »Do zadnje minute upamo, da bo to štafeto sprejel gospod predsednik vlade!« je zavpil predsednik Ego kroga Uroš Macerl. »Pismo je bilo poslano pravočasno. Najbolje bo, da ga malo pokličemo: gospod predsednik Pahor, Zasavje tukaj!!!« Množica je začela klicati: »Borut!! Borut!!« Oglasili so se čisto vsi bobni in čisto vse trobente in za par minut je zavladal resnično brutalen trušč.
A okna so ostala temna in Macerl je kmalu zatem sporočil, da se je po njegovih informacijah premier malo prej odkradel ven skozi predsednikov vhod. »Pizda! Pizda!« so začele bojevito čivkati tri starejše ženice tri vrste za mano. Ta vzklik je potem povzel dobršen del protestnikov, a jih je predsednik Eko kroga pozval, naj vendarle ostanejo dostojanstveni. Nakar so se vsi zbrani prijeli za roke in jih kot veriga sloge in odločenosti dvignili visoko v zrak.
»Evo, gospod Pahor - od tega trenutka imate deset dni,« je strnil Macerl in mandeljc na moji levi je par minut kasneje sosedu zabrundal: »Kot je rekel, to je bil zadnji mirni protest.«

Superzmogljivo srce

»Vama bom skušal ponazoriti takole,« je v simpatičnem pajzlu sredi Zagorja zastavil eden prominentnejših članov Eko kroga Boštjan Pihler. »To je tako, kot če bi bilo mimo šole dovoljeno voziti 10 kilometrov na uro, le Lafargeeva vozila bi smela drveti s hitrostjo 200 kilometrov. Ampak pazi: to je dobesedno tako! Ker slovenska zakonodaja dovoljuje izpuste TOC-ja - torej skupnega organskega ogljika - do 10 mg/m³, Lafarge pa si je izpogajal posebno dovoljenje za 200 mg/m³. Našli so pravno zanko, češ da je pri procesu izgorevanja problem surovina in ne gorivo, in v takih primerih lahko ustrezni organ odredi neko povsem svojo mejno vrednost izpustov. V tem primeru so odredili, da lahko Lafarge v okolje izpušča za 20 normalnih sežigalnic TOC-ja. Ampak veš, če bom umrl od raka, me v resnici prav malo briga, ali sem ga dobil od surovine ali od goriva!«
Pihler je za mnoge nič manj kot legenda zasavske nepokolebljivosti. V teh umazanih bitkah na prvi frontni črti sodeluje že več kot pet let. Z nasmeškom pravi, da ima očitno res superzmogljivo srce, da mu v tem času glede na vse, kar je videl, še ni počilo: »Ker tega res ne moreš verjeti, če ne doživiš! Mislim, kako tam na tistih uradih in agencijah sedijo in se ti mirno režijo v obraz ... Nikoli ne bom pozabil, kako je Jurij Fašing, sekretar na Agenciji RS za okolje, tapkal s kulijem po mizi in mi prhnil: ''Ja, imate pač smolo, da živite v tisti dolini, kajne?'' Ali pa Matej Gasperič, sekretar na Direktoratu za okolje, ki je Macerlu vzvišeno svetoval, naj se, če je tak problem, pač odseli. In to na Direktoratu za okolje!!! Ne bi rekel, če bi kaj takega rekli na ministrstvu za gospodarstvo, saj tam vendar tudi so zato, da branijo biznis ... Ampak da te takole odpikajo na Direktoratu za okolje - vedno znova te šokira.«
Tudi v lični mapici, ki jo je položil predme, so strnjeni šokantni podatki. Temu, da je Zasavje v Sloveniji daleč najbolj zagiftana regija, ne oporeka itak nihče. Posebej alarmantni pa so izsledki projekta Zdravje za Zasavje, ki ga vodita Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana in ministrstvo za zdravje. V poročilu iz leta 2008 je bilo med drugim poudarjeno, da Zasavci dihajo najbolj onesnažen zrak v Sloveniji. Javni podatki kažejo, da je zrak v Trbovljah ob enih ponoči pogosto nekajkrat bolj onesnažen kot zrak v Ljubljani v času prometnih konic. Prebivalci Zasavja imajo v primerjavi z drugimi Slovenci značilno višje tveganje za večino oblik raka, posebej za pljučnega. Umrljivost ljudi pred 65. letom starosti je bistveno višja od slovenskega povprečja, ugotovljeno pa je bilo tudi, da je pri prebivalcih, ki živijo v bližini Lafarge Cementa, Termoelektrarne Trbovlje ter Steklarne in Tovarne kemičnih izdelkov v Hrastniku, tveganje za raka značilno večje kot pri preostalem prebivalstvu Zasavja.
»Koliko je zdaj nekega sprenevedanja in podtikanja,« komentira Pihler, »češ da želimo zapreti cementarno in na cesto vreči toliko in toliko ljudi ... Ampak prvič, odkar so obrat prevzeli Francozi, so tako ali tako radikalno oklestili število zaposlenih, profit pa je bajno narasel; in drugič, Elektroelement Izlake je moral v času recesije odpustiti vsaj toliko delavcev, kot jih vseh skupaj dela v Lafargeu, pa ni o tem nihče niti muksnil. Ampak zaradi tistih dvesto zaposlenih, ki jih ima Lafarge, je treba nujno še naprej subvencionirati proizvodnjo cementa iz zdravstvenega proračuna?! Ker da se razumemo: točno to se v Zasavju dogaja! Lepo vas vendar prosim!«
Pihler je pri podajanju svoje zgodbe suveren in absolutno neustrašen. »I, če ena sama stvar od tega, kar tamle notri piše, ne bi bila resnična,« se trpko zasmeji, »potem bi bil jaz zdaj že zdavnaj v zaporu ali pa materialno uničen. Dovolj bi bilo, da dobi Lafarge osnovo za eno večjo tožbo, in to bi bilo najbrž to! Ena obravnava stane 400 evrov - vem, ker sem dal to skozi!« Lafarge Cement ga je namreč do sedaj tožil dvakrat, in sicer predvsem kot razpečevalca žaljivih vsebin. Eno od tožb je cementarna izgubila, drugo je potem umaknila, je pa vmes dosegla tudi precej nenavadno začasno zmago, ko je sodišče Pihlerju odredilo, da do naslednje Lafargeeve tožbe ne sme javno razširjati teh in teh domnevnih neresnic o podjetju.

Kolektivizem vs individualizem

Obratujemo 101 dan brez nezgode pri delu z bolniško odsotnostjo se je v ponosni rdeči barvi izpisovalo na digitalni tabli pred vhodom v Lafargeevo poslovno stavbo. V pisarni, kjer je enako ponosno izobešen veliki plakat Laibacha, me je sprejel vodja komuniciranja z javnostjo Andrej Sopotnik.
»Res je, da cementa preprosto ni mogoče delati brez škodljivega vpliva na okolje,« nama je razložil zelo kompetentni mladi PR-ovec. »Ampak mi smo v zadnjih desetih letih v čistost proizvodnje investirali 32 milijonov evrov. Očita se nam uporaba fosilnih goriv, ampak mi počnemo samo stvari, ki na Zahodu veljajo za samoumevne. V zadnjem letu in pol smo pokurili okrog 15.500 ton alternativnih goriv, s čimer smo preprečili izkop in sežig okrog 17.300 ton premoga, ki smo ga v ta namen prej dobivali iz JAR in Rusije.«
Gospod Sopotnik mi je razložil, da je leta 2008 povprečni Slovenec naredil za okrog 450 kilogramov komunalnih odpadkov; 74 odstotkov teh gre potem na deponijo, kjer kazijo krajino in pomenijo izrazit hazard za podtalnico - v Nemčiji pa gredo na deponijo recimo samo 4 kilogrami smeti na prebivalca. Tu lahko veliko vlogo igrajo prav obrati, kakršen je zasavski Lafarge, ki ustrezno predelane odpadke porabijo kot gorivo pri proizvodnji cementa: »Odkar smo začeli uporabljati alternativna goriva, veljajo za nas bistveno strožja merila glede izpustov. Pri vseh zadevah, ki jih merimo, smo pod dovoljenimi mejami EU - s tem da si sami redno postavljamo še ambicioznejše cilje.«
V pisarni se nam je kmalu pridružil direktor Lafarge Cementa Iztok Virant. Ko sem mu postavil tisto ključno vprašanje, namreč: Zakaj bi se v teh časih vsesplošne apatije in brezupa toliko ljudem ljubilo za prazen nič zganjati tak silen cirkus?, je odgovoril, da je za to treba upoštevati zgodovinski kontekst. »V bistvu vam lahko dam samo neko tako čisto osebno laično teorijo. To ubogo območje je v zgodovini res pošteno nastradalo. V časih, ko je kolektivizem povozil individualizem, je bilo tu res praktično vse podrejeno industrializaciji, in to ne da bi koga kdo kaj preveč spraševal. V zadnjih desetih letih je industrija, to vam jamčim, naredila velike korake k sanaciji. Ne more pa seveda tako hitro nadoknaditi vsega, kar se je tu nabiralo desetletja in desetletja. Glejte, zelo dobro se spomnim, kako sem se pred štiridesetimi leti, ko sem bil še otrok, kopal v Savi tam pri Sevnici. V ponedeljek sem se smel, ker je bila reka čista, v torek pa nikakor, ker je bila kot kava - in to zaradi industrijskih procesov, ki so se dogajali tu daleč stran v Zasavju. Obenem pa se je zdaj v družbi obrnil trend in smo iz kolektivizma zelo hitro naredili preskok v skrajni individualizem, kjer zaradi ene kmetije ne moremo zgraditi avtoceste in kjer zaradi treh vikendov pade mednarodni daljnovod.«
Ko sem navedel razliko med 10 mg/m³ in 200 mg/m³, mi je Virant odgovoril, da imajo v resnici zapovedano zgornjo mejo 135 mg/m³ in da po Evropi cementarne, ki uporabljajo fosilna goriva, za skupni organski ogljik sploh nimajo nobene zapovedane zgornje meje. Lafarge je tako omejitev dobil, ker uporablja alternativna goriva - a navajanje, da torej onesnažuje za 13 navadnih sežigalnic in pol, naj bi bilo zavajanje, saj Lafarge Cement v resnici sploh ni sežigalnica, temveč cementarna. To naj bi bilo ključno, ker se v cementarni odpadki kurijo pri bistveno višji temperaturi kot v sežigalnicah in je stranskih proizvodov bistveno manj. »Človek se vpraša,« sta se za konec družno vprašala Virant in Sopotnik, »zakaj se s prstom kaže ravno na Lafarge. Treba je vedeti, da je v Zasavju še sedem drugih podjetij, ki so zavezana okoljevarstvenemu dovoljenju. Eno od njih je v primerjavi z nami bistveno ''težje'', kar zadeva prah, eno pri žveplu, eno pri težkih kovinah, eno pri arzenu - pazite, arzenu ... Pa se o njih ne sliši pol toliko kot o nas.«
Čisto čisto za konec naju je vodja komuniciranja popeljal še na krajšo turnejo po mastodontskem obratu, ki je, naj poročam, prav res impresiven. Ko smo se peljali gor v še posebej impresivno kontrolno sobo, se je z nami v dvigalu peljal nek delovodja, ki je povedal čudovito zgodbo o tem, kako osebje skrbno išče nadomestni dom družini muckov, ki se je naselila v obratu. Edino vprašanje, na katero mi ne gospod Sopotnik ne gospod Virant tisti dan nista znala odgovoriti, je bilo tole: če je Lafarge recimo leta 2005 v zrak spustil 6,8 tone prahu, zakaj jih je potem leta 2007 po zagonu svoje krasne drage nove čistilne naprave samo v dobrega pol leta obratovanja izpustil več kot 32 ton? Dogovorili smo se, da mi bosta odgovor poslala pozneje, a se to do zaključka redakcije ni zgodilo.

Interesi tuje države

Ekokrogovci so me bili tudi prosili, ali lahko gospoda direktorja vprašam, zakaj jim noče dati podatkov trajnega emisijskega monitoringa - in sicer urnih podatkov, ne dnevnega povprečka. »Pa saj imate vendar polurne podatke na internetu!« mi je presenečeno odgovoril Virant. »Naj dodam, da evropska zakonodaja dovoljuje toliko in toliko urnih prekoračitev in celo nekaj dnevnih, a nismo imeli od posodobitve proizvodnje skoraj nobenega.«
Ko sem o tem poročal Pihlerju, se je samo obešenjaško zasmejal: »Tisti podatki na internetu, to ni pred sodiščem vredno nič, dobesedno nič! Mi te podatke že leta zahtevamo prek vseh inštanc, pa jih ne dobimo. In ko jih vztrajno zahtevaš od naših državnih inštanc, veš, do kakšnega absurda prideš? Da ti tam na tistih uradih in direktoratih povejo, da imajo samo podatke o letnem povprečju. In ko jih vprašaš, kdo jamči žza verodostojnost teh meritev, ti mirno rečejo, da Lafarge.« Ko sem mu omenil silne investicije v ekosanacijo proizvodnje, se je spet samo zarežal: »Ja, seveda so šli v sanacijo žvepla, ker je to vendar najcenejša reč! Ampak mi se nismo nad žveplom nikoli zelo pritoževali. Ker rak je tisti, ki ubija - žveplo ne ubija, žveplo draži. Ubijajo organske spojine in težke kovine. Lafarge je bil recimo lani najhujši onesnaževalec z benzenom v državi. Benzena ti, stavim, niso nič omenili? Pa sodi po WHO-ju v prvo skupino nevarnih rakotvornih snovi!«
Predsednik Eko kroga Uroš Macerl, h kateremu smo se odpravili potem, je bil prav ta teden na Valu 202 v hudi konkurenci izbran za ime tedna. Silna pozornost medijev, ki je je bil v zadnjem času deležen, ga je prisilila, da je začel novinarje sprejemati kar sredi nujnih kmečkih opravil, pa še potem mu je vmes vsaki dve minuti zvonil eden od dveh mobitelov.
Macerl mi je povedal, da je bil o sestanku pri Pahorju na dan ljubljanskih demonstracij obveščen točno uro prej in da so na tem sestanku potem tudi vsi po malem izgubili živce. Premier Pahor naj bi bil na neki točki z zelo povišanim glasom govoril stvari v stilu: »Ja, prav! Potem pa prav, potem vam bomo pa zaprli Lafarge, nakar vam bomo zaprli še IGM in Termoelektrarno, in potem ne boste imeli nič!«
Na sestanku se niso seveda dogovorili nič konkretnega. Sem pa Macerla povprašal o Lafargeevi meritveni postaji, ki že več kot pet let stoji na njegovi posesti. Direktor Virant mi jo je navedel kot kronski dokaz, kako gre cementarna na roko zaskrbljenim okoljevarstvenikom, saj so jo ''Macerlu na vrt'' postavili na lastne stroške.
A predsednik Eko kroga zna tudi o tem povedati precej drugačno verzijo zgodbe: »Res so jo postavili in dogovorili smo se, da se vsake tri mesece dobimo, da skupaj pregledamo meritve. Ampak rezultati po prvih treh mesecih so bili tako sporni - mi smo namreč v tem obdobju našli dovolj prekoračitev za približno dve leti!! -, da od takrat nikoli več niso hoteli pokazati meritev. Zelo smo se trudili, da bi jih dobili, pa jih ne dajo. Vmes so hoteli tisto merilno postajo odstraniti, a jim nisem dovolil dostopa, tako da zadeva ves ta čas stoji tam. In zdaj jim dam točno dve možnosti: ali naj nam dajo podatke ali pa naj mi za postajo plačajo najemnino 100 evrov na mesec za nazaj. Tega bi se nabralo kar za kakih 7000 evrov, ki bi jih mi seveda donirali zdravstvenemu domu - ampak Lafarge tudi tega noče, ker bi mi seveda ob tem organizirali tiskovno konferenco in rekli: Glejte! Raje plačajo, kot da bi objavili rezultate meritev!«
Ob tem mi je Macerl povedal prav neverjetno štorijo - namreč da naj bi bili v Lafargeu kasneje sklenili postaviti novo postajo na zanje bistveno ugodnejšem meritvenem mestu na sosednjem hribčku. Stala naj bi zraven cerkvice, kjer so dobili župnikovo dovoljenje, a je na poti do tja na zasebnem zemljišču stala rampa, ki naj bi jo bili preprosto razšravfali. Pri tem naj bi bil dejavno fizično sodeloval kar Lafargeev pravnik Milivoj Radak.
Ker se mi je to zdela vseeno malce predivja štorija, sem se jo odpeljal preverit h gospe Valči Dolinšek, ki je skupaj s sestrami solastnica omenjenega zemljišča. »I, seveda, da je res!« je štorijo v celoti potrdila srčna gospa Valči in iz omare nemudoma potegnila debel fascikel dokumentov in celo fotografij omenjenega dogodka. »Ob tem je na našem zemljišču nastala takšna škoda, da dela travnika enostavno ni, saj so ugreznine gum tovornjaka za seboj pustile le blato in brazde.« Tako piše v odškodninskem zahtevku, ki ga je naslovila na Lafarge Cement, a ni do danes dobila niti centa. Zadevo je prijavila tudi na policiji, tam pa so rekli, da ne morejo nič.
Macerl mi je za konec povedal še eno neverjetno štorijo, in sicer, da naj bi jim bil prav ta Radak enkrat zabrusil, naj se nehajo ''vmešavati v interese tuje države''. Ko je zaprepadeni dosedanji predsednik KS Peter Šikovec zgroženo komentiral, da ''vendar nismo francoska kolonija'', naj bi mu bil Radak cinično odvrnil: »Ja, kaj pa smo drugega?« Ko sem telefoniral Šikovcu, mi je zgodbo v celoti potrdil, le da ni bilo rečeno ''francoska kolonija'', temveč ''Francija''.

112

Vmes je nad ubogim zastrupljenim Zasavjem padla noč. »Grozno je,« nama je povedala Tina Pušnik, lokalna profesorica in mati treh majhnih otrok. »Ko smo se odločali za gradnjo hiše, smo se včasih vprašali, ali bi to lahko postal hud problem, a smo se odločili, da bomo zaupali državnim institucijam. Žal. No, pa saj je še nekako šlo, dokler niso v Lafargeu dobili tistega okoljevarstvenega dovoljenja. Takrat se je pa bitka začela zares. Takrat je začelo smrdeti. Ker če nič ne vohaš, potem se lahko vsaj slepiš in vse skupaj malo odmisliš - ampak zdaj tako smrdi, da ni za povedat.«
Na mizo pred naju je postavila cel kup zdravil in inhalatorjev, ki jih mora konzumirati njen srednji fantek, ker ima kronične težave z dihali. »Pri nas je tako: vedno, ko te prime, da bi stopil ven, se moraš vprašati - pa je to zdajle pametno? Pomoliti moraš nos iz hiše, nakar se moraš zelo pogosto odločiti: ne, danes bom raje ostal notri. In tudi hiša naj raje ves dan smrdi po kosilu. Veste kako je to pri nas poleti, ko moraš ves čas razmišljati, ali bi se raje skuhal ali zastrupil? In potem je ponoči to videti tako, da nekdo, ki preprosto ne more zdržati, hodi po hiši in odpira okna, kdo drug pa se potem plazi za njim in jih zapira. Stalno si na preži, ves čas se bojiš vdihniti. Veste, kakšen stres je to, da se moraš ves čas spraševati, ali nisi otroku naredil nepovratne škode, ker si ga pustil tam doli na igrišču celi dve uri igrati nogomet? Ali pa, če nisi naredil prehude napake, ko si dojenčku dovolil zadremati pred hišo?«
Ko je začelo zares smrdeti, je gospa Tina preklicarila vse možne ustrezne številke, a je ugotovila, da ima kot ogrožena državljanka v resnici čisto samo eno možnost, in to je vztrajno klicati na 112. »Podala sem prijavo na vse možne inšpekcije, pa ni bilo nič. Tam imajo, sem ugotovila, zelo hecen sistem. Počakajo, da se jim nabere dovolj prijav, nakar grejo v Lafarge, tam jim povejo, da je vse v redu, in to je to. Človek je povsem nemočen. Ko oni tam v Lafargeu stojijo, smo hvaležni za vsak dan posebej. Ko stojijo, gremo lahko ven na zrak - in takrat izkoristimo vsako sekundo, ker vemo, da je čisto možno, da potem en cel mesec ne bomo več dobili priložnosti. Tisti podatki, ki jih imajo tam na internetu - to je larifari. Pogosto se zgodi, da pogledaš na internet, kjer pravijo nič, potem pa pogledaš ven na dimnik in iz njega se bogato kadi.«
Streljaj stran živi Janez Tori - eden ustanovnih članov Orlekov, ki ima zdaj pljučnega raka. Gospod sploh ni želel špekulirati, kdo točno mu ga je dal, je pa izrazil razumljivo zaskrbljenost ob tem, da so mu doktorji svetovali, naj bo čim več na svežem zraku. Obenem je njegovi gospe neki zdravnik rekel, naj, če gre na sprehod, nujno gre kam iz Zasavja, ker si bo drugače samo še bolj zapacala notranje organe.
»Tukaj imamo vse zastrupljeno,« pravi gospod Janez. »Ne samo zrak, temveč tudi zemljo. Znano je, da je zasavska divjačina neužitna, ker ima zastrupljeno kompletno drobovje. Tudi tista zelenjava z naših vrtov - v bistvu je prav škoda, da jih imamo. Veliko pametneje bi bilo, če bi nabavljali v Hoferju.« Tudi zakonski par Tori je sam od sebe poudaril, da bi še nekako šlo, če ne bi Lafarge tako brutalno zasmrajal. »Veste, saj zdaj zadnji teden, odkar je izbruhnila ta cela kolobocija, so dali dim na minimum,« je povedala gospa. »Zdaj je čisto v redu. Ampak iz izkušenj vemo, da to samo pomeni, da bodo morali v naslednjih tednih in mesecih pač nadoknaditi. Joj, ne upam si sploh predstavljati, kako bo takrat.«
Tudi Torijevi, pravijo, so brez haska neštetokrat klicali na 112. »Jaz se dolga leta sploh nisem sekiral,« pravi gospod Janez. »So mi kaj pravili o tem, pa sem samo odmahnil z roko. Ampak zdaj so začeli vsi po vrsti obolevati. Evo, soseda je pred kratkim odneslo, pa se sploh ne ve, zakaj. Tudi moja mlada zdravnica je zdajle na Golniku - rak, kaj pa drugega. Nekega znanca je v bolnišnici izsušilo borih štirinajst dni po postavljeni diagnozi. To je grozno. Ampak ko sem enkrat po silnih naporih dobil inšpektorico, veste kaj mi je rekla? ''Vsak ima drugačen nos.'' - eto, kaj mi je rekla.«
Sin je rekel, da se bo, če se ne bodo zadeve vsaj malo porihtale, zelo kmalu odselil iz Zasavja, in starši mu lahko dajo samo prav. A problem je, da so lepi in skrbno negovani domovi v Zasavju na trgu vredni skoraj nič - ker prav res: kdo bi bil tako nor, da bi se priselil tja?
»Jaz imam vsaj dober voh, tako da lahko malo pazim sam nase,« pravi gospod Janez. »Ampak kaj pa tisti, ki nič ne vohajo, in takih ni malo? Sosed je recimo eden izmed takih, zato me sproti uporablja, da mu povem, ali je varno stopiti iz hiše ali ne. Moja sestra, ki živi tukaj nad nama v zgornjem nadstropju - ona ima tudi odličen voh. A problem je, da je nepokretna, to pomeni, da ponoči v krizni situaciji ni sposobna vstati in si zapreti okna. Vsi pa vemo, da Lafarge najbolj kuri ponoči in za konec tedna. Moja uboga sestra pravi, da ko ponoči tam gori nemočno leži, pogosto dejansko tako neznansko smrdi, da se mora zelo obvladovati, da ne bruhne.«

Ultimat

Rok, ki ga je dvignjeno Zasavje postavilo vladi, se izteče jutri, torej v soboto. Jasno je bila izražena zahteva, da mora država do takrat Lafargeu preklicati okoljevarstveno dovoljenje - torej da se v ekokrogovski terminologiji nehajo zažigati odpadki oziroma da se v lafargeevski terminologiji pri proizvodnji cementa nehajo uporabljati alternativna goriva. Ko sem Pihlerja vprašal, kaj se bo zgodilo, če tej osnovni zahtevi ne bo ugodeno, se je samo nakremžil: »Bomo videli. To prepuščam ljudem. Ker veš, ljudje so v Zasavju zdaj že tako razpizdeni, da nas ekokrogovce marsikdo v bistvu vidi kot nekakšne mevže, ki si ves čas samo nekaj dopisujejo. Ko se ultimat izteče, bomo te ljudi pač nehali miriti in jih držati nazaj.«